Zmago Sagadin

  • 23.05.2007

Pogovor Tadeja Goloba in Esada Babačića z Zmagom Sagadinom, slovenskim košarkarskim trenerjem na začasnem delu v Beogradu, o Crveni zvezdi, njenih Delijah, igralcih, ki ne bi mogli voditi psa na sprehod, kaj šele svoje ekipe, o zvezdnikih in zvezdništvu in zakaj je Peter Vilfan še deset let po njunem razhodu jezen nanj.

(Foto: Ivana Krešić)

6 fotografij v galeriji

Košarko je začel igrati pri dvanajstih, toda težave s kolenom – po dveh operacijah se je namreč odločil, da na tretjo ne gre – so mu preprečile, da bi postal jugoslovanski prvoligaški košarkar, najverjetneje član sarajevske Bosne. Namesto tega je postal najmlajši trener v Sloveniji in z dvaindvajsetimi prevzel kadetsko vrsto Celja, nato v Mariboru štiri leta treniral klub TIMA pa mlajše Olimpijine kategorije, se za kratek čas umaknil v Postojno in leta 1990 prevzel prvo ekipo Olimpije, ljubljanskega prvoligaša.

Bil je eden prvih trenerjev, ki so zaslutili, kam piha nov košarkarski veter, in tako je od svojih igralcev poleg discipline in reda pa dela, dela in še enkrat dela zahteval pred-vsem izpolnjevanje na treningu zamišljenih kombinacij in fanatično obrambo. Kdor ni imel krvavih kolen, pri Sagadinu ni imel kaj iskati. In kar nekaj dobrih košarkarjev, tudi tujih zvezd, je raje odšlo iz Tivolija, kot da bi prenašali diktaturo agresivnega Celjana. Košarka, ki jo je v devetdesetih igrala Olimpija, kakor sam priznava, sicer ni bila lepa, ampak to ni nikogar motilo, ker je bila uspešna. Leta 1994 je Olimpija v Lozani z zmago proti španskemu Taugresu osvojila naslov evropskih pokalnih zmagovalcev, poleg tega se je pod njegovim vodstvom uvrstila na zaključni turnir evropske četverice. Prav na evropski vrh tudi zaradi sodnikov ni šlo.

Zmago Sagadin je postal zaščitni znak Olimpije (mnogi pravijo, da tudi alfa in omega kluba, saj se brez njegove privolitve v klubu ni moglo nič zgoditi), nato pa je v sezoni 1996/97presenetil z odhodom v Split, in sicer naj bi to storil, ker naj bi ga načrtno rušili trije novinarji: Peter Vilfan (nekdanji Olimpijin košarkar, ki smo ga v Playboyu gostili pred letom dni) in Miha Žibrat s TV Slovenija ter Stane Trbovc z Dela. Bliže resnici je najbrž domneva, da se je ustrašil neperspektivnosti tedanje Olimpijine ekipe, ki se je že začela kazati v slabših rezultatih, pa se je, lisjak trenerski, začasno umaknil v Split.

Kljub napovedim, da bo končal v enem od največjih evropskih klubov, se je moral zadovoljiti s Crveno zvezdo, ki vendarle ne sodi med evropske košarkarske velikane. Na zgodovinskem Kalemegdanu, kjer so prostori rdeče-belih košarkarjev, smo ga obiskali dan pred pravoslavnim božičem, ko so mnogi zaposleni že ušli na dopust, čeprav jim Zmago, ki je tudi direktor kluba, tega ni odobril. Nenavadno mesto za pridnega Slovenca, deloholika, tako da se zdi, kakor da je prišel v Srbijo skupaj z Jankovićem potrdit njihove (in naše) predstave o slovenski robi. V prvi (lanski) sezoni se je zahvalil starejšim igralcem za sodelovanje in v drugi poslal v boj mlado gardo iz neusahljivega vrelca športnih talentov, ki ji, če je treba, včasih tudi jebe mater. Ampak ne srbske, tako pravi, ker ni nacionalist. Playboyeva ekipa je v praznično zasneženem Beogradu preverila, kako na neukrotljivem Balkanu uspevajo njegovi vzgojni prijemi.

Playboy: Kako to, da je v državi, kjer ne cvetijo ravno rožice, šport tako zelo uspešen?

Sagadin: Saj država ne stoji za temi uspešnimi športnimi projekti, ne država ne mesto. To počnejo novokomponirani privatniki, ki se zbirajo v teh klubih in v njih nastopajo kot veliki gazde, kot lastniki. Recimo Hemofarm je tak klub, za katerim stoji tovarna Milana Babića. Ta je najprej olastninil fabriko, potem pa, jasno, še klub, zgradil dvorano in zraven nje hotel. Ti klubi se financirajo zasebno, čeprav zakonsko to ni urejeno. Na papirju so to še vedno društva, saj zakona o športu, ki bi na novo opredelil, kako naj se klubi reorganizirajo, še ni. Verjetno bodo pa tudi tukaj z leti profesionalni klubi postali delniške družbe.

Playboy: Saj tudi pri nas ni veliko drugače, vendarle pa ima Olimpija na voljo mnogo manj denarja kot vodilni srbski klubi.

Sagadin: V Sloveniji poteka sila negativen proces. Vedno manj je slovenskih firm, ki imajo neko – pa že prej jih je bilo malo – evropsko orientacijo. To pa zato, ker je vse manj firm, ki bi se želele promovirati v Evropi. Takšna podjetja bi morali iskati za Union Olimpijo, ki je evropski projekt, saj je domači teren kaj pretirano ne zanima. Ko sem bil še pri Olimpiji, nam ni nikoli uspelo priti do Gorenja, ki deluje še najbolj evropsko med vsemi slovenskimi firmami in ki že nekaj let stoji za rokometom in ga financira. Vedno več je tujcev, ki kupujejo slovenska podjetja, namesto da bi bilo obratno, da bi se slovenske firme širile v Evropo. Podobno je tudi tukaj. Dobro stoječa podjetja bodo pokupili tujci – ta proces se šele začenja – in verjetno tudi tukaj ne bo pretiranega interesa za evropska tekmovanja.

Playboy: Če primerjate oba kluba, Crveno zvezdo in Olimpijo, kateri je bolje organiziran?

Sagadin: Olimpija ima tradicijo, Zvezda ima zelo mlad menedžment, zato je Olimpija, ki že leta tekmuje na evropskem nivoju, trenutno bolje, racionalneje organiziran klub. Olimpija zaposluje manj ljudi, ki pa točno vedo, kaj morajo delati. Ekipa v Beogradu je sicer mlada, neizkušena, ima pa strahovit naboj, željo po afirmaciji doma in v Evropi, potrebuje pa še nekaj let, da se nauči delati in funkcionirati, kot to zahtevajo evropska tekmovanja. Ampak ljubezen do športa in občutek pripadnosti neki barvi sta tukaj strahovita. V teh slabih časih za to državo, v kateri večina ljudi precej slabo živi, so vendarle zelo blizu športu, to je eden njihovih glavnih hobijev.

Playboy: So dvorane na tekmah polne?

Sagadin: So. Zvezda in Partizan imata izredno dober obisk. Ljudje pridejo v dvorane, vsaj na resne tekme proti Vojvodini, Hemofarmu, Budučnosti ... Podobno je tudi v manjših krajih, v Kraljevu, ki je trdnjava košarke, v Leskovcu. Zanimanje je veliko, celo večje od kakovosti same igre. Zdaj sploh, po teh rezultatih, ki smo jih dosegli, ko smo osvojili pokalni naslov. Ljudje sprašujejo, trepljajo ...

Playboy: Čestitke za osvojeni pokal. Menda je bilo zelo napeto: tri tekme, tri zmage po podaljšku?

Sagadin: Nisem slišal, da bi se kdaj v zgodovini zgodilo, da bi kdo na katerem od turnirjev odigral tri podaljške in vse tri dobil. Čeprav, kaj vem, v bitki na izčrpavanje smo bili v prednosti. Naša ekipa je mlajša, ambicioznejša, tako da se mi je v vsakem podaljšku zdelo, da bomo laže zdržali kot nasprotniki.

Playboy: Crvena zvezda je v Beogradu eden od mitov, mnogo večji kot Olimpija v Ljubljani. So vas že sprejeli za svojega?

Sagadin: Ko sem lani prihajal sem, so me nekako zelo dobro sprejeli. Kot Slovenec sem pomenil nekaj novega, slovenski proizvodi pa tukaj na splošno veljajo za dobre, strokovne, šolane. Potem je prišlo do nekaterih zapletov, ker je veliko ljudi mislilo, da imam s seboj čarobno palico, s katero bom kar čez noč uredil tako, da bomo zmagali na vseh tekmah. Dejansko pa so bila vsa njihova pričakovanja usmerjena v to, da bi premagali Partizana. Tega sem se bolj slabo zavedal, nisem vedel, da je vse drugo manj važno. Na to nisem bil navajen. In ko ga lani nismo premagali, to za naše sodelovanje ni bilo najbolje. Strokovna javnost je z dokajšnjimi simpatijami gledala na to, da sem začel tiščati mlade igralce v ospredje. Pa tudi osnovne cilje smo dosegli. Uvrstili smo se v končnico vseh treh tekmovanj – v prvenstvu, pokalu in ligi Goodyear.

Playboy: Ste si ogledali katero od tekem Zvezdinega »večitega rivala« Partizana?

Sagadin: Bil sem na eni, ko so igrali proti Vojvodini. Ko sem stopil v dvorano, so se vsi »Grobari« (navijači Partizana, op. p.) obrnili proti meni in začeli divje žvižgati. Kmalu so me začeli obmetavati z vsemi možnimi predmeti, in ko sem videl, da nisem dobrodošel, sem vstal in zapustil dvorano. To je bil moj prvi in zadnji obisk katere od Partizanovih tekem.

Playboy: Navijači Crvene zvezde, tako imenovani Delije, so precej bojevitejši od Green Dragonsov. Kako sodelujete?

Sagadin: V klubu so me opozorili, da je bolje, če se ne družim preveč z njimi, če se držim ob strani. Prav skupina kakšnih sto »ultrašev«, ki so lani hodili na naše tekme, je zakrivila tudi tisti incident v Ljubljani (na finalu lige Goodyear, op. p.). V Sloveniji je manj znano, da so že pred tem poskrbeli za nekaj incidentov. Eden najhujših se je zgodil po tekmi s Slogo, ko so pretepli šoferja in ugrabili avtobus, ki jim ga je plačal klub. Polomljeni šofer se je nekako pobral iz jarka in poklical policijo, ki jih je ustavila tik pred Beogradom. Prišlo je do splošnega pretepa, v katerem je bilo veliko ranjenih, šest glavnih »ultrašev« pa je končalo v zaporu. In ker so bili vodje v zaporu, so člani te skupine prepovedali navijanje na tekmah Crvene zvezde, tako da so hodili okrog in klofutali vsakogar, ki jih ni poslušal. Bila je popolna tišina in v tistem obdobju smo izgubili dve tekmi zapored, s Partizanom in z Reflexom. Razen tišine je bilo slišati le občasne vzklike: »Šest mesecev zapora, šest tekem nenavijanja!« Začenjali so protestirati pred prostori kluba, dokler se vodstvo ni zlomilo. Po incidentu v Ljubljani so vendarle nekaj storili, saj jih več ne vozijo okrog, ne dajejo jim zastonjskih kart, zabojev piva. Tista skupina se je potem umirila, toda kaj, ko so se zdaj zbudili mlajši »ultraši«. Nedavno, na tekmi z Vojvodino, so streljali, tako da jih je osemnajst končalo v kliničnem centru.

Playboy: So se kdaj spravili na vas?

Sagadin: Moram priznati, da sem se jim izognil. Sprejemu po osvojitvi pokala je sledila večerja, na kateri so bili tudi vodje šestih navijaških skupin. Po zabavi, polni govorov in na-zdravljanja, sem stopil ven, tam pa so me že čakali in zahtevali denar: »Daj majstore, sad si dobio premije!« Dvema sem dal kakšnih dvesto dinarjev, pa sta me nazijala: »Šta? Daj više!« Iz žepa sem vzel vse, kar sem imel, vrgel na tla in odšel. Enako lovijo tudi igralce, zato imamo na treningih vedno po dva varnostnika, ki jih odganjajo. Varnostnika imamo zato, da nas branita pred lastnimi navijači! Tudi pri Partizanu imajo težave, predvsem Vujanić, ki je podpisal za Skipper, se je soočal s pravcatim izsiljevanjem.

Playboy: Večkrat smo lahko prebrali, da vas po Olimpiji zanima kak velik evropski klub kje na severu oziroma kakšna Barcelona, pristali ste pa v Crveni zvezdi. Kako to?

Sagadin: Vedno sem govoril, da me zanima dvoje: da grem v klub, ki napada evropski vrh, oziroma B-varianta, da grem v klub, ki ima ime, ki je trenutno nizko in si zelo želi hitro vrniti na evropski vrh. Lani sem bil zelo blizu bolonjskemu Skipperju. Konec junija je bilo to že skoraj dogovorjeno. Dvajsetega julija sem se odpravil tja, da podpišem pogodbo, toda naletel sem na čisto novo vzdušje. Brez moje vednosti so prodali Fučko pa Meneghina, kupili so Fonseca ... in zadnji trenutek sem rekel ne. Lastniku sem povedal, da če bo vlekel te poteze, naj sam sede na klop in trenira ekipo. Te pogodbe potem nisem podpisal in sem se vrnil iz Bologne. Opcija je bil tudi Milano, kjer sem pa že prej rekel ne, saj sem bil prepričan, da bom s Skipperjem zadeve speljal tako, kot sem sam hotel. Vedno sem zahteval, da sam sestavim ekipo, ne kdo drug. Potem sem se v dveh dneh dogovoril z Zvezdo, ki me je že prej poklicala, pa sem jim odgovoril, da me ne zanima. Dvaindvajsetega julija sem v Beogradu podpisal pogodbo, in glede na to, da je bila ekipa že sestavljena, sem vedel, da kaj prida ne bom mogel narediti. Povedal sem jim, da bom v prvem letu selekcioniral tim, ki bo lahko zadovoljil evropske ambicije kluba. Lani je v Zvezdi igralo sedem igralcev, starejših od trideset let, odsluženih, ki so za velik denar prišli v klub, da še kaj zaslužijo. Njih goniti, to bi bila utopija. Ocenil sem, da ne morem nič narediti, in začel po Srbiji iskati igralce.

Playboy: Ampak s talenti tukaj ni večjih težav, ne?

Sagadin: Mislim, da je materiala zadosti, zlasti pa je izjemna usmerjenost v šport, tako da ni treba nikogar nagovarjati, naj se vključi, naj igra košarko. Večja težava je nekaj drugega – ti otroci ne hodijo v šolo. Starši so strašno zagreti za to, da bi njihov sin igral košarko, in ga, če je treba, tudi za ušesa pripeljejo do dvorane, kjer je lahko ves dan, tako da ni čudno, da so vsi v nekih izrednih šolah.

Playboy: Ste imeli kaj treme pred občin-stvom, ki po eni strani zelo podpira svoje igralce, vendar je do njih tudi zelo kritično?

Sagadin: Sem nisem prišel delat kariere. Mislim, da sem se v Evropi uveljavil kot strokovnjak za produkcijo, pa tudi verjel sem, da lahko v tem okolju funkcioniram. Jezik ni ovira, veliko ljudi poznam že od prej. Nobenega strahu nisem imel, večja težava je bila, ali bo obstoječi menedžment potrpežljiv. In, jasno, ni potrpežljiv, ampak saj sem vedel že vnaprej, da bom imel težave, če jih bom imel, s svojimi ljudmi. Z nakupom Sagadina so njihova pričakovanja zrasla, pa čeprav so tudi sami vedeli, da nimamo ravno materiala. Še nekaj me je presenetilo, pa niti ne tako zelo: vse je toplo-hladno. Ko dobimo, zmagamo tekmo, nastane silna evforija. Ko smo na začetku lige premagali Cibono v Zagrebu, so nas čakali sprejemi, navijači na nogometnem stadionu ... kot da smo osvojili svetovno prvenstvo. Ko smo naslednjič izgubili, so nas pljuvali, obmetavali, toliko da nas niso linčali. Zdaj je situacija že bistveno boljša in tudi sam skušam zmanjševati te amplitude. Da ni prevelike evforije, ko kakšno tekmo dobimo – recimo zdaj, ko smo osvojili pokal, nisem dovolil slavja, podelitev, ničesar – in po drugi strani to totalno depresijo, ko izgubimo. Ko nikjer ni nikogar, vsi te gledajo postrani ..., kot da bi komu ustrelil mamo. Tudi v ekipi je bilo tako: norenje po zmagi, metanje stvari po garderobi, in ko sem vstopil, toliko da nisem mlatil. »Stani, sedi! Kaj noriš, jutri je nov dan, trening, nova tekma.« Enormna evforija ob vsakem uspehu in totalna depresija ob neuspehu.

Playboy: Kako se vaše špartanstvo, delovna disciplina, sooča z »balkansko« ležernostjo?

Sagadin: Z mladimi igralci ni težav, ker jih šele učim. Več jih je bilo lani s starimi igralci, ki jim je bilo težko napraviti korak naprej, težko jih je bilo prepričati, da je vse pomembno, vsak trening, vsaka tekma. Ampak s tem se nisem preveč obremenjeval, ker sem vedel, da jih ne bom prevzgojil, da to nima smisla, zato se s tem nisem prav veliko ukvarjal. Pustil sem jih pri miru, skušal izvleči iz njih maksimum, napravil rezultat, ki je bil optimalen, tretje mesto, se uvrstil v evroligo in se obrnil na mlajše, ki jih zdaj učim. Pri tem imam veliko oporo prav v starših. Vsi iščejo s svojimi otroki neko ekonomsko zadovoljstvo, vidijo, da lahko z njimi pridejo do resnejših pogodb in resnejšega denarja. Jasno, gospodarstvo tukaj ne funkcionira, plače so katastrofalne, smešne in veliko jih računa, da bodo lahko živeli od uspehov svojih otrok. Tako se tudi vedejo. Mene pustijo pri miru, ker imam ugled in me spoštujejo, opažam pa, da pritiskajo na trenerje mlajših kategorij: »Zakaj pa moj ne igra?«

Playboy: Kakšen urnik ste postavili igralcem?

Sagadin: V bistvu učim ljudi oziroma moja filozofija je – edina trajna oblika discipline je samodisciplina. Učim jih, da si morajo toliko časa rezervirati za šport, toliko časa za počitek, da se morajo ustrezno hraniti in da tudi največji pristaši ne vidijo radi svojega ljubljenca ob dveh, treh zjutraj v zakajenem lokalu ob pivu. Pa še ena stvar je, ki se je absolutno zavedam, ker delam z mladimi igralci: da starši nanje nimajo več tako zelo velikega vpliva – igralci imajo denar, avto ... Zato matere že kar lezejo k meni v pisarno, naj obrzdam njihove sinove, ker one tega več ne morejo. Tudi te odgovornosti se zavedam, da ti mladi ljudje, če jih ne usmerjaš in ne nadziraš, lahko podivjajo. Spomnite se, ko sem odšel iz Ljubljane v Split, je nekaj Olimpijinih igralcev ne le podivjalo, ampak padlo v podzemlje. Bilo je pretepanja po hali, brcanja trenerjev ... V tem obdobju se mladi igralci formirajo, imajo dosti denarja, povsod jih sprejemajo z odprtimi rokami in velikokrat to zlorabijo.

Playboy: Imajo igralci policijsko uro, ob kateri morajo biti zvečer doma?

Sagadin: Med tednom morajo biti doma do polnoči, ker jih zjutraj med deveto in deseto uro čaka trening, se pravi, da imajo osem do devet ur odmora. Po tekmah pa lahko malo potegnejo. Ampak, saj hitro vidiš, kdo je nagnjen k temu, in tega malo pokontroliramo, opravimo razgovor, pojasnim mu, da ne more trenirati, če je bil do dveh, treh na splavu.

Playboy: Veliko je teh splavov, ne? Tušek je imel nekaj kafičev v Ljubljani, tovrstnih priložnosti je pa tukaj precej več.

Sagadin: Ja, se pa trudim tako zastaviti trening, da so igralci največkrat tako utrujeni, da gredo raje kar sami spat. Res pa je, da nekateri ne morejo brez tega. Te malo bolj pokontroliramo, jim naložimo denarno kazen, in to tako, da plačajo še za vse druge. In ko drugi vidijo, koliko je moral grešnik plačati, razmislijo.

Playboy: Tudi v slovenskih časopisih smo lahko brali o konfliktih, ki ste jih imeli z nekaterimi igralci, ki da naj bi jim »jebali mater srbsko«, prepovedali pozdravljanje s tremi prsti ipd. Kako je bilo s tem?

Sagadin: Ma, to je brez veze. Jaz sem agresiven, ampak sem skregan z nacionalizmi, rasizmi in s temi stvarmi, ne maram jih. Že v slovenskem prostoru sem se bojeval proti temu, ko so mi očitali, da igra v Olimpiji preveč tujcev, čeprav sem se vedno, kolikor se je le dalo, trudil, da bi v Sloveniji selekcioniral in iskal mlade fante. Danes tujcev pri Olimpiji nihče več ne šteje, ne? (smeh op. p.) Skratka, sem agresiven, nisem pa nacionalist.

Playboy: Ni vam pa bilo najbolj všeč, ko so dvigovali tri prste?

Sagadin: Šlo je za tekmo lige Goodyear v Splitu. Rizična tekma, bilo je zelo vroče, zmagovali smo in je neki naš igralec stekel na igrišče s tremi prsti v zraku. Navil sem mu ušesa in ga kaznoval. To je provokacija, ki ne sodi na tekmo.

Playboy: Liga Goodyear je v bistvu restavrirano nekdanje jugoslovansko prvenstvo. Kako je z navijanjem na tekmah? Gre pogosto čez rob?

Sagadin: Letos je že bistveno bolje kot lani. Prva srečanja s hrvaškimi klubi so bila katastrofalna. Počutil sem se prav bedno. Obmetavali so nas celo s pikadom. Ko smo prišli v Zadar, je bilo sila neokusno, v Širokem Brijegu v Hercegovini je šlo prek vseh meja. Na tekmo so prišli tudi starejši ljudje, ki niti slučajno ne hodijo na košarkarske tekme, in nas, tudi mene, popljuvali. Eden je stal za ograjo, meter od mene, in me pljunil. Vprašal sem ga: »A me boš še enkrat?« In me je gladko še enkrat. Letos je že precej bolje. V Pionirju smo uvedli detektorje za trde predmete, tako da ne morejo več metati kovancev na igrišče, kaj šele kaj tršega. Prepovedali smo žaljive transparente, tudi drugje jih ni več ...

Playboy: Vaši kritiki pravijo, da ne prenesete zvezdnikov v ekipi. Je to res?

Sagadin: Prav nasprotno. V Ljubljani sem se stalno trudil in sistematično razmišljal, kateri nov obraz bomo letos porinili v ospredje. Spomnite se, da smo vsa ta leta tiščali neke nove obraze, nove face in sam sem se trudil, da bi formiral zvezde, ker brez zvezd ne gre, ne gre brez tistih, ki izstopajo iz povprečja. Drugo je pa to, da ne maram zvezdništva. Igralcem povem, da so najboljši tisti, ki znajo igrati in se znajo vesti. Ki znajo najti stik z mediji, z občin-stvom, s soigralci, zvezdniški so pa igralci, ki podcenjujejo soigralce. Imel sem igralce, ki so dajali po trideset, štirideset točk, mi smo izgubili tekmo, pa je bilo kar naenkrat: »Če sem pa igral s samimi kreteni, budalami!« Podcenjujejo soigralce, ne priznajo tega, da je košarka ekipni šport, ne znajo se vživeti v kolektiv. Veliko zvezdnikov sem poznal, ki so imeli sila negativen odnos do medijev, do navijačev, ki so čakali nanje, oni pa: »Ma, beži ...« Ampak v principu so ti, ki odskočijo, ker pač imajo določene predispozicije in so boljši od drugih, običajno tudi bistrejši in inteligentnejši. Ni vse v mišicah. Običajno je tako, da so zvezde ne samo boljši igralci, ampak tudi zelo dobri ljudje. Jordan je bil recimo velika zvezda, ampak tudi krasen človek. Je pa delal več in bolje kot drugi. Ko sem bil tam, v Chicagu, sem bil šokiran, ko sem videl, da je bil uro pred treningom sam v dvorani. Pri nas je pa v nekih fuzbal časih veljalo, da zvezdniki slabo hodijo na treninge, da se zapijajo, da delajo pizdarije, da koga tudi kresnejo ...

Playboy: Kateri od igralcev vam je šel najbolj na živce?

Sagadin: Ne vem, svoje igralce sem imel po svoje vedno rad. Vesel sem bil vsakega, ki mu je uspelo, in mnogim je. Njihovega ne-uspeha me je bilo celo bolj strah kot njih same. Vedel sem, da so to le profesionalci, ki si skušajo s košarko zagotoviti obstoj. Strah me je bilo, da ne bi kdo ostal na cesti, brez dela, brez denarja. Oni sami so o tem premalo razmišljali. Strahovito sem se trudil, da bi si zagotovili vsaj neko osnovno eksistenco. Tudi igralci, ki so bili malo bolj v ozadju, ki niso bili špica ekipe, niso bili vrhunski igralci. Kotnik je tak primer. Nikoli ni bil Olimpijina zvezda. Ure in ure sva se pogovarjala in prepričeval sem ga, naj kupi kafič, da bo lahko živel od tega. Vilfan tega ni hotel, on pa, in Time out ali kako se že imenuje mu še danes prinaša denar.

Playboy: Pričakoval sem, da boste na prejšnje vprašanje odgovorili, da je bil to Peter Vilfan?

Sagadin: Vilfanu so se že pred menoj zahvalili pri Olimpiji. Ko sem se sam umaknil v Postojno, sem ga vzel s seboj. In potem ko je po nekaj mesecih počil Jelovčev koncept (trener Olimpije pred Sagadinom, op. p.), sem se moral vrniti, ker so mi enostavno rekli: »Ti maš pogodbo pri nas.« Vrnil sem se in naslednjo sezono tja spet pripeljal Vilfana. On je odigral še eno sezono in pol, čeprav je imel takrat že 36 ali 37 let. Takrat sem pa dejansko ocenil, da je dovolj, tako kot sem to rekel Hauptmanu. Ta je že težko prenašal vse napore, tudi psihično, in se mi je zdelo, da bi, če bi še ostal eno sezono, vse to, kar je zgradil, zapravil v nekaj mesecih. Prihajali so novi, mladi ...

Playboy: Vrnimo se k Vilfanu. V lanskem intervjuju za Playboy je kot vzrok sporov, ki sta jih imela, navedel, da vi ne prenašate velikih igralcev, ki vam zrasejo čez glavo.

Sagadin: Fant je dejansko ostal brez vsega. Za tiste zadnje pogodbe, petdeset, sto tisoč mark, je kupil nov avto, dva avtomobila, pelc mantel, na letališču diamante, prstan ... Stalno sem mu govoril: »Investiraj v neki lokal. Od tega bo imela dva, tri tisoč mark na mesec tudi tvoja hči, ne samo ti.« Enostavno sem vedel, da ko bo končal z igranjem, glede na to, da si ni zagotovil eksistence, bo nekdo kriv za to, da on zdaj nima ... Nekdo bo kriv, in sem bil pač jaz tisti. Takrat sem mu ponujal neko zaposlitev, šef marketinga ali nekaj takega. V glavnem, tudi njemu sem tako kot drugim veliko pomagal. Nekateri so bili hvaležni in so še danes.

Playboy: Po vašem odhodu v Split je Vilfan prevzel treniranje Olimpije in po kratkem času odstopil. Kakšen mora biti košarkarski trener, da mu uspe?

Sagadin: Vsi enačijo to, da so neki vrhunski igralci, kar so Vilfan in še kdo drug bili, potem avtomatsko tudi veliki trenerji. To sploh ni prava korelacija. Obstaja veliko odličnih igralcev, ki niso bili nikoli dobri trenerji, in obstaja veliko malih igralcev, ki so postali veliki trenerji. Pravila ni, dejansko pa se je treba tudi za ta trenerski poklic šolati. Sam sem preživel leto in pol na univerzah v Ameriki pri uglednih trenerjih in mislim, da sem se tam naučil obrti pod vplivom Ace Nikolića, ki me je prvi potisnil v mlade, kadetske reprezentance Jugoslavije, s pomočjo Ranka Žeravice, piko na i je dala pa Amerika.

Playboy: Kakšen igralec košarke ste bili sami?

Sagadin: Zelo talentiran, ampak sem se hitro polomil. Vsi trije Sagadini v Celju smo bili dobri, in če se sam ne bi pri 19 letih polomil, bi šel verjetno k Bosni v Sarajevo. Bil sem zelo blizu temu. Mlajši brat je šel s sedemnajstimi h Kvarnerju na Reko, bratranec Tone pa k Olimpiji. Poškodoval sem si meniskus, kar je bilo takrat »smak sveta«, celega so me razrezali. In ko sem se vrnil, sem utrpel drugo poškodbo, in po ponovni vrnitvi pri enaindvajsetih še tretjo. Potem je pa doktor Pohar v Laškem rekel: »Sagadin, nehaj mučiti sebe in nas. To ni več za resen šport.« Igral sem dvojko, trojko (branilca, krilo, op. p.), bil sem zelo hiter, dober atlet, eden najbolj talentiranih v generaciji ‘52, ‘53. Imel sem soliden met, predvsem pa sem bil zelo eksploziven. Po moje soliden potencialen igralec za jugoslovansko prvo ligo. Veliko sem vložil v košarko, veliko sam delal in zato tudi po prenehanju igranja nisem mogel brez nje. Ko so se začele tiste bolnišnice, poškodbe in operacije, sem napravil vse, da bi nekako ostal v košarki, in sem se usmeril v trenerstvo. Z 22, 23 leti sem bil daleč najmlajši trener. V ekipi so bili skoraj vsi igralci starejši od mene. Pavle Polanc je imel 37, 38 let, ko je prišel v Celje, sam sem bil takrat star 24.

Playboy: Menda ste bili na začetku bolj popustljivi z igralci, pa se ni obneslo?

Sagadin: Ja, nekaj časa sem skušal delovati prijateljsko, pa se je izrodilo. Na tem območju sem bil eden prvih z ameriško šolo. Naša košarka se je pa, če je že bila pod kakšnim vplivom, nagibala k ruskim metodam. Kar se tiče telesne priprave, je imela velik vpliv bolgarska šola. Uteži, delo z bremeni ... literatura o tem je prihajala iz Bolgarije. Se pravi, tehnično-taktično ruska šola, telesna priprava bolgarska. Iz tega sem izskočil, odšel v Ameriko, tam nabavil njihovo literaturo in skušal to vnesti v slovenski prostor. Če že ne drugega, sem eden prvih v Evropi, ki je začetnik igranja z desetimi igralci, pa ni važno, ali mi to kdo pri-zna ali ne. In sigurno eden od začetnikov dela z utežmi, se pravi boljše telesne priprave igralcev. Bil sem v Ameriki, spremljal nivo igranja v NBA in na kolidžih in gledal, kako sistematično producirajo atlete, in sem si rekel, da dokler ne bomo v Evropi začeli producirati atletov, ki bodo ob tem znali dobro igrati oziroma bodo spretni z žogo, tako dolgo bomo stopicali za njimi.

Playboy: Pred časom se je namigovalo na doping med Olimpijinimi košarkarji? Je bilo v tem kaj resnice?

Sagadin: O tem ne vem nič, vem pa, da so igralci pripravljeni pojesti karkoli, kar jim daš, pa ne samo košarkarji, tudi drugi športniki. Se pa to pojavlja v okoljih, v katerih trening ni v ospredju. Doping se pojavlja pri trenerjih ali menedžerjih, ki delujejo tam, kjer trening ni glavni, kjer veliko stavijo na svežino igralcev. Kjer so tako kot jaz usmerjeni v delo, tam ne potrebujejo dopinga.

Playboy: Ampak tudi v NBA veliko delajo, pa poznamo metamorfozo Tonija Kukoča, ki se je v eni sami sezoni spremenil iz vitkega fantka v dobro razvitega mišičnjaka. Najbrž ne samo s kvihtanjem?

Sagadin: Tudi zaradi hrane, ampak to je bolj galofaks varianta. Ne vem, ali sta spre-mljala, ampak vsakič poleti, ko smo poslali domov Ariela (McDonaldsa op. p.), se je vrnil napihnjen. In ko ga je Daso (Šercer, Olimpijin fizioterapevt, op. p.) pogledal, je rekel: »To je voda, to bo šlo v enem mesecu vse ven. Tam te napihnejo z umetno hrano in z dodatki ...« In res je bilo tako. Ariel ni poleti nič kaj veliko delal in tiste mišice niso bile kakovostne. Tri leta sem se bojeval z njim, naj začne delati kakovostno. Prav zaradi tega mu ni uspelo priti do NBA, prav zaradi tega. Čeprav je imel tehnično-taktične sposobnosti za ligo NBA.

Playboy: Ko govorimo o moderni evropski košarki, jo večkrat imenujemo »Maljkovićeva«. Ste vi od njega kaj kopirali, ste svoj model razvili samostojno?

Sagadin: Recimo, da smo bili trije na vrhu, ki smo skupaj gor rasli, se srečevali. To je bil Maljković na jugu, na severu pa Messina. Srečevali smo se na tekmah lige Alpe Adria pred petnajstimi leti. Mogoče je šlo med nami tremi za isti način razmišljanja oziroma prilagajanje temu, kako se lahko v Evropi doseže dober rezultat. V prvem obdobju, ko je še veljalo pravilo o trideset sekund dolgem napadu, je bila obramba res dominantna. Če ti je uspelo igralce, ki so bili sila motivirani za napadalne akcije, za doseganje košev, pripraviti za to ... Značilni primer tega je bila jugo košarka iz osemdesetih let, izjemni napadalci, ki pa so bili telesno slabo pripravljeni. Kičanović niti medicinke ni hotel vzeti v roke, da si ne bi pokvaril rokice, in takoj ko se je kdo malo močneje zaletel v njega, je bil poškodovan. Mlajši trenerji smo preprosto videli, da moramo nekako prisiliti igralce, da bodo pristopili k boljši telesni pripravi in da bodo začeli igrati tudi obrambo. Ampak potem zaradi tega tekme niso bile najbolj gledljive. Košev je bilo po petdeset, šestdeset na tekmo, vladalo je carstvo rezultata, o katerem so vendarle razmišljali, ne pa o tem, kako košarko narediti atraktivno za ljudi. Sam mislim, da to tako ali tako ni stvar trenerja, da je to bolj stvar pravil in vsega, kar se okrog košarke dogaja. Mislim, da je bila tega kriva FIBA, da je predolgo čakala s pravilom o omejitvi napada na 24 sekund. Tudi v košarki tako kot v drugih športih gre trend v hitreje, močneje, agresivneje ...

Playboy: Koliko svobode puščate igralcem v igri? Ali namignete playu, katero napadalno akcijo naj izvede?

Sagadin: Presrečen sem, če uspe playu to bolj ali manj samemu voditi. Sila nesrečen sem nad playi, ki me stalno gledajo. Običajno smo dogovorjeni, kako začeti, prve dve, tri akcije smo dogovorjeni. Vsakemu playu rečem: »Saj si ti trener na terenu. Ti vodiš igro.« Playa želim usmerjati, da bi razmišljal o taktičnem smislu, kako voditi ekipo, na žalost pa je vedno več takšnih – tudi sam imam enega takega, Nešovića –, ki tega ne počnejo, ki niti malo ne razmišljajo. Govorim mu: »Ti v tem trenutku ne bi mogel voditi psa na sprehod, ker bi se zgubil, kaj šele, da bi vodil moštvo.« V časopisu pa piše: nova zvezda je rojena. Nič ne vodi, daje pa koše. Samo o tem razmišlja, kje bi prišel do luknje, da bi kresnil, nič pa o tem, da bi razigral dvojko, šuterja, da bi vnesel ravnotežje igre po globini, da bi šla kakšna žoga do centra ... Potem ga pa učim: »Zopet, evo, zopet nisi nič vodil, ampak si samo skrbel, kako boš dal koš.« In daje tam trinajst, petnajst pik, v časopisu piše odlično, zvezda rojena, dejansko pa za tim ne napravi kaj dosti.

Playboy: Kaj je narobe s slovensko reprezentančno košarko? Na lanskem evropskem prvenstvu smo že mislili, da nam bo uspel preboj v nadaljevanje, pa spet ni šlo.

Sagadin: Slovenska reprezentančna košarka je še vedno v povojih. Razen vsesplošne želje, da bi čim prej dosegli vrhunski rezultat, ta reprezentanca nima večjih vrlin. Ima večjo izbiro igralcev, kot jo je imela nekoč, počasi se vzpostavlja sistem dela z reprezentanco, opreme, še vedno ni rešeno odzivanje, še vedno očitno ni pravega razumevanja med igralci ali pa igralci čestokrat ne čutijo potrebe, da bi se odzvali. Mislim, da Slovenija še ni zrela za vrhunski rezultat, je pa čedalje bliže temu, da se bo izborila. Mislim, da slovenska reprezentanca na minulem EP ni imela igralca, ki bi znal mirno, pametno čuvati rezultat. Imela je par playev, ki so bili sposobni dosegati koše, ni pa bilo tega šaha, da bi se tekme končalo lepo in mirno, ni imela igralca, ki bi znal tekmo pripeljati mirno h koncu.

Playboy: Ali ni izvorni greh slovenske reprezentance, vseh njih, prav to, da igralci ne čutijo posebne želje, da bi igrali zanjo?

Sagadin: Ja, čeprav imajo tudi marsikje drugje podobne težave. Ampak prihaja že tudi do tega, recimo pri Litvancih že skoraj desetletje, da se da promovirati tudi z uspehi v reprezentancah. Mislim, da se to počasi spreminja tudi v Sloveniji, da igralci ne bodo mogli igrati na evropskem ligaškem nivoju, če se ne bodo uvrstili v reprezentanco. To se dogaja. Dejansko pa imajo vsi težave. Italijani so skušali podpisati pogodbe z igralci za naslednji štiriletni ciklus, da bi točno vedeli, na katere igralce lahko računajo. Pa je Mayers izskočil, čeprav je podpisal pogodbo. Nihče še ni našel modusa vivendi, ker pač reprezentančna košarka ni več tak magnet, kot je bila pred leti, preveč je vseh tekmovanj. Klubska košarka postaja biznis, cirkus, ki vse bolj postaja prireditev, na kateri se ne dogaja več samo košarka, čeprav je v primerjavi z NBA vse to še vedno v povojih. Tam je tekma dogodek, entertainment, zabava, v Evropi pa še vedno grizenje, še vedno je preveč nizkih strasti. Bo pa tudi v Evropi košarka postajala vse bolj družabna prireditev, na kateri se bo pred tekmo, med njo in po njej veliko več dogajalo kot zdaj, da bodo prihajale cele družine, se ob tekmi tudi nahranile ...

Playboy: Si lahko to predstavljate v Beogradu na tekmi med Crveno zvezdo in Partizanom?

Sagadin: Za zdaj ne. Tukaj je pomemben samo rezultat tekme, vse drugo pa ne.

Playboy: A ni to najlepše?

Sagadin: Po svoje je. To ima svoj draž.

Playboy: Bi vas še zanimal položaj selektorja slovenske reprezentance?

Sagadin: Ah, ne vem, o tem zdaj nisem razmišljal. Kratkoročno me to sigurno ne zanima. Tri do štiri leta nameravam še delati v klubski košarki, potem pa ...

Playboy: Največji magi jugoslovanske košarke, od Ace Nikolića naprej, so bili starejši gospodje, ko so vodili reprezentanco …

Sagadin: V trenerskem svetu velja nenapisano pravilo, da lahko trener od 20 do 25 let kontinuirano dobro dela in da se potem izčrpa, iztroši, izprazni. Letošnja sezona je moja trideseta. Začel sem z 22 leti in mislim, da sem že zelo zelo izčrpan in da prihajajo novi, mlajši, boljši, bi rekel, da laže dojemajo nove generacije košarkarjev kot jih jaz, ki sem že malo okostenel, preslabo poznam trende današnje mladine, vse teže sprejemam navade, ki jih ima mularija, ki začenja z mano.

Playboy: Kakšen je bil občutek, ko vas je premagal učenec?

Sagadin: Kdo?

Playboy: Sašo Filipovski na tekmi Crvena zvezda – Olimpija?

Sagadin: Dobro, počutil sem se dobro in sem bil po svoje vesel, da je Olimpija močna. Zdaj, da je ravno mene premagal ... Me pač je, ampak sam bom nesrečen, če bo šla Olimpijina krivulja navzdol. Ampak jaz sem tem mladim trenerjem, ki so se zbirali okrog mene, skušal dopovedati eno stvar, da tudi najboljša ekipa in tudi najboljši trener ne zmagata vedno, se pa nikoli ne predata, nikoli ne obupata, ne nehata in ne krivita drugih. Vesel sem, da je ta filozofija prevagala v Sloveniji, ki ima vedno dobre klubske rezultate. Je pa res, da se prostor diferencira, da bo ostalo nekaj klubov, dva, trije na evropskem nivoju, dva na nivoju lige Goodyear, drugo bodo pa amaterski klubi. Selekcijski prostor je majhen, neke hude perspektive na dolgi rok ni. Za doseganje vrhunskih klubskih rezultatov je Slovenija majhna. Jaz sem bil eden redkih trenerjev, dobro, Aca Nikolič tudi, ampak po njem je bila pa cela plejada trenerjev, ki tega ni počela, ki ni svojega znanja prenašala na mlade. Mirko Novosel svojega znanja ni prenašal na hrvaške trenerje. Sam sem se zavedal, da sem imel to srečo, da me je financirala zveza, da sem šel v Ameriko, da sem zelo hitro izskočil in da če jaz ne bom pomagal naslednikom, kdo jim bo? Vsa nova znanja, ki sem si jih pridobil, sem prenašal na te trenerje. Absolutno vse. To je delal tudi Aca Nikolić. Pri njem sem to strahovito cenil. Ničesar ni skril, medtem ko večina trenerjev danes skriva svoje znanje in na seminarjih govorijo take splošne stvari: cona dva-tri, pokažejo eno akcijo ...

Playboy: Evropska košarka postaja čedalje bolj podobna ameriški. Se bo čez nekaj let še razlikovala od NBA?

Sagadin: Ne, razlik ne bo več. Tudi igralci se vedno bolj prepletajo. Tragedija danes je, da je Evropa postala selekcijski prostor za NBA. Ta je včasih evropski košarki celo pomagal s tem, ko je vzel kakšnega odličnega igralca, danes pa jemlje talente, nedovršene igralce in jih tam posadi na klop. To je katastrofa. V prihodnjih letih bo vedno več mladih igralcev odšlo v NBA, kjer ne bodo niti igrali, in polomljeni se bodo vrnili. Danes dela NBA Evropi dvakratno škodo. Prvič, pobere najboljše, in drugič, da talentov ne razvija v vrhunske igralce.

Playboy: Ste pričakovali, da bo Rašo Nesterovič kdaj dobil 45 milijonov dolarjev za igranje košarke?

Sagadin: Ne, nisem pričakoval, ampak on je bil v pravem trenutku na pravem mestu in tudi pravi igralec je. Ni tako veliko igralcev takega profila, tako koristnih, kot je on. On ni tako zelo atraktiven, ne izstopa, je pa izjemno koristen igralec, tak, kakršnega potrebuje vsaka ekipa. Veliko več kot od njega sem pričakoval od Stepanije. On je bil zame eden največjih talentov, ker je bil motorično izreden za svojo višino, ampak sem ga pa letos videl ... Iz gibljive četvorke (krilnega centra, op. p.) so naredili napihnjeno petico (centra, op. p.) s težavami s koleni, ker njegovo telo ni zdržalo teže. Lani ni mogel niti penala, niti prostega meta ni več mogel zadeti.

Playboy: Kaj se je zgodilo s Primožem Brezcem? Na evropskem prvenstvu je igral dobro, v NBA pa skoraj ne igra?

Sagadin: Ko je bil Larry Bird (sloviti igralec Bostona in sedanji trener Indiane Pacers, katere član je Brezec, op. p.) v Beogradu, sem z njim načel eno samo temo. Sedla sva in sem ga vprašal: »Povej mi, kako to, da Brezec, ki je tudi na EP med igralci NBA pokazal, da se lahko kosa z vsakim, kako to, da nič ne igra?« Rekel je, da ima preslabe roke. Kakšne preslabe roke, o čem zdaj to govori? Preslabe, premalo spretne, da preslabo sprejema žogo, da mu žoge bežijo, da slabo lovi odbite ... In da dokler ne bo popravil teh rok, ne bo mogel igrati. Sem rekel: »Veš kaj, jaz tega ne razumem.« Brezec bi lahko igral v NBA.

Playboy: Na začetku trenerske poti ste trenirali tudi žensko ekipo, mar ne?

Sagadin: To je bilo takrat, ko sem bil še igralec in da bi zaslužil kak dinar, sem bil tudi trener.

Playboy: Se treniranje žensk razlikuje od treniranja moških?

Sagadin: Ne vem, ker takrat o treningu nisem veliko vedel. Kar je počel Mile Čepin pri moških, kar je on počel z nami, sem skušal početi z ženskami, in je bilo preveč. Preveč sem jih gonil, treningi so bili pretežki. In ker sem imel zelo omejeno znanje, neprimerno za ženske, niti nisem bil zelo uspešen. Moj največji uspeh v tistem obdobju je bil, da sem selekcioniral svojo ženo. (smeh op. p.)

Playboy: Ste pa morali potrkati na vrata garderobe, niste mogli kar planiti vanjo, tako kot pri moških?

Sagadin: Malo neugodno je bilo, ja. Spomnim se, da sem jih silil igrati nogomet, ker smo ga tudi mi igrali za ogrevanje. Še čez leta so mi nekatere kazale modrice, ki so ostale: »Poglej, to pa imamo iz tvojega obdobja.« Mene je pa zabavalo, če so ženske igrale fuzbal.

Playboy: Je vaša hči še vedno manekenka?

Sagadin: Zdaj je v svetu posla. Končala je American universitiy of Paris in se zaposlila v Genicu, multinacionalki, ki se ukvarja s postterminali, in kot eno od tridesetih mladih strokovnjakov so jo poslali na Kitajsko. Firma se širi in osvaja kitajski trg, in tamala je takoj zagrabila. V zadnjem času se je samo še občasno, honorarno ukvarjala z manekenstvom. V Pariz je šla kot manekenka, sem pa ves čas pritiskal nanjo, naj več študira in bo manj manekenka. Na začetku je bilo s tem malo težav, je bila več manekenka, pa manj študentka, ampak na koncu mi je uspelo.

Playboy: Vas je bilo strah sveta mode, o katerem krožijo razne govorice?

Sagadin: Ja, me je bilo strah. Ko smo v Vareseju igrali s Splitom, sem šel obiskat hči v Milano, kamor je šla za mesec dni, in sem videl, da je stanovala na Via Pola, to je t. i. kurbnštrase. Tam je imela agencija najeta stanovanja za te mlade, šestnajstletne pun-čke, manekenke začetnice, in sem ponorel. Klical sem agencijo: »Čakte, tam jo imajo na dosegu roke. Jo bo nekdo vrgel v haubo in je ne bom več videl.« Potem jo je agencija usmerila v Pariz in je lepo združila eno in drugo. Pridno je študirala, v štirih letih opravila kolidž in zdaj je v svetu biznisa.

Playboy: Sin je pa v ZDA, če se ne motim?

Sagadin: Na Havajih, kjer študira in igra za tamkajšnjo univerzo. Sam si nisem želel, da bi bili moji otroci v športu. Želel sem si, da bi oba končala fakulteto in se ob tem malo ukvarjala s športom. Hči je tudi igrala košarko pri Ježici, in ko je to počela trikrat na teden, je bilo še v redu, ko so pa hoteli preiti na vsakodnevne treninge, sem ji rekel, da to ni pametno. Naj igra še tenis. In se je vsega naučila. Dobro igra tenis, smuča, plava ... Sam vem, kako je bilo z menoj. Študij me ni več pretirano zanimal, vse sem vezal na košarko, in ko sem se poškodoval, se mi je svet podrl. Nisem si želel, da bi šli moji otroci po tej poti.

Playboy: To vprašanje pogosto postavljamo našim intervjuvancem, očetom lepih hčera. Postavili smo ga, recimo, Bojanu

Križaju. Kako bi se odzvali, če bi se vaša hči odločila pozirati za Playboy?

Sagadin: Gola?

Playboy: Ja.

Sagadin: Glede na to, da je polnoletna, se ne bi vmešaval. Te stvari prepuščam njeni glavi. Moja reakcija ne bi bila ne vem kako super pozitivna, ne vem kako super negativna. Da bi si pa ravno želel videti hčerko golo v Playboyu, to pa ne. (smeh)

Playboy: Beograd je živahno mesto, sploh ponoči. Si ga kaj privoščite?

Sagadin: Ne, na žalost. Že ves čas trdim, da bom šel pogledat, kako je na splavih, ker mi govorijo, da ob enih zjutraj skačejo po mizah. Do zdaj tega še nisem videl. Preprosto nimam časa in glede na to, da imam veliko dela in zelo mlade igralce, sem zvečer ob devetih, desetih tako zelo utrujen, da se mi ne da. So me že obiskali prijatelji in odšli tja brez mene. Me kličejo od tam: »Pridi, ura je ena, zdaj se začenja ...« V teh letih sem že, prezmatran, preveč dela. Saj mi pravijo moji: »Pa smanji malo.« Saj bom imel malo več časa za zabavo, ko bom šel s klopi.

Esad Babačić in Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri