Kako je Hefner izumil idealnega moškega današnje ženske

  • 11.12.2017

Hugh Hefner ni izumil samo tega, za kar naj bi si prizadeval ambiciozen moderen moški, ampak tudi to, kar moderne ženske iščejo pri idealnem moškem. Če bi rekli, da je ustanovitelj Playboya vplival na kulturo, bi rekli veliko premalo. Zelo težko bi našli drugega posameznika, ki je tako dramatično, in to skoraj lastnoročno, preusmeril kulturno misel sveta. In to na boljše.

(Foto: Elayne Lodge)

Če želimo razumeti vlogo Hefnerjeve revije, moramo poznati nekaj ozadja. Prva številka je izšla leta 1953. To je bil čas, ko je bila definicija tega, kaj pomeni biti moški, v Ameriki zelo ozka. Morda je najbolje ponazorjena v seriji Father Knows Best (Oče že ve), če ste jo slučajno videli. Moški morajo služiti denar za družino, ne smejo biti preveč čustveni, v prostem času pa se morajo ukvarjati s športom ali nečim zunaj. Izražati prevelik interes za stvari, kot so umetnost, glasba, arhitektura ali hrana, ni sprejemljivo. Vsak dan za večerjo zrezek in krompir, večerjo pripravi žena/mama, ki je gospodinja s polnim delovnim časom – to se je pričakovalo, to je bila norma. In to mladeniču iz Čikaga, Hughu Hefnerju, ni bilo všeč. Hefnerja je zanimala visoka kultura, bil je pozoren in izobražen. Čutil je, da ve, česa si moški želijo in kako spodbuditi njihovo zanimanje, a za to je moral obrniti sceno na glavo, izkoreniniti globoko ustaljeno definicijo tega, kaj pomeni biti sodoben moški, spremeniti mnenje milijonom Američanov, moških in žensk, ker je vedel, da so ženske predstave o tem, kakšen naj bi bil moški, določale, kako so se moški oblikovali in si predstavljali sami sebe.

Hefner je občudoval nekatere vidike revije Esquire, vodilne revije za moške tistega časa, ki je bila ustanovljena leta 1933, zlasti nenavaden ton pisanja, ki ga je revija ohranila vse do danes: kombinacija entuziazma in erudicije, s kančkom ironije, pisateljevo nežno norčevanje iz ljudi, ki so navdušeni nad svojimi temami (npr. muharjenjem), in hkrati norčevanje iz samega sebe, ker je sam enako navdušen. Ta ton je težko definirati, a deluje čudovito, saj omogoča obravnavo globokih tem, hkrati pa jih nikoli ne jemlje preveč resno, pa tudi ljudi ne. To je potem postal običajen ton člankov v revijah za moške, ki je zavrgel poskuse 'objektivnega pisanja', kot so ga zahtevali časopisi, in se je naposled tako zelo preobrazil, da je pisec članka deloval kot lik v članku in opisoval svoje popolnoma osebne dogodivščine raziskovanja in pisanja – ta slog se je v sedemdesetih letih imenoval New Journalism ali Gonzo Journalism (novo novinarstvo ali gonzo novinarstvo). Playboyevi članki so bili, tako kot v reviji Esquire, bolj pogovorni: kot starejši prijatelj, ki daje nasvete mlajšemu, manj izkušenemu moškemu o tem, kaj početi, kaj kupiti, kako se obleči. Toda medtem ko so moški revije Esquire nosili tvidaste jakne, muharili, svojega sina klicali sine in se ne preveč objemali, potovali znotraj ZDA in od žene pričakovali, da jih bo pozdravila na vratih, ko se vrnejo z dela ‒ in to s copati in pipo v rokah ‒ je bil Playboyev moški, oblikovan po tem, kar je bilo Hefnerju všeč, drugačen.

Hefner se je zavedal svojih čustev in ni se mu zdelo, da bi bil to znak šibkosti. Sicer je kadil pipo ter nosil copate in jutranje halje (to je postal njegov arhetipski kostum), a je nanje gledal kot na predmete za pred seksom in po njem (jutranja halja, ker jo je preprosto odvreči, copate, da se ni treba boriti z odvezovanjem čevljev, ko želiš s partnerko skočiti v posteljo – spomnite se, slovenski bralci, da Američani ne poznajo tradicije nošenja copat v hiši). A kar je najbolj pomembno, Hefnerja sta zanimali kultura in umetnost. Oboževal je potovanja, predvsem v Evropo. Ljubil je umetnost, zlasti sodoben industrijski dizajn in arhitekturo s sredine stoletja, ter v svoji kolumni Playboyeva filozofija pisal o stvareh, kot so idealno samsko gnezdo, različica katerega se še vedno pojavlja na televiziji in v filmih, ko želi režiser upodobiti uspešnega svetovljanskega samskega moškega: elegantna moderna rezidenca, polna udobnih naslanjačev, z notranjim bazenom in po možnosti z okroglo vrtljivo posteljo. Ljubil je glasbo, zlasti džez. Ljubil je dobro hrano: za zrezkom s krompirjem je še ves svet, ki čaka odkritja.

Izkazovanje svetovljanstva kot ključni vidik moškosti ‒ premik od tega, kar lahko imenujemo možat moški iz Amerike pred letom 1953, do sofisticiranega moškega iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let ‒ je sicer imelo pomemben dodatek: ženske brez modrcev. Hefner je vedel, da moški radi gledajo lepe ženske, toda okrog leta 1953 ni bilo možno za potešitev te potrebe kupiti ničesar, kar ne bi bilo 'sumljivo' in umazano. Njegova genialna tržna poteza v tisti prvi številki leta 1953 je bila, da je ponudil sofisticiran medij, v katerem so moški lahko gledali goloprse ženske. Da so bili v reviji dobri članki, je bilo seveda drugotnega pomena, čeprav so postali članki in fotografije krajev in predmetov bolj kulturno odmevni kot gole ženske. Gole ženske so bile vaba, a ko si se, no ... nabodel nanjo, te je čakalo še veliko več. Moški so tako rekoč prišli zaradi žensk, ostali pa zaradi člankov. »Playboy kupujem zaradi člankov« – to je postala klišejska šala, a je bila tudi resnična. Da bi v tisti ključni prvi številki revije poskrbel za kar največjo senzacijo, se je Hefner lotil zapletene naloge, da bi našel legendarne gole fotografije Marilyn Monroe, ameriške sanjske ženske tistega časa (in morda vse do današnjega dne). Preden si je spremenila ime v Marilyn Monroe in postala filmska zvezda, je pozirala gola, te fotografije pa niso bile nikoli objavljene. O njih so se širile govorice, vendar jih ni nihče videl. Hefner je pljunil v roke, se lotil raziskovanja in jih naposled našel. Postal je prvi človek, ki jih je objavil, in sprožil pravo norijo. Playboy je postavil na zemljevid. Revija je dosegla vrhunec med vojno v Vietnamu, kjer so bili njeni izvodi 'nujna oprema' ameriških vojakov. Pogosto je bila vojakova ključna vez z ameriško kulturo, novicami in razpravami. Seveda jim je bila všeč zložljiva fotografija na sredini, a med vojaškimi akcijami je bilo treba nekako zabiti ure, dneve, včasih leta, in te revije se je prebralo po dolgem in počez. Blago, ki se je oglaševalo v njem, na primer stereo sistemi in jakne, je bilo celo mogoče kupiti v večjih ameriških oporiščih v Vietnamu. Ker je bila povprečna starost ameriških vojakov med vietnamsko vojno 19 let, je to pomenilo na milijone rednih bralcev, ki so kar požirali 'lekcije' o tem, kako biti moški, ki si ga ženske želijo v 'občutljivih' letih. Ko so se ti vojaki vrnili v ZDA, so te ideale prinesli s seboj.

Playboy in njegovega ustanovitelja se je pogosto obtoževalo, da prikazujeta ženske kot spolne objekte. A Hefner je imel stroge in skrajno liberalne moralne standarde, s katerimi se je tudi bojeval proti obtožbam, da »zgolj objektivizira ženske«. Bil je med prvimi založniki, ki so zaposlovali ženske in manjšine. Ženske, vključno s tistimi, ki so delale v njegovih Playboyevih klubih (klubih za moške, kjer so bralci revije lahko okusili večerno zabavo v Hefovem slogu), je spodbujal, naj se vpišejo na univerzo in delajo, če to želijo – ne pa, da ostanejo le gospodinje. Ko je izvedel, da sta dva kluba s Playboyevo licenco razglasila, da sta odprta samo za belce, ju je odkupil nazaj in nemudoma odprl za vse – pomembno mu je bilo, da njegov imperij ne razlikuje med rasami, in to v obdobju, ko je bilo to v Združenih državah izjema, ne pa pravilo. V političnem smislu je bil tudi ena vodilnih ameriških liberalnih javnih osebnosti in je spodbujal živahno razpravo – v odgovor na svojo kolumno Playboyeva filozofija je prejel toliko pisem, da je revija uvedla razdelek Playboyev forum, v katerem so objavljali nekatera pisma, da bi spodbudili dialog. Strogo je zagovarjal žensko pravico do izbire, na primer pravico do splava ali kontracepcije.

To, kar je Hefner počel v svojem zasebnem življenju (imel naj bi 'na tisoče' spolnih partnerk, vsekakor ob uradnih ženah) ni ravno pomembno za njegov kulturni vpliv, ki je potekal prek njegovega pisanja za javnost v reviji, zato se nanj ne bomo osredotočali. Sicer je res, da je določena mera objektiviziranja nujno prisotna, če prikazuješ gole ženske, zato da lahko moški buljijo vanje, a to, kar je naredil Playboy, je le podaljšek nečesa, kar se je počelo stoletja, celo tisočletja. To tega početja ‒ če te zelo moti ‒ morda ne opravičuje, a ga vsekakor pojasni. Moški so vedno uživali ob gledanju golih žensk in Playboy je le prilagodil trg za 20. stoletje. Veliki umetniki, kot sta Tician in Rafael, sta redno slikala gole ženske (pravzaprav je bil Rafael odgovoren za cel kup skrivnih erotičnih fresk v papeževi zasebni kopalnici v Vatikanu), veliki tiskar Marcantonio Raimondi pa je že leta 1524 objavil prvo pornografsko knjigo z naslovom I Modi, v kateri so bili njegovi žgečkljivi odtisi. Ta knjiga je bila veliko porednejša kot karkoli, kar je bilo čez pet stoletij objavljeno v Playboyu. Revija je prvih 20 let prikazovala le gole prsi, potem pa je ostala del sofisticiranega kontinuuma klasične umetnosti, pri čemer je ženske vedno prikazovala z nogami skupaj in nikoli med spolnim odnosom (in vsekakor brez penetracij). Vedno je ostala v kategoriji mehke erotike, zelo daleč od trde pornografije, s katero se jo velikokrat napačno povezuje. Za Playboy so bile gole ženske prvi razlog, da so moški poprijeli za revijo – poprijeli pa so, in to v številkah, ki se lahko kosajo z najbolj priljubljenima revijama v ZDA, Time in Life. Toda s Hefnerjevega vidika so bile ženske le eden od interesov, h katerim stremi modern moški.

Zapuščina revije je očitna, ko pogledamo katerokoli izmed priljubljenih sodobnih revij za moške (nekatere so začele izhajati pred Playboyem, a se mu prilagodile): Esquire, GQ, Maxim, Details, Monocle in tako naprej. Dobro vidna je tudi v rubrikah za moške v revijah za širše občinstvo, kot sta Vanity Fair ali New York Times Magazine. Tudi ženske so vedno brale Playboy in tako pridemo do druge pomembne točke. Hefner je vedel, da bo moške privlačilo to, za kar mislijo, da si ženske želijo. Moški si tega, česar si želijo, ne izbirajo v vakuumu. Moški privzamejo slog, za katerega mislijo, da ga bodo občudovale potencialne partnerke. Pomislite na nedaven pojem metroseksualec (kratek čas je bil popularen okrog leta 2000, opisoval pa je moške, ki so upoštevali svojo čustveno in estetsko stran) – to je potomec Hefnerjevega sofisticiranega moškega. Ženske si danes želijo moških s svetovljanskimi interesi, ki se ne bojijo pokazati čustev, ki uživajo v hrani, ki je zunaj cikla zrezek-krompir-ponovi, ki pokažejo zanimanje za glasbo in umetnost, ko potujejo po svetu, ki skrbijo zase in za svoje družine, ki se objemajo in crkljajo. Ta fantazija idealnega moškega današnje ženske se je rodila iz Hefnerjevega sofisticiranega moškega. Sicer nisi več kul, če imaš pipo v ustih, in morda bi bilo dandanes nekoliko čudno, če bi se ves dan vlekel po hiši v žametni jakni, toda to, da žensk več ne zanimajo hladni moški, ki so ves dan v službi, ter da od moških pričakujejo, da ostanejo doma, kuhajo in se ukvarjajo z otroki ... ta popolni preobrat tega, k čemur stremijo moški in kaj želijo ženske od svojih moških, se je začel s Playboyem. Ta premik ameriškega moškega ideala proti temu, kar Američani imenujejo evropski tip moškega, se je nato razširil po svetu. Prav težko bi se spomnil kakega drugega posameznika, ki je tako dramatično spremenil kulturno in družbeno dinamiko sveta. Hugh Hefner, naš poklon!

TEKST Noah Charney
FOTO Elayne Lodge

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri