Edvard Kadič: Baba pijana, rit prodana!

  • 05.05.2015

Na mladostna praznovanja Prvega maja me vežejo lepi spomini. Kljub temu, da se še tako trudim, prav noben nima politične konotacije. Šlo je predvsem za dogovore o tem, kdo nabavi pijačo in kdo jo potem znosi gor na prvi hrib, hojo, zabavo, srečevanje in spoznavanje novih ljudi, pogosto tudi precej popitega alkohola in nato naslednji dan hahljanje na račun neumnosti prejšnjega večera.

(Foto: profimedia)

Je pa res, da je bilo obdobje mojih aktivnih praznovanj, vsako leto na nek čuden način povezano tudi z dežjem ali pa vsaj s precej kislim vlažnim vremenom. Kot Ljubljančana, me je na slavnostni večer, pot večinoma zanesla naravnost gor na Rožnik.

Že po poti, ko smo prihajali gor čez Mostec, je bilo možno v zraku čutiti pozitivno napetost pred rajanjem in seveda vsem ostalim, kar to prinaša zraven. Za boljše razumevanje, govorim predvsem o padanju po blatu, klicanju jelenov v grmovju ter poti domov, o kateri naslednji dan seveda ni vedel nihče nič. Vsako leto je z nami ostalo le dejstvo, da smo prišli domov. Kako? Nihče še danes ne ve.

Ob prihodu na prizorišče nas je vedno pozdravila narodnozabavna glasba, stojnice s pivom, čevapčiči in drugo, takšnim srečanjem, priložnosti in obiskovalcem, primerno hrano. Okoli štantov so bile deske, da seveda med čakanjem na nov plastični kozarec piva nisi stal v blatu. Tja si se lahko vrnil potem, da si ta kozarec lahko tudi spil.

Seveda je bilo v glavah fantov tudi marsikaj drugega, kot le pivo in hitra hrana. Pravzaprav tega slednjega sploh ni bilo veliko. Kdo pa bo zapravljal denar za hrano, če je pa doma Hotel Mama zadolžen za takšne stvari. Denar je potrebno modro trošiti na pivo, težji alkohol je pa tako ali tako prišel z nami.

Mladi fantje pa se ob takšnih ljudskih rajanjih hitro naučijo tudi dejstva v zvezi z dekleti. Dejstva, ki ga je celo slovenski narod zabeležil v enem svojih najbolj pronicljivih pregovorov: „Baba pijana, rit prodana." To v praksi ne pomeni nič drugega kot to, da pijano dekle prej da.

Pravzaprav vse. Od klofute, solz, smeha, pa do vstopa v svet neskončnih radosti za moški del sveta. Zanimivo, da sem v zvezi z omenjenim izrekom imel zelo zanimivo lekcijo prav med enim od prvomajskih prihodov na vrh Rožnika.

Nekoč, ko smo hodili in se tako bližali zadnjemu zavoju pred Gostilno Rožnik, so našo pozornost vzbudile tri ženske srednjih let, ki so s poti precej bučno odkorakale proti drevju. Mulci kot mulci, smo se ustavili ter začeli z glasnim komentiranjem. Dve sta (žal) precej hitro pokleknili in tako za nas tudi fizično izginili v grmovju. Tretja pa se je obrnila proti nam, dvignila krilo in potegnila najlonke s hlačkami vred navzdol proti kolenom tako, da je češplja v vsej svoji veličini zasijala proti nam.

Če smo do tistega trenutka zgolj glasno komentirali, je od pogleda na njeno mednožje dalje, naše modrovanje postalo na las podobno vznesenemu komentiranju nogometnih zadetkov najbolj vnetih brazilskih TV komentatorjev. A je, žal, kljub našim naporom, da bi šov ob gozdni poti trajal čim dlje, dotična pokleknila in izginila iz našega obzorja.

Seveda smo še naprej glasno vztrajali. S svojimi komentarji smo prijetno zabavali tako sebe kot mimoidoče ter seveda čakali omenjene tri gospe, da se vrnejo. In res so se. Režale so se kot najbolj sveže pečene mačke. Tista, za nas najbolj pogumna, pa se je ustavila ob meni in dejala: „Lepo je biti trezen med pijanimi babami, kajne?" Nato mi je pomežiknila, stopila mimo in se izgubila v množici prvomajskih veseljakov.

Prvomajska rajanja so tako zame in nekaj mojih prijateljev, dobila čisto nov pomen. Nič več ni šlo zgolj za pijančevanje, občasno pretepanje in po vseh štirih proti jutri nekako proti domu. Šlo je za odkritje popolnoma nove oblike radosti, tiste, ki je posledica predvsem razbremenitve izpod jarma dnevnih norm. Si mlad fant sploh lahko želi kaj lepšega, kot svobodno navezovanje stikov? Da o svobodni ljubezni sploh ne začnem. Živeeel prvi maj!

Res je, lepo je biti trezen med pijanimi ženskami. Pa tudi manj si blaten, saj ne padaš toliko. Zna pa biti tudi naporno. Kot redek trezen med pijanimi ljudmi kmalu ugotoviš, koliko kompleksov ljudje ostale dni zadržujejo v sebi in se jih potem pijani za vsako ceno trudijo nekako spraviti ven iz sebe.

Nekaj časa se še smeješ, a slej ko prej tudi tebi poči živec in ... hvala bogu za kakšno pivo ali dve.

No ja, ti pa kot vsaj za silo treznemu pripade zato prav posebna čast. Na poti domov lahko podpiraš kakšnega resno pijanega kamerada. Točno na tisti poti, o kateri on naslednji dan ne bo vedel nič, ti boš pa zaradi njega trpel pravi, počasi že tradicionalni, prvomajski „musklfiber".

Pravijo, da je danes na teh množičnih rajanjih vse drugače. Baje celo svizec pride kdaj pa kdaj mimo in zavije kakšno čokolado.

Srečno!

Za kolumno se je razpisal Edvard Kadič, predavatelj, coach in svetovalec na področju razvoja osebne karizme

Pogledi in razmišljanja, ki so objavljena v rubriki Kolumne, se ne skladajo nujno tudi s stališči uredništva Playboya.

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri