Branko Gradišnik: Dogodek leta

  • 21.12.2007

Išče se dogodek leta! Kakor je to morda čudno, ga sam ne vidim v glasnem dogajanju, ampak v Janševem dvodnevnem molku sredi novembra.

(Foto: Robert Semenić)

Uvertura k temu molku je bil Peterletov poraz, ki ga lahko pojasnimo s starim čebelarskim reklom: »Čebela gre rada večkrat na med – a še osel le enkrat samkrat na led.«

Izid ni bil presenečenje. Razen za premierja. Ta je torej dva dni molčal, potem pa napovedal: »Nastalo situacijo bomo v prihodnje še analizirali ... Odprte so vse možnosti, vključno z odstopom vlade.« A še ves teden je potem taval v svojem tolmačenju. (V parafrazi: »Novinarski plačanci so šli v Evropo blatit mojo vlado, ki jo minira Desus, da bi lahko tajkuni v miru podražili pivo in tako razdražene volivce naščuvali proti Peterletu, zato ogorčen nad Pahorjevo sluzavostjo zahtevam zaupnico glede, khm, česa že? – aja, podpore predsedovanju EU.«)

Komentatorji, ki so prav tako tavali, bi si bili prihranili precej dela, če bi se najprej vprašali, O ČEM je Janša dva dni molčal. Kaj je bilo tako kompleksno, da je zahtevalo tako zbrano analizo? Ali se ni na volitvah zgodilo natanko tisto, kar so napovedovali vsi mediji? Če je bil volilni rezultat že kar dolgočasno predvidljiv, kako da ga ni zanaliziral vnaprej?

Drugega odgovora ni, kot da Janša ni verjel napovedim. Pravzaprav nič presenetljivega. Janša že vseskozi zaupa le sebi.

V politiki se to povečini celo splača, saj pomeni značajnost, stanovitnost, in vse bi bilo v najlepšem redu, če ne bi bilo občasnih dogodkov, teh preklicanih sadov nepredvidljivosti, ki se upirajo psihološki realnosti. Zato pa je Churchill zgodovino opredeljeval kot zaporedje dogodkov, za katere bi bilo boljše, če jih ne bi nikoli bilo! Stalinu je bilo takšno presenečenje operacija Barbarossa, Hirohiti Hirošima, Napoleonu moskovski požar.

Nekatere dogodek porazi, druge strezni, tretji pa ga skušajo ponotranjiti in uskladiti z notranjo predstavo o zunanji realnosti.

O tem psihološkem procesu vem marsikaj iz lastne izkušnje. Moja pokojna mama, ki je v meni vselej videla brezgrajnega človeka ali z drugimi besedami 'maminega sinka', je, ko sem se sredi 1980. let odločil, da javno priznam alkoholizem in stopim reševat razbitine zakona v zakonsko svetovalnico, nekaj dni tiho mrščila obrvi, potem pa mi je že znala pojasniti, kaj se v resnici dogaja. V resnici, je rekla, nisem alkoholik, ampak dobrodušen naivnež, ki podlega ženini manipulaciji.

Ta mi dopoveduje, da sem alkoholik, da bi odvrnila sume od lastnega alkoholizma! Mamin strah, da bi jo spregledal, izkorišča 'blodni starec' – moj oče, ki se je od mame civilno ločil 20 let prej. Želi si namreč, da bi me psihiatri razglasili za norega, ker se nadeja dokazati, da sem norost nasledil od matere, tako da bo potem lahko zahteval razveljavitev cerkvenega zakona, ki ga še vedno veže z mamo, in se končno poročil s 'tisto žensko'.

Mama je bila, kot mi je pojasnil psihiater, doživela »ektogeno aktualizacijo latentne paranoje«; sprožilec je bil moj obisk v njegovi svetovalnici. V nekaj dneh tuhtanja jo je bila dodelala v neovrgljiv verovanjski sistem. Pozneje se je noter znašlo še precej drugih ustanov in oseb, kajti vseskozi si je iskala zaveznike, in brž ko jo je kdo na še tako lep način odpravil, je postal očetov 'podrepnik'.

Skladno s temi predstavami je potem živela in ravnala še mnoga leta. In čeprav je, če verjamete ali ne, s karizmo lastne prepričanosti marsikoga celo pridobila, se je vseeno mučila. Hudo je biti čist in dober v umazanem in pokvarjenem svetu! Odrešila jo je šele starostna pozabljivost, ki je dobrohotno potrgala vezi znotraj modela v njeni glavi …

Da se vrnem k Dogodku! Kaj pomeni Janšev molk za politično prihodnost Republike Slovenije? Najbrž nič hudega. EU nas bo med predsedovanjem itak za rokco vodila! In zgodovina je polna zgledov, da mentalno stanje vladarja ne vpliva na blagostanje njegove dežele. Blaznost Jurija III. je na primer blagodejno omogočila utrditev angleškega parlamentarizma.

Vsaj nekaj posebnega smo, kajti čeprav so v zgodovini že bile države, katerih predsedniki so zbujali sume o svoji mentalni neoporečnosti, in druge, kjer so sume zbujali premierji, menda ni bilo še nikdar nobene, kjer bi jih hkrati – namreč v obdobju od predsedniških volitev do decembrske inavguracije novega predsednika države – zbujala kar oba!

Kaj pa politična prihodnost samega Janeza Janše? Tudi njemu ne bo hudega. Privrženci mu bodo še naprej zvesti: vera in politika dajeta alibi še tako neverjetnim idejam. Sam se tudi ne bo ustavil, zakaj neki! Poleg tega se je, potem ko mu je bila ta dolgo ahilova peta, v zadnjih letih otresel svoje odljudnosti; žal pa se ni obrnil toliko 'k drugim' kot 'proti drugim'.

A ker je politika po definiciji sredstvo kanaliziranja človeške tekmovalnosti, so 'kontraši' lahko celo bolj priljubljeni od 'spravašev' – poglejte si Jelinčiča, kakšne simpatije uživa, pa spravaša Pahorja, kako frustrira s svojo 'združevalnostjo', čeprav je očitno iskrena in skladna s značajem!

Nazadnje varuje Janšo še karizma absolutne samoprepričanosti. Celo med sleparji so uspešni samo takšni, ki sami sebi verjamejo, kaj šele med preroki in strankarskimi voditelji! Zato bo ne glede na še tako zgovorne simptome obdržal v rokah vajeti stranke in vlade – vsaj dokler ga spet ne iztiri kak dogodek.

Kot na primer volitve '08.

Branko Gradišnik, fotografija: Robert Semenić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri