Edvard Kadič (kolumna): Burek, bejbe in turške telenovele

  • 01.03.2018

Francoski jezik v mojih ušesih že dolgo ni več jezik ljubezni. Že desetletje ali več nazaj, ga je učinkovito zamenjalo špansko žvrgolenje. Moje življenje v utopiji, da bo moj "jetaime" in "vulevukušeavekmua" zadostoval za lagodno ljubezensko življenje na stara leta, so že zdavnaj zrušile brhke Mehičanke, ki francosko žal ne govorijo.

(Foto: profimedia)

Vendar pa sem po nekaj letih igračkanja z idejo, da bom na stara leta ponovno v šolskih klopeh užival ob žvrgolenju in gibih brhke učiteljice španskega jezika, doživel še hujši udarec. Primat nad jeziki ljubezni je kar naenkrat, meni in tebi nič, prevzela turščina.

Turščina? Resno?!? Se v tem jeziku dva v mesečini, v varnem zavetju noči, sploh lahko sporazumeta o čem drugem kot o bureku, kavi in sladkem ratluku?

Seveda se malo šalim na račun turškega jezika, ki ga res nikoli nisem imel za, ne vem kako romantično žvrgolenje. Ko pa prihajaš dvajset dni zapored domov in dekleta doma pred televizijskim zaslonom, globoko zatopljena in s solzami v očeh, spremljajo turške telenovele tako doživeto, kot sam doživljam Minattijevo Nekoga moraš imeti rad v vseh lepotah slovenskega jezika, je vrag odnesel šalo.

Kot pravi, ponosno zategnjen »dedec«, sem seveda šel takoj pogledat, ali so turške telenovele popularne še kje drugje ali le pri nas. Nekaj možnosti sem sicer pripisoval predvsem arabskim TV postajam ter seveda nemškim, kjer je turška prisotnost med priseljenci več kot očitna, kaj več od tega pa zagotovo ne. Sledil pa je pravi šok. Turške telenovele so na vrhu popularnosti tako v Evropi kot tudi v Ameriki in celo na Kitajskem.

 To pa zame ni več šala. Glede na moje delo z ljudmi me še kako zanima, zakaj je to tako. Zakaj so ravno turške telenovele, dobesedno čez noč, odpihnile ameriške, mehiške in vse ostale nikoli dokončane popoldanske televizijske pravljice?

Pa sem jih za nekaj časa spremljati začel še sam.

Najprej človek opazi žensko, ki se tako ali drugače osvobaja tradicionalnih spon družine ali družbe, postaja močnejša in bolj neodvisna ter skladno s popularno psihologijo, začenja razvijati in živeti svojo ženstvenost. Ne, toliko zategnjen pa res nisem, da bi temu nasprotoval. Prav vsaki ženski želim, da polno živi svojo ženskost. Kot moški to pozdravljam in si tega tudi želim.

Ampak, to so ženske počele tudi v mehiških telenovelah. Zagotovo mora biti še kaj več.

Do odgovora sem se prikopal skoraj naključno. V zadnjih dneh sem namreč sodeloval na nekaj okroglih mizah, kjer sem, med drugim, redno odgovarjal tudi na vprašanje, kaj je tisto, kar moškega naredi privlačnega v ženskih očeh. Moj odgovor je, da osebna urejenost, smisel za humor in nekaj navad stare dunajske šole.

In glej ga zlomka. Očitno ne gre uspeha pripisovati zgolj ženski preobrazbi ali dobro izdelanemu scenarističnemu ozadju, temveč predvsem tradicionalnem ljubezenskem odnosu med žensko in moškim. Tradicionalnem, kot so tradicionalne tudi navade stare dunajske šole.

Prikazovanje ženske zgolj kot seksualen objekt poželenja, kot ga nudi zahodna filmska produkcija, očitno ne ustreza (več) pravim zahtevam občinstva. Turške telenovele nam nudijo navadne, realistične ljubezenske odnose, kjer se vpleteni obnašajo predvsem naravno.

Za razliko od ameriške in mehiške produkcije turška produkcija ni prepojena z ameriškimi stereotipi in klišeji. Spolnost in nasilje, ki kar brizgata iz ameriške filmske produkcije, utrujata in uspavata še marsikoga in ne le mene. Turške telenovele so preprosto bolj realne.

Kljub vsemu bom verjetno kar ostal pri svojih sanjarijah o brhki mehiški učiteljici, ki mi v prekratkem krilu in komaj zapeti bluzi žvrgoli o ljubezenskih frazah v španskem jeziku. Vseeno pa je spoznanje o turških nadaljevankah več kot osvežilno.

Nisem namreč osamljen primerek, ki ga tako neskončno dolgočasijo ameriški klišeji in stereotipi v filmski produkciji. Očitno sem blizu številnim ženskim dušam širom po svetu, ki jih prav tako dolgočasijo omenjene stvari.

To pa je za moškega vse prej kot zanemarljiv podatek.

Napisal Edvard Kadič, predavatelj, coach in svetovalec na področju komunikacije in osebnostnega razvoja.

Pogledi in razmišljanja, ki so objavljena v rubriki Kolumne, se ne skladajo nujno tudi s stališči uredništva Playboya.

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri