Črna luknja

  • 07.10.2011

In potem sem se zaljubil v poker, podobno kot pred leti v biljard. Igri sta si podobni, miza je zelena in na koncu je finta obeh v matematiki/fiziki. Tudi biljard sem igral za cekine, a kot pri pokru nikoli hazardiral. Ja, krogle se lahko po svoje razbijejo in karta je Marta, a če ne obvladaš, mi ne hodi naproti. Ker te bom zmlel.

(Foto: Bor Dobrin)

Nekaj bi vam moral povedati že na začetku. O tem se namreč veliko debatira, a se še vedno tu in tam znajdem v situaciji, ko moram vse razlagati od začetka. Če ste med tistimi, ki radi kartate na internetu, izrežite si tale moj zapis: Vem, da vam ženske težijo in ne razumejo in se jim ne da dopovedati, da to ni hazard. Da je strah odveč in da ne boste zaigrali hiše in da bodo otroci jutri še vedno imeli kaj jesti.

Ne, poker NI hazard, ni igra na srečo. Ljudje mislijo, da je, ker so karte v igri in ker se ga vedno, ampak res skoraj vedno igra za denar. (Strip poker je, jasno, le pregovorno potrditvena izjema.) Poker je igra z elementom sreče. Fuzbal tudi, drugače ne bi bilo zanimivo.

Ja, od sreče je odvisno, ali ti bo padla v nasled­nji karti lestvica v trebuh ali ne. Od sreče je odvisno, kolikokrat začneš z asi v večeru in kolikokrat ti jih skrekajo. (Polomijo. Pokemajo. Premagajo. Učim vas terminologije ljubljanskega kartaškega podzemlja. Lektor bo zamižal na eno oko, ga imam podmazanega v imenu kartaške avtentičnosti. Na televiziji ponoči ob turnirjih velikokrat slišim bedarije, ki nimajo zveze s prakso.) Ampak ob koncu leta, ko potegneš črto, je bilanca odvisna le od pameti, znanja in eno mičkeno skuliranih živcev.

Pravi čas je treba nehati, to je vsa umetnost – kdaj pa kdaj kdo zine –, ko si še na plusu! »Ne, pa ni!« sem včasih takoj zalajal ves živčen nazaj. Včasih se mi je še dalo ljudi enega po enega prepričevati, danes se mi več ne da. Zadnje čase samo prikimam, utrujen od déja vuja. Mogoče si bom pa kar sam izrezal tole kolumno in jo nosil s sabo, češ, ne verjameš meni, boš ja verjel Playboyu. Bom kar zapisal: če sediš za mizo z ovcami, ne igrata plus ali minus nobene vloge. Če je igra dobra, igraš, dokler zmoreš. Če ni, si ovca ti. Res je, pri kartah si odvisen od sprotnega zegna in se zato včasih začnejo nizati serije zmag ali obratno. KDAJ se bo obrnilo, je pa nemogoče napovedati.

Nekoč sem peljal čez mejo žurat eno šarf uštimano dekle, prav tisto iz hotela v Opatiji, saj sem vam zadnjič razlagal. Na koncu sva pristala v graškem kazinoju in za zabavo metala žetone na mizo za blackjack. Toliko, da niso težili zaradi zastonjskega viskija, midva sva imela svoj žur. Pod mizo, ker je za stavo morala sleči spodnje hlačke in sem bil dolžan preveriti. Take finte.

Potem sva pa pri bližnji ruleti zavohala nekakšen kerfufelj in šla pogledat. Semafor je kazal sedemnajst zaporednih črnih številk, ki so padle v zadnjih nekaj minutah, in so se začeli nabirati ljudje. In je en tip čakal ob mizi z ogromnim kupom ploščatih (tistih z več nulami) žetonov na dvajseto – potem pa vse naenkrat stavil na rdeče, češ da je zavohal trenutek, ko se serija, logično, enkrat mora prekiniti. In je padla črna še enkrat, enaindvajsetič, da mu je šlo kar na jok.

Prvič, sem si mislil, če si že bil prepričan v svojo pamet, kaj nisi vrgel vsega na črno pri osemnajsti? In, drugič, saj nisi resno verjel, da kroglica med prevračanjem razmišlja, na, zdaj sem pa že dvajsetkrat padla na črno, zdaj moram pa res enkrat na rdeče? Cepec.

Pri kartah ni nič drugače. Karta nima spomina.

TEKST Jonas Žnidaršič, FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri