Kolumna Noaha Charneyja: Pomembnost TV-trirazsežnosti

  • 06.03.2019

Obstaja zelo specifičen način televizijskega predstavljanja ljudi, ki se ga je domislila NBC, ena od treh največjih televizijskih mrež v ZDA.

dr. Noah Charney (Foto: osebni arhiv Noaha Charneyja)

2 fotografiji v galeriji

Razvili so ga v osemdesetih letih, ko je NBC prvič začela prenašati olimpijske igre. Te do takrat niso bile večji televizijski dogodek, nič podobnega današnjemu spektaklu, ki ga gledajo milijoni. Del težave je bilo to, da so bili na igrah navzoči ameriškim gledalcem tuji neprofesionalni športi, kot sta sinhronizirano plavanje in kerling, zato jih spremljanje tekmovanj ni zanimalo. Pravila so jim bila večinoma neznana in zagotovo niso poznali nobenega športnika. Z namenom povečanja gledanosti so se pri NBC odločili ustvariti osebne predstavitve tekmovalcev in tako iz njih narediti bolj tridimenzionalne like. Te predstavitve so bile dolge več minut in so prikazale tako biografije kot samo življenje in priprave športnikov s prizori na njihovih domovih ter med treningi z vsemi njihovimi težkimi preizkusi in ovirami, ki so jih morali premagati, da so v svojem športu dosegli najvišjo raven. Te kratke predstavitve so bile namerno melodramatične in z njimi jim je uspelo doseči, da so gledalci spoznali športnike kot človeška bitja, s katerimi so lahko sočustvovali, in tako so imeli razlog za njihovo bodrenje. Sam šport gledalca lahko zanima ali pa tudi ne, toda če čutimo, da športnika poznamo, četudi zelo malo, če vemo, kako zelo se je žrtvoval in svoje življenje posvetil predstavljanju svoje države, ne glede na čudnost svojega športa, potem je pri gledalcih transformiran način spremljanja dogajanja. Nenadoma imajo nekoga, ki ga bodrijo – ne ekipe, ki jo spremljajo že leta, ne koga slavnega, temveč človeško bitje, ki je kot mi, ki se je s trudom izkazalo v nekem zelo specifičnem, eksotičnem športu. Takšen pristop je povzročil velikansko spremembo v medijskem prikazovanju zgodb, naj gre za športnike, pevce, igralce ali povsem običajne ljudi. Gledanost olimpijskih iger se je zelo povečala in igre so postale vsaka štiri leta glavni televizijski dogodek. Gledalcem je še vedno treba predstavljati športnike, toda nekateri od njih (na primer plavalna legenda Michael Phelps) so postali zvezde prav zaradi prikaza njihovega življenja, njihovega vzpona prek trnja do zvezd.

To me pripelje do mojega najbolj priljubljenega šova na slovenski televiziji. Poglejmo razlike v pristopu pri šovih Slovenija ima talent in Startaj Slovenija. Slovenija ima talent predstavi tekmovalce v samo nekaj sekundah, ko v kamero govorijo, kako zelo si želijo zmagati, in morda jih vidimo med čakanjem v zaodrju ali kje zunaj Opere, toda to je vse. Nato jih vidimo med izvedbo in ta nam je všeč ali ne, toda nimamo pravega občutka, kdo so oni. Morda je tako prav, a osebnosti niso v ospredju. Zato je zame šov Znan obraz ima svoj glas veliko bolj zanimiv prav zato, ker je vsak nastopajoči predstavljen z večminutnim prispevkom, s čimer dobimo občutek, da ga poznamo, in s tem imamo razlog, da ga bodrimo. Ljudje simpatiziramo s tistimi ljudmi, za katere čutimo, da jih nekoliko poznamo, in bolj ko jih poznamo, tem večja je verjetnost, da bomo z njimi simpatizirali, jih spodbujali in da nam bo mar, kaj se z njimi dogaja.

Zaradi tega tudi tako uživam v Startaj Slovenija, resničnostnem šovu, ki predstavlja podjetniške startupe. Če bi mi predstavili samo izdelke, ki so jih razvili, potem bi bilo moje zanimanje omejeno nanje. Všeč pa mi je to, da v vsaki epizodi namenijo dobre pol ure predstavitvam ljudi, ki stojijo za svojimi izdelki. Vidimo jih pri delu, doma, razkrijejo nam svoje neuspehe, preden jim je uspelo narediti preboj, ki jih vodi k uspehu, in tako dobimo njihov podroben portret. Nisem prepričan, da bi sicer kupil kolagen shot, že pripravljeno mešanico za palačinke, novo vrsto lučke ali žitne ploščice, toda če ljudi, ki vse to izdelujejo, spoznam in če so mi všeč, potem z veseljem kupim karkoli, v kar so vložili svojo strast, pa naj to potrebujem ali ne. Enako velja za zvezde.


Najbolj brihtne med zvezdami se medijev ne izogibajo, pred zvedavo javnostjo ne skrivajo svojega življenja, temveč zavestno in premišljeno delijo delčke iz svoje zasebnosti, toliko, da zadovoljijo radovednost. Širša javnost rada čuti, da ‘pozna’ zvezde, pa naj bo to res ali ne, in tako so tiste zvezde, ki javnosti dozirajo koščke iz svojega zasebnega življenja, veliko bolj priljubljene od tistih, ki se skrivajo. Naj gre za športnike ali tekmovalce v televizijskih resničnostnih šovih, pripadniki javnosti smo hvaležni, da kogarkoli vidimo v treh dimenzijah. In zmožnost, da to počnejo, povečuje naše simpatije in tako se nam prikupijo, nas pripravijo do tega, da jih bodrimo in jim kakšne spodrsljaje tudi oprostimo.

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri