20V: Marston In Cooper Hefner, o življenju s slavnim priimkom, očetovih seksualnih nasvetih in vodenju Playboya

  • 12.12.2017

Letos smo objavili intervju s Cooperjem Hefnerjem, mlajšim sinom preminulega Playboyevega ustanovitelja, o prihodnosti revije, vrnitvi h goloti in zakaj so tudi moški lahko zvesti podporniki ženskih pravic. V pričujočem intervjuju iz leta 2009 pa sta Hefova takrat še najstniška sinova spregovorila o tem, kako živita s slavnim priimkom, o očetovih seksualnih nasvetih in o tem, kako bosta vodila Playboy, ko in če ga bosta nekoč prevzela. No, danes vemo, da ga je prevzel danes 25-letni Cooper, ki je kot vodja kreativnega oddelka že odgovoren za gigantsko dediščino in zaslužen za vrnitev golote na strani ameriške izdaje.

(Foto: Robert Sebree)

1. Marston, star si 18 let in obiskuješ fakulteto, Cooper, ti pa si pri 17 letih še srednješolec. Verjetno se nekateri iz zelo očitnih razlogov precej trudijo, da bi postali vajini prijatelji. Ker imata neomejen dostop do očetove hiše, ki je sestavni del fantazij milijonov odraščajočih najstnikov, tega verjetno ni malo. Kako gledata na to? 

Marston: Vsak komaj čaka, da mi postavi vsa tista vprašanja o dvorcu. Predstavljajo si ga zelo stereotipno, na primer: 'O moj bog! Joške! Joške vsepovsod! Kako je živeti med samimi joškami?' Ja, vsi imajo fantazije o tem. Naj bodo njihove seksualne fantazije kakršnekoli že, Playboyev dvorec je del teh fantazij. Včasih težko ločim med iskrenim zanimanjem in željo, da me kdo le izkoristi. Nekoč sva s takrat precej dobrim prijateljem pripeljala v dvorec nekaj deklet. Kar naenkrat je začel hoditi po hiši, razlagati o tem in onem, kot da bi sam živel tu. Počasi sem dojel, da se z menoj ne druži zaradi mene. Da so lahko ljudje, ki te izkoriščajo, tudi zelo prefinjeni in tega ne opaziš takoj. Opaziš nekaj hinavščine tukaj, nekaj tam, nato pa vse skupaj sešteješ, potegneš črto in si rečeš, okej, zabeleženo.

Cooper: Ko sem bil mlajši, se je v moji glavi sprožil obrambni mehanizem vsakič, ko me je kdo spraševal o Mansionu. Ko mi danes kdo reče: »Vau, ta vaš dvorec je res neverjeten,« si mislim, ah, še eden, ki ne razume našega življenjskega stila. Ne razumejo, ko jim poveš, da tu pravzaprav ni kaj početi. Ko tukaj živiš, ko se vsak dan vračaš sem in iz dneva v dan gledaš iste stvari in iste obraze, postane vse to precej dolgočasno. Drugi bi rekli: »Hej, gremo k vam gledat punce.« Jaz pa grem raje na bovling.

 

2. Glede na to, da sta odraščala v Playboyevem dvorcu in ob njem, sta tam najbrž marsikaj ušpičila …

Marston: Ja, vedno sva bila pripravljena na akcijo. Spomnim se nekega filmskega večera, mogoče pred desetimi leti, ko sva denarnico, iz katere je gledal ponarejen bankovec za sto dolarjev, privezala na prozoren laks in ga položila na tla v Veliki dvorani, skozi katero so ljudje prihajali in odhajali iz sobe, v kateri je imel oče kino. Midva sva se skrila na zgornji balkon. Vsakič, ko se je kdo sklonil, da bi denarnico pobral, sva jo malo premaknila in nikomur ni bilo nič jasno. Na obrazu so imeli tisti začudeni izraz, ampak denarnico so še kar skušali pobrati.

Cooper: Ko sva bila mlajša, sva se neštetokrat znašla v težavah. Večkrat sva si skupaj s prijatelji privoščila ljudi, ki so dvorec najeli za svoje službene zabave. Tega nihče ne ve. Oblekli smo se v maskirne obleke ali čisto v črno in se oboroženi z voki-tokiji pretihotapili na vrt. Tam smo se skrili med grmovje, od koder smo se norčevali iz pijanih ljudi. Da smo vzbudili njihovo pozornost, smo oponašali oglašanje ptičev ali streljali z zračnimi puškami. Po voki-tokiju sem na primer drugemu naročil: »Vidiš tisti pijano dekle v rdeči obleki? Na tri jo ustreli! Ena, dva, tri!« In dekle je začelo kričati. Sistem smo lahko premagali, ker smo vedeli, kje vse so varnostne kamere.

 

3. Kaj se zgodi, ko ljudje izvejo, da se pišeta Hefner?

Cooper: Včasih je ta priimek pravi blagoslov, včasih veliko breme. Rad se družim z ljudmi, nisem asocialno bitje, imam pa občutek, da me ljudje v trenutku, ko izvejo za moj priimek, že sodijo – naj bo negativno ali pozitivno. Če se na koga denimo razjezim, avtomatično domnevajo, da zato, ker se imam za boljšega od drugih. Pa sploh ni tako! To je breme tega priimka.

Marston: Nekateri si bodo vedno mislili, da sem razvajen otročaj, drugi, da sem strašno kul. A to je lahko tudi zabavno, ko jim dokažeš nasprotno, ali pa vse skupaj izkoristiš in se poigraš z njimi. Ker si zaradi te krvne vezi z očetom v očeh ljudi nekakšna 'ikona', nad njimi avtomatično dobiš določeno moč. Komaj čakajo, da bom kaj rekel, da bi mi lahko pritrjevali in sledili. Uživam, ko razbijem vzorec, in včasih sem raje tiho, da jih zmedem. A rad po­čnem oboje, sledim in vodim.

4. Iz hiše, kjer živita z mamo Kimberly, lahko prideta v dvorec skozi notranja vrata, ki povezujejo oba domova. V hišo sta se sicer preselila pred desetimi leti, ko sta se vajina starša ločila. Kako sta sprejela ločitev?

Cooper: Takrat nisem prav dobro razumel, za kaj gre. Imel sem šest, Marston pa sedem let. Ko sva bila starejša, sva vse skupaj bolje razumela, na začetku pa nama ni bilo lahko. Zdaj se zavedava, kako neverjetno je bilo vse skupaj: starša, ki sta ločena, živita kot soseda drug zraven drugega, in prav vsi smo med seboj izredno povezani. Je lahko sploh bolje? Res mislim, da sva rojena pod srečno zvezdo.

Marston: Ja, res sva lahko srečna. Starša bosta za vedno povezana, ne glede na vse. Ne razumem, zakaj nista uradno ločena, čeprav večina itak misli, da sta, saj njuno razmerje ni več seksualno in oče je seveda imel ogromno drugih žensk. Mislim pa, da očetu ugaja bližina ženske, ki jo je nekoč ljubil, všeč mu je misel, da bo vedno del njegovega življenja. Verjetno ima vse skupaj precej opraviti tudi z nama, ampak v vsakem primeru si boljšega scenarija ne bi mogla želeti.

5. Kako si starša delita družinske obveznosti? Kateri sočustvuje in kateri graja?

Cooper: Ko sva bila mlajša in sva naredila kako neumnost, sva bila deležna posebne obravnave od obeh. Oče je bil tisti, ki nama je pridigal, mama pa je bila nekakšen izvrševalec kazni. Pogovori, ki jih imava z očetom, so sicer izredno sproščeni. Skušamo se razumeti, namesto da bi kričali. Kaj sva naredila? Zakaj je bilo to, kar sva naredila, narobe? Kako to popraviti? Vedno sem menil, da je to najboljši način reševanja problemov. Res pa je, da je oče manj navzoč v vsakdanjem življenju, in to je tisto, kar sva včasih pogrešala. Nekateri prijatelji na primer hodijo na tekme Lakersov z očeti in tudi sam bi si želel več takih stvari.

Marston: Nekajkrat smo sicer šli na Lakerse, vendar sva si želela več. Ampak kaj hočemo, oče je pač zapečkar. Rasel je skupaj s podjetjem in je popolnoma vpet vanj, to pa ima tudi minus točke, vsaj kar se tiče opravljanja očetovskih dolžnosti. Ker pa vse skupaj opazuje bolj kot ne z distance, ima boljši vpogled v stvari in ni pristranski. Po drugi strani pa je bila mama vedno najina boksarska vreča. Kaj vse sva počela! A nama je ne glede na to, kako idiotsko sva se vedla do nje, vedno stala ob strani. Nad očetom se nikoli nisva znesla.

 

6. Zadnjih 50 let mulci pred starši skrivajo Playboy. Kaj sta skrivala vidva?

Cooper: Z obema staršema sva imela vedno povsem odkrit odnos. Ne spomnim se, da bi kdaj kaj skrival pred njima. Najbrž imava drugačen problem. Takoj ko koga povabiva k sebi domov, začnem namreč razmišljati o tem, v katero sobo naj ga peljem, da ne bodo vse naokoli razgaljene prsi. Kje ni golih fotk? Razgaljena dekleta so vsenaokoli naju, odkar pomnim, in za naju je to nekaj popolnoma normalnega. Obkoljena sva z njimi!

Marston: Vseeno je zabavno, kadar imajo Playboyeva dekleta tako imenovane Fun in the Sun nedelje in se gole sončijo, igrajo odbojko zgoraj brez in podobno. Po najinem rojstvu je mama te zabave odpravila, vendar so jih pred nekaj leti spet uvedli. Seveda pa najina navzočnost tam ni posebej zaželena.

 

7. Mimogrede, kaj je za najmlajša Hefnerja pornografija?

Cooper: Moti me, kadar kdo Playboy označi za pornografijo. Mislim, da je pornografija poniževalen izraz, ki ga veliko ljudi niti ne zna definirati.

Marston: Zame Playboy ni pornografija. O tem nisem nikoli razmišljal, ampak če pomislim, me tako mišljenje res moti. Playboy je lahka tarča, grešni kozel religiozne desnice. Kaj je pornografija, določa okus človeka, ki gleda tisto, kar nato označi kot pornografsko. Ni preprostega odgovora, nič ni črno ali belo. Beseda sama po sebi je navadno sranje.

 

8. Kako je gledati gole fotografije svoje matere in hkrati vedeti, da so jih najbrž videli tudi vsi prijatelji?

Marston: Meni je precej neprijetno. To je moja mama. Moja mama gola. Že misel na to mi je zoprna. Predstavljajte si, da gledate TV skupaj s prijatelji, nad ekranom pa visi ogromna fotografija vaše gole mame. Človek se vpraša, kaj ti fantje pravzaprav gledajo …

Cooper: Sam sem v tisto sobo, v knjižnico, prav zaradi tega nehal hoditi. Počutil sem se res nelagodno. Res je, da grem takrat, ko kaj potrebujem, še vedno tja, vendar nikoli s prijatelji. Slika je kot ogromen slon sredi porcelanaste sobe.

 

9. Vajin oče je brez debate človek navade, ki je po ločitvi organiziral tako imenovane družinske večere, da se med sabo ne bi odtujili. Kako se je to obdržalo skozi leta?

Cooper: Družinski večeri so pred približno štirimi leti, ko sem bil v osmem razredu premeščen v internat, začeli postajati vse redkejši. Na začetku smo se običajno posedli pred televizor in gledali nanizanke: Simpsonove, South Park ali Family Guy. Včasih smo igrali tudi igre – Marston jih je imel raje kot jaz –, kaj skupaj pojedli, in to je bilo to. Bilo je fino, a v najstniških letih ti druženje s starši res ni več prioriteta. Nisva bila upornika, le več časa sva želela preživeti s prijatelji. Zdi se mi, da je oče to težko sprejel. Začela sva se mu umikati. Mislim, da sva kriva, ker se nisva potrudila, da bi si vzela čas zanj in prišla tja.

Marston: Če bi lahko kaj spremenil, potem bi ob petkih še vedno hodil k očetu. Ko si starejši, stvari veliko bolje razumeš. Takrat nisva razumela, kako je to vplivalo nanj – pa tudi na naju. Takrat sem bil prepričan, da mora oče prevzeti pobudo, vendar bi se prav tako midva lahko bolj potrudila.

 

10. V čem sta boljša od očeta?

Marston: [smeh] V marsičem. Boljši sem v videoigrah, boljši sem pri backgammonu, kar ga še posebno razjezi. O, ja! Vsakič, ko ga premagam, potoči solzico. Hej, v solzah zaspi! Kako bo jezen, ko bo bral tole! Prav tako sem od njega boljši pri športu, boljši je tudi Cooper. Hotel sem reči še, da sem boljši pri plesu, ampak tam mu nekako dejansko gre. Ima nekaj res dobrih gibov, ki sem mu jih ukradel. Na plesišču je hudo kul prav zato, ker so njegovi gibi tako nekul. Je pravi disko manijak.

Cooper: Jaz najbolje oponašam njegov ples. Ste ga kdaj videli na plesišču? Pri njem ne gre za premikanje po ritmu, temveč bolj za nekakšno zmedeno premikanje telesa, hitro prestopanje, ponorele komolce … Kot da bi se ves čas spraševal, kaj za vraga počne tukaj in kdo je ta mladenka zraven njega. Na vsaki strani pa ima po nekaj deklet, ki norijo za njim. Moralo bi mu biti nelagodno, vendar mu ni. Očitno je, da to deluje. Nihče drug na tem svetu ne pleše kot on.

 

11. Posvetimo se malo genetiki. Vajin oče rad reče, da je vsak od vaju ena od njegovih polovic. Kaj to pomeni in v čem sta najbolj podobna svojim staršem?

Marston: Najbrž imava po vsakem nekaj. Mama ima zelo močno osebnost, prav tako midva. Je izredno samozavestna in odločna, in taka sva tudi midva, vendar se trudiva biti bolj diplomatska od nje. Pri njej pogosto velja 'my way or the highway' (po moje bo ali pa spokaj, op. ur.). Težko se primerjam z očetom, vendar vem, da on to zelo rad počne. Rad pišem in sem zelo zagnan. Če se za kaj odločim, potem bom to tudi naredil. Tako nekako je nastal Playboy, kajne. Cooper je po očetu dobil malo več njegove divje plati – rad ga žura.

Cooper: Čeprav več časa preživiva z mamo, se mi zdi, da sva oba bolj podo­bna njemu kot njej. Poleg očitne fizične podo­bnosti sva tudi bolj odprta in manj previdna kot mama. Marston je tako kot oče aktiven na področju človekovih pravic, ima očetov čut za poštenost, lojalnost in je zelo samodiscipliniran. Kot otrok pa je oče rad pisal, risal in delal filme – in vse to počnem tudi jaz. Ko sem bil star okoli 11, 12 let, sem naredil svoj časopis The Cooper Times in kopije raznosil pred vrata vseh, ki so živeli na posestvu. Takrat tega še nisem vedel, toda oče je kot otrok naredil isto v chicaški soseski, kjer je odraščal.

 

12. Kakšna bi bila retrospektiva filmov bratov Hefner? Vajin največji dosežek?

Marston: Najin najbolj znan film – preden se je tega lotil Cooper, sem tudi jaz snemal – se je imenoval The Mansion. Prav globoke zgodbe ni bilo. Podili smo se po posestvu, lovil sem prijatelja in njegovega pajdaša, ki smo ju potem pretepali na različnih lokacijah okoli hiše.

Cooper: Vsi najini filmi so taki: zabavni, polni neumnih skečev, v katerih nastopava s prijatelji. Zelo uživam v snemanju in montaži. Posnela sva tudi glasbeni video s prijateljem Austinom – odpirali smo usta na pesem Miss Murder, v ozadju pa je mogoče videti tudi slike očeta na zidu. Na YouTube smo imeli skoraj 200 tisoč ogledov!

 

13. Kateri od vaju je bolj nagnjen k temu, da bi imel več deklet hkrati?

Marston: Jaz že ne bom imel več deklet – vsaj ne hkrati. Zame je to nepredstavljivo.

Cooper: Jaz si to lahko predstavljam. Ne zdi se mi nič čudnega. Zmenki so namenjeni temu, da najdeš tisto dekle, ki je na isti valovni dolžini kot ti. Sicer pa sem se že znašel v težavah, ko je neko dekle vstopilo pri sprednjih vratih, medtem ko je drugo na hitro odhajalo pri zadnjih. O, kako mi je mama pridigala, da tako ne gre! Je zagovornica principa 'ena punca naenkrat'.

 

14. Vajin oče je izgubil nedolžnost relativno pozno, na fakulteti. Danes je za 17-, 18-letnike vse to popolnoma drugače. Sta vidva že, akhm, prekoračila mejo? Vama je gospod Playboy osebno dal kak koristen očetovski nasvet?

Cooper: Oba sva že na drugi strani, ja. Pravzaprav sem sam res šel do njega, preden se je zgodilo, in njegov nasvet je bil, naj se najprej prepričam, ali so čustva obojestranska, in naj prakticiram varen seks. To je bilo to.

Marston: Jep, oba sva že tam. Izguba nedolžnosti je ena tistih stvari, pri katerih je glava polna velikih pričakovanj. Ko si na tem, da se zgodi, si rečeš, to je to! To je ta ključni trenutek, ki bo definiral ves moj nadaljnji obstoj! Potem pa … ga ne …

 

15. Se kot sinova Hugha M. Hefnerja lahko dobro zabavata na kakšni res pomembni Playboyevi zabavi v dvorcu?

Marston: Zabava za noč čarovnic je super, ker je zakleta hiša na teniškem igrišču tako impresivna. Tja sem pripeljal vse svoje simpatije in vse so bile tako prestrašene, da so kar same skakale v moje naročje, da bi jih zaščitil. Bilo je enkratno! Na zabavah tudi rad plešem, ampak kaj ko je tam vedno tudi stric Joe, vodja varnostne službe, ki ga poznam vse svoje življenje in ki me opazuje, ko se drgnem ob kako dekle. To je res kruto.

Cooper: O, ja! Plus varnostne kamere, ki snemajo vse, kar se na zabavah dogaja, in ves čas imaš občutek, da bo mama videla vse, kar se bo tam zgodilo. Tako je, kot bi te nadzoroval kup vohunov. Hiša, veste, te vedno opazuje!

 

16. Torej vsakdanje življenje v dvorcu precej spominja na tisto v Beli hiši – delno je to rezidenca, delno hrupno in živahno središče moči.

Marston: Mama naju je vedno opominjala, da je Mansion bolj kot dom korporativno okolje. »A vidva sploh vesta, koliko mora oče plačevati za te sobe?« Ampak tukaj sem odrasel in zaposlene imam rad. So kul in zanimivi – uradniki, butlerji in navsezadnje tudi varnostniki, s katerimi sva imela sicer kar nekaj neprijetnih trenutkov. Kadarkoli sva kaj ušpičila, je bil vir adrenalina dejstvo, da nikoli nisva vedela, kje lahko naletiva na varnostnike. Ravno zato je bilo to še toliko bolj zabavno. Dokler naju niso ujeli – če so naju ujeli.

Cooper: Včasih sva se morala zagovarjati pred njimi, če sva naredila kaj, česar ne bi smela. Večkrat nama sploh ni bilo jasno, kako so naju sploh ujeli. Tole je zabavna zgodba: ko sva bila stara okoli osem, devet let – to pa so leta, ko še ne razumeš, za kaj gre pri goloti ali seksu – smo imeli v igralni sobi televizijo in na enem od kanalov, spomnim se, da na desetem, je bil Playboy TV.

Kadar sva imela koga na obisku in sva ga hotela malo šokirati, sva na hitro prestavila na tisti kanal, pustila nekaj sekund in nato prestavila nazaj. Potem pa sva nekega dne hotela izvesti isti trik: »Okej, fantje, ste pripravljeni?« Pritisnil sem gumb in šlo je naprej na enajsti kanal. Kako smo bili jezni! Mama je nekako izvedela, kaj počnemo, in ukinila deseti kanal. Še danes ne vem, kdo ji je povedal.

 

17. Vaši rojstni dnevi so nekakšna matematična magija. Marston je rojen na isti dan kot vajin oče, 9. aprila, Cooper pa 4. septembra, kar pomeni, da sta datuma numerološki zrcalni sliki: 9. 4. in 4. 9. Kaj še bi to lahko pomenilo?

Marston: Po mojem mnenju to pomeni, da sva se rodila, da bi dobro sodelovala in da bova v prihodnosti delovala kot tim. Najbolj cenim to, kako se znajdeva in dopolnjujeva v različnih družabnih situacijah. Čeprav imava različne interese, se večkrat šaliva, da ko bova odrasla, ne bova le najboljša brata, temveč tudi prekleto odlična in trdna ekipa.

Cooper: Mislim, da je to z rojstnimi dnevi ironično. Tudi mama in babica sta rojeni 8. 6. in 6. 8. Naj vam povem primer odli­čnega sodelovanja med nama: pred kratkim sva bila v Barceloni, kjer lahko legalno piješ alkohol prej kot tukaj in kjer je vino pri večerji nekaj običajnega. S španskimi prijatelji smo bili zunaj na večerji, popil sem svoj kozarec vina in si zaželel še enega.

Dekletu, ki je sedelo poleg mene, sem rekel, da ji bom pokazal trik. Ura je bila okoli 10.45, ko sem dejal: »Kazalec na moji uri bom pripravil, da se premakne na 12.« Medtem ko je gledala v mojo uro, ji je Marston sunil kozarec vina in ga dal meni. Ura se ni nikoli prestavila na 12.

Marston: Ampak tega sploh ni opazila. Bratska magija!

 

18. Si predstavljata, da bosta nekoč vodila Playboy?

Marston: Po pravici povedano, bom najprej poskusil po svoje. Če se bo izkazalo, da me pri podjetju nujno potrebujejo, bom o tem premislil. Najina sestra, Christie, trenutno uspešno vodi posle (intervju je bil narejen še pred odstopom Christie Hefner z mesta predsednice uprave Playboya, op. ur.). Odlična je, zelo jo imam rad. Ampak revija bo verjetno sčasoma morala ubrati drugačno smer.

V šestdesetih letih so intervjuje in članke za revijo delali različni voditelji gibanj za državljanske pravice. Tega boja še ni konec! Morda gibanje za človekove pravice danes ni več tako močno, vendar še vedno lahko pišemo članke o stvareh 'na robu', o katerih si ljudje ne upajo govoriti in ki veliko pomenijo tistim, ki mislijo napredno.

Cooper: Sam si brezpogojno želim biti del podjetja. Zanima me, poleg tega pa imam rad posle. Strinjam se, da se bo usmeritev spremenila, saj se mora vse ves čas spreminjati, kajne? Če bom kdaj prevzel podjetje oziroma bom imel kaj besede pri njegovem delovanju, bom želel, da dekleta spet fotografirajo tako kot v petdesetih in šestdesetih letih – malo bolj umetniško, elegantno. Rad bi vrnil ta občutek retro klasike.

 

19. Bi po njegovi smrti kateri od vaju rad nasledil očeta in živel v dvorcu?

Marston: Ne, sam si želim imeti prostorno podeželsko hišo. Všeč so mi pritlične farmarske hiše. Živel bi z ženo, psom in imel lep podeželski razgled. To bi me več kot osrečilo.

Cooper: Res? Potem bom jaz živel v Mansionu. Obožujem L. A., in če bom živel v tem mestu, si želim hišo z velikim posestvom. Čutim, da je to moj dom, pa še udobno je. Rad bi živel tu.

 

20. Dobro, princeski tega kraljestva za odrasle, kaj pa naj si mislimo o legendarnem Grottu? Je kaj na tem ali ne?

Marston: Grotto je verjetno najbolj nenavaden del posestva. Kot da bi stopili v zono somraka. V njem je nekaj čarobnega – morda zato, ker je tam tako vroče, da te naredi kar omotičnega. Žensko takoj spravi v pravo razpoloženje. Po drugi strani se dan po kaki veliki zabavi zgodi, da kar naenkrat mimo priplava tampon in razpoloženje povsem pokvari – v trenutku!

Cooper: Prav imaš. Po zabavah je voda kar malo motna in si je res ne želiš dotak­niti, kaj šele plavati v njej. Vendar vem, da bazen pogosto izpraznijo, in zato nimam težav plavati v njem. Po več ur drgnejo stene, vodo pa klorirajo. Kar oči te pečejo v njem. Tako da … glede na to, kaj vse je ta bazen dal skozi, zanj zelo dobro skrbijo. Hvala bogu!

TEKST Bill Zehme FOTO Robert Sebree

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri