Reportaža iz Kapadokije: Pod vilinskimi stolpiči

  • 05.04.2019

Koničaste vulkanske mojstrovine so se začele dvigovati iz daljave na koncu hitre ceste iz Ankare in namigovale na maloazijsko pokrajino iz sanj. Bil je pravi čas, da se naša ekipa za nekaj dni prelevi v prave pravcate troglodite. Se pravi v ljudi, prebivajoče v jamah.

(Foto: Aleš Bravničar/skycrew.org)

24 fotografij v galeriji

Potem ko je bila dekadenca Bolgarije daleč za nami in je Istanbul za rumenim napisom Welcome to Asia z Bosporjem vred izginjal v vzvratnem ogledalu našega forda, je Turčija začela skrajno zabavno nizati vedno večje razlike med vzhodom in zahodom. Po letošnjem strmem padcu vrednosti turške lire so se tukajšnje cene skoraj razpolovile in cena goriva, še pred nekaj leti najdražjega na Balkanu, padla pod ceno najcenejšega makedonskega dizla (0,88 evra za liter). Najnižja plača v Turčiji danes znaša 220 evrov (na vzhodu) in devalvacija turške lire za približno 40 odstotkov pomeni skrajno neugodno situacijo za domačine, hkrati pa tudi izvrstno priložnost za ugodne počitnice in službeno pot. Naš končni postanek v Kapadokiji, 2253 kilometrov od doma, je bil po dolgi vožnji pravi blagoslov.

Pokrajino, ki leži v srcu turške Anatolije, zaznamuje neverjeten kalejdoskop nenavadnih oblik, ki je plod neumornega dela treh vulkanov pred nekaj milijoni let. Potem so elementi narave iz mehke vulkanske tufe izoblikovali stotine čudovitih kamnitih zemeljskih piramid (enih s kapico, drugih brez), stolpičev, minaretov in katedralskih zvonikov. Prebivalci teh krajev so v formacije klesali hiše, cerkve, samostane in celo nekajnadstropna podzemna mesta. Takih, kot je recimo Kaymakli, je bilo pred tisočletji na stotine – skupaj s kuhinjami, spalnicami, hlevi in sofisticiranim sistemom ventilacijskih jaškov, ki segajo 40 metrov pod zemljo. Prvi so jih izdolbli Hetiti, v njih pa je kot v velikanski maketi mravljišča živelo reci in piši pet tisoč ljudi.

Turčija ima več kot 80 milijonov prebivalcev (samo Istanbul 15, če ne štejemo dnevnih migracij, s katerimi se število ljudi v tem mestu povzpne prek 20 milijonov) ter pet milijonov beguncev. V Göremeju živi le 2500 ljudi, ki se vsi med sabo izvrstno poznajo in bolj ali manj dobro sodelujejo. S prvotnih 80 hotelov je se je številka letos povzpela na 180, a je tukaj še v primerjavi z drugimi turškimi mesti še vedno čutiti izjemno intimo. Kapadokije tudi ne moreš doživeti le pod zemljo in na tleh, ampak predvsem visoko nad njo. Tu vas čaka približno 150, ki jih upravlja kar 25 operaterjev, vsako jutro nekaj čez peto nestrpno pričakujoč zeleno zastavo na spletni strani agencije za civilno letalstvo, da lahko poletijo nad Göreme in naprej, kamor jih zanese veter. Lani je z njimi v vsem letu poletelo nekaj manj kot 330 tisoč ljudi. Nov balon stane lastnika do sto tisoč evrov in treba ga jih zamenjati vsake nekaj let. Polet, pogosto odpovedan zaradi slabih termičnih in vetrovnih razmer, stane 165 evrov, a je zaradi obsežne ekipe in vzdrževanja celotne infrastrukture dobička le za slabo tretjino, so mi zaupali domačini. Poleg Bagana v Burmi je prelet anatolskih vilinskih špic verjetno najlepše doživetje na svetu – ob prvih sončnih žarkih se na vulkanskih tleh, prepredenih z vinogradi in vrtički, izrišejo mogočni stolpiči in nenavadne, brazdaste in vijugaste soteske, ki spominjajo na kupe stepene smetane. Tu in tam se na horizontu pojavi vasica – v hrib vklesani grad Üchisarja, zaspani Ürgüp, prenaseljeni Nevsehir, za njimi pa kilometre v daljavi vulkan Erciyes, mistični oče vseh lepot pod pleteno košaro. Marsikdo ne ve, da je na tem vulkanu smučišče, ki velja za najvišje, največje in najboljše v Turčiji ‒ na njem se razprostira 55 kilometrov prog s 14 žičnicami, vse do 3360 metrov visoko. Dežela obiskovalcem sicer ponuja kar 36 dinamičnih smučišč in skoraj 300 kilometrov zasneženih prog.

Turki so kotičke Kapadokije poimenovali po tistem, kar se jim je izrisalo pred očmi, ko so se zazrli v daljavo ‒ Dolina vrtnic, Dolina golobov in Dolina mečev se v vsej svoji lepoti šopirijo v prav takih barvah, kot jih obljublja njihovo ime. Le Dolina ljubezni ni dobila imena po barvi češnjevih cvetov, ki vsepovsod vzniknejo spomladi. Le kako bi lahko bolj pedantno poimenovali kraj, kjer se nekaj ducatov 30-metrskih falusov mogočno dviguje v nebo? Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je večina prebivalcev Kapadokije za preživetje gojila golobe, katerih kakce so prodajali kot vrhunsko organsko gnojilo. Golobnjake so skozi stoletja klesali v žive skale vsepovsod po regiji, potem pa so jih zaradi prihoda sintetičnih gnojil in vse večjega finančnega potenciala turizma popolnoma opustili. Tudi Kapadokiji je zavladal Instagram s klasičnimi pozami modnih blogerk, a nič več iz Avstralije in z Nove Zelandije kot ob začetku razcveta turizma, temveč danes večinoma iz Rusije in Kitajske.

Med rimskim in bizantinskim obdobjem je bila Kapadokija pribežališče prvih kristjanov – od 4. do 11. stoletja je nastalo ogromno cerkva, ki so jih izdolbli v živo skalo in okrasili s freskami. Otomani so kristjane in njihov vero tolerirali – njihovo dediščino vseh številnih cerkva, ki so jih francoski duhovniki 'ponovno odkrili' šele leta 1907, je v Open Air muzeju mesta Göreme in med rožnatimi skalami Açiksaraya na severu mogoče videti še danes. Med njimi se ponosno sprehajajo konji, ki jih vozijo izpod že opevanega očaka Erciyesa. V času perzijske vladavine so bili namreč konji iz Kapadokije izjemno cenjeni in o njih se je govorilo po vsem kraljestvu. Beseda kapadokija, kot pravijo, pomeni v originalni obliki katpatuka 'dežela čudovitih konj'. Žal so jih danes večinoma nadomestili kombiji in klimatizirani avtobusi, ki instagram turiste prevažajo naokoli po ozkih, zaprašenih poteh.

Eden ključnih dejavnikov za mistično doživetje Kapadokije je vsekakor bivanje v pravem butičnem hotelu. Ali Yavuz, poslovnež in vizionar, je na parceli svojih staršev ‒ na njej so z družino živeli v vulkanskih konicah visoko na griču Aydinli, v katerih so romarji na begu pred Rimljani pred davnimi leti molili k Bogu ‒ pred več kot 20 leti postavil prvi butični hotel z željo, da med vilinske stolpiče, okupirane z backpackerji in hipiji, pripelje tudi eminentnejšo klientelo. Na najlepši terasi nad intimo svoje rodne vasi je tako zrastel čudoviti Kelebek ('metulj'), katerega stil se je kmalu, a nevsiljivo razširil po vsej regiji. Poleg sobic, izklesanih v stolpiče, je Ali zgradil tudi turški hamam in odprl vrhunsko anatolsko restavracijo Seten. Ko me je za izziv sposobnosti našega forda rangerja odpeljal na enega od svojih najintimnejših kotičkov, pol ure hude terenske vožnje po 75 centimetrov globoki deroči rečni strugi navzgor, kamor ne zaide noben turist, se je ulegel na travo pod kamnitimi golobnjaki, ostanki dolgoletne lokalne tradicije, si vtaknil slamčico v usta in mi zaupal, da je najbolj srečen, ker je njegova rodna vasica Göreme ostala intimna, nedotaknjena in pristna, vključno z veliko zastavo kluba Fenerbahçe, ki jo je na stoletni mestni stolp pred davnimi leti obesil Alijev poslovni partner Mehmet Dasdeler, hotelir in podjetnik, da v vetru pompozno in nemo opominja na skoraj fanatično turško predanost nogometu. Mehmet in njegova kokeršpanjelka Izmir, ki ima svoj instaprofil (mimogrede, v Izmirju so bojda doma najlepša turška dekleta), sta zvezdi terase hotela Sultan Cave Suites, kjer se horda instagramerjev (samo gostje!) vsak dan ob sončnem vzhodu bojuje za svoj najbolj fotogeničen kotiček z razgledom na vasico in na balone nad njo. Ob tem sem se spomnil starega sufijskega pregovora: neba se lahko dotakneš samo skozi srce.

Železne obraze pravih turških mož, globoko potopljene v goste oblake cigaretnega dima, je mogoče najti, če zavijete v prvi çaybahçe. Prave turške kavarne so vedno intimne, moško orientirane in polne topotanja igre tavla, lokalne različice backgammona. Kdor želi izvedeti zadnje novice, trače ali pa le popiti kozarček turškega čaja, pride sem in si prižge sproščujoči nargile. V eni izmed teh kavarnic, kjer ne boste uzrli ženskega obraza, mi je Mehmet razlagal o tkanju preprog kayseri, po katerih je znana celotna Kapadokija. »Dizajn take preproge je zasnovan na gordijskih in perzijskih kompozicijah,« je dejal in srknil požirek priljubljene turške janeževe žganice yeni raki, ki jo ima raje kot čaj. »Dominirajo rdeče, zelene, modre in rjave barve. Naše preproge so takoj za tistimi iz Herekeja ene najbolj cenjenih po svetu.« Povedal je, da ima trgovino tudi v Urugvaju in da so preproge včasih tihotapili iz Irana tako, da so tamkajšnjim kurdskim domačinom plačali po štiri evre za kilogram tovora, ti pa so jih naložili na mule, ki so čez noč same prehodile pot med miniranima mejama Turčije in Irana. Vsake toliko je katera od mul stopila na mino ‒ to je bil pač neizbežni davek na neobdavčeno robo. Njegova trgovina na robu Göremeja velja za eno najprijaznejših daleč naokrog in bradati Ali makedonskih korenin, ki prodaja tam, je lokalna zvezda na Insta profilu Sultan Carpets. Prodaja preprog namreč v Turčiji ni nič manj prefinjena umetnost od njihovega tkanja ‒ dandanes z obveznim selfijem poleg skodelice čaja.

TEKST & FOTO Aleš Bravničar/skycrew.org

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri