Darila z dodano vrednostjo

  • 15.01.2012

Da sta moda in umetnost v riti, je znano, ni pa to nujno slabo.

(Foto: Ivana Krešić)

Ne lažite, vem, da si tu pa tam vendarle vzamete čas in bodisi v živo bodisi prek elektronskih medijev zvedavo degustirate kreativne izlive industrije visoke mode. Če nič drugega zato, da bi se naslajali in kako žaltavo razdrli nad parado robotiziranih manekenk, ki ob natreniranem lipicanskem koraku 'šarmirajo' z anoreksičnimi oblinami in frfotajo v ekscesno dragih, ogabno neuporabnih in ponižujoče absurdnih artefaktih.

Ne vem sicer, kako se na take butične perverzije odziva zainteresirana javnost, moji vtisi se gibljejo v smeri dobrodušnega nasveta, naj si ustvarjalci svoje edinstvene kreacije po hitrem postopku vtaknejo v rit.

Večina finih gospodov in gospa, ki se po mojem mnenju delajo norca tako iz tekstila kot iz manekenk, bi me zaradi tega ožigosala s provincialcem, morda celo s primitivcem, le Francoz Julian Snelling bi se mi zahvalil za prijazno sugestijo. Čeprav se Julian glede na dosegljive informacije nikoli ni gibal v neposredni bližini modnih brvi, je svojo ustvarjalnost usmeril prav v oblikovanje ekskluzivnih modnih dodatkov.

Takih, ki se najlepše rimajo na golo telo in imajo status intimnega nakita, njihova posebnost pa se kaže v tem, da jih lahko nosite brez bolečih in često tveganih kozmetičnih posegov na koži. Torej brez rezanja, spenjanja in prebadanja. Julianov nakit služi zaljšanju tistih telesih odprtin, ki ležijo niže od pasu in jih običajno skrivamo pod konfekcijo.

Da med njimi po zaslugi psihoanalize anus zavzema častno mesto, je jasno tudi Julianu, zato se je pri oblikovanju lično dizajniranh izdelkov osredotočil prav na to središče prepovedanih užitkov. Kolekcija analnih vstavkov iz kirurškega jekla in medenine s skupnim imenom Rosebuds oziroma rožni popki obsega na desetine motivov, njihove cene pa se gibljejo od 40 evrov navzgor, odvisno pač od ekskluzivnosti dizajna in žlahtnosti materialov, iz katerih je izdelan motiv, ki bo nato prekrival vaš zadnji vhod.

Izbirate lahko med različnimi maskami, poldragimi kamni, rozetami, figuricami, cvetličnimi vzorci, umetnimi očesi, mističnimi simboli in celo popolnoma funkcionalnimi urami, ki bodo vašemu partnerju ali partnerici – Julianov nakit je namreč uniseks – zagotovo vzeli dih in pritegnili pozornost bodisi na nudistični plaži bodisi med intimnimi igricami v sproščeni družbi.

Da je Julian zadel žebljico na glavico ter zaigral na prave fetišistične strune, dokazuje tudi povpra­ševanje po rožnih popkih, ki so v letu 2011 postali pravi hit in najbolje prodajan kos intimne bižuterije. Če si ga zelo želite, vam svetujem, da izkoristite praznični čas in zanj pišete Božičku ali dedku Mrazu.
V ponudbi domačih erotičnih butikov (in drugih prodajaln z nakitom) rosebuda žal (še) nisem zasledil.

Mimogrede, Julian poleg dekoracijskih analnih vstavkov ponuja še seksi okraske za prsne bradavice in vaginalne ustnice, posebej za moške pa so na voljo tako imenovane cockpins, šest milimetrov široke in šest centimetrov dolge kovinske palčke, ki si jih vstavite v odprtino sečne cevi na penisu. Obstajajo tudi posebne izvedenke, ki so lahko po naročilu daljše in debelejše ter nabite s pozitivno energijo, okrašene z zdravilnimi minerali in ozaljšane s posebnimi numeričnimi znamenji. Za umetniški vtis.

Sicer pa se tudi umet­nost dobro prodaja. Če jo znate priklicati v življenje, kakopak. Dadaist Marcel Duchamp je javnost šokiral že na začetku 20. stoletja, ko je s spermo izrisal abstraktni portret ljubljene Marie Martins. Neodadaist Piero Manzoni je v šestdesetih razstavil konzerve z lastnim drekom, razstavo pa naslovil Merda d'artista. Da se drek obnese kot snov za kiparjenje oziroma sredstvo za slikanje, so praktično dokazovali še avtorji Cornelius Kolig, Mike Kelley in Stuart Brisley.

Mark Quinn je za avtoportret porabil 4,5 litra krvi. Lastne, se razume. Andres Serrano je zaslovel, ko se je poscal v stekleno posodo in vanjo konzerviral razpelo z odrešenikom. In da, tudi z bruhanjem je mogoče izraziti umetniško stališče. Kanadski performer Jubal Brown je svoje kozlanje pakiral v plastične vrečke, ki jih je med sprehodi po galerijah metal v »postane, konvencionalne in mrtvoudne artefakte«.

Seveda z namenom, da bi »posameznika osvobodil pred banalnimi, tiranskimi reprezentacijami«. V drugi polovici devetdesetih je artistični utrip pospešil Keith Boadwee, ki je sklenil, da se bo umetniško izražal z ritjo. Natančneje, z barvnimi klistirji.

V debelo črevo si je spumpal organizmu prijazne tempere in se serijsko praznil na platno površine 1,5 krat 1,5 metra. Motiv ustvarjanja? »Moja rit ne ustvarja nič slabše kot tisti, ki se razglašajo za abstraktne ekspresioniste.« Skratka, nikar ne obupajte, če vas taki ali drugačni kritiki popljuvajo. Bodite srečni in ustvarjalni. Tudi v novem letu 2012!

TEKST Max Modic/Mladina
FOTO Ivana Krešić, Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri