Diagnoza: kriza srednjih let

  • 28.07.2011

Domovina ... sošolka, ki je postala negotova babica, čeprav je še včeraj za njo vzdihovalo pol gimnazije.

(Foto: Ivana Krešić)

Slovenija. Dvajset let. Svečke na torti se še kadijo. Se je kaj spremenilo? Kaj je drugače in kako je videti? Naj občutke in opažanja strnem v zgodbo. Prva asociacija je ... obletnica mature. Razidete se s tistim vznesenim gaude­amus in se potem snidete po 20 letih. Vsled časovne erozije sprani spomini na eno najlepših življenjskih obdobij za uro, dve zaživijo v svežih pastelnih barvah.

To je tista prvobitna, prijetnejša plat srečanja. Druga – s poljudnoznanstvenega stališča brez dvoma poučnejša, z osebnega pa nekam pesimistično ubrana – je opazovati, kaj je 20 let po zrelostnem izpitu nastalo iz vitalnih, pobalinskih, trmastih gimnazijcev in koketnih, cvetočih, poželjivih gimnazijk, trdno odločenih, da zavrtijo svet na bolje. Nekateri so obupali že na polovici poti. Drugi so spoznali, da se svet kar v redu vrti. Nobene potrebe ni, da bi ga zaustavljali. Kaj šele sukali v drugo smer. Okej, svet je zasukal nas. To, da se bodo nekdanji pankerji, alternativci in hipiji prej ali slej prikazali zakravatani in zadržani, je bilo pričakovati.

Teže je pogoltniti dejstvo, da je sošolka, za katero je še včeraj bodisi vzdihovalo bodisi žvižgalo pol gimnazije, zdaj že stara mama (»hči bo rodila čez teden dni«) s kakimi 20 kilogrami preveč. Ali sošolec, ki je pri telovadbi tekel kot lokomotiva in na srednje­šolskih atletskih mitingih tekmoval za tvoj razred – postal je tolst podjetnik, ki kadi čik za čikom ter brez predaha stoka, kako ga država ožema z davki, kako ga vsi jebejo in kako dela cele dneve.

Medtem ko so sošolke v glavnem postale matere in žene, kar je navsezadnje normalno, so se številni sošolci spremenili v svoje lastne karikature. Vdani v enoličen ritem vsakdanjosti. Resignirani. Nezainteresirani. Nezanimivi. Neduhoviti. Nervozni. Zaležani. Tečni. Dolgočasni. Utrujeni. Pusti. Sami sebi v breme. Nekateri celo vse hkrati. Zgodba o Sloveniji. Resnična zgodba.

Kaj je pravzaprav narobe s to sliko?

Zdi se, kot da bi hoteli kolektivno pritrditi dr. Janezu Ruglju, ki je vselej poudarjal, da imajo ženske več možnosti za osebnostni razvoj in marsikje dosegajo boljše rezultate kot moški. Na tej poti jih lahko zavre le moška družba in to, da se pustijo prezgodaj oploditi. Vsaka ženska čaka na svojega princa, potem pa v veliki večini primerov naleti na popolno nasprotje, na nekvalitetnega, nedostojanstvenega človeka, ki mu ne more več slediti. Zgodba o Sloveniji. Resnična zgodba.

Je tudi druga skrajnost, in sicer vrstniki, ki priložnostna druženja izkoristijo kot odskočno desko za svoj nastopaški ego, ki z veliko mero arogance ignorirajo datum rojstva, vtisnjen na osebnem dokumentu. Vrstniki v premajhnih mikicah in prevelikih, navadno predragih avtomobilih. Flirtajo s puncami, ki so zanje premlade, in se potrjujejo v športih, za katere so prestari. Obsedeni so z dietami, kurami, terapijami, nasveti in samim sabo ter naročeni na trendov­ske revije za zdravega sodobnega moškega.

V vsakem trenutku postrežejo s statističnimi podatki o tem, kakšna je verjetnost, da zaradi določenih rizičnih dejavnikov v določenem življenjskem obdobju umrete zaradi bolezni srca, raka, holesterola ali seksa. Kriza srednjih let? Moška mena? Druga puberteta? Mar ni grozno, če se ti začne dogajati že pri dvajsetih? Vsi bi toplice, fitnes, kozmetičarko in vse drugo, kar bojda blaži posledice, a nihče ne bi plačal. Naj gre iz proračuna, kajne. Mimogrede, neodgovorno obnašanje se lahko kaže tudi v pretirani športni ali poklicni aktivnosti in pehanju za uspehom, samopotrditvijo, kar posameznika navdaja z občutkom, da je še vedno na višku moči, kreativnosti ali vzdržljivosti.

Slavni dr. Marijan Košiček je nekoč zapisal, da je poudarjanje zunanje podobe – ali njeno zanemarjanje – navadno sorazmerno s stopnjo človekove negotovosti. Vpadljiva zunanjost je poskus nadomeščanja čustvene šibkosti ali zakrnelosti, omahljive samozavesti in strahu za svoj ugled. Spet zgodba o Sloveniji.
In spet resnična.

Načeloma velja, da če moški živi v zdravem partnerskem odnosu, deluje v ustvarjalnem okolju, v katerem lahko ures­niči svojo identiteto in najde smisel življenja, simptomov krize skorajda ne občuti. Kriza moške identitete mine tako hitro, kot je prišla. Druga stvar je, če moški v teh običajno navideznih težavah uživa oziroma mu služijo kot priročen izgovor za neodgovorno obnašanje. Ker je situiran in finančno preskrbljen, se večinoma giblje po liniji najmanjšega odpora, zatre nepotrebne ambicije in se kratko malo zaleži. Zgodba o Sloveniji. Resnična zgodba. In morala zgodbe? Obstaja najmanj sto razlogov za 'odležanje' Slovenije, a trenutno se ne spom­nimo niti enega. Se bomo že. Takoj ko se vrnemo s počitnic in dopustov ...

TEKST Max Modic/Mladina

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri