Branko Gradišnik: Spolni signali slovenskih strank

  • 27.02.2008

Če je lahko Clinton zatrjeval, da tisto, kar mu dela Monica, ni spolni odnos, potem je mogoče tudi, da republikanci štejejo za spolni akt tisto, kar si delajo sami.

(Foto: *)

Matični Playboy je izvedel anketo med 900 naključno izbranimi odraslimi Američani (18–64 let) o spolnem življenju strankarskih Američanov. Anketo je mogoče povzeti v ugotovitev, da so razlike med demokrati in republikanci, pa tudi med dejavnimi verniki in mlačneži, zanemarljive. Ni le vsaka krava ponoči črna, ampak je tudi vsak bik bolj ali manj krvav pod kožo.

Na vprašanje o vdajanju sedmerim smrtnim grehom si je sicer najmanj Američanov pripisalo prav greh pohote. Obenem kar 55% tistih Američanov, ki redno hodijo k maši, zatrjuje, da so 'spolni avanturisti'.

Na predzadnjem mestu seznama je požrešnost. To se ujema s trditvijo 75% Američanov z BMI nad 30 (takih je 110 milijonov), češ da imajo zdravo, redno prehrano. Je torej za BMI kriva lenoba? Ta je na seznamu tik nad požrešnostjo. In kar 40% BMI-jevcev trdi, da se redno ukvarjajo z »živahno telesno vadbo«!

Na prvem mestu, s kar 84,7 %, je greh ponosa. Morda pa ta človeku ne dovoli, da bi po pravici povedal?

Še bolj osupljivo je, da člani obeh strank bolj trzajo na inteligenco kot na telesno lepoto. No, sicer pa tudi Bill Clinton po 32 letih zakonske zveze s Hillary pravi: »Še vedno bi raje preživel noč v pomenku z njo kot pa s komerkoli drugim, ki se ga lahko domislim.« Zdaj je bolj razumljivo, kako da je Monici Lewinsky, kadar si je želela pomenka, hitro zaprl usta.

Takih, ki imajo spolne odnose vsaj enkrat na teden, je med republikanci več (55 %) kot med demokrati (43 %). A tu gre morda tudi za semantičen nesporazum. Na to kaže razlika v odstotkih med tistimi demokrati (67 %) in republikanci (51 %), ki v družbi s partnerji/partnerkami kdaj gledajo porniče. Manjkajoči odstotki bi v tem primeru predstavljali republikance, ki jih gledajo na samem in to potem štejejo za spolni akt. Če je lahko Clinton zatrjeval, da tisto, kar mu dela Monica, ni spolni odnos, potem je mogoče tudi, da republikanci štejejo za spolni akt tisto, kar si delajo sami.

Kot najbolj seksi predsednik v zadnjih 40 letih je Bill Clinton dobil 58,8 % glasov. Ronald Reagan je bil drugi (21,7 %), George W. Bush tretji (7,4 %) in Jimmy Carter četrti (5,6 %). Nekaj glasov so dobili celo Gerald Ford (2,7%), Richard Nixon (2,2 %) in George Bush starejši (1,5 %). Tako se potrjuje staro reklo, da se za prav vsako vabo najde kaka riba.

Najbolj seksi ženska v današnji politiki se zdi anketirancem Michelle Obama (19,7 %), na drugem mestu je Condoleezza Rice (17,5), na tretjem Laura Bush (16,3 %) in šele na četrtem Hillary Clinton (14 %). Ta odgovor tudi ponuja rešitev iz dileme, v katero je zašla ameriška demokratska stranka s tem, da je izbiro zožila na črnca in žensko. Na naslednjih nominacijah naj nastopi Michelle Obama, pa bodo črnci in ženske lahko volili isto osebo!

V Sloveniji takih anket žal še ne delamo. Mladina je s pomoč­jo podjetja Aragon leta 2002 izvedla anketo, katere rezultati so dostopni vsaj v povzetku, toda tudi ta ni vsebovala vprašanj, ki bi raziskovala razmerje med spolnimi preferencami in politično pripadnostjo. Še najbolj politično je bilo vprašanje, s kakšno osebo zagotovo ne bi hoteli seksati. Ker pa v odgovor ponuja le zanemarjenca, invalida, zadrogiranca, debeluha, umsko prizadeto osebo, neinteligentneža, osebo iznakaženega obraza, kriminalca, pijanca, osebo druge narodnosti in osebo druge rase, so jo pripadniki drugih strank, nazorov in veroizpovedi poceni odnesli.

Podatke sem torej poskusil nabrati sam. Potreboval sem najmanj 6 odgovorov (hej, Slovencev je 150-krat manj kot Američanov in 900 : 150 = 6). Dobil sem jih celih 9, vendar se je izkazalo, da vzorec za naše razmere ne zadošča. V ZDA imajo le dve stranki, pri nas pa jih je na seznamu MNZ kar 56.

Ko sem že skoraj obupal, sem na internetu našel zanimiv članek o 'flaggingu', kot se po ameriško reče signaliziranju spolnih nagnjenj. Pripadniki »skupin, ki so potencialne žrtve preganjanja s strani nestrpnih javnosti«, raz­obešajo 'zastavice', ki z barvami simbolizirajo njihove preference. Ponavadi gre za robčke, trakce, obeske za ključe, ki jim

molijo iz hlačnega žepa – levega, če bi radi bili 'zgoraj', desnega, če so raje 'spodaj'.

Od tod je bil le še korak do uzrtja resnice o naših strankah.

Mar niso tudi te »potencialne žrtve preganjanja s strani nestrpnih javnosti«?

Mar desnica in levica nista le variaciji levega in desnega žepa?

Edina razlika je, da hočejo vse stranke biti 'zgoraj'. A to je pač posledica aktivne volilne pravice.

Objavljam torej zadevno izrazje. Upam, da so teh izrazov naši bralci bolj vešči od mene, in ne dvomim, da jim bodo olajšali odločanje na volitvah.

Tekst: Branko Gradišnik

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri