Jonas Žnidaršič: Drama

  • 08.12.2011

Bila je ena tistih seans, ki se začnejo zvečer in končajo pojutriš­njem. Kartaši so se menjali, ta je šel vmes v službo, oni odspat, peščica pa nas je vztrajala od samega začetka.

(Foto: Bor Dobrin)

Po dveh nočeh ostanemo za mizo samo še štirje, midva z Debelim v plusu, Pahovc in Enzo v minusu. Hudem minusu. Vsi zmat­rani, bledi, neprespani, prekajeni, prešvicani, posrani. Tisto, ko se presedaš na stolu, ker te v presredku žulijo v svitek zvite gate.

S strani je vsake toliko slišati diskretno tih enakomeren žvižg, kot bi veter zavijal okrog vogalov. Eden od bankrotiranih se je zleknil z obrazom v kavč in mu je v spanju zakrivilo nos v pokvarjeno piščalko z enim samim tonom.

Drugi si je primaknil stol in kibicira. V kotu špila nočni radio, Lotrič z nekim starim džezom. Pod lučjo nad mizo se v dolgih kosmih obrača cigaretni dim. Pahovc pa v totalnem tiltu, kot samo on zna. Kartaška nirvana.

Predlaga, da gremo po limit. Računa, da bo dobil nazaj. Enzo je za. Bogve, zakaj. Mogoče, ker je bil jurja v minusu, ha? Ni dvakrat za reč. Midva z Debelim se spogledava. Midva z Debelim imava druge načrte. Rečeva ja.
Zamenjamo žetone. Pahovc se podpiše pod nov listek, vzame še eno banjico. Da bo imel za heftat, pravi, zdej bo druga igra. Bo, reče Debeli. Spet se spogledava. Bo.

Enzo si natakne sončna očala, črna kot zastava na dan mrtvih. Poteze na obrazu okamnijo. Zdaj gre zares. Nobeden ga ne bo čital, on je marmornat kip. Ledena stena, hladnokrvni eksekutor, profi eliminator. Češenj se z njim zoblje ne. Črne šipe – hud plejer.

Pahovc začne s heftažo. Igra z vsako karto, sedmica in dvojka, vsaka je dobra. Karta mu začne letet. Sekat v trebuh, lestvice, barve … on pa hefta in hefta, in če ne izvleče – pa zblefira. In kar njemu pade, Enzo pušne. Pahovc se smeje, zajebava, provocira, hefta, kaže svoje karte v posmeh, kadar se mu posreči spektakularen blef, zajebava.

Enzo podpiše nov listek in še enega. Pred Pahovcem se nabirajo žetoni. Midva z Debelim pa čakava kot panterja.

Oči se mi zapirajo. Premaknem se na stolu in kosti mi kar škripajo od otrdelosti. Ne bom več dolgo. S palcem dvignem vogal prve karte. Dama. Dvignem drugo, še ena! Enzo odpre in plača. Pahovc takoj vehementno hefta čezenj, kot že dvajsetič zadnjo uro. Debeli zavzdihne, mirno in utrujeno hefta Pahovca nazaj. Jaz vem, da bi ga bil Debeli za kazen sposoben zabijati nazaj z navadnim pobarvanim asom, ker Pahovc itak igra z vsako karto.

S svojima damama heftam nazaj, da izrinem vsaj enega iz nepredvidljivega Dueta Fantastikus.

Naenkrat je napeta tišina. Enzo se nepremično zamisli. Glavo ima sklonjeno na prsih v globoki kontemplaciji, izza črnih očal ni nobene informacije. Kaj. Bo. Storil. Enzo?

Mine pol minute. Vsi zadržujemo dih. Jaz držim svoj poker ksiht. Tišina. Še Lot­rič je nehal govoriti na radiu.

Mine minuta. V zraku je čutiti elektriko. Enzo je na potezi. Nepremično razmišlja. Ima me, da bi zakašljal, presekal napetost, pa ne upam. Se je potuhnil z dvema kraljema? Kaj. Bo. Storil. Enzo?

In potem se je izza očal zasliši: »Hrrrrrrrrrk …«

Enzo je zakinkal, še preden je prišel heft do njega. Ni bil več pri sebi, ko smo ga zbudili. Zaprl je in šel spat. Pahovc je šel all-in z dvojkami, Debeli ni izvlekel asa, damici sta pa vzdržali. Igre je bilo konec.

Zunaj na obrazu čutim hlad. Tista ura, ko se dan z nočjo tepe za prevlado. Nepričakovano obljudene ulice ob tej nečloveški uri. Prva runda bureka pri Šiptarju pomaha mi v pozdrav. Ljudje mravljice, ki hitijo v prve jutranje službe dan za dnem služit poštene cekine. Svet, kot ga več ne poznam.

TEKST Jonas Žnidaršič, FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri