Branko Gradišnik: V katerem zajcu tiči grm?

  • 26.07.2007

Ko se lotevamo skrivnosti spora med Janezom Janšo in Janezom Drnovškom, moramo najprej v anamnezi povzeti vse čudne simptome.

(Foto: *)

4 fotografije v galeriji

Sredi leta 2004 je nenadoma postal sproščen Janez Janša. Logična, a zmotna razlaga je bila tedaj, da se skuša držati navodil svetovalcev, ki so terjali, naj uskladi nastop s strankarsko volilno kampanjo o 'sproščeni Sloveniji.' Da bi postal zares priljuden, se mu morda ni posrečilo, je pa vsaj potlačil svojo prislovično popad­ljivost, tako da se je navzven to mehčanje pokazalo kot drnovškov­ska preudarnost.

Vse naslednje leto dni sta se Janša in Drnovšek razumela nič slabše kot brata Kaczinski (foto 1). Skupaj sta se ne le udeleževala prireditev, ampak jih celo organizirala, npr. novoletni sprejem 2005 za novinarje. Dogodek brez precendence v zgodovini odnosov med predsednikoma vlade in države!

A idila je trajala le do pod konec leta 2005, ko je Drnovšek Janši ukradel koncept sproščenosti.

In kako se je sprostil!

Janši je treba priznati, da si je sprva prizadeval tekmovati z Drnovškom na istem področju. Že ne vem kolikič je preplezal triglav­sko Severno steno. Diverzificiral je barvo kravate. Kupil si je armani obleko. A celo, ko si je omislil Urško Bačovnik, to ni zadoščalo. Ko so svetovalci Janši predlagali, naj napiše Primike, se je, čuteč, da niti to ne bi preseglo Drnovškovega Bistva sveta, uprl in v obupanem poskusu, da bi doumel preobilje Drnovškove sproščenosti, sklenil uporabiti vsa sredstva.

Odprl je zamašek tajnih služb – in duh sproščenosti je ušel v kraljevino Dansko!

Evropa se seveda zgraža, kot da ne ve, da gre za evropsko tradicijo – kot da ne pozna Cankarjeve izjave o zunanjem ministru Avstro-Ogrske, grofu Berchtoldu, češ da se spričo raznih zunanjepolitičnih blamaž K. u. K. domovine vede kot tisti kranjski mežnar, ki so mu med mašo pri ministriranju pred oltarjem hlače dol padle, on pa se je obrnil, pogledal po cerkvi in rekel: »Eh, saj smo itak sami domači!«

Ej, daleč je to od sproščenosti Playboya!

Ampak čakajte – ali je sploh psihološko mogoče, da si dva zapeta politika skočita v lase samo zavoljo tekmovanja, kateri od njiju bo bolj sproščen?

Ne in ne!

Ko sem torej sklenil poiskati njun skrivni motiv, sem obtičal, vse dokler nisem zadnjič gledal TV-filma, v katerem morilec ubija sebi podobne žrtve, se šemi vanje in jim prazni bančne račune.

Tedaj sem se v preblisku vprašal: »Kaj, če je ves ta spor prevara? Cirkus, ki naj zamoti nepoučene?«

Najprej je moj sum padel na tistega, ki je možema najbolj podoben in bi ju najlaže impersoniral (foto 2). A poročni prstan Urške Bačovnik bi bil ja prešibka motivacija – tudi če navržem Zlate misli o življenju in zavedanju.

Razširil sem torej preiskavo na zlato nasploh – in od tam je bil le še korak do 'tekočega zlata'.

Ko človek pogleda nazaj, odkrije, da sta se Janša in Drnovšek vseskozi strinjala samo glede enega – nafte. Če ne bi bilo tako, ne bi še danes zagovarjala slovenske navzočnosti v Iraku.

Čakaj malo – kdo pa ima edini korist od Slovenije v Iraku?

Bush je bil, torej!

Bush ju je, sledeč svojim nizkotnim naklepom o svetovni dominaciji, umoril, pospravil corpus delicti, in odtlej se pojav­lja v javnosti našemljen zdaj v enega zdaj v drugega! Ha, zato pa se sploh ne kažeta skupaj – ker se ne moreta! To dejstvo bi lahko postalo sčasoma sumljivo – in prav zato je Bush, ta genij zločina, insceniral med svojima lutkama spor! Če sta sprta, se pač ne bosta družila niti na dnevu državnosti. Popoln alibi!

Tudi koncept sproščenosti, tako tuj pravemu Janši in Drnovšku, je zgolj odsev Busheve osebnosti (foto 3)!

Pričakujem, da bodo tajne službe nemudoma ukrepale – če je katera še operativno sposobna.

Jaz pa bom odslej zelo zelo pozoren na vsako nepričakovano spremembo pri slovenskih politikih. Mogoče je še kdo gledal tisti TV film ...

Trenutno mi je sumljivo tole z Borutom Pahorjem. Ta se je iz nemočne Barbike čez noč spremenil v sv. Jurija. Površnemu očesu bi se zdelo, da gre za antično dramaturgijo – da se je Pahorjev prvotno mehkužni značaj v dolgoletnih spopadih s starimi partijci in mladimi povzpetniki skoval do te mere, da se je zdaj končno željan kot klasični heroj postaviti manifestni usodi po robu.

A jaz že sumim, od kod nenadna bojevitost (foto 4).

Tekst: Branko Gradišnik

Foto: Igor Zaplatil/Delo, Borut Krajnc/Mladina, Reuters

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri