Čudni cirkus

  • 30.04.2011

Turnirska igra pokra je čuden cirkus. Ure strahotnega ­dolgčasa, vmes pa trenutki groze.

(Foto: Bor Dobrin)

Pravi pokeraši – keš pokeraši – turnirsko igro preziramo. Preveč stresa za premalo profita. In igra je drugačna, popolnoma drugačna! Na turnir se prijaviš, plačaš prijavnino, dobiš enak kupček turnirskih žetonov kot vsi drugi in potem se ves dan igra za tiste ničvredne žetone. Ničvredne zato, ker se jih ne da unovčiti, z njimi moraš igrati, dokler ne izgubiš zadnjega. Stave se iz ure v ure povečujejo, tekmovalci pa se redčijo, dokler na koncu ne ostane samo eden. Tisti, ki je vsem drugim pobral žetone. Tisti, ki je imel največ sreče.

Ja, sreče. Nekoč mi je stari ljubljanski pokeraš, eden iz tiste družbe, ki je v Rožni dolini v zgodnjih osemdesetih igrala karte z Arkanom, Vesom, Ubico in podobnimi kalibri, zaupal tole modrost: »Karta je Marta. Gnar se šteje decembra.« En teden, včasih tudi mesec dni v življenju pokeraša ne pomeni nič. Da lahko največjemu cepcu karta leti ves teden in te bo klal, klal in klal – in da se lahko izurjenemu profesi­onalcu karta lahko posuši tudi za nekaj mesecev. Nobene mistike ni v tem, nobene vraževernosti, le matematika. Poker je po svoji naravi igra z naključnimi spremenljivkami in razmeroma velikim izplačilnim odklonom. Po domače, boljši igralec bo oskubil slabšega pod pogojem, da dovolj dolgo igrata. Gnar se šteje decembra. V nekaj urah turnirske igre si pa brez moči, pa če si Albert Einstein.

Takole razmišljaje sedim za svojo mizo na zadnjem turnirju iz WSOP serije 2006. Devet tisoč prijavljenih, moj kupček žetonov pa razpolovljen, šanse za zmago tam okoli nične. Tolažim se, da ne spadam med te preklete zegnarje.

V rokah držim K♥ T♥, iz najlepšega položaja (ker lahko stavi zadnji) me napada lokalni profi po imenu Freddy Deeb. Poznam ga iz Bellagia in s teve ekranov. Libanonski emigrant, ki se je sredi devetdesetih preselil v Vegas in odtlej preživlja družino s kartami. Star lisjak, eden specializiranih.

Plačam. Z višanjem ne dosežem nič, Freddy ima večji kupček od mene. Vsi pred njim so že odmetali in se je najbrž odločil krasti osamljenemu nasprotniku. Najbrž 6♦ 4♦ ali 9♦ 8♠, slaba pobarvana dama, 9♦ 3♦ ali še pa kakšna bolj ne­umna karta. Iz svoje pozicije lahko hefta praktično s čimerkoli, ne samo z asi.

Diler obrne flop, prve tri skupne karte. Kar pomeni, da lahko oba nasprotnika z njimi kombinirava zmagovito kombinacijo. Takle se je tistega dne zložil za naju s Freddyjem:

A♠ J♥ 2♣

Prvi sem na vrsti. Zaenkrat sem s svojim kraljem in desetko brez para, a če je flop zgrešil tudi njega, sem daleč spredaj. Če ne, se še vedno lahko izvlečem z zadnjima dvema kartama, ki ju bo diler še oddelil. Šanse poznam na pamet, lestvica v trebuh (ooo, kako bi se prilegla dama!) in možnost dveh zaporednih hercev za barvico – tam okoli ena proti tri in pol. In če bi bil Freddy slučajno trmast z majhnim parom, šestičkami recimo, sva pa že skoraj na istem, rešita me tudi kralj in desetička!

»All-in,« se zaslišim in porinem predse svoj skromni kupček žetonov. Če ima slučajno res kakšen nizek parček, K♠ Q♣ ali J♣ 8♥, mogoče ga pa še zbijem z boljše karte! Če je pa slabši, mu zastonjske karte ne mislim dajati. Freddy pokima, plača, obrne A♣ 9♠, diler pa odkarta zadnji dve. Nobenega srčka, nobene damice, ničesar zame, hvala lepa za igro.

Ko sem se vrnil, je v Ljubljani deževalo.

TEKST Jonas Žnidaršič
FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri