Branko Gradišnik: Vljuden rauch

  • 26.09.2007

Za demokracijo ni nikoli dobro, če se začne država do volivcev vesti kot varuška. Svoboda mora vsebovati tudi možnost samopogube – prav zato zakon tudi samomorilcev ne preganja več.

(Foto: Robert Semenić)

Upam, da ne boste hudi, če morda malce pozno pristavim svoj lonček in še sam posežem v debato o protikadilskem zakonu. Če ne bo druge koristi: vsaj o predsedniških kandidatih vam ne bo treba tule brati, meni pa ne pisati. Poleg tega me osebne izkušnje kadilca/nekadilca vzdigujejo nad pristranosti nasprotujočih si gledišč.

Skadil sem bil prvič poleti 1962, še ne 11 let star. Posnemal sem pač pet let starejšega brata, ki je bil takrat zame to, kar je danes za enajstnike Harry Potter ali David Beckham. Sploh so takrat vsi kadili, filmski junaki, politični veljaki, kulturniki ... V avtobusih, na vlakih, na letalih, na športnih prireditvah, na partijskih kongresih, v ordinacijah, v šolskih zbornicah, v delavskih menzah, povsod se je kadilo.

Kolikor se spominjam, je bilo kajenje prepovedano samo v kinodvorani – da dim ne bi meglil projekcije. Še prvi uvoženi viski pri nas (Racke) so oglaševali z geslom: »Z blagim okusom dima.« Seveda je TV ves čas reklamirala tudi cigarete, recimo: »Mentol osvežuje!« Mislil sem si, da gre za zdravilo ali tonik, ki so ga starejši zavoljo omejenih količin sebično zavarovali zase z neprijet­nim vonjem.

Kadil sem med šolskimi odmori in pozneje med delom. Kadil sem sredi kosila, kadil zjutraj na prazen želodec. Kadil bi bil gotovo tudi med seksom, če bi ga kaj bilo. Nekoč sem s prižgano cigareto v ustih preplaval od Zake do blejskega Otoka. Kadil sem med branjem. V postelji sem čike ugašal ob posteljni stranici in jih spuščal v režo med stranico in steno. Vsakih nekaj tednov je mama tiho odstranila kup, ki se je nabral spodaj. Kadil sem v času, ko je moja prva žena zanosila, kadil tudi še potem, ko se je rodila Ivančka.

Po golu Katalinskega proti Španiji (13. februarja 1974 ob 20.14), ki je Jugoslavijo uvrstil na SP v Nemčiji, sem, dolžnik lahkomiselne navijaške zaobljube, naredil nekajleten premor, leta 1978 pa na neki zabavi spet prižgal. Najbrž se mi je v tistem dimu zdramil center za odvisnost. Cigareta me je bila pričakala, kjer sem jo odložil – nekaj dni zatem sem spet kadil ko Turek.

Avgusta 1982 se je moj tedaj štiriletni sin Mitko odkradel iz vikenda in malo zažigal suho listje med hišo in hosto. Vžigalice so bile moje. Zapihal je vetrček, raznesel goreče listje. Sledilo je napetih deset minut. Na srečo je nehalo pihati, a še dneve me je dušilo in žgalo v prsih od vdihanih vročih plinov, obrvi pa mi niso nikoli več prav zrasle. Takrat sem nehal, kakor je treba nehati, če ne želiš recidive – mentalno sem se poslovil od kajenja za vse življenje, zadnjo škatlico pa obredno pokopal. Vseeno se mi včasih še sanja, da sem spet prižgal.

In kaj mislim o zakonu?

Za demokracijo ni nikoli dobro, če se začne država do volivcev vesti kot varuška. Svoboda mora vsebovati tudi možnost samopogube – prav zato zakon tudi samomorilcev ne preganja več.

Nobena zakonodaja torej ne bi smela prepovedovati javnih lokalov za kadilce. Le mladini (ki ni upravičena do samoodločanja) je treba onemogočiti vstop. Zaposleni bodo predvidoma kadilci, a še to ni nujno – tudi nekadilec ima načelno, (čeprav nekonzumirano) pravico, da postane kadilec ali da se vede/hote izpostavi sekundarnemu kajenju.

Edini pogoj je, da so takšni lokali jasno označeni, z napisom in s simbolom. Seveda morajo hkrati obstajati enako jasno označeni nekadilski lokali. Tu ima prevlado svobodna izbira nekadilcev, zato je kajenje prepovedano. Zakon naj predpiše le še, da naj številčno razmerje med njimi ustreza razmerju kadilci : nekadilci.

Za kadilske lokale se zavzemam sicer iz bolj perečega vzroka, kot pa je ustavna 'svoboda odločanja'. Kajti, ali je zasuž­njenje z nikotinom res samoodločanje? Tisočeri, ki si zaman prizadevajo, da bi nehali, vam bodo potrdili, da se za kajenje niso 'odločali', ampak so pač malo eksperimentirali – poti nazaj pa ni bilo!

Vodi me bolj pragmatična misel: kadilci so za zdaj dejstvo, in če jim ne ponudimo strehe nad glavo, bodo kadili naprej na prostem. Prav kajenje na prostem pa je treba najstrože prepovedati.

Ko to pišem, na Hrvaškem žalujejo zaradi (doslej) 12 umrlih gasilcev, ki so gasili požar na Kornatih. Povzročil ga je, berem, sezonski nameščenec Uprave nacionalnega parka, ki je odvrgel v suho travo svoj pokajeni čik.

Kot nekadilec se sicer čudim njegovemu vedenju sredi suše, kot bivši kadilec pa dobro vem, kako brezbrižen sem bil sam do tovrstnega tveganja. Odmislil sem ga enako kot emfizem in rak. V psiholoških priročnikih boste med značilnimi simptomi nikotinske odvisnosti našli tudi 'kadilsko nemarnost' (ki jo policija obravnava, kadar ima ta posledice, kot 'kriminalno malomarnost').

Več kot 30 odstotkov vseh požarov in ognjenih smrti povzročijo odvrženi čiki in otroška igra s kadilskimi vžigalicami in vžigalniki. Samo v ZDA znaša letna materialna škoda 200 milijard dolarjev. V Južni Evropi je položaj po novem še slabši, kajti v našem podaljšanem sušnem podnebju lahko vsaka iskra požge nov delček planetnih pljuč.

Prepoved, o kateri govorim, ne bi bila diskriminantna, saj bi veljala proti kurjenju na prostem nasploh – zažiganju plevela, peki na žaru, kajenju, vožnji z oldtajmerskim vlakom, izkajevanju insektov, požigalništvu (poljedelski tehniki), frcanju čikov iz avta, kresovanju ipd.

Če sklenem v plejbojevskem duhu: da ostane ljudem nekaj veselja, naj bo kajenje na prostem prepovedano, 'pušenje' pa naj ostane dovoljeno.

Tekst Branko Gradišnik

Foto: Robert Semenić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri