Zoran Dragić: Znova na začetku

  • 17.04.2015

Kako težek je košarkarski kruh v najmočnejši ligi na svetu, v teh mesecih spoznava Zoran Dragić. Medtem ko obiskovalce US Airways Centra, kot se imenuje domovanje Sonc iz Phoenixa, pozdravi velik džambo s kakšnim petmetrskim Goranom in ta prihaja na predstavitvah na igrišče zadnji in ob največjem navijanju, sedi Zoran sam na klopi ob igrišču ali še to ne.

(Foto: NBA Media Ventures)

5 fotografij v galeriji

Znjim smo se januarja pogovarjali po tekmi s Clevelandom, na kateri so domači porazili velikega Lebrona Jamesa in tako zmagovito začeli niz osmih domačih tekem. Z njimi si lahko na široko odprejo vrata do nastopa v končnici, v katero se Phoenixu v zad­njih nekaj letih ni uspelo prebiti. Ampak, kar je ta trenutek dobro za klub, ni tudi za našega sogovornika. Zdaj pač ni čas za novince.

1. Vaše postaje na poti do NBA so tak­šne: Ilirija, Slovan, Krka, Malaga ... Zdi se, da je šlo lepo postopoma.

Se strinjam. Mislim, da ni bilo nikjer večjih preskokov, bilo je, kot bi šel po stop­nicah. Nisem šel recimo takoj iz Krke v NBA ali kaj podobnega. Vsako leto sem šel nekam, nekam više in zelo sem vesel, ponosen na svojo kariero, ki me je pripeljala v NBA.

2. Kaj pa NBA? Ali ni to velik skok v primerjavi z Malago?

Je in ni. Če bi bil star 19 let, bi mo­goče rekel, da je, da gre za velik preskok. Ker pa sem star že 25 let, se mi pa zdi, da je bil že čas. Želja vsakega košarkarja je priti nekoč v NBA, kjer je največja konkurenca in je vse na najvišjem nivoju. Tukaj se začne vse na novo in tukaj velja tudi drugačno razmišljanje. Tukaj si ničla v njihovih očeh.

3. Kje so največje težave v ligi NBA? So te športne narave ali gre bolj za privajanje na ameriški način raz­miš­ljanja?

Ne, težave niso športne narave, gre predvsem za vprašanje, koliko priložnosti za dokazovanje dobiš. Za vprašanje, koliko te tukaj upoštevajo, ker si Evropejec, oziroma še bolj za to, ali si v tekmovanje prišel z naborom ali ne, kar je tukaj zelo pomem­bno. To, da sem podpisal pogodbo z njimi, že pomeni, da so v meni videli nekakšen potencial, ne pa dovolj, da bi bil njihova prva opcija. Gre za proces, skozi katerega mora na neki način vsak igralec v NBA. No, ne vsak, procesi so različni in nekateri dobijo priložnost, drugi pa ne.

4. Govoril sem s trenerjem Jeffom Hornackom, ki je rekel, da je igra v današnji NBA mnogo manj telesna, manj groba, kot je bila nekoč. Celo to, da je evropska košarka, kar se tega tiče, zahtevnejša. Kaj mislite?

Isto. Sicer so igralci tukaj hitrejši, ne bi pa rekel, da tudi močnejši. V Evropi se igra bolj z rokami, močnejši bloki so. Je pa tukaj vse hitrejše, nikogar se ne smeš dotakniti z rokami, igra je čistejša.

5. Po svetovnem prvenstvu v Španiji je kazalo, da boste ostali tam, od­igrali še eno sezono v Malagi. Prestop v ekipo Phoenix Suns se je zgodil precej iznenada. Kako to?

Po vrnitvi s svetovnega prvenstva nisem hotel niti razmišljati o tem, vedel pa sem, da se nekaj kuha. O tem sem nekaj tudi povedal v Sloveniji. Potem nekaj časa ni bilo nič, vrnil sem se v Španijo in nehal razmišljati o tem, da bi ostal zbran in da na pripravah Unicaje ne bi skupil kakšne poškodbe. Šlo mi je zelo dobro, na pripravljalnem turnirju, na katerem smo nastopili, sem bil med najboljšimi, nakar me je po predzadnji tekmi poklical menedžer Rade Filipović in mi rekel, naj se sam odločim, ali bom ostal v Malagi ali pa odrinem v NBA, kjer je prišla ponudba iz Phoenixa.

6. Je bilo ob podpisu pogodbe kaj govora o konkurenci na vašem igralskem mestu, kaj zagotovil o igralnem času ali kaj podobnega?

Ne, ni bilo. Vedel sem, da bo kon­kurenca huda, ampak če vam povem po pra­vici, pa res nisem vedel, da bomo imeli toliko branilcev oziroma igralcev, ki lahko igrajo na mojem položaju. Bom videl, kaj se bo v kratkem zgodilo, ker se nenehno dogajajo trejdi, torej menjave med klubi, tako da je vsakih 14 dni kaj novega.

7. Kakšen je teden igralca v ligi NBA?

Vse je bolj sproščeno. Ker je več tekem, se ne trenira toliko kot v Evropi, je pa več potovanj in vsega drugega. Danes, recimo, sem bil od jutra pa do zdaj [ura je štiri popoldne, op. p.] v telovadnici, najprej na igrišču, potem pa še uro in tri četrt na predavanju o družinskem nasilju, domestic violence. Še najhujša sprememba je pa ta, da sem se moral v glavi spet vrniti na roo­kieja, novinca, in prihajati v dvorano uro, uro in pol pred treningom.

8. Nekatere najboljše v ligi NBA ste spoznali že na svetovnem prvenstvu. Kaj pa drugi? Vam je kateri, ki ga tam ni bilo, padel v oči?

Niti ne. No, ja, pravzaprav je eden, in to Lebron James, ki je res neverjeten igralec, sploh se ga ne da ustaviti.

9. Doslej ste zaigrali trikrat ...

Ja, ampak vse to je bilo po minuto, dve.

... nekako ste to najbrž pričakovali?

Niti ne. Tukaj so nekateri igralci, ki so stari 20 let, ampak imajo to prednost, da so prišli v klub po naboru in so igrali poletno ligo in so zdaj dobili priložnost igrati tudi po 15 minut, pa v teh 15 minutah niso nič pokazali. To me malo muči oziroma moti, vsaj na začetku me je. Potem sem se s tem nekako sprijaznil. Mislil sem, da bom vsaj v ekipi, če že ne bom igral, ampak nenehno prihaja do nekih sprememb in zdaj tudi GM (športni direktor) poskuša z nekimi varian­tami, da bi bil vsaj v ekipi. Malo čudno je, da bi igralec, ki je igral v španski ligi in na svetovnem prvenstvu, nenehno sedel na klopi oziroma niti na klopi ne. Velikokrat sploh nisem v ekipi.

10. In kaj pravi trener? Navsezadnje on odloča, kdo bo igral.

Saj ne, da mu je vseeno, ampak gre tudi za njegovo glavo. Mogoče je tudi njemu zaradi tega, ker ne igram, malo težko, ampak igra pač na 'ziher' z nenehno istimi menjavami, ker hoče zmagovati. Saj ne bi bilo nič drugače, če bi jaz igral, nič slabše. Težava je v tem, da se Phoenix letos mora uvrstiti v končnico. Lani je ekipa dosegla tako dober rezultat, malo celo nepričakovan, da letos vsi v klubu ciljajo na play off. Zaradi tega si trener tudi pri vodstvu naše ekipe s 15 točkami ne dovoli nobenega tveganja.

11. Kaj pravi Goran? Se pogovarjata o tem?

Seveda se. Kaj pravi? Nič ne pravi, on igra. Težko mu je, ko me gleda, ko ne igram, ker ve, česa sem sposoben, ampak kaj pa naj mi reče razen tega, da naj treniram in čakam na svojo priložnost? To tudi počnem in bomo videli, kaj se bo zgodilo. Enkrat jo bom moral dobiti, ne morem kar dve leti sedeti na klopi. Če pa pač ne bo šlo, če je ne bom dobil tukaj, jo bom pa iskal kje drugje.

12. V NBA ali kje drugje?

V NBA ali pa v Evropi. Takšen status sem si že priboril, da tudi če se bom vrnil v Evropo, se bom vrnil v dober klub.

13. Kako je pa bilo na tistih treh tekmah, na katerih ste igrali?

Bilo je krasno, še posebno na zadnji, na kateri sem igral in v tistih dveh minutah dosegel koš, en skok in enkrat podal in spet začutil ... Uh, preveč energije imam, ki jo lahko porabim samo na tekmi, ker tukaj niti ne treniramo tako zelo veliko. Tukaj je vse malo drugače in te energije ne morem porabiti, ko treniram ena na ena ali ko sam mečem na koš.

14. Imate pa občutek, da bi lahko enakovredno igrali z njimi.

Ah, seveda. O tem sem prepričan. Mogoče sem malo podvomil le v prvih dveh tednih, ko sem se moral navaditi na večje igrišče, na drugačno pokrivanje in druge spremembe, potem pa ne več.

15. Goranu bo letos potekla pogodba s Phoenixom, pa tudi če mu ne bi, ne bi bilo nobenega zagotovila, da bi vidva v naslednji sezoni še igrala skupaj v tem klubu. Vas to kaj skrbi?

Ne, vsak igralec ima svojo pot v karieri in v življenju. Seveda mu želim vse najboljše in upam, da mu bo uspelo podpisati svojo veliko pogodbo, pa naj bo to v Phoenixu ali kjerkoli drugje. Kolikor vem, se o tem še ni nič odločil, počakal bo do konca sezone, jo odigral najbolje, kar bo šlo, in potem videl kako in kaj. V Phoenixu se je sicer ustalil in mislim, da bi ostal tukaj, če bi le bila ponudba dovolj dobra. Ali bova skupaj ali ne ... jaz bi si predvsem želel igrati, z njim ali ne. Seveda bi bilo super, če bi ostala skupaj, tudi zaradi tega, ker se kot igralca ujameva, ampak, ponavljam, vsak ima svojo pot.

16. Kako pa vam je sicer všeč v Phoenixu?

Zelo mi je všeč, vreme je lepo, son­čno, podobno kot v Malagi, le da je bilo tam še morje, ki ga tukaj ni. Počasi se navajam na ameriški način življenja. Nekaj časa sem potreboval, da sem spoznal nekatere novosti, drugačne restavracije, drugačne navade, recimo kar se napitnin tiče. Tukaj je napitnina v višini kakšnih 15, 20 odstotkov zneska skoraj obvezna.

17. Kako temna je Goranova senca? Govoril sem z vašim očetom, ki je rekel, da vam je bilo zaradi uspešnega starejšega brata vedno zelo težko.

Mogoče on tako misli, ampak jaz se s tem nisem obremenjeval. Gorana sem jemal kot nekakšno gonilno silo, kot lokomotivo, ki ji moram samo slediti, in poskušal sem delati tako, kot je delal on. Seveda je bil starejši in kot tak uspešnejši. Ko je on odšel v Španijo, jaz še nisem mogel. Ni mi bilo težko, prej smešno oziroma čudno, ko so vsi govorili: »Goran je bil dober, no, da vidimo, kakšen bo Zoran.« To me je sprva mogoče malo motilo, ampak sem to znal obrniti sebi v prid. Vedno sem bil vesel, da imam takšnega brata. Veliko je bilo pa tudi takih, ki so govorili, da bom boljši od njega. Za to imam še zmeraj čas.

18. Torej je od nekdaj vaš vzornik?

Ja, kamorkoli je šel on, sem šel za njim. Najprej je on treniral nogomet in sem ga tudi jaz. Potem je zavil h košarki in sem se še sam odločil zanjo. Najbolj zaradi tega, nekaj tudi zato, ker je oče bolj navijal zanjo. Čeprav je vedno govoril: »Poskusita to, in če vama ne bo všeč, še zmeraj lahko izbereta kaj drugega.«

19. Mi je pa oče rekel, da je Goran menda od malega veljal za nadarjenega, vi pa ne, in da je sprva celo Rade Filipovič dvomil o vas.

Ja, Goran je imel občutek za košarko že od malega. Saj sem ga imel tudi jaz, ni pa nihče pričakoval, da bom dosegel to, kar sem. Ampak jaz sem si vedno govoril, da se vse da, če se hoče. Vem, da sem nadarjen, vem pa tudi, da moram petkrat več delati kot on, če hočem doseči to, kar je on dosegel v svojem drugem ali tretjem poskusu.

Mislim, da sem si prav zaradi tega, ker sem moral nenehno dokazovati, da sem lahko prav tako dober kot Goran, zelo utrdil karakter. Mogoče ima Goran boljšo tehniko driblinga, ta handling z žogo, kar je normalno, ker je organizator igre. Jaz pa nisem plejmejker, igram na poziciji dve ali tri, ko nimaš toliko žoge pri sebi, nenehno se pretepaš z večjimi od sebe, skakati moraš, igrati pik­enrol. Jaz sem raznovrstnejši. Nič manj nisem nadarjen kot Goran, sicer ne bi bil tukaj, kjer sem zdaj.

20. Poglejva še na reprezentanco. Kako zdaj z razdalje skoraj pol leta gledate na minulo svetovno prvenstvo?

Mislim, da je bilo kar uspešno, zelo uspešno. Mogoče smo kiksnili proti Litvi, ko smo vodili vso tekmo, imeli zmago v žepu, potem pa v zadnji četrtini v desetih minutah dosegli samo dve točki, kar nas je stalo zmage in prvega mesta v skupini in se zaradi tega prehitro srečali z Američani. Mislim pa, da tam nismo sramotili Slovenije, tam nas je bilo 12 borcev in komaj čakam na naslednje evropsko prvenstvo. Mislim tudi, da se lahko svojim igram na svetovnem prvenstvu, predvsem tisti proti Američanom, zahvalim za Phoenixovo ponudbo. Sicer nisem pričakoval, da bo ta moj začetek tako težak, ampak ... Kar se mora, se pač mora.

TEKST Tadej Golob
FOTO Profimedia, NBA Media Ventures

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri