Marko Radmilovič

  • 07.03.2011

Smeh je pol zdravja. Za drugo polovico poskrbi farmacija.

(Foto: Shutterstock)

Zasuti smo s smehom. In ne kaže, da bo tega konec. Vsaka radijska postaja ima svoj smešni lik. Vsaka televizijska tako ali tako. Vsaka spletna stran vic dneva. Vsaka gostilna večer stand up komike. Vsako gledališče ima komedijo. Vsak osnovnošolski razred nabor vicev o Chucku Norrisu. Vsaka lepotica pove, da mora biti njen moški temnolas, mišičast in duhovit.

Slovenski smeh je razdeljen med imitatorje oseb iz javnega življenja, dramske igralce s fleksibilno obrazno mimiko in povzpet­nike, ki so se jim že kot otroku vsi smejali. Smeha je več kot dovolj, a vendar se vse manj smejimo.

Vedno me je zanimalo, kje nastajajo vici. Teoretično sem vedel, da si jih izmišljujejo ljudje, kot sta Iča Putrih ali Tone Fornezzi. Ampak tisti vici mi niso bili smeš­ni. Zanimalo me je, kje nastajajo vrhunski, noro dobri vici, ki so duhoviti do solz, ki razlagajo bizarnosti življenja skozi humor, ki so duhoviti v absurdnosti bivanja … Nisem si znal razložiti, kako pride do teh strahovito smešnih vicev, in večkrat mi je prišlo na misel, kako bi šel po vicu nazaj, da bi prišel do njegovega stvarnika. Se pravi, da bi vprašal vsakega izmed pripovedovalcev vica, od koga ga je slišal, vse do izvornega duhoviteža, do ultimativnega vicarskega dedka Mraza.
Dokler se mi nekoč ni zgodilo nekaj nenavadnega.

Med popoldanskim dremanjem me je nervirala muha in med konstantnim duhovičenjem, ki je moja neprijetna navada, sem navrgel, da se ji bom kruto maščeval. Polovil jo bom in uspaval, ko pa bo spala, se bom zadrl nanjo z vso silo.

Potem, čez leto, mogoče dve, mi je nekdo povedal vic. Moški spi in nervira ga muha. Na to osnovno dejstvo je bilo nacepljene cel kup situacijske komike. Kje vse mu seda na obraz in kako moški zaspi ter se z rokami otepa muhe. Nato se končno zbudi, ves besen lovi muho po vsej sobi in jo končno ujame v pest. Začne ji peti uspavanko in nežno zibati roko, kot bi bila zibka. Muha od ugodja zaspi, moški se prepriča, ali spi res trdno, nato pa v napol uprto pest z vso silo zakriči: »Bzzzzzzzz!«

Tako sem si izmislil vic. Ni bog ve kaj, ampak so še slabši vici. Predvsem pa sem se zavedel, da je moj vic živel neko generično življenje. Iz majhne drobne duhovite misli se je plemenitil skozi stotine pripovedovalcev. Vsak mu je kaj dodal, mogoče mu je kdo kaj odvzel, ampak končna različica, ki se je kot nezaželeno darilo vrnila k prvotnemu darovalcu, je bila skupek duhovitosti mnogih ljudi.

In takšen je bil humor moje mladosti. Kolektivni, pogosto subverzivni humor, ki je bil tudi beg pred režimskim humorjem tistih nekaj mandeljcev, ki so se prodajali kot humoristi.

Danes je seveda drugače. Postal je institucionaliziran in želja po njegovem prakticiranju v javnosti je postala tako vseprisot­na kot želja postati znan in priljubljen.

Najduhovitejši ljudje, kar sem jih srečal v življenju, niso svojih domislic in šal, svojega humorja in duhovitosti nikoli delili z več kot desetimi poslušalci! In bolj ko se medijski napad humorja krepi, bolj ko se jutranji voditelji smejijo sami sebi, bolj se resnični humor spet umika v ilegalo. Za šanke, v študentske sobe, na potovanja, kamorkoli, kjer zanj ni treba plačati ali sedeti pri miru.

Med osnovne človekove pravice sodi pravica do humorja, do svobodnega izražanja duhovitih misli. Ampak velja tudi obratno: med še osnovnejše človekove pravice spada pravica do obrambe pred kislimi vici. In problem v naši deželi je vse več kislih vicev. Nič ni bolj mučnega kot slab vic. Literarno so jim včasih rekli vici z brado! Naša zakonodaja bi nas morala pred temi vici varovati! Ker so vici lahko smrtno nevarni, kot so njega dni
dokazali mojstri iz Monty Phytona.

V enem njihovih skečev smrtno smešen vic ubija ljudi kot za šalo. Danes nas ubijajo smrtno nesmešni vici. Kot za šalo. In to se mora nehati.

Osnovni postopek proti slabemu humorju je, da se mu nehaš smejati. Žal smo za to že davno prepozni. Ker ko smo se smejali tudi največjim ne­umnostim, smo tolerančni prag dramatično znižali. Povedano drugače: če sta bila še pred nekaj leti spodnji nivo slovenskega humorja Mujo in Haso, je to zdaj Chuck Norris. Ker torej ne gre z nesmejanjem na slabe vice, je treba uporabiti najmočnejše orožje, ki je – smejanje na slabe vice. Po teoriji pripovedovalec slabih vicev natančno ve, da so slabi, ampak si ne more pomagati. Ko se torej občinstvo reži slabemu vicu, se pripovedovalec podzavestno zave, da se ne smejijo vicu, ampak njemu. In sčasoma opusti svoje početje.

Kislih vicev in uvoženih atrakcij rešena slovenska humorna krajina pa bi mogoče le zmogla proizvesti nekaj nam lastnega humorja, ki bi ljudstvo skozi temne čase spravil z nasmehom.

TEKST Marko Radmilovič

FOTO Shutterstock

fotomontaža Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri