Irska: Od Igre prestolov do Vojne zvezd

  • 10.01.2019

Na smaragdnem otoku, kjer častijo štiriperesne deteljice, kjer je omejitev hitrosti po komaj dva metra širokih cestah vratolomnih sto kilometrov na uro in kjer guinness točijo v potokih, so kotički divje in grobe narave tako prevzeli filmarje, da so tja pripeljali eno najbolj prepoznavnih franšiz in posneli epske prizore med starimi gradovi, dramatičnimi klifi in divjo goščavo bukovih dreves.

(Foto: Www.bravnicar.com)

27 fotografij v galeriji

Filmarji in producenti obožujejo Smaragdni otok. Irsko so posvojili kot velikansko filmarsko igrišče in z leti so se pred brnečimi kamerami nanizale vizualne mojstrovine ter jo čvrsto zasidrale na zemljevid svetovnih filmskih lokacij. Verjetno najfamoznejša je HBO-jeva Igra prestolov, ki je črpala navdih v irskih gozdovih, gorah, močvirjih in gradovih. Še danes lahko ob vsaki atrakciji, ki je služila kot kulisa za serijo, pa naj si bodo to Westeros, Kingsroad, Dothraki Sea, Winterfell in sinje vode gradu Stokeworth, vidiš obširne napise in razlage, za katero epizodo katere sezone je šlo – zgodbe Sedmih kraljestev so bile ustvarjene prav tukaj.

Irski gelški slogan Go mbeidh an fórsa leat! ('Naj bo Sila s tabo!') je postal sinonim za dobre odnose domačinov in ekipe osmega dela Vojne zvezd: Poslednji Jedi (Star Wars: The Last Jedi, 2017), ki je v grofiji Kerry snemala na spektakularnem otoku Skellig Michael (Veliki krhelj Svetega Mihaela), na katerem Rey končno odkrije samotarja Luka. Po koncu snemanja na tem koničastem biseru Unescove svetovne dediščine, ki je še danes težko dostopna atrakcija sredi morja, se je Lucasfilm zahvalil s kar devetimi tiskanimi oglasi v okrajnih časopisih za prijaznost in potrpljenje tamkajšnjega prebivalstva. Irci so namreč ponosni opazovalci in navdušeni igralci – za otvoritveno sceno izkrcanja v Reševanju vojaka Ryana (Saving Private Ryan, 1998) je irska vojska Spielbergu posodila 2500 mož, ki so izjemen sloves kot statisti dosegli že pred nekaj leti, ko je Mel Gibson v grofiji Kildare fejkal Škotsko za svoj epski film Pogumno srce (Braveheart, 1995). Šest tednov so z devetimi kamerami snemali epske prizore dva tisoč podivjanih vojaških statistov.

Nekdo v Hollywoodu je kakopak moral biti prvi tudi tukaj. Mirni mož (The Quiet Man, 1952) Johna Forda je bil tisti, ki je postavil Irsko na hollywoodski zemljevid vrhunskih lokacij in bojda kickstartal turistično industrijo Smaragdnega otoka. Film, za katerega je Ford prejel oskarja za režijo, govori o ameriškem boksarju irskega rodu (John Wayne), ki se vrne domov, da bi prevzel družinsko posest. Posnet je bil v grofiji Mayo in deloma v Connemari, ki jo je pokazal v svoji grobi, a romantični podobi. Pastelno mestece Cong je danes v celoti posvečeno temu filmu in turistični vodniki za Quiet Man Tour so na voljo na vsakem vogalu.

Emigracija je sicer močno zaznamovala irsko zgodovino. Kar 40 milijonov Ircev bojda živi v ZDA, po pet pa v Avstraliji in Kanadi in vsaj deset v Veliki Britaniji, kamor so (proti Liverpoolu) odšli tisti najrevnejši. Študije pravijo, da je 60 milijonov ljudi na svetu irskega rodu. Vzroki za množične odhode, ko se je število prebivalcev Irske prepolovilo, so bili predvsem revščina, politične zdrahe in velike lakote sredi 19. stoletja, ko je plesen napadla krompir, ki je bil železni temelj irske prehrane. Kdor ni zbolel za grižo, skorbutom ali tifusom, se je odločil poiskati boljše življenje drugje.

Legendarnega srebrnega deloreana DMC-12, časovni stroj iz divje uspešne franšize Nazaj v prihodnost (Back to the Future, 1985) z Giugiarovim podpisom (oblikovalec je bil zaslužen tudi za prvi golf in yuga florida), so izdelali na Severnem Irskem – najprej kot prototip sredi sedemdesetih, serijsko pa od leta 1981 v predmestju Belfasta (Dunmurry). Produkcija je trajala dve leti, izdelali so jih zgolj 8583, in to v času, ko je Belfast ob severnoirskem spopadu veljal za eno najnevarnejših mest na svetu. Nasilni nemiri, imenovani obdobje težav (The Troubles), so bili zaznamovani s paravojaškimi skupinami na obeh straneh. Bombe, ulično nasilje, ugrabitve in atentati so bili način življenja v tem času 30 let trajajoče državljanske vojne od leta 1969 do leta 1998. Kopenska meja med Severno Irsko in Republiko Irsko je tudi danes ključni predmet pogajanj, a tokrat zaradi nadležnega brexita. Prva je namreč, tako kot Škotska, na referendumu pred dvema letoma z večino zagovarjala ohranjanje svojega statusa znotraj EU. Velika Britanija je na 499 kilometrov dolgi otoški meji, ki poteka po notranjosti, odstranila vse kontrolne točke (skupno 275) in ta meja je trenutno izredno mehak prehod iz Irske v Združeno Kraljestvo. Razen menjalnic in obcestnih tabel v miljah mejnega prehoda sploh ne opaziš. Zato je ena od rešitev tudi možnost vzpostavitve meje med Severno Irsko in preostalim delom Velike Britanije, tako da meja med obema Irskama lahko ostala odprta.

Irska se danes sooča s številnimi majhnimi neprijetnostmi. Ruralni pubi, ki simbolizirajo irsko bit in bit sleherne vasi, se zaradi strožjih alkoholnih zakonov v prometu, protikadilskih zakonov in visokih stroškov vzdrževanja zapirajo z vrtoglavo kvoto eden na dan. V deželi je osemkrat več ljudi, ki govorijo poljščino kot irsko gelščino. Prav tako je Irska najbolj globalizirana država na svetu. Toda vse to ne odvrača rdečeličnih Ircev z železnim temperamentom, da se vedno radi pošalijo na svoj račun: Paddy je v pubu vedno naročal tri kozarce viskija. Enega zase, dva za svoja brata v Ameriki. Ko nekega dne pride v pub, naroči le dve čaši viskija. Barman ga vpraša: »Se je kaj zgodilo s tvojim bratom?« Paddy mu odvrne: »Ah, ne, nehal sem piti.«

TEKST & FOTO Aleš Bravničar/skycrew.org

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri