Marko Radmilovič

  • 12.04.2011

Halo? Halo? Ta vražji telefon ... (Ne zgovarjaj se, da kriv je on)*

(Foto: Shutterstock)

Zadnjič mi je mobilni telefon padel na tla in se razbil. Počilo mu je steklo in najbrž so mu tekoči kristali stekli ven. Skratka, tam, kjer so še do včeraj živele številke, je nastala tema.

Ena priljubljenih teorij zarote govori o tem, da se mobilni telefoni pokvarijo mesec dni po izteku garancije. To se je zgodilo meni. Mesec dni po izteku garancije mi je padel na tla in se razbil. Počilo mu je steklo.

Zadnjič sem gledal film z začetka devetdesetih. V enem od prizorov je moški stal med hribi in telefoniral. S prenosnim telefonom. Pogovor je bil nepomemben. Z lahkoto bi ga scenarist preselil v telefonsko govorilnico ali pa bi moški poslal telegraf. Celo pismo! Ampak ne. Človek je stal med hribi in telefoniral z mobilnim telefonom. Bilo je tako zelo očitno, da so ustvarjalci filma telefoniranje uporabili kot umetniški princip in je bila forma postavljena pred bistvo tako, da sem se boleče spomnil tistih časov.

Če poenostavim: takrat si 99 odstotkov ljudi, ki si jih poklical z mobilnim telefonom na mobilni telefon, tudi priklical. Danes dvomim, da je ta delež kaj več kot polovica.

Ljudje smo ugotovili nekaj bazičnih resnic o mobilni telefoniji, ki so jih pred 20 leti slutili le pisci znanstvene fantastike. Pa še ti jih niso upali razlagati naokoli, ker bi jih lahko drugo jutro našli mrtve v postelji. Z nokio namesto žrebčeve glave.

Gre pa tako: mladina, ki je mislila, da si je s telefoni kupila svobodo, je pravzaprav izpolnila tisočletni starševski sen, da imajo svoje otroke ves čas pod nadzorom. Prešuštniki, ki so mislili, da je z mobilnimi telefoni izpolnjen tisočlet­ni sen o tehnični poenostavitvi skoka čez plot, so povzročili največjo nadzorovalno operacijo v zgodovini.

Kapitalisti, ki so mislili, da po odkritju na­fte ni mogoče z ničimer več blazno obogateti, so navdušeno ugotovili, da so se zmotili. Moj telefon se je razbil. Mesec dni po izteku garancije. Grem v prodajalno telefonov in prodajalka telefonov me profesionalno sprejme. Zazre se vame z globokim dekoltejem in mobitelskimi očmi. V katerih se igrivo pretakajo signali. »Kaj bova,« pravi in mi da jasno vedeti, da je najina konverzacija omejena na čudoviti svet mobilne telefonije. Razložim ji, kako in kaj se je zgodilo z mojim telefonom, in ona mi razloži nazaj, da sva v težavah. Telefon, ki bi bil podoben mojemu prejšnjemu, namreč ne obstaja več. »Zdaj so vse to pametni telefoni na touch screen,« mi pomenljivo razloži, pri čemer 'touch' nazorno ponazori z nežnim tapkom po pultu.

Seveda je zanka. Če rečeš, da nočeš 'touch screena', še nekako prideš skozi kot opravilno nesposoben dinozaver, ampak kdo ima pogum priznati, da noče pametnega telefona? Če nočeš pametnega telefona, si posledično neumen, česar pa ljudje ne priznamo radi.

Na tej točki se moj ego preda in odločim se za novo napravo. Všeč mi je model, ki stane 59 evrov. »Ampak tega dobite za en evro,« mi pokaže neko drugo reč. »In še boljši je,« hiti razlagati vse odlike novega telefona. Naivnež niti ne zaslutim nove pasti, ker se pač ne vprašam, zakaj bi bilo nekaj, kar stane en evro, boljše od nečesa, kar stane 59 evrov.

Ko urediva papirologijo, mi izroči nov telefon za evro in me opomni, da bom nasled­njih 24 mesecev dobival k računu še osem evrov za telefon. Pogoltnem slino, začutim vročino na čelu, podplati mi začenjajo roženeti in ušesa se začnejo šiliti. Edini zvok, ki ga zmorem je: »Iaa, iaa.«

In kot Ostržek sredi metamorfoze se z novim pametnim telefonom podam usodi naproti.

Jasno, da sem najprej navdušen. Novi telefon je zmogljiva napravica, ki mi omogoča čudovite akrobacije, vendar je pogoltnost kmalu kaznovana. Previden zaradi natega v prodajalni kmalu ugotovim, da je prekleta reč pravzaprav majhen gremlin, ki se kani razviti v osmega potnika in na koncu požreti vso posadko.

Torej: telefon se ves čas histerično z nekom povezuje. Najpogosteje z internetom, če pa tega ni pri roki, pa z wifi omrežji, elek­tronsko pošto in podobnim. Gre za premeten in zločinski sistem. Najprej ti telefon zastavi povsem nedolžno vprašanje oziroma ti ponudi uslugo.

Recimo: »Dovoli, da te peljem po teh cestah do točnega naslova, da se ja ne boš zgubil!« Navdušen privoliš in telekomunikacijskemu mogotcu nekje na Bahamih začne curljati v žep. Ali pa te telefon hoče obvestiti o dogajanju po svetu, ali ti preračuna menjalniški tečaj, ali ti celo pokaže zadnje gole najboljših lig na svetu. Telefon ti ves čas daje vedeti, da mu je telefoniranje samo nekako izpod časti. Kot da bi vrhunski avtomobil uporabljal za poslušanje radia!

Da več komuniciranja stane več, je logično, ni pa logično, da več komuniciranja ne posameznika ne družbe in še najmanj civilizacije ne premakne z mrtve točke, na kateri čemi zadnje tisočletje. In dokler je pametni telefon pameten zgolj sam zase, k povečanju pameti na planetu pa niti na milijone takšnih telefonov ne prispeva kaj dosti, je zame do trenutka, ko se bo spet razčesnil na skali, le umetelno sestavljena naprava.

Mogoče so bile arabske revolucije z začetka leta resnično sprožene in vodene s pomočjo sodobnih komunikacijskih sistemov, tudi pametnih telefonov. A na koncu celo takšne revolucije stojita Alfi in Neca
s problemom, ki ima korenine v človeku, ne v napravi ...

Ah, ta zveza, spet ne slišim nič.

TEKST Marko Radmilovič

*Alfi & Neca: Vražji telefon

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri