Edvard Kadič: Jajčka, zajčice in moderni rituali

  • 07.04.2015

Pri nas doma so bili pirhi na mizi za vsako veliko noč. Prav tako potica, šunka, hren in vse ostalo, kar gre zraven. Nismo bili ravno zagrizeni verniki in glasniki cerkvenih običajev, vseeno pa smo se jih držali.

(Foto: shutterstock)

Kot mulc sem se pri verouku neskončno dolgočasil, pri „obveznih" spovedih sproti izmišljeval grehe zgolj zato, da je bil župnik zadovoljen, pri nedeljskih mašah pa sem komaj čakal, da grem po hostijo. Potem bo namreč kmalu maše konec in grem lahko brcati fuzbal, delati snežake ali pa se voziti s kolesom. Tako, kot verjetno večina mularije tudi danes, pač glede na vreme in seveda vztrajnost staršev, ki jih silijo v lokalni farovž. Roko na srce, ni prav veliko otrok, ki bi sami od sebe rinili k verouku. Ne zaradi nekakšnega ideološkega ozadja, zgolj zato, ker sta brezskrbnost in lokalno igrišče bolj privlačna.

Še posebej pa so mi kot mulcu šli na živce cerkveni rituali. Zdaj pri maši sedi, potem vstani, pa spet sedi, pa zdaj se križaj, pa potem se rokuj ... Prazniki? Ja, kdo bi to sploh sledil. Enkrat žegnat, drugič polnočnica, tretjič nekaj drugega ... Mulc pač.

A rituali so pomembni. To sem sčasoma nekako vseeno doumel. V vsakem institucionaliziranem sistemu prepričanj je to pravzaprav enako. Naj gre za nogometno zvezo, družino, cerkev ali šolski sistem. Ljudje preprosto moramo imeti nekaj, kar nas redno opominja na naša prepričanja, kar nas sidra v ta svet . V nasprotnem se večina še kako hitro počuti izgubljeno ... in se sčasoma res tudi izgubi, pogosto žal v nove rituale. Npr. zjutraj tableta, popoldne pogovor s psihiatrom, zvečer pa spet tableta.

Od vseh ritualov v življenju mi je poroka prav posebej všeč. Cerkvena ali civilna, ni pomembno. Če se malo pošalim na svoj račun, mi je poroka očitno tako zelo všeč, da sem jo v vlogi ženina kar dvakrat ponovil. Ljubezen, zabava, lepa oblačila, veseli ljudje in veliko veliko hrane. Kdo bi se temu lahko odrekel?

Priznam, rad gledam tudi oddaje o porokah. Resnici na ljubo, posebej pozorno spremljam bolj obnašanje, reakcije in komentarje ženinov in nevest, ne toliko torte, obleke in dekoracijo prostorov. To me namreč zanima predvsem po strokovni plati.

Par dni nazaj pa sem tudi na lokalni televiziji spremljal eno od takšnih oddaj. V njej tekmujejo pari in zmagovalnemu paru po koncu tekmovanja televizijska postaja plača poroko. Ni slabo. Seveda je v studiu tudi žirija. Tako, kot se za vsako „resno" tekmovanje pravzaprav spodobi.

Sicer dober koncept oddaje, vendar pa sem le težko zdržal do konca. Kot bi se ponovno vrnil v otroštvo, nazaj k „obveznemu" verouku. Razmišljanja osrednjega (stalnega) člana žirije, ko je modroval o edini pravi in potem po poroki tudi večni ljubezni so bila tako neskončno zastarela, da je bilo že kar naporno. Pa do tukaj bi še nekako šlo, si mislim, duh časa, nisi več tako rosno mlad, pa takšne stvari.

Ko pa je dotični žirant začel razpravljati o varanju in skokih čez plot, malo kasneje pa še o tem, kako je treba pravilno konzumirati ljubezen, skoraj nisem več verjel svojim ušesom. Smo res leta 2015 ali leta 15, ko je bil še Jezus najstnik?

Je poroka danes postala predvsem način, kako mlade zasidrati v prepričanja, kaj je prav in kaj narobe v ljubezni med njima? Da npr. mož nikoli več ne bo smel pogledati drugega dekleta in žena nikoli več uživati v tem, če ji bo kakšen prijeten fant malo popihal na dušo? Kot zagovornik svobodne ljubezni sem še posebej občutljiv na takšne pomisleke, pri sebi ali pri drugih, ni pomembno.

Živeti z nekom 30, 40 ali celo 50 let ni šala. Še posebej na način, kjer se ves čas oba počutita tako, da ju zveza osvobaja, ne pa omejuje. Da to zmorejo le redki, ni skrivnost. Vprašanje, ki je ob tem na dlani pa seveda je, ali je takšna vezava z nekom za pol življenja naravno stanje ali zgolj zahteva, ki je vsiljena zaradi bogsigavedi kakšnih ciljev?

Raje ne moraliziram prav preveč. Življenje mineva iz dneva v dan in tudi en dan se ne vrne kar tako nazaj. Naj torej vržem v avto nekaj zabojev šampanjca in za vikend povabim s seboj v terme še par svobodomiselnih zajčic ali pa naj raje pokleknem v kot, se zazrem globoko vase in si dopovem, da je z menoj, poročenim moškim, zagotovo nekaj narobe ob takšnih idejah?

Dilema je velika in od mene na trenutke terja tudi veliko energije.

Še dobro, da imam vsaj Playboy ves čas na razpolago.

Srečno!

Za kolumno se je razpisal Edvard Kadič, predavatelj, coach in svetovalec na področju razvoja osebne karizme

Pogledi in razmišljanja, ki so objavljena v rubriki Kolumne, se ne skladajo nujno tudi s stališči uredništva Playboya.

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri