Jonas Žnidaršič: Luzerski bluz

  • 05.02.2012

Sedim za pokeraško mizo nekje v Gradcu in skušam ohraniti razsodnost po 16 urah igre. Herci in križi že malo megleni.

(Foto: Bor Dobrin)

Obrazi za mizo so mi znani, tudi tiste nove pravzaprav že od nekdaj poznam. Luzerji so povsod luzerji. Vidiš enega, si jih videl vse.

Tamle ždi taksist na nočnem šihtu – njegov taksi pa parkiran že drugo, če ne že tretjo ali četrto noč pred pokerdžinico na Mariahilferstraße. Nikamor se ne premakne, tako kot je njegov šofer že ure in ure z ritjo zalepljen na sedež in niti scat ne gre, da ne bi zamudil kake karte. Ker bodo zdaj zdaj prileteli asi in ga nekako rešili iz totalne kartaške bule. Zmečkan, neobrit, črni nohti. Baš mu je eden od Kitajcev spet zlomil dve devetički, da ju je s psovko zadegal dilerki v obraz. Dr. Ogabe osebno.

Njegova mlada žena je prejšnji večer zvonila na vratih, opremljenih s kamero, in je vunbacitelj prišel gor po stopnicah ves v zadregi razlagat, da se ženska spet joče na vratih in da ne ve, kaj naj naredi, ker ni pijana. In se je taksistek skril na sekretu, spustili so jo noter in je stopila k naši mizi in nas prezirljivo molče gledala, gnusobe. Jaz sem gledal dol v žetone, si želel biti drugje. Potem se je obrnila in tiho šla. Vrata se niso niti dobro zaprla, ko je kreten že sedel za mizo in hotel karte, jezen, ker je izpustil nekaj iger. Jezen, ker bi zagotovo dobil ase, če ga ne bi ženska zmotila v luzerskem obredu. Do jutra smo mu pobrali vse, za kazen. Opotekel se je do taksija in šel na šiht, vozit. Služit kruh in mleko za tečno babo. Žetone sem unovčil in na silo odgnal misel, komu sem jih pravzaprav pobral, njemu ali njej?

Tamle na drugem koncu mize igra kar stoje mlad Azijec, strupeno oblečen, glasen, frajer, važič. Samoprepričan, da je najboljši pokeraš 'svih vremena', vsakič vehementno pokaže svoje karte dilerki, preden jih odvrže v kup, češ, lej kako hudo sem odigral. Pravkar je takoj za blindom kot prvi na vrsti odmetal JT in jo pomenljivo s pogledom vprašal, ali se ji ne zdi hud 'igrač', da take močne karte stran meče. Avstrijka pa ga ne šljivi, ker je predobra za enega poševnookega.

Zato je pa lokalni pijanček deležen vse njene pozornosti. Če se mu na široko nasmehne, dobi včasih dva žetončka napitnine. Danes mu ne gre slabo, kozarčke pa obrača, če dobi ali izgubi, ni razlike. Meni je tipček všeč, ker vsaj ni glasen. In kadar mi kak žeton vzame, vem, da je šel začasno tja. Tudi tale ne bo domov nesel, ga čakam potrpežljivo, ker vem, da bo klecnil.

V glavi mi šumi, od sedenja mi kolena škripajo kot okostnjaku, kaj za boga vendar počnem tu med temi človeškimi odpadki, zaklenjen s tujimi ljudmi v neki tuji kleti sredi tujega mokrega nočnega asfalta … Mene pa na noter nekam sram. Da sem se vklopil, da sedim in se menim z njimi, da sem eden izmed njih.

Izmeček med izmečki.

»It’s on you. It’s been raised.«

Dilerkin glas me zdrami iz omotice. Ožamem svoji karti, vidim 6♦5♦. S pogledom ošinem situacijo. Prvi je plačal, drugi so vrgli stran, zadnji je povišal iz malega blinda. V naslednji stavi bo prvi na vrsti, vem, da ima resno karto. Plačam. Šlepar tudi plača.

Na mizo padejo tri karte: T♣7♦J♦. Hefta, jaz nazaj, šlepar odpade, on nazaj, jaz še enkrat. Plača.

Četrta karta je 4♣. Hefta, jaz nazaj, on nazaj, plačam.

Zadnji pade prekleti A♣, seveda sem si želel kare ali lestvice. A ni še vse izgub­ljeno. Pot je prevelik. Po premisleku pribije še zadnjič, jaz nazaj, on zapre. Hvala in adijo.

Žal je v pokru tako, da se najbolj splača igrati s cepci in izmečki. Potrpeti je treba.

Jonas Žnidaršič, foto Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri