Albert na kmetih

  • 06.01.2010

Odlično so si to zamislili! Ko množično pljuvamo po Kmetiji slavnih, denar priteka. Ko sto tisoči vneto gledajo Kmetijo slavnih, denar priteka. Ko si popolnoma brezbrižen do Kmetije slavnih – denar priteka. Karkoli narediš, v sekundi, ko pomisliš na Kmetijo slavnih, producenti zaslužijo novčič. Na marketinškem dopingu živeča pošast, ki ruši rekorde na stadionu svete preproščine!

(Foto: Shutterstock)

Zmagovalna konstelacija, ki pomika meje sodobne televizijske odvisnosti.
Ampak zame je Kmetija slavnih toliko več kot le abotna TV-oddaja. Gledajoč jo, sem odkril skrivnost vesolja, in kar me čudi, v tem spoznanju sem za zdaj edini.
Gre pa takole.
[Opozorilo in pojasnilo avtorja: na srečo so Playboyevi bralci izobraženi, kajti v nadaljevanju bo nekaj težkih logičnih, ­fizikalnih in spoznanjskih definicij, ki niso razum­ljive prav vsem. Vsekakor pa ne gledalcem Kmetije, kar je le še eno v vrsti bizarnih dejstev.]

Sedem zadnjič, da si ogledam oddajo iz serije Kmetija slavnih, ki jo predvajajo na naši največji komercialni televiziji. Se zabavam ob običajnih kretenizmih podobnih oddaj, ko se zavem, da je zunaj pozna jesen, ki meji na zimo. A nastopajoči v Kmetiji slavnih se sprehajajo naokoli goli, kažejo vse vrste udov, se raztegujejo na soncu in počnejo običajne rabote, ki se na slovenskem podeželju dogajajo sredi visokega poletja.

Tako mi postane jasno, da je bila oddaja posneta poleti, predvajajo pa jo jeseni. To sicer ni nič posebnega; celot­na avdio-videocivilizacija temelji na dejstvu, da v glavnem konzumiramo pogrete vsebine. Razen poročil, športa, in če slučajno nadomestijo 'znova' z 'v živo', je večina vsebin, filmov, dram, CD-glasbe, DVD-jev pripravljena vnaprej.

Se sprijaznim, da pač gledam poletje sredi jeseni, ko prifrfota voditeljica in se začne studijski del. Tam debatirajo, kaj se bo zgodilo naslednjič, kaj menijo gledalci, da se bo zgodilo, in držijo napetost, ki bo konzumenta spravila pred zaslon tudi naslednji dan. In dolgo ne razumem, kaj se dogaja, dokler se mi ne posveti …

Kmetija slavnih je pravzaprav pojasnitev Einsteinove splošne teorije relativnosti za telebane. Vsaj za tiste telebane, ki sprem­ljajo Kmetijo. Namreč: gledalci so trdno prepričani, da interaktivno sodelujejo v oddaji: da glasujejo, tekmujejo, pošiljajo tekmovalce domov in podobno … vse na osnovi napačne predpostavke, da se je določeno dejanje pravkar zgodilo.

Zgodilo pa se je v resnici že pred pol leta! Ampak to še ni bistvo velike zarote. Gledalci aktivno sodelujejo v oddaji tudi s prepričanjem, da lahko s svojo aktivnostjo uganejo ali vplivajo na nekaj, kar se šele ima zgoditi. Televizijci jim to iluzijo – po mojem mnenju moralno, etično in splošno človeško sporno – še povečujejo, ko posamezne udeležence vlačijo v studio, kot da so kmetijo zapustili šele pred nekaj urami, čeprav so jo v resnici že pred nekaj meseci.

In tako pridemo do fantastičnega odkritja, da dobimo z gledanjem Kmetije ukriv­ljenost časa, kot jo je predvidel legendarni Albert, ko je prek Lorentzovih transformacij, ki opisujejo navidezno  skrčitev dolžin in podaljšanje časa, opazil, da sta merjeni čas in dolžina odvisna od hitrosti gibanja opazovalca, torej sta relativna.

Kmetija torej čas skrči oziroma raztegne, odvisno od scenaristične zamisli, ker je točka opazovanja lahko kjerkoli na časovni premici! Tako je povsem verodostojno, da mi sredi zime občudujemo rejenega luleka doktorja znanosti, ki bi moral biti glede na letni čas nas opazovalcev velik toliko kot hladen čevapčič na sindikalnem pikniku.

Kmetija tako ne le pojasnjuje relativnost časa, temveč ga dejansko tudi udejanja, kar je ogromen korak za televizijski medij, ki ga nacionalka ne bo dosegla še desetletja. Tisoči ljudi, ki torej spremljajo

Kmetijo, so tako še vedno butci, vendar butci z misijo.
Ko namreč na spletni strani napišejo »ne zamudite jutrišnjega dogajanja na kmetiji«, gre za dogajanje, ki se je že zgodilo, in ko gledalec razmišlja o prihodnosti, ki bo v jutrišnji oddaji, je ta sočasno že preteklost!

Vsa reč medijsko pomeni velik korak ­naprej od kultnega Nazaj v prihodnost in Kmetija je brez dvoma velika pridobitev v vsakdanu slehernika, gledalec pa s sprem­ljanjem sodeluje pri svojevrstnem eksperimentu; gravitacija, ki ga drži pred televizorjem, je namreč posledica ukrivljenosti časa in prostora, pa tudi življenje kot tako je mnogo lažje.

Z einsteinovskim dojemanjem časa bo gledalce Kmetije, se pravi večino Slovencev, zdaj sorazmerno laže prepričati, da se je to, kar se jim pravkar dogaja, v res­nici že zgodilo. V srečnem svetu Kmetije se nihče več ne obremenjuje, ali je pretek­lost črna, kajti 'jutri' so gospodarji časa posneli že pred meseci in življenje ali smrt posameznika, v časih pred Kmetijo tako usodni kategoriji, sta predvsem odvisna od gledanosti. 

Tekst Marko Radmilovič  
FOTO Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri