Zoran Janković

  • 11.10.2011

Intervju iz leta 2005, tik pred tem, ko je Janković zapustil Mercator in leto dni pred tem, ko je začel svoj prvi mandat kot ljubljanski župan.

(Foto: Bor Dobrin)

5 fotografij v galeriji

Intervju, november 2005 ...

Pogovor z menedžerjem, ki je iz žalostnega trgovskega podjetja nekdanjega sistema ustvaril Mercatorjeve centre, podeseteril vrednost njegovih delnic, ga razširil na jug in vzhod in je še zadnji veliki direktor »Kučanovega klana«.

O nobenem slovenskem menedžerju ni bilo v zadnjih letih napisanega toliko kot o Zoranu Jankoviću, nikomur se ni tako pazljivo in sumničavo gledalo pod prste. Začelo se je že leta 1998, ko se je odločil pomagati sinu, ki zaradi dveh popravnih izpitov ni smel na maturo, nadaljevalo še istega leta, ko se je nad njegovo Electo spravilo Delo, in okrepilo, ko se je v Sloveniji pojavil desničarski tisk.

Ta je sploh prepričan, da je pri njegovih poslih nekaj narobe, le da tega ne more dokazati. Ne more ali ne zna, so pa zato članki v revijah Mag in Demokracija polni namigovanj, ugibanj, sklepanj, upravičenih spraševanj, retoričnih vprašanj, neuradnih medijskih ocen, domnevanj pa izrazov, kot so verjetno, najbrž, nemara in mogoče. Kar je, četudi je vse čisto kot solza, pravzaprav v redu. Vsakomur, ki je v samo osmih letih prišel do deleža delnic, vrednega okrog dve milijardi (oziroma ga soustvaril), ob tem pa še enkrat toliko spravil na kup ob strani, je treba gledati pod prste, pa čeprav bi mu pri tem kdaj pa kdaj napravili tudi kaj krivice. Za tak denar se že potrpi.

Jankovićev delež v Mercatorju znaša 1,74 odstotka, s čimer naj bi se njegova tržna vrednost gibala okoli 2,1 milijarde tolarjev. »Če upoštevamo, da gre za dokaj opazen lastniški delež v podjetju, bi zanj nemara s prodajo lahko iztržil še več.« Citat je iz Demokracije, ki je kot provladno naravnan tednik zagovarjala prodajo deležev Kada in Soda po dogovorjeni ceni, pri tem pa spregledala, da bi država po tej logiki za svoj približno 17-krat večji lastniški delež nemara lahko iztržila tudi kaj več, kot je. A z logiko je v tem biznisu očitno tako kot z načeli – zelo raztegljiva je. »Če bi državna sklada prodajala tak sveženj brez razpisa,« je recimo dejal Matjaž Gantar, direktor KD, »bi bil to komplot. Ne bi si smeli privoščiti, da bi bili tako podobni Hrvaški.«

To je bilo aprila 2001, ko je tedanji direktor Kapitalske družbe Jože Lenič zavrnil ponudbo Mercatorjeve uprave oziroma Jankovića za (dogovorjeni) menedžerski odkup deležev Kada in Soda. Ob sedanji »hrvaški« potezi paradržavnih skladov se Gantar ni nič pritoževal, pa bi lahko tako naivni drugi sklepali, da držijo ugibanja mnogih, da gre pri tej prodaji za povezano trgovino, ki jo nadzira predsednik vlade. Da namreč Kad in Sod ugodno prodata Mercatorjev delež Pivovarni Laško in Istrabenzu, ki kot Mercatorjeva dobavitelja s solastništvom prideta na lepše prodajne police v njegovih centrih, podobno se svojega Mercatorjevega deleža znebi KD, ki v zameno dobi prednost pri nakupu Abanke, ki jo potrebuje za svoje posle. Pivovarna Laško nato odproda svoj delež Dela kupcu, ki ga določi predsednik vlade, se pravi Janša ... in so tako vsi srečni in zadovoljni, razen Jankovića seveda, za katerega je v takem Mercatorju kar naenkrat zelo malo prostora.

Zadnji veliki »Kučanov direktor« pravi, da ga ozadje prodaje niti ne zanima, in doda svojo mantro o dveh razlogih za zamenjavo predsednika uprave: nedoseganje zastavljenih načrtov in nezakonito poslovanje. Pa svarilo, da bo ... No, preberite intervju.

Zoran Janković se je rodil v Srbiji, v kraju Saraorci v Šumadiji, kjer je živel pri starih starših do svojega 12. leta, ko se je preselil k očetu, Srbu, in mami, Slovenki, v Ljubljano. Leta 1980 je diplomiral na ekonomski fakulteti in se zaposlil na PTT, kjer pa ni zdržal dolgo. Njegova naslednja postaja je bilo zagrebško podjetje Grič, nato Mercator Investa (turizem, trgovina), ki je sponzoriral Olimpijine košarkarje, pa je postal Janković tudi podpredsednik tega kluba. Z Olimpijo je prepotoval vso Jugoslavijo, a se je po sporu s tedanjim trenerjem Vinkom Jelovcem umaknil iz košarke.

Peter Vilfan je to čez dvajset let označil v svoji knjigi kot največjo katastrofo za slovensko košarko. Po združitvi Mercatorja Investe in Mercatorja Inženiringa je dal odpoved, se zaposlil v Emoni in tam ostal do leta 1990, ko je ustanovil Electo, projektantsko podjetje. Leta 1997, ko se je iztekla doba Živka Pregla, je postal predsednik uprave Mercatorja. Podjetje je imelo takrat 2,5 milijarde izgube in njegova delnica je bila vredna 3850 tolarjev.

Zdi se, da je sedanji Mercator njegovo življenjsko delo, a četudi bi se moral iz njega umakniti oziroma četudi bi se ga naveličal, bi mu še zmeraj ostala Electa, ki jo je sicer prepisal na sina, pa solastniški deleži v številnih drugih dobro stoječih podjetjih. Zanj se, skratka, ni bati, da se ne bi znašel. Vprašanje pa je, kako bi bilo brez njega z Mercatorjem.

Playboy: Boste novembra, ko bo izšla ta številka Playboya, še predsednik Mercatorjeve uprave?

Janković: Bom.

Playboy: Sprašujem zato, ker velja v javnosti prepričanje, da je eden od ciljev prodaje delnic Kada in Soda tudi vaša odstranitev s tega položaja.

Janković: Potem so naredili pa zelo slab posel, če imajo samo ta cilj, ker bi se me lahko znebili tudi kako drugače.

Playboy: Kaj se potem pravzaprav dogaja?

Janković: Dejansko se nič ne dogaja. Zadnjič sem moral odgovarjati na neko podobno vprašanje. Na vprašanje, ali sem jaz žrtev. Lastnik delnic družbe, ki je na borzi, ima pravico prodati svoje delnice. In se je odločil in jih je prodal. Meni je to, da država ni več delničar v Mercatorju, čisto prav. Prišla sta dva nova partnerja, nova delničarja, ki sta različna.

Eden je dobavitelj, drugi po mojem mnenju bolj finančni investitor in jaz tu ne vidim težav. Konstituiral se je nov nadzorni svet, ki bo svoj mandat nastopil 30. oktobra letos, načrte imamo zastavljene, strategija se je izkazala za dobro in uspešno, novi lastniki pa se bodo pač odločili, kaj želijo.

Playboy: Kaj pa sestanek pri Janezu Janši, ki naj bi bil 12. avgusta in po katerem naj bi si udeleženi »razdelili« Mercator?

Janković: Vsebina te prodaje se mi zdi dobra, o načinu prodaje, o sami tehniki prodaje pa nisem dolžan govoriti in bi bilo nesmiselno, da karkoli rečem. S tem naj se ukvarjajo tisti, ki so prodali svoje deleže. Vem, da je kupec kupil dobro, ker je Mercator najboljša družba v Sloveniji, prodajalec pa se je odločil prodati delež zaradi svojih razlogov. Naj jih utemelji sam sebi, jaz s tem nimam težav. Želim si samo, da bi ob tej, če lahko rečem, končni privatizaciji Mercatorja, tudi zaposleni v Mercatorju prišli do pomembnejšega lastniškega deleža. To je naša zgodba.

Potem je pa tako. Lastniki na skupščini postavljajo nadzorni svet in tu velja pravica močnejšega. To se je videlo na vseh skupščinah večjih družb v zadnjem obdobju. Pri takšnih družbah, kot je Mercator, kadar je več kot 20.000 delničarjev, tisti, ki imajo v rokah tako velik delež, kot sta ga imela Kad in Sod, odločajo o vsem in izvolijo v nadzorni svet vse svoje člane. S 30 odstotki delnic imajo tako v nadzornem svetu samo svoje člane. Super, konec. Vendar takrat nastane naslednja težava. Nadzorni svet, ko je enkrat izvoljen, ne predstavlja več delničarjev, ampak družbo. In mora delati v korist družbe. Njegova naloga je postaviti upravo in jo nadzirati. Pričakujem, da bo prej ali slej padla kakšna tožba, če bodo rezultati po zamenjavi uprav slabši.

Člani nadzornega sveta so za to odgovorni s svojim premoženjem. Da ne govorimo o visoko moralno etičnih vrednotah, ki naj bi jih nadzorniki imeli. Meni so potrdili licenco A za nadzornika, pa sem se odločil, da ne grem v noben drug nadzorni svet razen v Mercatorjeve družbe, to pa zaradi enega samega razloga. Če recimo sedim v nadzornem svetu Ljubljanskih mlekarn, moram delovati v korist te družbe, pogajam se pa recimo z Mercatorjem. Tega ne morem narediti, ker bom vedno potegnil z Mercatorjem. Zaradi tega to pač ne gre.

Playboy: Način prodaje delnic, brez javnega razpisa, vas ne moti?

Janković: Nočem razpravljati o tem. Meni oziroma mojim sodelavcem pač ni uspelo priti v ta blok, ki je lahko kupil delnice. Nismo bili povabljeni.

Playboy: Če bi vam Kad in Sod ponudila delnice po tej ceni, bi jih bili pripravljeni kupiti?

Janković: Seveda, ampak to je že ad acta.

Playboy: Po tej prodaji sta postala močna lastnika Mercatorja dva dobavitelja ...

Janković: Eden. Istrabenz, ki je prek Droge in Kolinske res tudi dobavitelj, poleg tega pa ima še toliko drugih dejavnosti, da to ni njegova ključna dejavnost. Ampak tudi to me ne moti. Filozofija te uprave v zadnjih osmih letih je dajati prednost slovenski proizvodnji. Več kot že prodamo domače proizvodnje, je ne moremo prodati, tudi te, ki jo proizvajata ta dva dobavitelja (Pivovarna Laško in Droga Kolinska, op. p.). Če pa kdo misli, da lahko vpliva na neke transferne cene, to ni mogoče, ker bi bili potem drugi delničarji oškodovani.

Mislim, da trenutno potrebujemo malo časa, da se stvari umirijo. Občutek imam, da je večina izjav, ki krožijo v javnosti o Mercatorju in so jih izrekli nekateri politiki, pobranih iz časopisov. Skoraj prepričan sem, da niso pogledali ne našega letnega poročila ne naše spletne strani. Laže je pograbiti neki časopis, potem pa glede na to, ali je usmerjen bolj desno ali levo, ali je rumen ali zelen, podati svoje mnenje.

Playboy: Ne daste veliko na diagrame, po katerih naj bi Gantar z Mercatorjevo kupčijo prišel do Abanke, Bavčar in Turnšek do Mercatorja, Janša pa do Dela?

Janković: Pa kaj to mene briga!? Jaz vodim Mercator in govorim o Mercatorju. To je ključno vprašanje. Politiziranje te prodaje ... Bo že čas pokazal. O tem se je pisalo, zabeleženo je, nekateri pravijo, da ni res ... Čas bo pa pokazal, ali je v tem kaj resnice. Vprašanje je, kaj bodo naredile pristojne komisije.

Playboy: Če sem lahko še malo nadležen s tem vprašanjem: tudi če bi se vas odločili odstaviti, bi to najbrž težko storili, saj imate v nadzornem svetu šest svojih predstavnikov.

Janković: To je napačno razmišljanje. Jaz nimam nobenega svojega predstavnika, ampak je v nadzornem svetu šest predstavnikov zaposlenih, torej Mercatorja. Če bi se zgodilo preglasovanje – kar se v osmih letih v Mercatorju še ni pripetilo, saj so bili vsi sklepi nadzornega sveta sprejeti večinoma soglasno –, in bi bil rezultat med zunanjimi in notranjimi nadzorniki šest proti šest, potem velja predsednikov glas za dva. Ta pa ni notranji, ampak je zmeraj predstavnik kapitala, tako da lahko tudi to naredijo. Poraja se vprašanje, kako bi to utemeljili.

Playboy: Državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo Andrijana Kosem Starina je utemeljevala prodajo delnic Kada in Soda s tem, da vi pripravljate menedžerski odkup, s katerim bi pridobili kontrolni delež, pa se potem obe paradržavni družbi sploh ne bi mogli več znebiti svojega deleža Mercatorjevih delnic.

Janković: Če uporabim najbolj milo besedo – gospa govori zelo nestrokovno, pa bi lahko uporabil tudi kakšno drugo. Prvič, tudi če bi se zgodil menedžerski odkup – ker to ni malo denarja, in to za nas velja še toliko bolj, saj poslujemo s svojim denarjem – je 30-odstotni delež v taki družbi vedno kontrolni delež in ga lahko zmeraj prodaš. Če bi mi kupovali, da bi šel naš delež čez 25 odstotkov, bi tako morali dati prevzemno ponudbo, kar bi zanimalo tudi agencijo. Drugič, državna sekretarka ni bila nikoli pri nas, da bi dobila resnične podatke. In tretjič, govorila je o počasni ekspanziji na jugu. Za uspeh, ki ga je Mercator dosegel na novih trgih v petih letih, pa pri tem mislim predvsem na prihodke od prodaje, so naši tekmeci na slovenskem trgu potrebovali 15 let. Njene ocene so pavšalne in bil bi zelo vesel, če bi se dobili na okrogli mizi in jih javno, tako kot so bile izrečene, tudi razčistili.

Playboy: Agencija za trg vrednostnih papirjev preverja sum zlorabe notranjih informacij pri prodaji Mercatorjevih delnic. Kaj naj bi Kad in Sod vedela, česar mi ne vemo? Delnice prodaš, če veš, da bodo padle, mar ne?

Janković: Ne vem. Mi smo tem štirim, ki jih je nadzorni svet izbral za dokapitalizacijo, dali popolne materiale, v katerih je natančno pojasnjeno, zakaj je dokapitalizacija potrebna. Vsi naši materiali kažejo razvoj, nadaljnjo rast, ne pa obratno.

Playboy: Sta s Tonetom Turnškom prijatelja?

Janković: V teh letih, kolikor se poznava ... Imela sva zelo dober odnos še iz rokometa, skupaj z drugimi sodelavci sva organizirala evropsko prvenstvo, na katerem smo osvojili medaljo, vanj sva vložila veliko truda, ampak ta odnos ni več isti. Pa ne zato, ker je kupil naše delnice. Gre za odnos dveh gospodarstvenikov, med katerima se je porušilo zaupanje, ki je veljalo dolgo časa.

Playboy: Prijateljstvo v tem poslu sploh kaj šteje?

Janković: Prijateljstvo ne, zaupanje pa. Drugo vprašanje je, kaj sploh je prijateljstvo, posebno v tem poslu.

Playboy: Je tisto, ker je dobro za Mercator, vedno dobro tudi za Slovenijo?

Janković: Definitivno. Jaz zagovarjam tezo, da je Mercator najboljše podjetje v državi. Smo največje podjetje po prihodkih, največje podjetje po številu zaposlenih, po ustvarjenih prihodkih zasedamo 32. mesto med podjetji desetih novih članic Evropske unije. Nikoli se ni zgodilo, da bi bilo trgovsko podjetje najuglednejše podjetje v državi, mi smo pa to dosegli. Smo največji investitor v štirih državah, v katerih poslujemo, razen držav samih. Kaj naj še naštejem?

Kruh si pri nas služi 15.000 družin, posredno pa za nas dela več kot 70.000 zaposlenih v slovenski proizvodnji S svojim poslovanjem torej skrbimo tudi za dobrobit in preživetje Mercatorjevih dobaviteljev. V Evropi smo edini trgovec, ki plačuje vse svoje obveznosti 15. dan. Vse naše investicije so zasnovane na 60-odstotnih notranjih virih, 40 odstotkov je zunanjih, ampak vsi krediti so brez hipotek. Kdo pa še to lahko dobi v Sloveniji? Mislim, da je trgovina generator razvoja, ki implicira vse te elemente posamezne države, in sam sem trdno prepričan, da smo izjemno pomembni za razvoj Slovenije. Izjemno, izjemno pomembni.

Playboy: Pred Mercatorjem ste se kar nekajkrat selili iz službe v službo. Je Mercator vaše življenjsko delo?

Janković: (smeh) Tudi če grem v pokoj?

Playboy: Ja.

Janković: V bistvu sem se v vsaki službi dobro počutil, ker ko tega dobrega počutja ni bilo več, sem službo zamenjal. Ko sem bil mlajši, sem bil prepričan, da je ameriška filozofija, da je treba službo zamenjati vsakih pet do osem let, prava. No, zdaj sem v Mercatorju že osem let, ampak še vedno čutim dober naboj, imam veliko ambicij. Dobro vem, kaj bo Mercator čez pet let. Celo plastično vidim njegovo prihodnost. Objekte, ki bodo stali, in tako naprej. Vsaka dosedanja služba je imela neki svoj razlog, svoj zakaj, svoj efekt, ampak ta mi je pa doslej najbolj všeč. Če se ne bi dobro počutil, če ne bi imel dobrih sodelavcev, bi šel.

Playboy: Pred leti ste rekli, da takrat, ko bo delnica vredna 38.000 tolarjev.

Janković: 38.500. To sem rekel pred petimi leti na nekem novinarskem sprejemu. Začelo se je tako, da so me po sprejemu novinarji izzvali, češ, kako naj se me znebijo, pa sem jim rekel, naj počakajo na to, da bo delnica vredna 38.500 tolarjev, kar je desetkrat več, kot je bila vredna ob mojem prihodu v Mercator. Potem je bila velika težava, kako se opravičiti, ker nisem držal besede. Meni je to povzročalo veliko skrbi, in to je bila tudi edina obljuba, ki je nisem uresničil.

Playboy: Potem vas najbrž jezijo izjave Gregorja Gomiščka, predsednika Kapitalske družbe, da obstaja kar nekaj razlogov za vašo zamenjavo?

Janković: To je trapasto. Zaradi tega sem ga poklical. Ampak on je povedal drugače: rekel je, da obstaja nekaj razlogov za to, da ostanem, in nekaj razlogov za zamenjavo. Povedal sem mu, da bi bilo to, če bi on to povedal kot Gregor Gomišček iz Podutika, čisto v redu, ampak on je predsednik skupščine našega največjega delničarja in zato njegova izjava vpliva slabo tudi na celotno podjetje. S takimi stvarmi se ne šališ. Vsebinska razloga za zamenjavo sta lahko samo dva: slabo poslovanje ali nezakonito poslovanje. Vse drugo – komu sem všeč, komu nisem, s kom se družim – je čisto brez veze.

Playboy: Vam je zdaj, ko se je oblast v Sloveniji zamenjala, kaj žal, da ste se veliko družili z Milanom Kučanom?

Janković: Niti slučajno. On je eden mojih prijateljev, jaz to prijateljstvo spoštujem in nisem človek, ki bi prijatelje menjal kot srajce, ko komu ne bi bilo več kaj všeč. Predsednika Kučana sem spoznal v športu, pri košarkarjih Olimpije. Bil sem podpredsednik kluba. To prijateljstvo se je potem v letih še razvilo in mi zanj sploh ni žal. Kakšen človek bi pa bil? Volitve so vsaka štiri leta, naj si za vsake dobim nove prijatelje?

Playboy: Večkrat ste rekli, da se s politiko ne nameravate ukvarjati, ste pa vstopili v Forum 21. Ali ne gre pri sodelovanju s Forumom 21 že za politiko?

Janković: Sploh ne. Forumu 21 sem se priključil na povabilo mojih prijateljev, med njimi tudi nekdanjega predsednika Milana Kučana. Z njimi me druži podobno mnenje o marsičem, pri tem barva oziroma politična stranka ni pomembna. Ideja je, da na teh srečanjih razpravljamo o razvojnih temah Slovenije.

Playboy: Bi šli vanj tudi, če bi vedeli, da se bo oblast po jesenskih volitvah 2004 zamenjala?

Janković: Da, seveda.

Playboy: Ali vaše članstvo v Forumu 21 v sedanjih razmerah ne škoduje Mercatorju?

Janković: Zakaj pa?

Playboy: Julija letos ste bili na »zelo uspešnih pogovorih«, tako ste jih sami opisali, pri Janezu Janši. O čem sta se pogovarjala?

Janković: Pogovor je bil presenetljivo pozitivno naravnan. Gospod Janša je rekel, da je Mercator zelo dobro podjetje, da je izjemno pomembno za Slovenijo, in pogovarjala sva se o naših ambicijah zunaj nekdanje Jugoslavije proti vzhodu in na jugu. Prosil sem ga, da bi bili, ko bo prišla na obisk kakšna delegacija iz teh držav, tudi mi zraven.

Playboy: Pred tem se pa nista nikoli sestala?

Janković: Srečevala sva se, predvsem na športnih prireditvah, ampak to je bilo tako na »dober dan, dober dan«.

Playboy: Tudi tisti, ki vas najraje ne bi videli na čelu Mercatorjeve uprave, priznavajo, da bi brez vas težko, predvsem v državah nekdanje Jugoslavije ...

Janković: Kaj pa v Sloveniji?

Playboy: Predvsem na jugu, ker tisto območje zelo dobro poznate, saj izvirate iz Srbije.

Janković: To so spet pavšalne ocene. Mi imamo tisoč in sto objektov. In zdaj pride nekdo in reče: »Mercator je neuspešen pri prodoru na nove trge. Kako to komentirate?« Jaz bi rad videl tega genija, ki bi rekel, da vse deluje vrhunsko. Filozofija, strategija in vizija, se postavlja in je zelo preprosta.

Razložil jo bom na praktičnem primeru. Prejšnji teden sem bil na sestanku poslovodij v Murski Soboti. To je redno srečanje, ki ga imam vsako leto. Vprašal sem, koliko jih je prišlo iz Potrošnika v Mercator. Več kot polovica je dvignila roke. Je kaj slabše, boljše, kako je? Potem mi reče ena gospa, stara toliko kot jaz: »Veste, mi smo bili dobro podjetje, veliko denarja smo imeli, ampak ga nihče ni vlagal v razvoj in nas ni več.« In sem si rekel: A jaz tega, kar ena trgovka razume, ne morem razložiti strokovni javnosti? Da je tisti, ki je bil monopolist v Murski Soboti in je diktiral pogoje, pozabil na čas, smo prišli mi mimo in ga ni bilo več, ker je zamudil razvoj.

V tujini je najhuje to, ko začne podjetje padati oziroma stagnirati. Pa bom drugače povedal. A se je kdo vprašal, kdaj smo se mi odločili, da gremo iz Slovenije? Kateri je tisti datum, ko smo se odločili za prodor na jug? A veste? Ne veste, ne?

Playboy: Hm, v Beogradu ste odprli center leta 2002, v Pulju leto pred tem ...

Janković: Ne, govorim o odločitvi. Leta 1999. Leta 1998 smo prvič videli, da smo zmagali, da so rezultati pravi, postavili smo novo strategijo delovanja, zamenjali ogromno ljudi. Zgradili smo nove centre v Mariboru, v Kopru ... Takrat nam je manjkalo še veliko, saj z večjimi centri še nismo bili navzoči po vsej Sloveniji, ampak smo se kljub temu vprašali: čez dve leti bomo imeli nakupovalne centre po vsej državi, kam bomo pa potem šli? In to se je potem res zgodilo.

Odločili smo se, da gremo ven. Kam? Naredili smo analizo, najprej naše soseščine, Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške, in ugotovili, da so nekateri trgi popolnoma zasedeni in da tam nimamo kaj delati. Potem smo si rekli, gremo tja, kjer je Mercatorjeva blagovna znamka zelo dobra, zelo uveljavljena, tam, kjer je bila uveljavljena tudi slovenska proizvodnja. Saj, Paloma se je prodajala v Srbiji na pločniku. In odločili smo se, da gremo tja, kjer domača trgovina ni urejena. Najprej v Pulj pa v Sarajevo, ko je bilo tam še vse požgano. Leta 2000 smo tam že odprli naš center, ko še niti Slovenije nismo v celoti pokrivali. Danes teh lokacij ne bi mogli dobiti.

Da postaneš pomemben na nekem trgu, potrebuješ 10 let. Spar jih je v Sloveniji potreboval 15, pa je začel s polovičnim Mercatorjevim deležem. Prvič, da kupiš zemljišče, v naslednjem letu pridobiš papirje in zgradiš objekt: pet let. Tri leta potrebuješ še, da začne objekt dobro delovati, kar pomeni osem let. Če bi se mi šele zdaj odločili vstopiti na Hrvaško, bi tam našli najboljše lokacije zasedene, mi smo pa zdaj tam drugi trgovec. V Makedoniji lovimo zadnji trenutek, podobno v Ukrajini. To niso samo zgodbe južnega trga, povsod je enako. Moraš imeti lokacijo, lokacijo, lokacijo, in ko to dosežeš, lahko greš naprej.

Playboy: Je širitev v tem poslu nujna?

Janković: Če se ne širiš, začneš padati. In mi rastemo. V zadnjih osmih letih znaša naša povprečna stopnja rasti prihodkov 18 odstotkov. Vse, kar je nad 16, je vrhunec v Evropi. Takih podjetij je zelo malo. Pred nekaj leti smo se pogovarjali s podjetjem, ki je hotelo biti naš partner in so bili oni takrat 12-krat večji od nas. Zdaj so samo še šestkrat.

Playboy: Se pravi, da se južnih trgov niste lotili, ker bi bili tamkajšnji ljudje manj zahtevni?

Janković: Ne, pomembna je bila bližina, poleg tega je bilo naše ime zelo dobro poznano in trg še ni bil zapolnjen. Za Madžarsko je prepozno, za Romunijo še ne.

Playboy: Prebral sem, da ste morali za center v Beogradu pridobiti kar 80 različnih dovoljenj?

Janković: Toliko kot vsi drugi. Ko prideš tja, se moraš vesti tako kot domačini. Tam si in to moraš spoštovati. 40 oziroma 42 milijonov evrov vložiti v beograjski center ni malo denarja. Ne moreš si privoščiti črne gradnje. Jaz sem izjemno ponosen na to, da so vsi naši objekti odprti z vsemi potrebnimi dovoljenji.

Playboy: Beograjski center ste dogradili leta 2002 in naj bi se poplačal v 10 letih. Se bo?

Janković: Da. Zdaj gradimo tam še dva centra, enega v Beogradu, drugega v Čačku, tako da je bil ta samo prvi korak.

Playboy: Pogovarjal sem se z nekaterimi ljudmi, ki so sodelovali pri njegovi gradnji in so zelo tožili nad delovnimi navadami tamkajšnjih zaposlenih. Kakšne so vaše izkušnje?

Janković: Res? Zelo dobre.To je pa naša prednost, in sicer da povsod vzpostavimo iste standarde. Ne samo pri objektih, tudi pri storitvah. Pri nas sta izobraževanje ljudi in motivacija na visoki ravni. Korporacijska kultura. To je edina stvar, ki je ne moreš kupiti, ampak jo moraš sam graditi. Z vsakim dejanjem, skozi vse leto. Zato se pa držimo zlatega pravila, da ne moreš biti dober trgovec potrošniku, če nisi dober delodajalec svojim zaposlenim.

Vsi vodilni so bili na izobraževanju v Ljubljani in trdim, da ni nobene razlike v storitvi med Ljubljano, Sarajevom ali Beogradom. Glavni direktorji so povsod domačini, drugi človek, ki skrbi za finance, pa prihaja iz Ljubljane, to je naša strategija.Vendar ne zato, ker direktorju ne bi zaupali, ampak zato, ker ima izkušnje iz Mercatorja v Sloveniji in ista pravila veljajo za vse.

Playboy: Gre pri prodiranju na nove trge – južne in vzhodne – brez plačevanja pod mizo?

Janković: Gre. V Mercatorju nismo nikoli nikomur za usluge plačali pod mizo, kot pravite. Držimo se postopkov in pravil, ki veljajo v posameznem okolju, vendar spoštujemo Mercatorjeve standarde in kodeks, ki velja pri nas enako za vse trge.

Playboy: Vas imajo v Srbiji za svojega?

Janković: Ne, tam sem Slovenec. V Sloveniji pa Srb. (smeh)

Playboy: Do 12. leta ste živeli v Srbiji pri dedku in babici v hiši, tako sem prebral, iz blata in slame. So pretiravali?

Janković: Ne, to je bila res stara hiša, več kot sto let je imela, in takrat so jih tako gradili. Ni bilo sicer blato, ampak glina. Na tisto obdobje imam lepe spomine.

Playboy: Je bila selitev v Slovenijo težka?

Janković: Čustveno zelo, mogoče je bilo malo lažje, ker sta oče in mama stanovala v Sloveniji. Slovensko nisem govoril in sem se slabo počutil. Otroci so vedno najbolj direktni in med njimi ni diplomacije, zato te prvi izločijo. Ne znaš jezika, ne moreš igrati nogometa, tega, onega. Na začetku je bilo težko.

Playboy: So vas zmerjali s čefurjem?

Janković: Ne, takrat te besede nismo poznali, takrat smo bili vsi »Bosanci«.

Playboy: Vam nenaklonjeni mediji so se predvsem v zadnjem obdobju ob prodaji Mercatorjevih delnic razpisali o vašem bogastvu, ki naj bi ga pridobili tudi s svojimi zasebnimi podjetji, predvsem Electo, na račun Mercatorja, kar naj bi pomenilo navzkrižje interesov.

Janković: Od nenaklonjenih medijev prihajajo neke pavšalne sodbe, na katere smo odgovorili. Electa je zdaj v stoodstotni lasti mojih sinov, prej je bila moja, in ko sem sprejel funkcijo predsednika Mercatorjeve uprave, je njegov nadzorni svet sprejel odločitev, da Electa lahko dela za Mercator pod tržnimi pogoji. Vendar je v vseh osmih letih za Mercator naredila štiri posle, in sicer v primerih, ko je bila Electa lastnik zemljišča, pa je potem dobila še gradnjo objekta na njem, kot je bilo recimo v Grosupljem. Kar se tega tiče, imam popolnoma mirno vest. Mi smo doslej investirali milijardo evrov, od česar je šlo za posle, ki jih je Electa opravila za Mercator, manj kot odstotek. Če bi bilo v tem kaj resnice, bi Electa opravila za Mercator vsaj polovico poslov.

Playboy: Pišejo, da ste težki približno štiri milijarde tolarjev.

Janković: Saj imam samo delnic za polovico tega. Sicer sem jih prodal svojima sinovoma, ravno po sprejetju nove davčne zakonodaje. Nekateri so denar nesli v tujino, jaz, ki sem po tej plati nacionalist, sem pa rekel, naj vse ostane doma, in sem prodal domačim.

Playboy: Zakaj pa potrebujete ta denar? Ko sem zbiral podatke o vas, nisem naletel na noben drag konjiček, ki bi se ga šli. Jadrate menda ne. Igrate golf?

Janković: Saj to je težava za druge, ker mi ne morejo ničesar obesiti, ker sem sicer skromen. Nič, ta denar je namenjen za razvoj, za kaj bi ga pa rabil? Hodim tekat, za to ne potrebujem drugega kot trenirke in športnih copat. Najljubši sta mi stara trenirka in Mercatorjeva majica, najraje hodim v coklah in kavbojkah, če le lahko. Na dopustu sem bil v zadnjih dveh letih po en teden, prej pa po tri dni. Jahte nimam, nimam vikenda, ne igram golfa.

Playboy: Ste si od nekdaj želeli obogateti ali je to prišlo samo po sebi?

Janković: Bogastvo je posledica. Bodi zadovoljen s svojim delom, vse drugo je posledica. Sicer pa, kaj ti denar sploh omogoča, razen tega, da je fino, če si lahko vsaj po tej plati miren.

Playboy: Rokometa tudi niste nikoli igrali, če se ne motim?

Janković: Nikoli.

Playboy: Igrali ste nogomet, sponzorirate pa rokomet. Kako to?

Janković: Starejši sin je hodil z eno od rokometašic in me je nagovarjal, naj jih podprem: »Daj nekaj, daj nekaj ...«, in sem jih odpravil na fin način: naj pripravijo predračun, ki bi nam omogočal to, da bi ekipa osvojila naslov slovenskih prvakinj. To se je tudi meni takrat zdelo nedosegljivo. Kje bo pa Krim prvak, takrat je igrala Olimpija v jugoslovanski ligi. Pa je prišla Marta Bon z mapo na desetih straneh. 44.000 mark bo stal klub za vse leto, pripeljali bomo Tanjo Polajnar in bomo prvakinje Slovenije. Potem se je pa začelo.

V prvem letu smo zapravili 40.000 mark, niti 44.000 jih ni bilo, in osvojili drugo mesto. Potem pa to ni bilo dovolj in smo hoteli postati prvaki. Ko smo to dosegli, nas je zanimal naslov evropskih prvakov in tako naprej. Priznam, najprej sem imel do rokometašic bolj oddaljen odnos, ko pa začneš živeti z njimi, hoditi na treninge in jih opazovati, ugotoviš, da gre za velikanska odrekanja, da moraš to preprosto spoštovati. Potem so me predlagali v zvezo za predsednika, pa mislim, da prav Turnšek, ker je bil takrat zelo aktualen klasični spor med Ljubljano in Celjem in so potrebovali nekoga nevtralnega.

Pa so izbrali mene, ki sem prihajal iz ženskega rokometa. (smeh) Tako sem postal predsednik in sem se zaobljubil, da bomo dobili organizacijo evropskega prvenstva. Rekli so mi, da je to nemogoče, pa nam je v tretjem poskusu vendarle uspelo. Pozneje sem napovedal medaljo, spet so se vsi čudili, ampak smo jo dobili. In to je bilo najboljše evropsko prvenstvo v vseh pogledih. To vsi pravijo. Odkar obstaja evropsko prvenstvo, je bilo to zagotovo najbolje organizirano. V vseh elementih.

Playboy: Nekateri pravijo, da smo osvojili medaljo tudi zaradi tega. Zaradi dobre organizacije in pritiska naših navijačev?

Janković: Jaz mislim drugače, in sicer, da je bil takrat tak naboj vse Slovenije.

Playboy: Da so sodniki podlegli?

Janković: Ne, niso podlegli. Saj, kaj so nam pa dali? Jaz sem se celo preveč razburjal v Celju na tekmi proti Češki. To je naboj med igralci, publiko, trenerjem. Kdo pa je imel kdaj v Evropi z navijači podpisano pogodbo o korektnem navijanju, kot smo jo imeli mi? Zdaj sem bil v Beogradu na evropskem prvenstvu v košarki, v kateri me ni bilo 15 let, pa ne vem, če se nisem stokrat slikal z navijači. To je moja publika. Pa saj je razumljivo. Enega ni, ki bi mi lahko rekel, da sem v športu komu kaj vzel. Naloga predsednika zveze ali kluba je, da ohranja red in daje denar. Tukaj ni blefa, publika to točno čuti. Navijači me izjemno sprejemajo, sam pa njih spoštujem. Brez njih ni športa.

Playboy: Je rokomet največ, kar si lahko Slovenija privošči med ekipnimi športi?

Janković: Definitivno, pa ne samo Slovenija, tri četrt držav v Evropi. Če izločimo Anglijo, Nemčijo, Španijo, Italijo pa mogoče Francijo, si nobena druga država ne more privoščiti kluba, ki bi bil evropski nogometni prvak. Mogoče kot čisti slučaj, da bi bil pa konstantno prvak, pa ni šans. Pod 200 milijonov evrov se to ne da. S košarko, kjer stane dober igralec pet milijonov dolarjev, se pod 20 milijonov to ne da. Edini šport, ki ne zahteva prav velikega vlaganja in je primeren za te države, naj bo to Hrvaška, Romunija, Rusija ..., je prav rokomet.

Playboy: Potegovali ste se za predsednika evropske rokometne zveze in pogoreli. Zakaj?

Janković: Šest mesecev so me nagovarjali na to, preden sem se odločil za kandidaturo. Preprosto, hotel sem, da bi bil rokomet mali nogomet. Ker če jutri igrata Chelsea in Liverpool, se nihče ne vpraša, kdaj je tekma na sporedu, ampak vsi točno vedo, da je to ob 20.45. Zakaj ne bi bil rokomet na sporedu ob 17.30? Rokomet, dnevnik in nogomet. Pa imaš športni dan. Tega športa brez televizije ni. Naredili bi ligo z dvema skupinama po osem, takšno, kot jo bodo ženske začele igrati s prvim januarjem.

V zdajšnjem sistemu se lahko zgodi, da izpadeš v prvem krogu po šestih tekmah, si marca out, kar pomeni, da deset mesecev samo treniraš za dva meseca igranja. Moj predlog sta bili dve skupini s po osmimi ekipami, kar bi pomenilo najmanj 14 tekem za vsako od njih, potem pa recimo še končnica, in bi igrali 18 tekem oziroma devet mesecev. To je to, konstantno igranje, držanje tempa, občinstva, medijev.

Playboy: In zakaj vam ni uspelo?

Janković: Ker bi moral zamenjati ogromno ljudi. Tisti, ki so o tem odločali, so se bali za svoje stolčke. Niso želeli sprememb. Zelo preprosto. Michael Wiederer, generalni sekretar EHF, je lobiral zadnjo noč in Norvežan je ostal predsednik zato, ker ni ničesar spremenil. Tudi jaz bi lahko to storil, če bi hotel, tudi jaz to znam. Pa bi govoril okrog: »Ti boš dobil to in to pa takšno plačo boš imel ...« Ampak sem kandidiral z idejo, ker sem računal na to, da je tako razumna, da jo bodo sprejeli. Po drugi strani mi je pa to, da me niso izvolili, čisto všeč, ker nerad potujem. Težko se recimo odločim, pa imam rad ženski rokomet, da bi šel na evropsko prvenstvo v Rusijo. Tako da mi je to čisto prav prišlo, ampak zanimivo je, ko spoznaš, kako stvari potekajo.

Playboy: Do košarke ste zelo pesimistični, ne glede na to, da ste bili pred leti tudi sam podpredsednik Olimpije.

Janković: Saj se vidi. Ponavadi sem optimist, ampak kar se tiče športa v Sloveniji, pa ne. Malo je podjetij, kot je naše, ki podpirajo šport, ki vidijo neki učinek pri oglaševanju. Želja je veliko in v mnogih primerih gre za životarjenje. Če ne bo država namenila nekega stimulansa za športne klube, bo samo še slabše. Tudi drugače je ta krog zelo zaključen. Otroci ne gredo v šport zaradi mene, ampak zaradi Vida Kavtičnika in Deje Doler, Čopa, Zahoviča. Če hočeš imeti Zahoviča, pa to stane. In če ni Zahoviča, ni otrok v športu, so na ulici.

Playboy: Ampak vi se od ljubljanske košarke niste poslovili zaradi tega. V biografiji Petra Vilfana smo lahko prebrali, da vas je iz kluba odgnal Vinko Jelovac.

Janković: Bil sem Jelovčev najboljši prijatelj. Potem se mu je nekaj spremenilo v glavi ... Neko soboto po tekmi sva bila pri meni doma do petih zjutraj. Ker ko so izgubili tekmo, je bila vedno travma in smo to reševali pri meni doma. Ob pol petih zjutraj sem mu rekel: »Vinko, ti kar ostani, ampak jaz grem spat, ne morem več.« Zraven je bil še novinar Branko Vekić. V ponedeljek je pa v Delu izšel članek, v katerem Jelovac pravi: »Najbolj sem razočaran nad prijateljem Zoranom Jankovićem, podpredsednikom Olimpije, ki me je na sestanku z igralci skušal zamenjati.«

Poklical sem Jureta Zdovca, kapetana Olimpije, in Staneta Trbovca, ki je bil kot novinar podpisan pod članek, in ga vprašal: »Kdaj sem jaz skušal koga zamenjati?« Potem sem poklical še Vekića, ki mi je povedal, da ga je skušal prepričati, naj tega ne govori. Niti kregal se nisem, niti besede nisem spregovoril, samo odšel sem iz kluba. Tega je zdaj 15 let in od takrat do danes z Jelovcem nisva spregovorila besede.

Playboy: Se niste nikoli vmešavali v delo kakšnega kluba?

Janković: To se da preveriti. Saj to je bolezen. Ko začneš enkrat s tem, si končal zgodbo. Zelo lahko je iz publike videti, kaj je naredil trener narobe. Drugi trener vedno laže vidi, koga je treba zamenjati. »Menjaj, menjaj desno krilo!« Ko se mora sam odločiti, je pa hudič.

Playboy: Je med vodenjem podjetja in športnega kluba velika razlika?

Janković: Direktor podjetja je trener v klubu. To ni predsednik kluba. Kot trener dobiš nekaj igralcev, nekaj jih lahko pripelješ, potem jih moraš pa vse motivirati in jim najti pravo mesto. Recimo, da uvrstiš v ekipo same zvezde. Če pogledava zadnje evropsko prvenstvo v košarki – kako motivirati igralca, ki zasluži deset milijonov dolarjev, da igra z nekom, ki zasluži tisoč evrov na teden ali celo na mesec. Tu je ključ za uspešnost trenerja.

Igralca moraš spoznati, mu poiskati pravo mesto, da lahko prispeva k uspešnosti kolektiva in da pri tem še sam napreduje. Direktor podjetja in trener kluba sta popolnoma ista funkcija. Tudi direktor mora vsakomur poiskati pravo mesto. Napačno mesto je slabo za podjetje in za človeka, uničuješ oboje. Marsičesa se lahko naučiš, tega pa ne, to mora prihajati iz tebe. Ljudje ti morajo zaupati.

Playboy: Menda zahtevate od svojih podrejenih, da pripadnost Mercatorju dokazujejo tudi s tem, da ne kupujejo drugje. Je to res?

Janković: Res, in to zahtevo potrjujem z osebnim primerom. Ko me bodo videli kupovati drugje, me lahko tudi oni mirno posnemajo. Direktor Mercatorja, ki bi ga jaz videl kupovati drugje, ne bi več bil direktor. Drugače bom povedal. Kako naj prodajalka, ki dela na oddelku sadje-zelenjava, nagovarja stranke: »Vzemite tole solato, krasna je,« če jo pa sama kupuje drugje.

Playboy: V Sparu?

Janković: Ni važno.

Playboy: Nočete slišati besede Spar?

Janković: Ne, ni to. Z Mervičem sva zelo dobra kolega. To je stara zgodba. On je celo mene, preden je šel k Sparu, prišel vprašat, kaj si mislim o tem, da gre v Spar, saj sva bila že dolgo kolega. On je dober direktor, še enkrat povem, zelo dober.

Playboy: Menda ste zelo lobirali proti soseščini Spara v Šiški. Kaj točno pa pomeni izraz lobirati?

Janković: Mestnim svetnikom smo predstavili svoje stališče in ga tudi ustrezno argumentirali. Na koncu so o končni odločitvi glasovali po svoji vesti.

Playboy: Za šankom sem zadnjič slišal o tem, da ste plačali mestne svetnike, in sicer deset milijonov za tiste, ki so glasovali proti Sparu.

Janković: To seveda ni res. Kaže, da se za šankom marsikaj govori, vendar je to treba tudi dokazati. Mercator in Zoran Janković nikomur nikoli nista nič dala za glasovanje.

Playboy: In če bi se vaša tajnica pojavila v pisarni z malico v Sparovi vrečki?

Janković: Ne bi bila več tajnica. Tega mi sploh ni treba razlagati. Kako bi pa bilo, recimo, če bi se na Renaultov razpis pripeljal z audijem? Če me niti toliko ne spoštuješ, da hočeš delati zame, kupil si pa tekmečev avtomobil ... Kar pojdi delat zanj, nimam nič proti. To so etična pravila. Če mi nekdo pošlje voščilnico za novo leto, na njej pa so samo Tuševi objekti, malo si izmišljujem, ampak kako bo ta delal zame? Kar naj dela zanje. Zakaj bi pa moral za nas? Ali pa starejši sin, ta, ki vodi Electo. Ali ni bolje, da dela za Mercator kot pa za tekmece? Kaj bi šele potem rekli meni nenaklonjeni mediji.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri