Jonas Žnidaršič

  • 04.06.2011

»Pejva kartat,«je rekla. Tudi meni ni bilo do spanca, prelepo se je premikala, predobro je dišala.

(Foto: Bor Dobrin)

Hotelska soba je bila prijetna, zunaj je ­dišalo po asfaltu, morju in škampih, ura pozna, zelo pozna. Zbeživa stran, nekam stran od ponorelega sveta, sem ji prejšnji dan govoril v elementu, greva nekam v tujino, kjer naju nihče ne pozna, stran od teh enih in istih fac, bedna je ta žurka, kdo bo prenašal to ljubljansko B-estrado in pijače bo tudi kmalu zmanjkalo! Greva in se poročiva, ravno prav sva oblečena za fotografa, piščance bova v Argentini redila, spoznala se bova spotoma, kaj praviš in kaj porečeš?! Adijo ta scena, adijo ta folk! Greva?

Smejala se je in rekla: Ja. Iz same na­vihanosti je rekla ja, ker me je čitala, da blefiram s svojim nastopaštvom, in je rekla: Ja, greva. »Argentina je daleč, do obale pa lahko,« se je smejala in je bilo zdaj na meni, da pogruntam, ali blefira ali ne, ker je bila ura že proti deseti in ker takega odgovora nisem niti v sanjah pričakoval.

»Do Portoroža, recimo, tam še ne spijo.« In me je gledala direkt v oči izpod nad kozarec nagnjenega čela. En tak tipično beden žur je bil, ja, s koktajli na mini dežnike in suho hrano na prste.

Zmedlo me je. Stotim ženskam sem že sikal o Argentini na uho, vedno iste finte: Pejva, punči, zbeživa v sončni zahod, neznanemu naproti, stran, stran, stran …

O, smejale so se, smejale, kako mi jezik teče in kako je ideja res odlična, hahaha. Šla ni pa še nobena. In zdaj se najde ena, ki pravi ja. Hmmmmm … Če zdaj zgrabim za priložnost, ne bom izpadel bebast, ko se izkaže, da ni mislila resno? Tako kot po navadi?

Ocenim situacijo, da bejba nateguje, in zvišam s prazno karto. Blef se z blefom zbija, s hazarderjem češnje zoblješ, ne se z mano hecat, bejbi mejbi … Višam!

»Jebeš Portorož, do Opatije, če hočeš,« rečem in jo gledam naravnost v oči, kaj boš pa zdaj?

Čez pol ure sva se že vozila, čez dve uri sva se sprehajala pod upedenanimi hrvaškimi fasadami, čez tri zlagala žetone na blackjacku v tistem njihovem zaprašenem kazinoju. Jaz pa točil šampanjec za oba, takega me ja ne bo silila voziti domov, sem računal svojo računico in sem imel prav. Kmalu sva se znašla v majhnem hotelu pod palmo, jaz v kravati, ona na postelji v podse spodvitih štiklih, kolena postrani, krilo zasukano visoko čez nevarno razkrito nogo. »Nauči me poker!«

In ji razložim, da se poker igra le za denar. Da drugače nima smisla, ker ni tveganja. Ker poker ni igra kart, ampak igra denarja. Ne igraš ga s kartami, igraš ga z žetoni. Vsako potezo povlečeš z žetoni, nikoli s karto. Plačam, heftam, padem, čekiram … Poker je igra cekinov, ne kart. Ne moreva igrat za bobi palčke, ji dopovedujem. Lahko pa vložiš svoje salonarje za 30 žetonov, recimo, če te igra res mika, zinem mimogrede in se kao odsotno
zagledam v nohte.

Po kratkem premoru je molče sezula čevlje in sva kartala. Odprti poker na eno zaprto in štiri odprte karte, kot v starih vesternih, in s šibicami namesto žetonov. ­Tistih 30 ji je takoj pošlo. Srajčko sva ocenila na 100, za krilo je hotela 120. Da pride bolje skozi z modrčkom za 150, sem predlagal. 200 je bil fantov prstan.

Čez slabo uro je sedela tam kot od mame rojena. Nič je ni motilo, mene tudi ne. Odložil sem karte, a so se razsule po tleh. Pobiral jih nisem.

TEKST Jonas Žnidaršič    
FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri