Branko Gradišnik: Pustite moje male k meni

  • 24.10.2007

Kjer imajo pravico do empatije z otrokom samo še njegovi starši, tam rastejo v okrilju 'brezpogojne ljubezni', ki ni nič drugega kot samozaverovana potuha, rodovi sebičnih maminih sinčkov.

(Foto: Robert Semenić)

Letos se mi je na počitnicah v tujini zgodilo nekaj neprijetnih reči.

Med obiskom lokalnega muzeja znanega otroškega pisatelja, s katerim se poklicno ukvarjam, sem fotografiral nekatere izmed razstavljenih fotografij. Pisatelj, eden začetnikov daguerotipije, je rad snemal otroke, oblečene ali, bolje rečeno, slečene v vilinčice, sirote ipd. To moje vedenje si je nekdo razložil kot poskus, da bi si povečal kolekcijo zasebnih pornografskih fotografij. Z nekaj muke smo zadevo vendarle razčistili.

Čez nekaj dni sem šel teč v park v prestolnici iste države. Sredi teka me je pritisnilo na stranišče. Iskal sem primeren kotiček, a vedno znova zadnji hip opazil kakega sprehajalca ali nabiralca borovnic. Nazadnje sem se sprijaznil s kompromisom: odtočil bom in tako zmanjšal pritisk mehurja na čreva. To bi mi moralo dati dovolj odloga, da pritečem do hotela. Žal se je izkazalo, da je grmovje, za katero sem stopil, blizu roba parka, takoj za obrobno trato pa je stala osnovna šola z igriščem. Eden od sprehajalcev je ocenil, da sem ekshibicionist, in me prijavil.

Mislim, da so me nazadnje izpustili samo zato, ker se je izkazalo, da imam diplomatski potni list.

Izmodren z zgornjima izkušnjama sem, ko smo se odpravljali iz dežele, v letališki čakalnici premagal instinkt, ki mi je veleval, naj se sklonim k razjokanemu triletnemu dečku, ki se je izgubljeno oziral okrog sebe, osamljen sredi mednarodne množice pasantov. Ko smo pozneje šli z dvigalom v nadstropje, kjer so departures, sem taistega otročička za hip uzrl na tekočih stopnicah, kjer se je na poti navzdol krčevito izvijal iz naročja namrgodenega plešca.

Nisem mogel reči, ali gledam dedka s kljubovalnim vnučkom ali grabežljivca s plenom. Malo pozneje, že pri gates, je letališka policija po zvočnikih pozivala, naj se javi, kdor bi kaj vedel o otroku, ki da se je izgubil. Nisem se oglasil, kajti zavedal sem se, da bi me glede na prejšnji dve epizodi policija profilirala kot psihopatskega kidnapperja.

Ko sem se nazadnje srečno vrnil v Zagreb, sem z nekaj več pozornosti pogledal okrog sebe in opazil, da se je svet spremenil tudi tu, ne le v gnili EU. Prišlo je do generacijskega prepada. Odrasli se ne menijo več za tuje otroke – nočejo si nakopati težav. Moškega, starejšega od 50 let, ki bi sam hodil naokrog, skoraj ne vidiš več – preveč ga je strah, da bo v črni kroniki nastopil kot 'blodni starec'. Varuške so si omislile skrite kamere, da lahko dokažejo, da niso zlorabljale varovančkov. In oblasti načrtno prepuščajo otroška igrišča mladoletnim bandam, da s tem vzpostavljajo cordon sannitaire med penzionerji in kobacavčki!

Enako je, berem, doma v Sloveniji. V politiki se – trenutno v okviru predsedniške kampanje – spet in spet obnavlja debata o najprej diskvalifikaciji in potem likvidaciji pedofilov. Na drugem koncu lestvice so seveda Anonimni Pedofili, ki se branijo, češ da Ustava prepoveduje preganjanje na podlagi osebnih okoliščin.

Sam sem zdaj nekje na sredi. Doslej sem se intimno nagibal k temu, da bi ekshibicioniste skopili, tako da ne bi imeli več kaj kazati, voajerje oslepljevali, da ne bi imeli več kaj videti, pedofile pa priklenjene izpostavili Tantalovim mukam, se pravi, nastanili v kletke, nameščene v krajih s prepovedanim sadjem, recimo na igriščih, v vrtcih in šolah, v kurikulum pa vpeljali predmet spoznavanje pedofila v njegovem naravnem okolju. Zdaj, ko sem skusil, kako zoprne posledice ima lahko nedolžen nesporazum, nisem več tako prepričan.

Svet je postal hočeš nočeš brezbrižen do otrok. Ti zdaj vsrkavajo brezbrižnost in v naslednjem rodu bo vodilo 'zase se brigaj' samoumevnost. In kjer imajo pravico do empatije z otrokom samo še njegovi starši, tam rastejo v okrilju ameriško razumljene 'brezpogojne ljubezni', ki ni nič drugega kot samozaverovana potuha, rodovi sebičnih maminih sinčkov.

Je sploh še kakšna pot nazaj? Tega ne vem, vem pa, da dela družba veliko napako, ko meče družbeno potrebno in biološko naravno empatijo odraslih do 'tujih mladičev' v isti koš s posebnimi spolnimi nagnjenji, kakršno je lolitizem (erotični odnos do 'nimfic'), in celo z malignim sadizmom predatorjev. Ti si namreč žrtev med otroki ne iščejo zaradi spolne usmerjenosti, ampak ker tako najlaže pridejo do plena – prav kakor si zveri poiščejo za plen najbolj negodno gazelo v tropu.

Vsesplošno vigilantstvo sili tudi tiste, ki so svoji spolni prisili poprej nahajali izliv v fantaziji, v gledanju, branju pornografije ipd., da se selijo v podtalje ali kar med zveri. Če je kazen za fantazijski delikt izobčenje, si mislijo, potem bom raje tvegal tam, kjer so nagrade višje. In mnogi plena ne bi ubili, če bi družba v spolni spozabi videla gensko naravnanost, ki se ji ne morejo upirati s svobodno voljo – tako kot jo je priznala recimo gejem. (Čeprav osebno v tak alibi ne verjamem, tudi pri gejih ne, kajti njihov gen bi bil moral že zdavnaj izumreti.)

Zločin postane zločin samo z dejanjem (ali s poskusom dejanja). Ogromni večini pedofilov, ki jim zadoš­ča skrivno (četudi obsceno) fantaziranje, bi bilo treba pustiti ta izliv, recimo s ponudbo računalniško sproduciranega fiktivnega materiala.

»Kdo pa bo medtem varoval varuške?« sprašujete. Kdo bo do dokončnega outinga, spodbujenega z razumevanjem družbe do platoničnih pedofilov, izčesaval vse niše – pedagoške, socialne, dušebrižne, trenerske, mentorske –, v katerih so si po načelih mimikrije našli skrivališče?

Pri tem nam lahko pomagajo edinole otroci, seveda primerno poučeni. Itak jih je treba posvariti pred klepetalnicami in spoved­nicami.

Kadroviki pa naj vpeljejo diskretne psihološke teste.

Pomagajo si lahko s Playboyem.

Tekst: Branko Gradišnik

FOTO: Robert Semenić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri