Branko Gradišnik: Zrno do zrna – gorjača

  • 19.03.2008

Tu na Hrvaškem si je neki mladenič v spolovilo, da bi ga ustrezno podaljšal, diskretno zatlačil 20 fižolov. Žal so obtičali notri in ni šlo brez zdravniške pomoči in medijskega pompa.

(Foto: Robert Semenić)

Ko sem lani na novoletnem diplomatskem sprejemu potožil šefu ene od misij, sicer po izobrazbi psihiatru, da sem depresiven, mi je, potem ko mi je zastavil še nekaj vprašanj, rekel: »Svetujem vam, da nehate spremljati medijska poročila o dogajanju v domovini. Potem vas tudi ne bo mikalo, da bi o njem pisali. Če pa si res želite imeti občutek, da se vaš glas sliši, potem si kupite nabiralniček, obesite ga v kuhinji, napišite nanj PRITOŽBE, POZVEDBE IN PREDLOGI, in potem mečite noter svoje misli o vsem, kar vas žuli doma.

Žena bo že brala in bo, če ne boste terjali nemogočega, tu in tam vpeljala v hišo ustrezno spremembo. Zdi se mi dovolj prijazna za to, da namesto, khm, zelene vpelje por. (Ne čudite se, vidim vas, kako brskate med kanapejčki.) Tako ne boste več podlegali občutku nepotrebnosti. Ko se vrnete, pa lahko za boljši občutek obesite podoben nabiralniček še na zunanji strani hiše.«

Z nekaj muke sem torej začel abstinirati. A hudič, ki mu zapreš vrata, ti bo prišel v hišo skozi okno.

V mojem računalniku se je pred dnevi znašlo e-pismo, naslovljeno DLJE KO BO SEGEL VAŠ TELESKOP, BLIŽE BOSTE NEBESOM.

Notri je bil link z besedilom AMANDA GA RADA UŠRAUFA OD ZADAJ, TAKO DA JI ŠPRICNE V NEBO. Očitno neskladje med že itak enigmatičnima sporočiloma je spodbodlo mojo radoved­nost, in izmučen od intelektualne zvedavosti sem kliknil. Začela se je odpirati fotografija nečesa, kar se mi je, preden sem v nerazložljivi grozi prekinil zvezo, zdelo še najbolj podobno mlademu dolgobetemu kukmaku. (Pozneje sem se šele domislil, da je šlo najbrž za maketo stolpnega observatorija.)

Kakorkoli, bilo je prepozno. Zvezdogledi – sklepal sem, da gre za militaristično sekto babilonijcev – so opazili moj obisk in v naslednjih dneh sem prejel na dan povprečno po ducat sporočil, ki so bila naslovljena v celo še bolj misterioznem slogu.

Naj jih nekaj navedem: MAJHEN GENERAL, VELIK PORAZ – NAJ ŽENSKA MEDLI ŽE OB POGLEDU NA VAŠO SABLJO – VEČJI PETELIN BOLJE STRELJA – PELJITE JO DESETKRAT ZAPORED DO VRHA NEBES – ŽENSKE NORIJO ZA TISTIM, KI GA JE NEKAJ PALCEV VEČ (najbrž narobe prevedena fraza, ki ustreza slovenski »imeti pod palcem«) – DEBELEJŠI KO JE JOYSTICK, BOLJŠA BO KONTROLA G-TOČKE – »POLNA USTA SO GA«: MAR SI NE ŽELITE, DA BI BILO TO RES? itn. itn.

Idiotski naslovi so me dražili, a portala, od koder so prihajali, si nisem upal obiskati.

Raje sem naslove prepustil Besani (Amebisovemu programu za besedno analizo), da je besede razvrstila po pogostnosti in uredila v semantične zveze. Najobetavnejša je bila zveza STOLP – KONTROLA – G-TOČKA – KAPITAN – NEBO. Ko sem jo vtipkal v iskalnik, se mi je odprla domena stranke Zares s temo ZAKAJ MEGALOMANSKI LETALIŠKI STOLP?

Naslov se je ujemal z mojimi pričakovanji in poglobil sem se v branje. Ko sem se sredi noči ovedel, da tu očitno ne bom izvedel nič o 'Amandinem teleskopu', je bilo prepozno. Prekršil sem bil zaobljubo in se navlekel. Zdaj sem torej spet tam, kjer sem bil pred pomenkom s psihiatrom.

Preden se povrnem v terapevtski molk, torej moram napisati kaj o brniškem Stolpu. Ker pa ste bili bralci v Sloveniji z afero seznanjeni prej in bolje od mene, vam ne bom jemal časa s povzemanjem in ugibanjem, ampak bi rad samo zavrnil glasove tistih, ki so zdaj kar načelno proti načrtovanemu stolpu, češ da je predimenzioniran, predrag, prerazkošen itn.

Kaj naj bi bilo neprimernega v tem, da ima majhno letališče visok stolp? Ali majhna država veliko atrakcijo? Mati Narava je tovrstno zbujanje pozornosti s strani tistih, ki jih sicer prikrajšuje glede velikosti ali moči, nagradila že v neštetih primerih. Ne pravi zaman ljudsko reklo, da »kdor nizko pade, visoko leta«, in pa »majhen fantič, velik tič«. Sto metrov se mi zdi raje premalo kot preveč. Piramida Sonca v bosanskem Visokem meri 237 metrov in jo dnevno obiskujejo tisoči petičnih turistov iz Egipta! Zakaj? Ker je višja od njihovih!

Če bo stolp po reviziji vendarle krajši, potem ga vsaj prebarvajmo v mavrične barve, skladno z reklom »majhen tič, pisano perje«. Samo nikarte podlegati skromnosti, ki ni nič drugega kot sprijaznjenje z občutkom nepotrebnosti!

Za konec sem dolžan še pojasnilo o skrivnostni pošti.

Za Amandine oboževalce se je nazadnje, ko sem se obrnil na svoj strežnik, izkazalo, da so navadni zeliščarji. Zakaj se jim zdi, da bodo pozornost pritegnili z zavajajočimi astronomsko-aviacijskimi naslovi, polnimi JOYSTICKOV (= krmilnih ročic v letalu) in G-TOČK (= točk gravitacijske konstante), mi ostaja skrivnost. Ampak tako pač je v današnji reklamokraciji.

Na ta način ti herbalisti reklamirajo 'perle', ki naj bi bistveno povečevale spolni ud. Niso ravno odkrili Amerike. Tu na Hrvaškem si je neki mladenič v spolovilo, da bi ga ustrezno podaljšal, diskretno zatlačil 20 fižolov. Izvoljenko je očaral, a mu jih na koncu žal ni znala ali ni hotela izsesati. Obtičali so notri in ni šlo brez zdravniške pomoči in medijskega pompa.

Vsekakor je fižol cenejši od dragih perl. Mislil sem si: »Nitkarja ja ne bi bil tak kunšt potegniti ven,« pa sem napisal v tem smislu predlog in ga vrgel v nabiralnik.

Zjutraj sem našel notri pitijski odgovor: »Pusti peti mojga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril.«

Želim vam lep prvi pomladni dan. Ali kot bi voščila Amanda: KO ZVONČEK NA PLAN POKUKA, JE ČAS, DA SE ZAUKA.

Tekst: Branko Gradišnik

FOTO: Robert Semenić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri