Branko Gradišnik: Tecite, bežite, prazniki gredo!

  • 28.11.2007

Iluzija bi bilo pričakovati, da v mesecu, ko nas vreme prikuje na zapeček, ne bomo ravnali podobno kot krave, ki jih umen kmet drži čim več v hlevu, da bodo iz brezdelja več jedle. Pa tudi – kdo si v dneh rodbinskih snidenj upa zbujati srd sorodstva z gladovanjem ali zdržnostjo?

(Foto: Robert Semenić)

Kot jedci plačujemo največjo ceno napredka, ki temelji na nenehnem večanju porabe, ob koncu leta, v času, iz katerega so vremenske razmere, poganska dediščina in živilski lobi naredili zaporedje praznikov. Rodbinska snidenja ob kolinju, dnevu mrtvih, martinovi gosi, zahvalnem puranu in čokoladiranem miklavžu so samo uvertura k božičnim in novoletnim praznikom, ki se iztečejo s svetimi tremi kralji, ko prenažrti, mačkasti, zašpehani pospravimo še ostanke ostankov potic in šunk – ne iz veselja, ampak da bi preglasili glas vesti ali ublažili popraznično depresijo.

Temu ritmu sledijo tudi mediji. Decembra so še polni receptov, januarja pa nam začno očitati prirast v kilah in prodajati diete. A to je zvonjenje po toči. Res pa bi si decembra malokdo pustil takole soliti pamet. Kdo pa sploh še ve, da je advent v resnici čas postenja?

Iluzija bi bilo pričakovati, da v mesecu, ko nas vreme prikuje na zapeček, ne bomo ravnali podobno kot krave, ki jih umen kmet drži čim več v hlevu, da bodo iz brezdelja več jedle. Pa tudi – kdo si v dneh rodbinskih snidenj upa zbujati srd sorodstva z gladovanjem ali zdržnostjo?

Jadikovanje ne pomaga, soljenje pameti tudi ne. Kot realist sem torej zasnoval dieto, ki bi vas lahko uspeš­no obvarovala debeljenja, ne da bi vas prikrajšala za praznične užitke in ne da bi kršila zakone gostoljubja. Za nameček je moja dieta tudi univerzalna, se pravi, uporabna vse dni v letu. Je tudi praktična: namenjena je sužnjem neokapitalizma, ki ne utegnemo po petkrat na dan jesti, kaj šele kuhati! Je diskretna: mogoče se je je držati, ne da bi z njo posiljevali sorodstvo. In, kot mi pravi moja zdravnica, je tudi zdravstveno ne­oporečna.

Imenoval sem jo predilna®, ker je njeno načelo, da lahko človek jé, kakor mu paše – se pravi, lahko sploh ne jé, lahko ves dan po malem zoba, lahko pa se tudi prenažre – vendar vse pod pogojem, da bo naslednjič jedel šele po tistem, ko bo jasno in nedvomno zaslišal, da mu prede v želodcu.

Tihih zvokov predenja skoraj ni mogoče zamenjati z glasnim, brezobzirnim kruljenjem (borborygmus), ki nakazuje redno splakovanje polnega črevesja z želodčnimi sokovi. Predenje je dokaz, da slednji ne zadevajo več ob pretočne ovire in ožine.

Že v kameni dobi so se ljudje hranili po dveh vzporednih metodah: kot lovci z enim krepkim mesnim obedom proti koncu dneva, porab­ljenega večidel za zalezovanje, tovorjenje in peko plena v domačem podmolu, kot nabiralci pa ves dan po malem z zobanjem koreninic, polžev, žuželk, gob, sadežev in jagodic. Novodobni ljudje, ki smo potomci lovcev-nabiralk, si delimo tako lovski kot nabiralski gen in lahko torej mirne duše kombiniramo: včasih se napokamo, včasih stradamo, vmes pa po malem zobljemo.

Vsak si lahko znotraj zgornjih omejitev išče ritem, ki se najbolj ujema z njegovo konkretno gensko dispozicijo. Sami preverite, kako se počutite s prepolnim želodcem, kako s prepraznim. Moj idealni jedilnik je takle: do treh popoldne kvečjemu zobljem (jabolko, orehe), sledi obilnejši obed z otrokoma, ki prideta po tretji iz šole – če seveda nista imela kompletnega kosila v šoli. Če sta ga imela, samo malo zobljemo in čakamo na Bernardo, ker imamo pač najraje skupno večerjo z njo. Takrat, ob šestih, se pa res napokam, saj mi že pošteno prede.

Ha, kaj pa znamenitih pet lahnejših obrokov? Ti so po mojem le gnil kompromis med nabiralniškim zobanjem in dejstvom, da se spričo današnjega življenjskega tempa ne utegnemo več pasti kot koze. Nasploh potrebuje človek, ki posebej ne miga in ki ne raste več, za vzdrževanje lastne teže tako malo hrane, da je niti ni mogoče razporediti na pet delov.

Kaj pa tisto, da je treba zajtrkovati kot kralj in večerjati kot berač? Svoj najboljši rezultat v maratonu sem dosegel po tem, ko 16 ur nisem prav nič jedel. Glikogensko energijo, ki jo porabljamo danes, smo uskladiščili včeraj!

Seveda bomo, potem ko prazniki minejo, gledali na nutricijsko sestavo. Odkar sem se pred mesecem recimo odrekel čokoladi – užival sem črno, namesto jutranje kave – sem se znebil vsaj kilograma maščobe. Pa čeprav tu pa tam, kadar mi zaprede, pozobam kaj magari ob desetih zvečer.

»Ja, kaj pa metabolizem?« bodo ugovarjali nutricionisti, češ da ni dobro jesti zvečer, ker se čez noč presnova upočasni in gre hrana bolj v mast. To je površno gledanje. Po živahnejšem vsaj polurnem naporu človeku srce še vsaj 12 ur utripa pospešeno. Treba je torej popoldne malce teči.

Neolitski predniki so recimo tekli za plenom.

Jaz tekam rekreativno.

Vi pa boste tekali po prazničnih nakupih.

Tekst: Branko Gradišnik

Foto: Robert Semenić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri