Branko Gradišnik: Hände hoch!

  • 22.01.2008

Voščilnice so, kot je rekel Churchil, še en dokaz, da je zgodovina sestavljena iz dogodkov, ki si jih nihče ne želi.

V 19. stoletju so se po Evropi na veliko gradile železniške proge. Nemčija je postajala vse manjša in nemške matere so upravičeno pričakovale, da se njihovi otroci (Kinder) vsaj za praznike ne bodo več izmikali sinovskim dolžnostim. Ker pa so množične selitve izgubljenih sinov v predprazničnem obdobju hromile železniški promet, so von Roon, von Bismarck in von Moltke naročili Heinrichu von Stephanu, tedanjemu poštnemu ministru Severnonemške zveze, naj poskrbi, da se vlaki spraznijo za potrebe vojske.

(Foto: Robert Semenić)

Von Stephanu je bilo že pet let prej, leta 1865, prišlo na misel, da bi se dala pošta bolje nadzorovati, če bi ukinil pisemske ovojnice. Zasnoval je torej ilustrirano 'poštno kartico', vendar se njegov predlog tedaj ni prijel. Cenzorjem se je zazdelo, da bi uvedba poštne kartice naredila njihovo službo nepotrebno, kajti po tedanjih pravilih je bilo prepovedano pisati na naslovno stran poštne pošiljke – tisti Herzliche Grüssen, kolikor je bilo mogoče stlačiti pod ilustracijo, pa ni bil vreden cenzorske pozornosti.

Stephanov predlog je tako prodrl šele med francosko-prusko vojno. Današnja voščilnica, na kateri je (od leta 1905) dovoljeno pisati na naslovno stran, je torej križanec cenzure z militarizmom.

Potem ko so nemški sinovi leta 1871 premagali Francijo in se vrnili v domovino, so materam še naprej raje pošiljali samo pozdrave. Bistveno laže je namreč napisati nekaj prijaznih besed, prilepiti znamko in frcniti kartico v nabiralnik kakor pa iti na zamudno pot in se za praznike kregati z domačimi.

A potem je prišel telefon in sto let po njem še mobifon – in glej, še vedno se je obdržala navada pošiljanja voščilnic celo med ljudmi, ki prebivajo v isti državi in istem mestu!

Če bi bil slovenski značaj bolj podoben pruskemu, potem bi se mi ureditev zdela smiselna. Ampak v nas ni njihove discipline. Tako se nam spet in spet zgodi, da se seznami prejemnikov nikakor ne ujamejo s seznami pošiljavcev.

Spet in spet tako pišemo ljudem, ki nam ne odpišejo, ko pa jih končno sčrtamo, nam kot nalašč začnejo spet pisati. To nazadnje pripravi človeka v posebno stanje razdraženosti, tako da se ne čudim prijatelju Matjažu Fuchsu, ki mi je tokrat napisal: »Če mi iskreno želiš, kar želim jaz tebi, potem si ena navadna p....!«

Sam sem se pruski navadi uklanjal do božiča leta 1998. Takrat sem na naslove sorodnikov, prijateljev in znancev poslal Poslednjo voščilnico, v kateri sem enkrat za vselej čestital za vse preostale praznike vse tja do Sodnega dne.

A spokoj je, jojmene, vladal le nekaj mimobežnih let.

Nenadoma je prišlo v modo e-čestitanje. Jasno, zakaj. Postopek je preprost: na internetu izbrano čestitko pripneš k pismu, odpreš e-adresar, s Ctrl + a označiš ves imenik, pritisneš »pošlji« – vsega skupaj štirje kliki. Ampak ali voščilnicam ne daje vrednosti prav dejstvo, da se je človek, če že ne najde časa za obisk, potrudil in vsaj napisal dobre želje na roko? Mar se njegov poljub ne skriva v slini, s katero je prilepljena znamka? Njegova žrtev v ceni, ki jo je plačal za kartico (plus frankiranje).

Letos sem prejel skoraj 200 e-čestitk. Nekatera imena so mi bila znana, nekatera ne. Med znanimi so povečini ljudje, s katerimi sem se seznanil po letu 1998. Sklenil sem torej, da jih odrešim dolžnosti. Po Metodi petih klikov sem celotnemu svojemu imeniku poslal emajl »Lepo praznuj!«, poleg pa pripel Voščilnico, v kateri se je skrivala filipika proti voščilnicam. Slednjo sem sklenil s predlogom, naj jo, če se strinjajo z mano, sami podpišejo, prepošljejo in se tako za vselej znebijo nesmiselne dolžnosti.

A glej, v odziv zdaj prejemam odgovore v slogu: »Iskrene čestitke tudi tebi/vam!«

Kaj se je zgodilo? To je menda ja jasno – moje priponke mnogi niti odprli niso bili, tako so že siti pojočih jelenčkov ipd.!

Prav na božični dan sem prejel e-pošto prijateljice Natasche Burger. Odločil sem se, da priponko odprem, kajti naslov 'Možganska kap.pps' je obetal, da ne gre za voščilnico. In res je slikanica prikazovala poučen primer dekleta, ki na vrtni zabavi za hip omedli, se pozneje dobre volje zabava naprej, še isto noč pa ubožica umre od možganske kapi. Pismo je v nadaljevanju opisovalo, kako je mogoče preveriti, ali je koga zadela kap. Pozvati ga je treba, naj:

a) se zasmeje

b) pove preprost stavek, recimo: »Danes bo lepo vreme!«

c) dvigne roke nad glavo

d) izplazi jezik (ki ne sme biti postrani).

Kdor ne zmore uspešno opraviti vsega tega, je potreben nemudne nujne medicinske pomoči!

Odkar to vem, je moje življenje težje in lažje in težje obenem. Težje zato, ker mi je prišlo na misel, da tista neznana imena mojih dopisovalcev pripadajo starim prijateljem in znancem, ki mi jih iz možganov ugrablja zavratna kap. Lažje zato, ker poslej pazim, da v nekajminutnih razmikih preverjam svoje stanje.

Spet težje pa zato, ker moje početje v javnosti vzdiguje obrvi. Zadnjič, ko sem imel literarni nastop, je nekdo iz publike že zaklical: »Odločite se no že, kdo ste – Einstein ali Tanja Cegnar!« A kako naj se odrečem tega testa, ki nam resda ne vošči zdravja, zato pa zanj toliko bolje poskrbi?

Zapišimo si ga torej v spomin: »Hahaha – danes bo lepo vreme – roke gor! – aaaaaa!«

Sebi in vam vsem želim, da ga ne bi nikoli pozabili..

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri