Max Modic

  • 17.05.2011

Morje, sonce, bejbe, jahte z masažno kadjo in kaminom ... Juhu! Hm, zakaj že?

(Foto: Ivana Krešić)

Jaz sem Tihi ocean. Največji med vsemi oceani. Od nekdaj me imenujejo Tihi, vendar ni res, da sem vedno tak. Včasih se vznemirim in vsem in vsemu pokažem, kdo sem. Danes sem se, na primer, komaj pomiril po zadnjem napadu besa. Včeraj sem pohlepno požrl tri ali štiri otoke in prav toliko orehovih lupinic, ki jih ljudje imenujejo ladje ...«

Tako se začne Balada o slanem morju, prva stripovska pustolovščina mitskega Corta Malteseja, bržčas eno najvplivnejših del tako imenovane devete umetnosti, ki je naplavilo enega najbolj enigmatičnih protagonistov, kar se jih je kdajkoli sprehajalo med oblački z besedilom.

Corto Maltese, nesmrtna kreacija znamenitega Huga Pratta, ni zgolj stripovski junak. Je simbol neke dobe in nekega časa. Metafora poto­vanja, ki se začenja, ko se neha pot. Pooseb­ljenje lova na sanje in iskanja skritih zakladov, ki tako kot sveti gral niso nujno materialni. »Ko se želim spočiti, berem Marxa, ko želim razmišljati, berem Corta Malteseja,« je rekel Umberto Eco, avtor znamenitega Imena rože, v katerem pozoren in stripovsko razgledan bralec med vrsticami marsikje uzre obrise Corta Malteseja, mornarja, ki si je z očetovo brit­vijo podaljšal črto sreče na dlani. Mornarja, ki najraje pluje po kopnem. ­

Hugo Pratt (1927–1995) je Balado o slanem morju objavil leta 1967. Sledilo je ­leto 1968. Intelektualci so postali realisti in zahtevali nemogoče. In ostro oko je v množici, iz katere so letele granitne ­kocke, marsikje uzrlo Corta Malteseja z značilnim stoičnim nasmeškom in nepogrešljivo panatello v kotičku ust. Takrat se je še kadilo. In svet je bil mlad. Takrat so bili filmi še filmi. Avanture so bile avanture, užitki pa užitki. Seks je bil seks. Mornarji so bili mornarji in ladje so bile časovni stroji.

Okej, bile so sredstvo, ne pa cilj. Z leti so mutirale v plovila. V cilj, ki opravičuje sredstva. Mislim, da ladij ni več. So samo še ­mesta na vodi, jahte, jadrnice in čolni. Simboli pomanjkanja. Pomanjkanja? Pomanjkanja. Mere. Čuta. Smotrnosti. Racionalnosti. Etike ... Česar hočete. Najpogosteje pomanjkanja dobrega okusa. Kaj pa neznosna lahkost svobode? Pod tabo sinje morje. Nad tabo sonce vseh sonc. Vmes pa ti na tridesetmetrskem sunseekerju z osmimi klimatiziranimi kabinami, videoteko, televizorji, hi-fi sistemi, masažno kadjo, kaminom in prostorom za roštiljado.

Kaj je pravzaprav narobe s to sliko? Nič, ampak ... kdor presežno količino UV-žarkov vpija med poležavanjem na objektu s tržno vrednostjo šest milijonov evrov, že po definiciji ne more biti svoboden. Glede na dane okoliščine gre za tarčo starodavnega židov­skega uroka, ki žrtev zaznamuje s tem, da hkrati ima in nima.

Ergo, kaj ti bo sunseeker za 6.000.000,00 evrov, če pa nimaš dopusta. In zakaj nimaš dopusta? Ker moraš služiti za vzdrževanje hit­ro pokvarljive naložbe. Čas je denar, denar pa bodisi služiš bodisi zaprav­ljaš. Za oboje ni časa. Kajti denar JE čas. Ko ti le uspe nemogoče in naposled naštikaš oboje, pa te običajno pozdravi slabo vreme z nevihtami. Keč 22 je torej nekje drugje. Ne v sredstvu in njegovi namembnosti, ampak v njegovi dodani vrednosti.

Brazilski onkolog Drauzio Varella je denimo ugotovil, da se petkrat več vlaga v zdravila za moško potenco in ženske silikonske vsadke kot v raziskave za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, kar pomeni, da bomo v kratkem imeli vojsko starih bab z mega joški in starih dedcev s čvrstimi kurci, vendar se nobeden od njih ne bo spomnil, čemu te zadeve služijo.

To je tisto. Ko kupiš plovilo za šest mi­lijonov evrov, kupiš pač podaljšek tako imenovane moškosti. Med metodami podaljševanja, ki obsegajo kirurš­ko, kemično, kozmetično in kompresijsko, je tale, ki se ji reče kompenzacijska, še najbolj zanesljiva. Libida žal ni v paketu, je pa centimetrski prirastek hiter, neboleč in impresiven. In hej, na ogled je vsem, ne zgolj ­vašim intimnim partnericam.

Množina? Investirati šest mega za eno samo je zgrešena naložba ... Aja, dolžan sem vam še zaključek Balade o slanem morju: »Jadrnica pravega mornarja je kot bela alba­trosova krila nad enakomernim dihanjem Tihega oceana. Potuje zaradi potovanja. Danes, včeraj, kadarkoli.« To kupite! A kaj, ko je štacuno s takimi reč­mi hudičevo težko najti.

TEKST Max Modic/Mladina
FOTO Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri