Branko Gradišnik: Dopust brez uzd

  • 24.05.2007

Turizem je za mnoge Slovence nadaljevanje vojne z mirnimi sredstvi.

(Foto: Robert Semenić)

Na prvi pogled je Slovencem v zadnjih desetletjih uspel odmik od protestantske etike, po kateri je delo vrednota, ki samo sebe poplača. O tem naj bi pričali dopusti, ki so na slovenski lestvici vrednot na četrtem mestu, takoj za spolno enakopravnostjo in tik pred Playboyem.

Podoben dokaz naj bi bila tudi prvomajska Ljubljana, ki sameva pusta in prazna. Dan OF in praznik dela smo si namreč z nekaj spretnosti podaljšali v desetdnevne počitnice. Zato se prvi maj in dan OF držita ne glede na udare 'reakcije': bližina, ki omogoča, da ju razpotegnemo v desetdnevne počitnice, ju varuje pred ide­ološkim prevratom.

Statistično gledano smo Slovenci postali največji dopustniki tudi po potovanjih v tujino. Skoraj tri četrtine (73 odstotkov) slovenskih dopust­nikov preživlja delopust, kadar traja več kot štiri zaporedne dni, v tujini! Od Evrounijcev jih gre v tujino sicer samo 43 odstotkov. A vse to je zgolj videz.

Kar se tiče dopusta v tujini, obstaja obratnosmerna korelacija z velikostjo države. Na prvem mestu po potovanjih v tujino so tako v EU Luksemburžani, jasno (99 odstotkov), na zadnjih pa prebivalci velikih turističnih držav, Španije, Francije in Italije. Slovenci torej potujemo iz nuje: Slovenija je premajhna, da bi sprejela dva milijona slovenskih turistov, ne da bi ti dobili občutek, da so na obisku pri sosedu. Ali, še hujše, pri sorodniku – kajti v Sloveniji se poprejšnjima neznancema v prvem pomenku že razjasni, da sta v sorodu ali vsaj v svaštvu.

Poleg tega so se Slovenci potrudili, da so brezdelje spremenili v še eno delovno obveznost. Sindrom 'tretjega prašička' jih žene, da si morajo sezidati hišo, ki je volk ne bo odpihnil. Ker povečini nimajo denarja za gradnjo na ključ, namenijo vsaj eno dopustniško desetlet­je zidavi in urejanju okolice. Jasno, da vmes že pozabijo, čemu naj bi bil dopust v resnici namenjen.

Slovenec ne sme samo lenuhariti, ostati doma, se sprostiti, poživiti svoj vsakdan s sprehodi po okoliški naravi, prebrati kakšno knjigo ali se igrati z otroki. To bi pomenilo, da je šla delovna priložnost v nič.

Drugod po svetu turistične agencije že junija pustijo v štacuni samo dežurnega in si privoščijo tri mesece počitnic. Glavno delo so opravile že prejšnjo jesen: takrat so si njihovi turisti že izbrali svoje počitniške kraje in vplačali rezervacije, spomladi so jim sledili zadnji zamudniki, maja pa pridejo na vrsto še špekulanti, ki so čakali na znižanje cen. Pri nas pa se turistične agencije junija šele zares odprejo in delajo do desetih zvečer in tudi čez vikend. V njih se tarejo slovenski dopustniki. Vse leto so garali in si niso utegnili utrgati tistih nekaj uric, kolikor je treba, da si najdeš aranžma, ki ti ustreza. In zdaj, namesto da bi bili na dopustu, ure in ure stojijo v vrsti in se prerivajo za ostanke aranžmajev. V tem vidijo dopustniško rekreacijo.

Nekoč so za turiste, ki jih kulturna nevroza vodi, da vse oblezejo, veljali Japonci. Zdaj tovrstne topografske naloge opravljajo Slovenci. Pred tedni sem na Medvednici v pol ure naštel štiri Slovence (od osmih planincev).

Turizem je za mnoge Slovence nadaljevanje vojne z mirnimi sredstvi. Piranski oziroma Prešernov zaliv je samo diverzija – medtem ko Hrvati stražijo, da jim ne bi priplavali v Savudrijo, smo jim zavzeli strateške vzvišine nad glavnim mestom!

Nasploh je glavni cilj naših turističnih sanj Hrvaška. Petdeset odstot­kov vseh Slovencev hodi 'na tuje' tja. V Paklenici je name neki ple­zalec sprožil kamen in me skoraj ubil – opravičil se je srbskoslovensko: »Izvin', ejga!« Ne vem, zakaj se Podobniki upirajo sprejetju Hrvaške v EU – ko ne bo več meje, bo Hrvaška naša!

Seveda se sam kot moder mož že dolga leta upiram zgoraj opisanim dopustniškim klišejem. Ampak ker imam za ženo mlado Slovenko, ki se še ni utrudila od življenja z mano, kljub mojemu dokazovanju, da doma »stvarnica vse ti ponudi«, vsako leto za dopust popotujemo. Nekatera od teh potovanj so takšna, da pozneje kot Melvillov Ishmael iz Moby Dicka od hvaležnosti, ker sem preživel, napišem spomine, ljudje pa potem to berejo in se smejijo.

Najhujše pri dopustu je, da ga je treba organizirati. Kot pišoče-beročemu svobod­njaku v družini ta dolžnost vselej doleti mene. Vsako zimo preživim na internetu, da uredim najmanjšo podrobnost. Iz tega potem nastanejo na poti tiste neprijetnosti, ki se jim smejejo moji bralci. Smešno je po definiciji tisto, kar se zgodi drugemu, pa ne bi bilo smešno, če bi se zgodilo nam.

Za ves svoj trud in tveganje ne prejemam niti regresa! Res, finančna plat zadeve ni zanemarljiva. Letos me je evropska metodičnost, s katero že pozimi vse organiziram, do tega hipa stala 550 evrov preveč. Pozimi namreč še ni bilo toliko cenejše Ryanairove linije za Stockholm iz Benetk. Ali pa sem jo spregledal. Navsezadnje trpim od kratkovidnosti, starostne daljnovidnosti, odstopa mrežnice, plovkov v beločnici in živčnega mežikanja, ker sem bral slovensko leposlovje – vse skupaj zadošča za občasno funkcionalno slepoto.

Nekaj možnosti sicer je, da si škodo povrnem. Pri nakupu Sterlingovih kart iz Bologne sem vplačal tudi zavarovanje, ki velja za »odpovedovatelja poleta in največ tri družinske člane«, tako da se »strošek nakupa v celoti refundira«, vendar moram prej zavarovalnici dokazati, da sem »mrtev« ali vsaj »zdravniško ugotovljeno nezmožen aktivnega in/ali pasivnega premikanja«.

Razmišljam v tej smeri, pa se nekako ne morem odločiti za tako, kot pravijo v reklamah, »ultimativen dopust«.

Branko Gradišnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri