Edvard Kadič: Trda moška linija, fuk in salsa

  • 12.12.2014

Spodobi se, da se v svoji prvi kolumni na teh straneh seveda najprej predstavim. Sem torej moški, svobodnega duha, ljubitelj družabnih omrežij, na veliko zatreskan v raziskovanje možnosti, ki jih nudi razvoj osebnega potenciala.

Baje se nahajam tudi na pragu krize srednjih let, karkoli že to slednje pomeni.

Zaradi mojih člankov in knjig o karizmi in govorici telesa, predvsem pa zaradi zadnje knjige, priročnika o zapeljevanju za moške, se kar pogosto znajdem pribit na kakšen križ kritike.

Feministke me imajo v zadnjem času še posebej rade, pa poženščeni tipi tudi. Takšni, ki zelo radi brenčijo naokoli v pajkicah, uggicah in drugih babjih opravah, ob tem pa skupaj s prej omenjenimi Xenami na dolgo in široko razpravljajo o tem, kako pomembno je biti v stiku s svojim moškim bistvom. (Upam, da ga res čim prej tudi odkrijejo.)

Je pa tudi res, da sem zaradi omenjene zadnje knjige, nekoliko pogosteje gost različnih družabnih dogodkov. Predvsem takšnih, kjer bolj ali manj razpredamo o odnosih med moškim in žensko. Ker na tem področju zagovarjam precej trdo stališče o alfa moškem, me prav posebej zabavajo razprave s t.i. akademskimi 'strokovnjaki'. Govorim predvsem o raznih terapevtih 'zlomljenih' moških in drugih zagovornikih skupinskega jokanja na ramenih osvobajanja izpod bremena maminih mareličnih cmokov, ki jih nobena ženska kasneje v življenju bojda ni več znala pravilno zamesiti.

Tematike, s katerimi se ukvarjam, jemljem seveda še kako resno. Glede govorice telesa so stvari kar precej dorečene, glede karizme tudi nekoliko bolj duhovne, v zvezi z zapeljevanje pa zagovarjam stališče, da gre zgolj za uvod v proces izgradnje dobrega odnosa med moškim in žensko. Ne gre skratka za nekakšno kopico instant tehnik in strategij, s pomočjo katerih bi moški žensko lahko čim hitreje pofukal, prižgal čik in nato odbrzel naprej k naslednji, po možnosti s spuščeno streho svojega črnega kabrioleta, seveda.

Danes, leta 2014, ko uporaba omrežja Facebook pri nas doživlja svojo novo mladost med generacijo 30+, je stanje na področju odnosov med moškim in žensko še kako zaskrbljujoče.

Skrivanje za raznimi profili z muckami, kužki in sončnimi zahodi ter navidezno umetelnostjo besedičenja, ki ga nudi word s svojimi naknadnimi popravki, pušča posledice v vseh nas. Ko k temu dodamo še vsepovsod prisotno pornografijo in s tem navidezno lahkost skakanja iz seksa v seks, dobimo grozljivo zmes napačnih predstav.

Večina žensk si danes še kako želi pravega moškega. Takšnega, ki ga ni strah prevzeti iniciative, se ji zazreti globoko v oči in jo odločno zagrabiti za rit. Takšnega, ki je ne sprašuje, ali jo lahko poljubi ali ne, ki je ne sprašuje, kam naj jo pelje - na pijačo ali večerjo, takšnega, ki ne čuti niti najmanjše potrebe po tem, da bi jo spraševal, kaj je prav in kaj narobe v življenju.

Žal lahko takšne moške danes iščemo le še z lučjo. So kot nekakšna izumirajoča vrsta osebkov iz nekih drugih časov, ki ima svoj prostor le še v glavah steroidnih mačo tipov brez vsake empatije.

A če je stanje takšno kot je, se nam lahko upravičeno zastavlja vprašanje, od koga naj se potem današnji mladi fantje sploh učijo, da bo jutri stanje kaj boljše?

Mogoče od mater samohranilk, ki so večino dneva v službah in se na takšen način trudijo zagotoviti čim boljše življenje zase in svojega otroka? Ko pa vemo, da te, ko niso v službi, zgolj zasanjano klikajo po facebooku, si na časovnice lepijo spodbudne citate Louise Hay ali pa copy-paste pocukrane utrinke kvazi 'terapevtov' o tem, kakšna je prava ljubezen. Naj se morda učijo od njihovih samskih fotrov, ki v službi poročeni tajnici vneto pihajo na dušo kot nekakšne lokalne Casanove, ob koncu službe pa hitijo domov k mami, da slučajno ne zamudijo kosila, ki jim ga je skuhala za tisti dan?

Ja, sem zagovornik nekoliko trše moške linije in tega me ni sram povedati na glas. Jebiga, zagovarjam takšno linijo, kjer tudi kakšna na gobec kdaj pa kdaj prav pride vsem vpletenim moškim. Predvsem pa linije, kjer naj se življenje zajema s polno žlico. Da gre lahko testosteron prosto pot tako v lokalu kot v telovadnici, a se ob tem ne pozablja na lepoto pesmi Ivana Minattija ter na mehkobo plesnih korakov salse, valčka ali dominikanske bachate. Na smrtni postelji bomo namreč obžalovali predvsem tiste izkušnje, ki jih nismo doživeli, veliko manj pa tiste, ki smo jih. In to ne glede na to, kakšne izkušnje že imamo za seboj.

Naj bo za danes dovolj. V prihodnjih dneh pa se ponovno beremo.

Računam, da boste tudi prihodnjič z menoj.

Srečno!

Napisal Edvard Kadič, predavatelj, coach in svetovalec na področju razvoja osebne karizme

Pogledi in razmišljanja, ki so objavljena v rubriki Kolumne, se ne skladajo nujno tudi s stališči uredništva Playboya.

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri