Branko Gradišnik: Kdor sebi jamo koplje

  • 24.05.2007

Moja žena je tu v Zagrebu v diplomaciji, jaz pa sem njen trofejni mož. Čeprav sem kot tak bolj pritiklina, me zadnje čase tukajšnji tuji diplomati sprašujejo: "Kako da niste podprli Mesića? A vi niste metali v fojbe?"

(Foto: Robert Semenič)

Zagotavljam jim, da so me najbrž zamešali s kom, ki mi je podoben.

»Pa saj ste Slovenec, ne?« me zavrnejo. »Saj Slovenci ste ja metali?«

»Ah, kdo pa ni?« se skušam izmazati. »Kjer so fojbe, tam se je pač metalo. Ekološka zavest tedaj še ni bila razvita. Upepeljevali so samo v Nemčiji. Veste, veliko je odvisno od krajevne tradicije in razmer. V Franciji, na primer, kjer dajo veliko na modo, so kolaborantke strigli na balin – torej simbolna giljotina. Čehi so raje defenestrirali. Italijani spet so nam poslali Beniamina Giglija, da nas je ubijal z liričnim tenorjem – to kombinacijo petja in požiganja vlečejo še iz Neronovih časov. Mi pa smo se oprli na našo staro šego izpostavljanja in metanja v jame.«

»Slovansko šego?«

»Gotovo. Ampak s tem zvajate problem na raven rase. Toda v jame smo metali razrednega sovražnika – ta pa je bil na kraškem koncu slučajno pač pretežno romanskega rodu. Razumete, oni so bili še izpred vojne lastniki produkcijskih sredstev na Primorskem.«

»Vsekakor ste torej metali. Zakaj ste potem molčali ob sporu med Napolita­nom in Mesićem?«

Odgovoril sem s primero: »Neki moj znanec, zdaj je kipar, je bil leta 1955 v prvem razredu edini, ki se ni pridružil zaletavemu sošolcu pri petju napeva z improviziranim besedilom 'Tito ima debelo rito'. Nazadnje sta ravnatelj in mož v usnjenem plašču sklenila, da ni šlo za zavestno protidržavno delovanje. Izpustila sta zasliševane otroke in starše, Jiřija pa odpeljala na »mesto« po pohvalo. Ob podelitvi pa ga je predsednik MLO podrezal, češ naj pove, kako da se ni dal zapeljati provokaciji. Rekel je: 'Zato nisem pel, da ima Tito debelo rito, ker Tito ... ima debelo rito.' Evo, zato molčimo. Molk je diskretno strinjanje!«

Vseeno se bojim, da Hrvati v nas prej kot Jiřija vidijo kolektivnega Janeza Podobnika, ki že zjutraj, medtem ko pomaka kifeljc v kavo, ob branju časopisa mrmra: »Aha, v Bangladešu so poplave in Mesić je krvolok ... Hm, kako bi lahko to koristilo naši stvari glede Savudrije?«

Ob tem se velja zamisliti. Res je vsaj na prvi pogled čudno, da smo Slovenci in Hrvati tako skregani, čeprav nas družijo tisočletno sovraštvo do vseh drugih sosedov, tlačanstvo, kmečki punti, ilirizem, NOB, samoupravljanje in švercanje orožja v letih 1990–94. Tudi jezikovno smo že zelo skupaj, kajti njihovi puristi nadomeščajo srbizme s klenimi slovenskimi besedami.

Piranski zaliv ni seveda nič kriv – ta je le pojavna oblika globljega faktorja, ki nas tako zelo ločuje, da ne potegnemo skupaj niti, kadar se znajdemo v skupni godlji. Gre za idiosinkrazijo med narodnima značajema. Slovenski je po muhavosti zgodovine namreč, pa čeprav smo videti katoliški narod, kompatibilen s protestantsko delovno etiko!

Metafora te etike je vic o Slovencu, ki koplje jamo. Ko je že precej globoko, stopi zgoraj ob rob Bosanec in ga vpraša, kako namerava priti ven. Slovenec se za hip zmede, potem pa spet pljune v roke: »Kurc, delat je treba!«

Vidite, sami smo pripravljeni ostati v jami – pa ne bi drugim privoščili?

Ta vic so slovenski ustvarjalci pozneje dodelali v razne nehumorne epopeje tipa Koplji pod brezo ali Boj na požiralniku, a načelo se v bistvu ni spreminjalo.

Ampak kako potem, boste vprašali, da vse luknje v Sloveniji danes kopljejo Bosanci?

I nu, ko smo pometali razredne sovražnike v jame, smo leta 1945 postali lastniki produkcijskih sredstev! Nismo imeli več časa za kopanje jam in smo to delo prepustili Bosancem. Na Hrvaškem in v Bosni pa so produkcijska sredstva tedaj prešla v roke Srbov. Tajkuni so se pojavili šele med domovinsko vojno – so torej rezultat tuđmanovske tranzicije, v kateri je razpodelil hrvaško bogastvo med ne vem koliko etnično čistih hrvaških rodbin. Tuđmanovo izročilo je tudi danes kompatibilno s katoliško delovno etiko: »Vsakomur, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, kdor pa nima, temu se bo vzelo še tisto, kar je imel ...«

Za to, da smo Slovenci pod sutano obrednega katolištva zagrizeni luterani, zamaskirani Prusi, obstajajo zgodovinski razlogi. V luteranstvu temelji naša književnost, medtem ko so se Hrvati kulturno-narodno formirali iz drugih, zgod­nejših virov (glagoljaštvo, dubrovniško trubadurstvo, renesančni humanizem). Naši narodni tlačitelji so bili Avstrijci in Italijani, se pravi izraziti katoliki, Hrvati pa so se upirali Madžarom, pri katerih je v času nekaterih odločilnih spopadov prevladoval protestantizem. Tako se Hrvati v svojem narodnjaškem resentimentu niso mogli zatekati k luteranstvu (zelo prav pa jim je proti pravoslavju prišlo katolištvo).

Tidve etiki se torej tolčeta danes v Piranskem zalivu, kajti za Slovence je samoumevno, da morajo dobiti tisto, za kar so pripravljeni »kopati«, za Hrvate pa je samoumevno, da morajo ohraniti tisto, kar jim je »od Boga dano«.

Ravno ko sem na tem, da kot kompromisno rešitev ponudim vzajemno sprejetje muslimanske delovne etike (po kateri bi po obvez­nem barantanju dobili vstop na odprto morje pod pogojem, da se sezujemo), se zavem, da se je krog okoli mene neznano kdaj preselil k mizi s svinjskimi kotleti. Diplomati!

Drugi dan mi pride na uho, da imajo Slovenci na Hrvaškem posebnega agenta, ki da »ubija v mozak«.

To je seveda narobe. Nasilje ne vodi nikamor. Treba se je pogovarjati. Zato mislim, da je Slovenija povlekla briljantno potezo, ko je letos poslala v Stankovićevo HTV oddajo Njedjeljom u dva največjega slovenskega filozofa, dr. Slavoja Žižka. Če so bili Hrvati prej že na tem, da nas napadejo, nas imajo zdaj spet za neškodljive bebce.

To moramo izkoristiti.

Branko Gradišnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri