Edvard Kadič: On je Jack, ona pa kurba in prasica

  • 08.01.2015

Saj veste o čem govorim, kajne? Govorim seveda o ideji, kako baje ljudje razumemo skoke čez plot svojih ali tujih življenjskih sopotnikov.

(Foto: profimedia)

Namerno sem zapisal baje, saj večina tistih, ki imajo pod streho pospravljeno, skokov čez plot ne razume tako. Tako jih razumejo ljudje, ki jih ljubkovalno imenujem kar 'nedojebančki'.

To so moški in ženske, ki se seksa in odnosov med partnerjema učijo predvsem iz porničev, mehiških nadaljevank in osladnih ljubezenskih revij, ob tem pa ujeti v nerazumevanje načel in 'prepovedi' Velikega drugega (cerkev, šola, mediji ...) tavajo po svetu lačni izkušenj in enkrat obsojajo ene, drugič pa druge. Predvsem pa veliko časa preživljajo sami s seboj, s trzajočo desnico seveda v lastnem mednožju.

Ne, ne govorim o mladih pri svojih npr. štirinajstih, ki šele dobro vstopajo v svet spolnosti in kompleksnosti odnosov med spoloma. Ti zaradi svoje neizkušenosti seveda logično sodijo med 'nedojebane' in tako je tudi prav. Za njih nas lahko skrbi le to, kdo jim bo zgled oz. od koga se bodo lahko kaj pametnega naučili. In prav nič drugega. Vse ostalo so sposobni izpeljati sami in bodo to tudi izpeljali.

Problem so torej 'nedojebančki' druge vrste. Posamezniki, ki so že prešli npr. svojih prvih 25 let življenja na tej Zemlji (število let navzgor ni omejeno), njihove izkušnje s spolnimi partnerji so praktično nične, njihovi zgoraj omenjeni 'viri' znanj pa zanje z leti, zaradi količine, postajajo vedno pomembnejša podlaga razumevanja sveta. Ko se sčasoma ujamejo še v potrditveno zmoto, kjer iz preteklih slabih izkušenj sklepajo na slab razvoj odnosov tudi z vsemi ostalimi v prihodnje, postanejo tipični primerki predlagane oznake.

Eden od njihovih pomembnejših virov 'znanj' so zanje porniči. Ti filmi so pred leti izvedli zanimiv kvantni preskok v času, za najmanj 1000 let naprej. To se je zgodilo približno takrat, ko so se tudi moški igralci v teh filmih začeli briti po prsih. Seks je takrat prešel od 'Ich komme Schatzi' v nekakšno srečanje dveh cyborgov, tj. človek-robotov, ki se najmanj 2 uri popolnoma neosebno gibljeta noter-ven, ob tem pa sta popolnoma sveža, nasmejana in polna nekakšnega ognja sumljivega izvora. Za vsako ceno se trudita biti podobna sveže zaljubljenima, pri svojem prvem roka-na-rokico stiku nekje ob Savi, Dravi ali kje ob morju.

Drugi vir znanja 'nedojebančkov' pa predstavljajo specializirane ljubezenske revije in mehiške nadaljevanke. Torej viri, ki z vso resnostjo zavzeto promovirajo nekakšno večno nedefinirane sanje o princih na belem konju in princesah, ki jih ne ožuli zgolj grah, temveč že precej manjša polovička riževega zrna. Slednje je danes še najlažje prepoznavno v obliki očetovega obiska v šoli in njegovih groženj z odvetnikom učiteljici, ker njegovi princeski ni v redovalnico vpisala pet, temveč cvek. Kljub temu, da dekletce ni imelo pojma prav o ničemer, razen seveda o zadnjemu modelu roza šminke s podpisom Justina Bieberja na hrbtni strani škatlice.

Prav paradoksalno pri vsem tem pa je, da sta zgoraj omenjena vira na nek način zelo dragocena za vse nas. Tako promocija mehanike 'fukanja' kot promocija velike (ne)uslišane ljubezni služita namenu, saj nekoliko bolj lucidnim pomagata razumeti točko prehoda iz stanja 'nedojebančka' v stanje poglobljenega razumevanja odnosa med moškim in žensko.

Razlogov za skok čez plot je veliko več kot zgolj pomanjkanje akcije v lastni postelji. Seveda je tudi slednje lahko razlog za varanje, vendar pa gotovo to ni edini razlog. Od preseganja omejitve prepovedanega znotraj družbenih norm, preko lova za občutji zadovoljitve lovskega nagona pri moških, navidezne nemoči skozi predajanje pri ženskah, pa vse do razumevanja anekdote o miški in škorpijonu, ko jo slednji kot neplavalec sredi reke, na njenem hrbtu med njenim plavanjem piči zgolj zato, ker je pač škorpijon. Kljub temu, da bosta zdaj zato oba potonila in se utopila.

Vprašanje, ki se mi ob tem zastavi je, zakaj potem ti nedojebančki tako zavzeto udrihajo po vseh naokoli s svojimi pogledi na etične norme in pravila ter so vse prej kot zgled za generacije, ki prihajajo za njimi?

Moj odgovor je precej preprost. Ker jih ne razumejo. Nimajo izkušenj in za povrh, se teh izkušenj še bojijo. V glavi so se 'nafurali', kaj je prav in kaj narobe, ne da bi se vsaj za trenutek potrudili in poizkušali razumeti nasprotje svojih 'svetih' resnic. Ob vsem tem pa je mogoče še najhuje to, da se bojijo pridobiti izkušnje, ki bi lahko celo potrdile nasprotja njihovih idej.

Modri ljudje se morajo bedakov bati predvsem zato, ker so slednji tako trdno prepričani, da imajo prav. Modri se zaradi svojega vpogleda v bistvo zadev namreč zavedajo, da se lahko tudi motijo. In so zato pogosto raje tiho.

Slovenske gore zlati list, France Prešeren, je imel seveda še kako prav, ko je imel opravka z enim od takšnih 'nedojebančkov'. V svoji pesnitvi se je na izjemno inteligenten način ponorčeval iz cenzorja, ko je dejal: "Le čevlje sodi naj Kopitar."

Ne, ne zagovarjam skokov čez plot. Sem pa odločno proti obsojanju le-teh. Moški ni Jack zato, ker je 'podrl' vsa dekleta v svoji bližini, ženska pa ne kurba zato, ker je spala z več kot enim moškim v življenju.

Za obsojanje dejanj drugih je potrebno razumeti veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Običajno toliko, da človeka sčasoma mine, da bi koga dejansko tudi česa v zvezi z omenjeno temo v resnici obsodil.

Srečno!

Za kolumno se je razpisal Edvard Kadič, predavatelj, coach in svetovalec na področju razvoja osebne karizme

Pogledi in razmišljanja, ki so objavljena v rubriki Kolumne, se ne skladajo nujno tudi s stališči uredništva Playboya.

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri