Imamo mlado demokracijo

  • 27.06.2011

»Odlično! Pol kile mi je odrežite. Pa naj bo mehka.«

(Foto: Shutterstock)

Zadnjič sem govoril z osvoboditeljem na­roda. Pa ne kar z nekim osvoboditeljem, govoril sem z enim tistih, ki so bili leta '91 povsem pri vrhu. Recimo tako: če bi bila osamosvojitev nogomet, bi se moj sogovornik uvrstil v ligo prvakov. Leta '91 je bil med prvimi štirimi.

Govorila sva in možakar je razlagal, kako so osvobajali Slovenijo. Ko je bilo službenega dela pogovora konec, mi je razložil, kako je osvobodil Slovenijo. Valter brani Sarajevo. Možak je govoril junaške zgodbe, jaz pa sem si ga risal, kako v usnjenem plašču stoji na vozečem se vlaku in strelja po sovragih. Ob tem sem bil ves čas rahlo na preži, da odskočim, če bo moža raz­neslo. Ni ga razneslo, bilo pa je blizu.

V teh dneh boste izvedeli vse o junaških dogodkih iz leta '91. Stara resnica je, da bolj ko so dogodki oddaljeni, bolj junaški postajajo. In ker vas bodo klasični mediji faktografsko podučili o tem, kdo, kdaj in kje, na tem mestu nekaj posplošenih, nenatančnih, za koga žaljivih in najbrž celo zlonamernih trditev.

Osvobajanje je ultimativni adrenalinski šus. Ne le streljati s puškami in topovi, pomemben je tudi psihološki trenutek osamosvajanja, ki osvoboditelju vbrizga mogočno dozo moralne opravičljivosti. S primerom: če v trgovini ukradeš čokolado, nato pa osvobodiš princeso iz zmajevega brloga, se bo kraja moralno izničila. (Praksa sicer uči o obrnjenem: po navadi najprej osvobajajo princese, zatem pa kradejo čokolade.) Zato osvobajanje z lahkoto poseka freeride, free jump, bungee jumping,
base jumping, freestyle in kar je podobnih adrenalinskih izumov. In res, medtem ko predvajajo adrenalinske vragolije športni programi in MTV, osvoboditve prenaša izključno CNN, povzemajo pa ga vsi svetovni TV-dnevniki ob sedmih zvečer. Nekoga osvoboditi da človeku legitim­nost za vse življenje, in ker je žal na svetu še vedno dovolj zatiralcev, osvoboditeljev zlepa ne zmanjka.

Med vsemi osvoboditvami je osvoboditev države visoko na drugem mestu, takoj za osvoboditvijo 100 devic iz harema. Zakaj je slovenska osamosvojitev tako zelo posebna? Pravzaprav gre za klasično osvoboditev izpod zatiralcev, kakršnih v zgodovini kar mrgoli. Vendar je le nekaj takšnih, ko narod z referendumom osvoboditelje prosi, naj ga osvobodijo. Slovenska osamosvojitev ni bila naključna osamosvojitev kot recimo ameriška, ko se je nekaj trgovcev zbalo za svoje štacune in mimogrede še osvobodilo narod izpod Angležev. Ne! Mi smo osvoboditelje naroda ustoličili še pred tistim usodnim junijem in možem ni bilo treba drugega kot izpolniti diktat usode.

Ker treba je vedeti nekaj: čeprav ste stali pred Roško, mogoče celo zmrzovali s flinto v rokah … to še ne pomeni, da ste osvobodili narod. Osvobodili so ga tisti, ki niso vi. Osvoboditelj ni status, pridobljen med dogodkom, ampak po njem in se mu zato tisti, ki so se iskreno odzvali klicu domovine, praviloma odpovejo. To vemo po tem, da s časovno oddaljenostjo osvoboditve kvaliteta osvoboditeljev narašča obratno sorazmerno s kvantiteto. Pomeni, da je osvoboditeljev vedno manj, so pa zato ti vse bolj junaški.

Ker na koncu vsake osvoboditve stoji veliko razočaranje, strnjeno v stavku: »Mar smo se za to borili?« Pravi osvoboditelji na to vprašanje odgovorijo z: »Da, seveda!« Vsi drugi gredo na pijačo in se tolčejo po glavi, zakaj so nabito vrtno cev na vikendu zamenjali za puško. Kar nam govori o še enem pomembnem elementu, ko razmišljamo o svobodi kot posledici osvoboditve; vsaka osvoboditev ima rok trajanja.

Iz statističnega povprečja kot tudi na podlagi opazovanja dveh osamosvojitev znotraj ene generacije lahko zatrdimo, da učinek osvoboditve traja približno 20 let. Po tem času, kot se za dobro robo spodobi, pride boleča strez­nitev. Našim staršem je zneslo nekje do leta 1965, nam do leta 2011.

Nato gremo ponovno, vedno enak krog zatiranja in osvobajanja, ki se vrti in vrti, mi pa smo prešibki, da bi izstopili nekje na sredi, se vzeli v roke, vzeli v roke lastne usode (in seveda Playboy) ter presekali nesmiselno dialektiko večnega osvobajanja.
Danes je pokrov zaprt, kotel je poln in kurjači z veliko vnemo nalagajo na živahni ogenj. Spet bo veselo in dobro si oglejte lokalnega čudaka ter dobro si zapom­nite največje neprilagojence v vaši okolici. Ti so jutrišnji osvoboditelji.

TEKST Marko Radmilovič
FOTO Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri