Will Smith

  • 21.06.2007

Princ z Bel Aira je svojo kariero kronal z Alijem, epsko filmsko biografijo športne ikone Mohameda Alija. V naših kinematografih se je lahko nadejamo le, če bo oskarjevska nominacija Willa Smitha za najboljšo moško vlogo tudi dejansko privzela obliko postavnega pozlačenega kipca. Ko berete, kaj nam je povedal o Aliju, zakaj ga nekateri raperski komadi spravljajo v zadrego in kako je, če izgubiš ves denar, že veste izid dvoboja med Willom in Akademijo ...

(Foto: Mizuno)

6 fotografij v galeriji

Zasebno je Will Smith precej podoben Mohamedu Aliju. Tako kot se je Ali po dvobojih s Sonnyjem Listonom in Georgeom Foremanom hvalisal, »saj sem rekel, da bo tako«, se tudi Will kar ne neha širokoustiti, vendar pri tem ne zveni neumno. Morda zato, ker tako kot Ali prej dobro premisli in verjame v vse, kar reče. Ko pojasnjuje, zakaj sta skupaj z režiserjem Michaelom Mannom prispevala velik del 105 milijonov dolarjev težkega proračuna za film o boksarju, čeprav tovrstne biografije le redko potolčejo rekorde gledanosti, ga kar morate razumeti.

In verjeti. »Devetdeset odstotkov ljudi meni, da je to najslabša poteza izmed vseh, kar sem jih naredil v karieri. Toda film je prava redkost, saj v sebi nosi potencial, da hkrati zadovolji množice in filmske kritike. V njem so najbolj osupljivi boksarski prizori, kar so jih kdajkoli posneli na filmski trak. Nikoli ne boste videli bolj predanega igralca od mene, boksarji težke kategorije še nikoli niso nikogar tolikokrat udarili naravnost v glavo. To je film desetletja. In pika.«

Will je pri osemnajstih staršem naznanil, da bo pustil šolo in postal raper. Glasbena industrija je v tistem času narekovala problematiko geta, o čemer fant, ki je odraščal v urejeni družini srednjega razreda, ni imel pojma. Starši so mu dali leto dni. Ravno takrat je s partnerjem DJ Jazzy Jeffom dobil prvega grammyja za komad Parents Just don't Understand (Starši ne razumejo), ki je postal platinast. Kariero sta uspešno nadaljevala, sledila je svetovna turneja in Smith je nastopil v številnih glasbenih videospotih. Z denarjem, ki ga je zaslužil, je ravnal vse prej kot premišljeno, večino ga je zapravil za zabavo. Zapletel se je tudi z davkarijo, kar ga je kmalu spet postavilo na realna tla. Na prizorišče je takrat stopil Quincy Jones, ki je zavohal Smithov šarm in talent ter ga spravil na televizijo. Tako je Will Smith postal zvezda Slovencem dobro znane komične nanizanke Princ z Bel Aira. Hollywood ga je poklical kmalu za tem.

Will se je izkazal v Six Degrees of Separation, v katerem je upodobil zmedenega, toda očarljivega homoseksualnega zvodnika. Sledili so Bad Boys (Slabi fantje), visokotestosteronska komedija, ki mu je prinesla glavno vlogo v Dnevu neodvisnosti (Independence Day). Kot pilot Steven Hiller je rušil plovila Nezemljanov in blestel na celotni črti. Sledili so Možje v črnem (Men in Black), Državni sovražnik (Enemy of the State), zelo kritiziran Divji divji Zahod (Wild Wild West) in Legenda o Baggerju Vanceu (Legend of Bagger Vance). Za krajši čas se je spet vrnil k rapu, filmu Možje v črnem priskrbel naslovni komad Men in Black ter izdal album Big Willie Style, platinasto ploščo s hitom Gettin’ Jiggy With It.

Zaradi njegovega dela dostikrat trpi njegovo zasebno življenje. Njegov prvi zakon s Sheree Zampino je razpadel po treh letih. Vnovič se je poročil leta 1997, tokrat z igralko Jado Pinkett. Rodila sta se jima sin in hčerka, Will pa ima tudi sina iz prvega zakona.

Intervju za Playboy je nastal po koncu snemanja drugega dela filma Možje v črnem. Projekt je bil v primerjavi z Alijem lahkoten, nezahteven, skorajda lahkomiseln. Ali, epska pripoved o Največjem, govori o transformaciji Cassiusa Claya v Mohameda Alija, o odločitvi, da se ne bo boril v Vietnamu, kar ga je na vrhuncu kariere stalo naslova svetovnega prvaka, in o njegovi vrnitvi na sceno, ko si je v povratnem boju z Georgeom Foremanom priboril izgubljeni naslov. Za Willa je bil ta film prelomnica: je zvezdnik televizijskih popkorn nadaljevank res tako dober igralec, kakor sam trdi, da je?

Playboy: Nekoč ste odrapali komad I think I Could Beat Mike Tyson (Mislim, da bi lahko premagal Mika Tysona). Ali bi se zdaj, ko ste se že poskusili v ringu s pravimi boksarji, upali spopasti s profesionalcem?

Smith: Vsako stvar, ki se je lotiš, moraš dolgo trenirati, preden postaneš resnično dober. Ne moreš pričakovati, da bo leto dni intenzivnega treninga dovolj, da boš potem lahko premagal profesionalca v čemerkoli. Toda kakega povprečneža na ulici bi zdaj premikastil kot za šalo!

Playboy: Kako ste trenirali?

Smith: Moj trener je bil Darrell Foster, ki je treniral tudi Sugarja Raya Leonarda. V prvih 14 mesecih me ni učil, kako se bojevati kot Ali, temveč kako to početi kot igralec. Hotel je, da dobim občutek za boj in se šele nato posvetim Alijevemu stilu. »To bova naredila tako, da si bom nataknil rokavice in ti pokazal, kako je, ko se v ringu spopadeš z boksarjem, ki bi ti rad razbil betico!«

Playboy: In kakšen je občutek, ko te nekdo mahne zares?

Smith: Nekaj katarzičnega je v tem, ko padeš po tleh in se moraš znova pobrati. Nekaj živalskega, kar te postavi v tvoj lastni center, kjer se zaveš, kdo v resnici si. To je koncept boja. Trideset sekund preden zaslišiš zvonec, ti postane jasno, kdo si, zlasti pa to veš pet sekund, preden se začne zares.

Playboy: O čem ste razmišljali, ko ste prvič padli v ringu? O tem, da bi se pobrali in udarili nazaj, ali o tem, da bi poklicali svojega menedžerja, da bi vas spravil iz godlje?

Smith: Na tla me je spravil Michael Bentt, ki v filmu igra Sonnyja Listona. To je bilo čisto na začetku treninga, tik zatem, ko je Darrell vsem skupaj povedal, naj me namahajo zares. Ko bi se moral globoko skloniti, sem to storil občutno premalo, in tako sem dobil nasprotnikovo desnico naravnost v čelo. Bilo je, kakor da bi me vzdolž celotne hrbtenice stresla elektrika, vse do komolcev. Kot že rečeno, mahnil me je naravnost, z desnico, kar je zagotovo tisto, čemur se pri boksu želite za vsako ceno izogniti. To velja tudi za kroše. To je bil prvi direktni udarec, ki sem ga dobil, in moram priznati, da me je prebudil. Takrat sem se moral odločiti, kako močno se bom predal transformaciji v Mohameda Alija.

Playboy: Mohamed Ali vas je prišel pogledat, kako se bojujete. Kako ste se takrat počutili?

Smith: Ko je prišel prvič, je bil zelo vznemirjen. Fantastično je bilo videti, kako mu žarijo oči. Mislim, da je še zmeraj osupel nad samim seboj. Ko me je gledal, je videl samega sebe. Rekel mi je, da sem ga tako razvnel, da se želi spet vrniti na sceno.

Playboy: Zasloveli ste v humoristični televizijski nanizanki, zdaj pa ste se lotili resne drame, v kateri ste upodobili enega najbolj slavnih še živečih športnikov. In v filmu ni ne letečih krožnikov ne specialnih učinkov. Zakaj ste se odločili za ta projekt?

Smith: Menim, da je Alijeva zgodba skorajda biblična. Predstavlja svetnika, nekakšnega zavetnika vseh koloniziranih narodov, vseh, ki so trpeli pod kulturnim imperializmom. On je popolna upodobitev tega, kar hoče postati vsakdo. Univerzalna tema. In to me je zares pritegnilo. Če njegova življenjska zgodba ne bi bila resnična, je ne bi imelo smisla zapisati. Ne bi zvenela realno, izzvenela bi lažno. Toda v resnici je perfektna. Vse, kar je preživel in izkusil, je bogato in tako blizu bistva vseh človeških bitij; gre za tisto, kar revni povsod po svetu vsak dan izkusijo na čustveni in duhovni ravni. Imel sem občutek, da tega ne bi zmogel nihče drug razen mene.

Playboy: To pa je drzno!

Smith: Veste, so vloge, za katere si rojen, da jih odigraš. Mohamed Ali je človek, s katerim sem se zlahka identificiral duhovno in emocionalno, tudi z njegovim navdušenjem nad ženskami.

Playboy: V scenariju je Alijeva zunajzakonska afera obdelana iskreno, kajne? Toda vi samega sebe vidite kot srečno poročenega monogamista.

Smith: Alijevo fascinacijo nad ženskami lahko razumem, saj ni površinska ali plitka kakor pri večini moških. Lahko se identificiram z Alijevo globino razumevanja ženskega principa, ki pa ni seksualen. Ko ga vidiš s šestletno punčko, ko se igra s svojo hčerko … Preprosto ljubi žensko energijo.

Playboy: Je bil Ali vaš junak ali bolj junak vašega očeta?

Smith: Junak mojega očeta. V njegovem življenju so bili trenutki, ko se je z Alijem strinjal in ga oboževal, pa tudi taki, ko ga je mrzil.

Playboy: Mislite s tem na to, ko ni hotel v Vietnam?

Smith: Moj stari je bil v vojaškem letalstvu, zato takrat Alijeve odločitve zagotovo ni odobraval. Ljudje pravijo: »Oh, Ali je največji. Resnično ga občudujem.« Samo pomislite, kaj govorimo: občudujemo ga, ker ni šel v Vietnam in pobijal tujcev. V resnici pa bi radi verjeli, da smo se sami sposobni upreti in reči: »Hej, samo trenutek! Zakaj pravzaprav pošiljate mojega 17-letnega sina v Vietnam?«

Playboy: Ker ni hotel v Vietnam, je plačal visoko ceno: ostal je brez naslova svetovnega prvaka v težki kategoriji. In to v svojih najboljših letih.

Smith: Razumem preprostost tega, kar je, vsaj tako mislim, v biti vsakega človeka. Nikoli ne bom vedel, kako bi ravnal sam, če bi se znašel v njegovi koži. In prav to je tako sladko-grenko pri upodabljanju njegovega lika. Zelo rad igram Alija, toda nikoli ne bom vedel, kako dober sem pri tem v resnici.

Playboy: Najprej ste zasloveli tudi zato, ker imate smisel za pisanje pesmi. Kakšne so Alijeve pesmi?

Smith: Osebno mi je najbolj pri srcu tista o boju s Frazierjem. Tudi sam sem ta prizor odigral v filmu. »Ali pride, da bi se soočil s Frazierjem, toda Frazier se začne umikati, in če bo Joe stopil še korak naprej, bo končal na sedežu zunaj ringa.« Ta mi je izredno všeč. Njegove pesmi so čudovite in odsevajo trenutek. Bil je boksar, ne pesnik, toda poezija, ki jo je ustvaril, je čustveno nabita. Poleg tega se mi zdi blazno zanimivo, da je lahko imel tako kavalirski odnos do bojevanja z ubijalcem.

Playboy: V svojem drugem intervjuju, ki ga je dal za Playboy, je Ali povedal, da je bil globoko ganjen, ko je potoval v Afriko na dvoboj. Vi ste odšli tja, da bi rekonstruirali boj z Georgeom Foremanom. Kako je to vplivalo na vas?

Smith: O, fant! To je bila najboljša izkušnja v mojem življenju. Z Jado sva v Južni Afriki kupila hišo in tam živela eno leto. Afrika je osupljiva. Imel sem čast večerjati z Nelsonom Mandelo. Še zmeraj se mi zdi neresnično, ni mi še uspelo premleti vsega. Napajam se z energijo, ki sem si jo tam nabral. Afrika premore vse, kar je najboljšega in najgrozovitejšega na našem planetu. Afriške države so bile kolonije mnogih držav, zato je zdaj tam ves svet v malem. Slišiš lahko vse jezike, zdaj nekdo govori francosko, samo uro vožnje stran že portugalsko, da ne govorim o vseh jezikih tamkajšnjih plemen.

Ko sem prvič prispel tja, sem se zelo razkuril nad svojo nepoučenostjo o Afriki, saj so me, kakor tudi vse druge otroke v Ameriki, vzgajali v prepričanju, da tam živijo le levi, tigri in žirafe. Kar sem prebral o Mozambiku in Maputu, me je prepričalo, da je iti v Afriko samomorilsko dejanje. Samo pomislite, v vsem svojem življenju nisem videl niti ene fotografije lepe afriške ženske. Ste jo vi?

Playboy: Večina se nas najbrž še spominja ganljivo lepih fotografij iz National Geographica, kajne?

Smith: Seveda. Toda to ni isto. Ko smo pristali v Afriki, je bilo na letališču več sto ljudi, nekaj deklet je priteklo naravnost k meni in bile so tako ljubke, da sem v trenutku pomislil: »Njih bi morali fotografirati za National Geographic!« Spoznal sem miss Mozambika in verjemite, to je bila ena najbolj očarljivih lepotic, kar sem jih srečal v življenju. Zdelo se mi je, kakor da sem vstopil v božji hram, kjer je Bog poskrbel, da je vse v njem in okoli njega prelepo. Slika, ki nam jo mediji prikazujejo o Afriki, je nepopolna, saj nam pripovedujejo le o neciviliziranem življenju v džungli, o najbolj neizobraženih in najbolj revnih ljudeh, kar jih je mogoče najti. Enako je s črnci v ZDA. Ko se kaj pripeti, mediji izbrskajo najbolj nevednega in o dani situaciji najmanj poučenega črnega prijateljčka, ki potem o vsem modruje. Tako je tudi z Afriko.

Toda povem vam, Afrika ima prekrasne ženske, čudovito pokrajino in najodličnejše hotele. Niti sanjalo se mi ni, da so tam tudi mesta! Naj se sliši še tako neumno, bil sem nemalo presenečen, ko sem dojel, da je Johannesburg tak kot Manhattan. Da ima restavracije in nočne klube. Zelo me je razjezilo, da tega nisem vedel. Seveda je tam tudi revščina, epidemija aidsa, vendar le na najrevnejših območjih, kjer ljudje niso izobraženi in nimajo dostopa do medicinske oskrbe. V Afriki najdete najrevnejše in najbogatejše ljudi na svetu.

Playboy: Ali je Afrika izkušnja za eno leto ali želite tam ostati dlje?

Smith: Nočem tako narobe vzgojiti in izobraziti svojih otrok, kakor sem bil narobe naučen sam. Moj najstarejši sin, ki je star osem let, me je po vrnitvi iz Afrike vprašal, ali sem videl kakšno žirafo. Zato sem se odločil, da ga bom peljal tja za eno leto, da bo tam hodil v šolo in doživel utrip celine tako, kakor je treba.

Playboy: Vrniva se k Aliju. Razlog več, zakaj se zdite primerni, da ga igrate, je vaša samozavest.

Smith: Da. In seveda to, da prekleto dobro izgledam.

Playboy: Dobro izgledate, ste šarmantni in samozavestni. Tako je že od začetka vaše kariere. Tudi Ali je bil zmeraj takšen. Je to strategija za prikrivanje strahu in negotovosti vase?

Smith: V njegovem primeru je šlo deloma za to, da bi sebe prepričal v to. Bil je mojster psihologije. Vedel je, da če dovolj pogosto ponavljaš, da si največji, v to začnejo verjeti vsi, prav tako tudi ti sam. Potem moraš le še živeti tako, da to tudi dokažeš.

Playboy: Kaj pa pri vas? Postali ste zvezda Princa z Bel Aira, pred tem pa sploh niste igrali.

Smith: O svojem talentu in zmožnostih nisem nikoli podvomil.

Playboy: Pa vas ni bilo nikoli niti malo strah?

Smith: Že prej sem delal videospote, zato mi kamera ni bila tuja. To, da sem moral pred kamero govoriti, pa je bilo novo in potreboval sem kar nekaj časa, preden sem pogruntal, za kaj gre. Jada mi je nekoč dejala, da sem briljantno popolnoma naiven in iskreno verjamem, da sem resnično prav tak. Še zmeraj mislim, da bi, če bi si to resnično želel, z lahkoto postal predsednik ZDA. Zagotovo bi mi politične osebnosti glede tega ugovarjale, češ da nisem storil tega ali onega. Toda povem vam, naj raje upajo, da se ne bom odločil zares kandidirati!

Ko sem igral Princa z Bel Aira, sem bil dejansko tako naiven, da nisem bil niti malo nervozen. Tisto noč, preden se je vse začelo zares, sem sedel doma pred TV-jem in preklapljal s programa na program, gledal vse možne šove, vse te različne face na ekranu … Nenadoma se mi je posvetilo: po verjetnostnem računu ne morem biti najslabši od vseh; stavim, da sem vsaj srednje dober. Torej sem v najslabšem primeru že takoj boljši od polovice ljudi na TV-ju. Dalje, nisem neumen in stal sem že na odru, se pravi, da imam še dodatnih nekaj odstotkov. Tako v resnici prekašam vse druge že za 65 odstotkov. Poleg tega bodo okoli mene sami odlični igralci, dobri režiserji in producenti, ki vsi natanko vedo, kako morajo najbolje opraviti svoj posel, kar mi zagotovo prinese še dodatnih 10 odstotkov.

Oče me je učil, da je velik del uspeha odvisen od predanosti delu, zato sem se naučil vse dialoge v scenariju na pamet. Medtem ko sem čakal, da pride na vrsto moj lik, sem sam pri sebi momljal besede drugih igralcev. Šele po šestih posnetih nadaljevanjih so pogruntali, kaj počnem. Ponavadi pač gledaš tistega, ki govori.

Playboy: Ali ste zares verjeli v svojo formulo gotovega uspeha? Bili ste novinec …

Smith: Zmeraj sem verjel, da če kdo to zmore, sem to zagotovo jaz. Iz preprostega razloga: vsi ljudje smo približno enako nadarjeni, glede na fizične in mentalne sposobnosti se razlikujemo le za kakšnih 10 do 15 odstotkov. Tisto, kar nas dela resnično drugačne od nekoga drugega, je, kdo hoče več. Moja največja prednost je v tem, da sem terminator. In pika.

Ko enkrat rečem, da bom nekaj naredil, potem sta zame samo še dve opciji: ali bom to storil ali pa umrem. Izmislil sem si pregovor, ki ga sicer moja žena ne mara preveč, pa vendarle. Naj se Playboy odloči: »Uspeh je produkt obsedenosti.« Tako pač mislim. Dejansko sem eden najbolj obsedenih ljudi, kar jih boste kdaj spoznali. Preprosto nočem izgubljati. Če me slučajno kdo premaga, vedite, da me bo že jutri učil najboljši na svetu.

Playboy: Mislite resno?

Smith: Ko sem bil star sedem let, me je oče naučil igrati šah. Zelo redko naletim na koga, ki bi me premagal. Gene Hackman me je. Grdo me je premagal, ko smo snemali Državnega sovražnika. Takoj naslednji dan sem si dobil šahovskega mojstra, ki me je pripravljal tri mesece, da bi lahko barabo premagal.

Playboy: In? Vam je uspelo?

Smith: Jasno.

Playboy: Ste se tudi delavnosti naučili od svojega očeta?

Smith: Mhm. Ukvarjal se je s proizvodnjo, prodajo in inštalacijo hladilnikov. Takoj ko sem znal voziti avto, imel sem jih med 15 in 18, sem skoraj celoten posel vodil samostojno. Neki dogodek se mi je še posebno močno vtisnil v spomin: star sem bil trinajst let, ko sva šla z očetom v veleblagovnico popravljat kompresor, ki je bil v kleti. Povedati moram, da so kleti veleblagovnic najbolj odvratni prostori na svetu, verjetno vsaj še štirikrat hujši od umazanih tal v kinodvorani.

Torej, podala sva se tja dol, noge so se nama lepile na umazana tla in točno tam, kjer bi se morala lotiti popravila, je ležala crknjena podgana. Požreti je morala hud strup, ki jo je izžgal od znotraj, saj je imela trebuh in noge dobesedno odžgane od telesa. Oče jo je prijel z golimi rokami, toda bila je prilepljena k tlom, zato jo je moral odtrgati in zalučati stran. Nato je tja, kjer je prej ležala podgana, položil svojo glavo in začel delati. Od tega dne se nikoli več nisem pritoževal nad nobenim delom, ki sem ga opravljal, da bi nahranil svojo družino.

Playboy: Čeprav ste že tako zelo slavni in čeprav je Michael Mann zelo ugleden in izkušen filmski režiser, bi projekt Ali padel v vodo, če ne bi vidva prevzela odgovornosti za finance. Producenti so se bali, da zgodovinski film o črncu v dvorane ne bo pritegnil dovolj gledalcev, zlasti ne zunaj Amerike. Kako ste se ob tem počutili?

Smith: Sto milijonov dolarjev je veliko denarja. Pred leti si snemalni studiji takšnih projektov skorajda niso mogli privoščiti. Z Michaelom Mannom sva se odločila povečati budžet s svojimi sredstvi zato, da bi pokazala veliko predanost projektu. Kako resnično predana sva mu bila, se kaže tudi v tem, da na filmu dvoboji niso zaigrani. Boksamo zares, udarci so resnični in bolijo. Na začetku smo vsi imeli na glavi čelade, da smo se laže navadili na udarce.

V prvih šestih mesecih treninga sem si poškodoval palec, zdravnik mi je rekel, da je zlomljen. Še bolj sem se predal. Bilo mi je všeč, da tolčem ljudi in da me boli palec. Ta film je eden izmed najtežjih podvigov, kar sem se jih lotil v življenju. Med snemanjem sem prišel do točke, ko sem moral nehati in sem samo še molil. Boga sem prosil, naj mi da moč, da ne bi komu odtrgal glave, da bi lahko ostal skoncentriran in predan delu. Niso bili redki trenutki, ko sem hotel pripraviti kovčke in odleteti domov.

Playboy: Ta vloga je za vas, in to ne samo zaradi boksanja, verjetno največji izziv po Six Degrees of Separation? Ali vam je bil pri tem za zgled kateri izmed slavnih igralcev?

Smith: Kar nekaj jih je bilo. Moj cilj je postati najbolj vsestranski igralec v zgodovini Hollywooda. Ko se bom nekoč ozrl nazaj, nočem, da bi obstajal kdo s širšim spektrom filmov in vlog.

Playboy: Kdo je trenutno najbliže temu, kar hočete postati?

Smith: Cary Grant je bil emocionalno dovolj dodelan, zrel igralec, da bi lahko nastopil v kakršnikoli vlogi. To je tisto, kar hočem. Tom Hanks je trenutno v tem rangu pa Julia Roberts, Denzel Washington, Tom Cruise. Skratka, svojo vlogo moraš odigrati tako dobro, da gledalca odpelješ tja, kamor hočeš, da ti sledi.

Playboy: Če primerjate sebe s Hanksom, Cruisom, Melom Gibsonom … Imate kakšno lastnost, vrlino, ki je oni nimajo?

Smith: Večina igralcev z dobrim smislom za humor ne bi mogla nastopiti v Slabih fantih. Večina briljantnih dramskih igralcev pa ne bi ustrezala filmu Možje v črnem 2. Zame je najpomembnejša raznolikost. Ciljam na nekaj podobnega, kot je kariera Toma Hanksa, pa še malo akcionerjev bi ji dodal. Nič nimam proti belim igralcem, le dobiti hočem isto vlogo. Hočem biti standard, norma. Hočem, da Tom Cruise sprejme vlogo, ki sem jo jaz zavrnil. Zato, da boste morali njega vprašati: »Kako se počutite, ko morate čakati, da bo Will Smith zavrnil vlogo, da bi jo lahko dobili vi?« Tako hočem, da bi bilo nekega dne. Hočem, da boste nekoč vprašali Toma Hanksa: »Ali boste sprejeli to in to vlogo, če jo bo zavrnil Will Smith?«

Playboy: Mislite, da imate primeren obraz za glavnega igralca? Svoj obraz ste opisali kot avto z odprtimi vrati – zaradi vaših izrazito štrlečih ušes.

Smith: S svojim videzom sem zadovoljen. Ušesa mi resda malce štrlijo, vendar jih ženske obožujejo. Toda ko sem snemal Alija, so mi jih za tisti čas pripeli bolj nazaj.

Playboy: Katerega dela vašega igralskega repertoarja še nismo imeli priložnosti videti?

Smith: Romance. Malo je je v Aliju. Sicer pa v resnici še nisem posnel nobene ljubezenske scene.

Playboy: Kaj pa tista strastna scena z Michaelom Hallom v Six Degrees?

Smith: (Se krohota.) Ja, to je edini ljubezenski prizor v moji karieri. Rad pa bi pokazal, da zmorem tudi kaj več od tega!

Playboy: Preskok iz Princa z Bel Aira v homoseksualnega umetnika v Six Degrees je moral biti kar velik, kajne?

Smith: Six Degrees je bil projekt, za katerega sem najbolj garal. John Guare, avtor igre in priredbe, je najprej delal s tremi ali štirimi svojimi najljubšimi igralci. Ni bil navdušen nad idejo, da bi vzel nekoga novega, mene, in me moral od začetka učiti vsega o liku Paulu. Kar naprej je ponavljal: »Ne bom se srečal s Smithom, ne potrebujem ga. Zasedba je fiksna.« Toda po šestih mesecih je prišel na snemalno prizorišče Princa, in ko je vstopil v mojo garderobo, kjer je na steni zagledal plakat Run DMC poleg plakata z Mao Cetungom, je vzkliknil: »Ti si on! Ti si Paul!« Nikoli nisem prebral niti ene vrstice dialoga. Vlogo sem dobil na licu mesta. John Gaure me je presrečen objel, jaz pa sem si mislil: »Hej, briljanten sem.«

Playboy: To je bil lažji del. Kaj pa je bilo pri tem filmu najteže?

Smith: Pred tem projektom se nisem znal nikoli tako globoko psihološko predati liku. Nato pa sem se po 48 ur vedel kot Paul, govoril kot Paul, hodil kot Paul, zato da ne bi pozabil občutka, kako je biti on. Če to počneš deset dni, se ti meja z realnostjo rahlo zamegli. Potem se mi je dogajalo, da sem govoril kot on, ne da bi to sploh opazil. »Zakaj še zmeraj tako govoriš?« so me spraševali.

Playboy: Prizora, v katerem se poljubljate z moškim, niste hoteli posneti. Če bi bili pred to izbiro danes, ali bi se odločili drugače?

Smith: Six Degrees je bil projekt, s katerim sem »diplomiral« iz igralstva. Če bi ga delal danes, bi posnel tisto sceno in tako dokazal svojo predanost vlogi. Toda takrat je bilo drugače. Ljudje me niso videli kot igralca, temveč kot raperja, ki igra. Mislil sem si, kako hudiča naj še snemam raperske albume, potem ko me bodo videli poljubljati se z belim tipom! Moral sem se nekako zaščititi. Danes pa mi je najpomembnejša moja igralska integriteta. A še zmeraj verjamem, da je moja vloga v Six Degrees najboljša izmed vseh, kar sem jih odigral – seveda do Alija, ki pa je absolutni presežek vsega mojega dela.

Playboy: Z Barryjem Sonnenfeldom, ki je režiral Divji divji Zahod in Može v črnem, ste hoteli sodelovati tudi pri snemanju Alija. Toda Divji divji Zahod je bil veliko razočaranje in projekt Ali je počakal na Michaela Manna. Ali mislite, da sta z Barryjem potrebovala pavzo po Zahodu?

Smith: Ne. Z Barryjem se nisva strinjala glede nekaterih delov scenarija in zato takrat nisem hotel snemati tega filma. Pa tudi strašansko strah me je bilo igrati Alija. Vedel sem, da bo film stal celo premoženje, toda hkrati nisem bil prepričan, ali nam ga bo uspelo postaviti na noge. Barry je sprejel drugo ponudbo, potem pa sem spoznal Michela Manna. Rekel mi je: »Če hočeš igrati Alija, mislim, da bi moral storiti naslednje.« V tem trenutku sem začutil potencial, ki ga je imel film v sebi. Ali je bil zadetek v polno. To je film desetletja. In pika. Ima vznemirljivost in akcijo Vročine (Heat), globino in medosebne odnose Prebujene vesti (Insider), epsko kakovost Poslednjega Mohikanca (Last of the Mohicans). Michael Mann je delal z glavo, z vsem srcem in dušo. Jaz sem bil le orodje v njegovih rokah.

Playboy: Še nekaj vprašanj imam za vas o filmu Divji divji Zahod.

Smith: Vsakdo ima vsaj eno.

Playboy: Zahod je bil precej drago razočaranje. Kdaj se vam je posvetilo, da ni vse tako, kakor bi moralo biti?

Smith: Verjetno na novinarski projekciji, potem ko so si novinarji ogledali film. Z mediji imam zelo dobre odnose. Neredko se zgodi, da kakšnega igralca preveč vlačijo po zobeh, mene pa si ne privoščijo velikokrat. Ko ti novinar zastavi prvo vprašanje, ti je vse takoj jasno. Po snemanju Alija so me vprašali, kako je bilo upodobiti nekoga tako velikega, kot je Ali. Po Divjem divjem Zahodu pa jih je zanimalo, ali bom začel snemati drugi del filma Možje v črnem.

Playboy: Boksarja se ocenjuje po tem, kaj stori, ko ga prvič zbijejo na tla. Kako pa ste se vi soočili s svojim prvim filmskim porazom?

Smith: Bolelo me je, da je film tako slab. Tudi Six Degrees of Separation ni prinesel dobička, a je vseeno odličen film. Divji divji Zahod pa je prinesel denar. A vedel sem, da je film slab, in to me je bolelo. S svojimi oboževalci imam sklenjen tihi dogovor, da ne bom snemal nekakovostnih filmov. Divji divji Zahod je v prvem vikendu predvajanja zaslužil 52 milijonov dolarjev, bil je film št. 1. Toda vedel sem, da je film porazen, in počutil sem se, kakor da sem prevaral svoje gledalce.

Playboy: Ali vas je skrbelo, da vas bodo imeli za »prodano robo«, ko ste se odločili preleviti iz raperja v dobrosrčnega Princa z Bel Aira?

Smith: Ne. V svetu rapa sem se hitro soočil z realno situacijo. Zmeraj se je našel kdo, ki mi je povedal, da so moji komadi premehki, da niso pravi rap. Takšna obrekovanja so mi kožo dovolj utrdila, da sem se jim lahko režal nazaj v obraz. Princ z Bel Aira je v dobršni meri odražal bistvo moje osebnosti. Približno toliko neumnosti in šal, kolikor sem jih stresal tam, jih stresam vsak dan doma s svojimi otroki in družino. Sem zelo norčav in Princ se v 80 odstotkih ujema s tistim, kar bi doživeli čez običajen dan z Willom Smithom. Ko sem delal Princa, sem bil star 22 let, danes jih imam 33. Malo bolj sem dozorel, toda razlika ni bistvena.

Playboy: Ali dovolite svojemu sinu, da posluša raperske komade, ki degradirajo ženske ali podpirajo nasilje?

Smith: Dinamika, ki mora obstajati v odnosu med starši in otrokom, je v tem, da starš otroku nekaj prepove, mali pa se odtihotapi in na skrivaj stori tisto prepovedano. Starši otroku oblikujemo osnovna moralna načela, vedoč, da bo moral vseeno zaiti s poti, da bo zaživel kot samostojna osebnost. Tak je moj pristop. Sinu prepovem poslušati take komade, da, vendar potem po tihem upam, da me ne uboga, da stori po svoje.

Playboy: Rap je danes izjemno neposreden in agresiven. Ali se lahko vidite pri delanju takih komadov?

Smith: Živeti hočem v harmoniji s seboj. Zato tudi glasba, ki jo delam, prihaja iz mojega srca. Govorim o stvareh, ki jih čutim, in vem, da sem se dejansko znašel v položaju, v kakršnem je le malo ljudi. Ni mi treba rapati za denar. Delam to, kar hočem, in tako, kakor sam hočem. Težko obtožujem kogarkoli , ki s svojim početjem pač skuša nahraniti svojo družino.

Playboy: Ste zaradi sporočili, ki jih imajo ti komadi, kdaj zaskrbljeni?

Smith: Dejstvo je, da mnogo glasbenikov, ki se ukvarjajo s to zvrstjo, ni ravno preveč brihtnih. Sam sem se v rapu in še mnogih drugih področjih izobrazil mnogo bolj kot moji vrstniki. Čeprav razumem, kaj bi raperji radi povedali in kako se počutijo, bi jim vendarle rad povedal, da je svet večji, kakor ga vidijo oni sami. Rad bi, da bi rapali o več različnih temah. Ne verjamem, da vse dneve kadijo džojnte, seksajo in ubijajo. Da nikoli ne počnejo ničesar drugega. Ali se res niso nikoli zaljubili do ušes in se do dekleta povsem omehčani trapasto vedli? Da še nikoli niso sedeli pred hišo, čakajoč na svoje dekle v upanju, da se ne bo vrnila domov s kom drugim? To bi rad vedel!

Playboy: Ali hočete reči, da je preveč enoličnega rapa?

Smith: Absolutno. Ko smo bili v neki vasi v Mozambiku, so bila po stenah koč, ki nimajo ne elektrike ne tekoče vode, napisana imena Jay-Z in Tupac. Rap je prispevek temnopoltih Američanov svetu. Zato vsi ljudje po svetu mislijo, da smo temnopolti ljudje taki, kot nas predstavljajo raperji. Raperji me torej nekako zastopajo. Vendar, pri Eminemu recimo, ne vidim nič problematičnega. On je pač kreativen glasbenik, včasih kar malo preveč, kar mu daje priokus po farsi. Toda hkrati bi Eminem rad prepričal ljudi, da je to, kar opisuje v svojih skladbah, resnično njegovo življenje. Malce je neumen, vendar se zabava in ne dela škode.

Playboy: Koga najbolj občudujete?

Smith: Mnogo fantov je zelo dobrih, toda Jay-Z je najbolj talentiran mainstreamovski hip-hoper. Moral bi raziskati še več različnih tem. Je pameten, zato sem prepričan, da bo to tudi storil.

Playboy: Dan neodvisnosti je bil gigantski hit, toda z izjemo Vojne zvezd (Star Wars) s Harrisonom Fordom takšni filmi iz igralcev skoraj nikoli ne naredijo superzvezdnikov. Ali ste vedeli, da boste s tem filmom postali superzvezdnik?

Smith: Sploh ne. Ko sem prebral scenarij, se mi je zdel zabaven. Oglas za film je bil pa prava bomba, takrat sem vedel, da bo film hit.

Playboy: Plačali so vam milijon dolarjev, film pa je prinesel 900 milijonov dobička. Ste se počutili ogoljufanega?

Smith: Pred filmom sem se ukvarjal z glasbenim biznisom, zato sem vedel, da se vse nekje izenači. Če mi je Dan neodvisnosti prinesel glede na vloženi trud neprimerljivo manj denarja, sem z Baggerjem Vanceom zaslužil več kot preveč. Eddie Murphy mi je nekoč dejal: »To je maraton, stari, ne sprint. Navadi se.«

Playboy: Ko ste v Legendi o Baggerju Vanceu nastopili kot druga violina ob Mattu Damonu, so bili ljudje presenečeni. Nekaj kritikov je očitalo, da je bil vaš lik preveč servilen.

Smith: Meni je bil Bagger zelo pri srcu. Preprosti koncepti, ki se pojavijo v filmu, so zelo blizu mojim lastnim predstavam o življenju. Rad imam primerjavo z golfom. Ko enkrat udariš prvo žogico, je najpomembneje, da ne odnehaš, ne glede na to, kam se je odbila.

Playboy: V primerjavi z nenehnimi udarci v glavo pri Aliju ste se za film Legenda o Baggerju Vanceu odločili tudi zato, ker je bila to priložnost ves dan igrati golf?

Smith: Oh, da. Vsekakor pa sem za film zaslužil absolutno preveč; jaz bi moral plačati, da sem lahko posnel ta film. Mojemu menedžerju ne bo všeč, če to objavite. Ampak resnično se nisem pri filmu še nikoli tako zabaval.

Playboy: Odrasli ste v Philadelphiji. Imeli ste precej stroge starše, ki so pričakovali, da boste uspešno končali šolanje. Ali je bilo težko, ko ste jim pri osemnajstih povedali, da so vaši nameni drugačni?

Smith: Najteže je bilo mami. Bil sem kronični štirkar. Naredil sem si celo strategijo, kako ostati na štirici: vse šolske naloge sem pisal pet in potem mi ni bilo treba pisati domačih nalog, saj so prinesle le 10 odstotkov celotne ocene. Mami ni bilo po godu, da sem se ukvarjal s takimi oslarijami, težko se je sprijaznila.

Playboy: Ali je pozneje popustila, ko je videla, da vam uspeva drugje?

Smith: Uspelo mi je, dobil sem prvega grammyja za rap. Starši so hoteli, da se po letu dni vrnem v šolo, toda ravno takrat mi je šlo najbolje. Odšel sem v London, kjer sem posnel album in podpisal pogodbo. Čeprav je bilo za mamo takrat težko, ima zdaj najnovejši model mercedesa in mislim, da se bo počasi sprijaznila.

Playboy: Vam je žal, da nimate končane srednje šole?

Smith: Da. Toda ničesar v svojem življenju ne bi hotel spremeniti, saj bi, če bi spremenil le eno stvar, ta spremenila tudi vse drugo. Čutim pa, da v meni živi učenjak, in srce me boli, saj se mi zdi, kakor da zanemarjam del sebe. Rad bi bil toliko več od tega, kar sem zdaj.

Playboy: In to je?

Smith: Hočem, da je svet boljši, ker sem jaz živel v njem. V zadnjem letu sem se srečal z Nelsonom Mandelo in Mohamedom Alijem. Ko sem se znašel v njuni bližini, sem se počutil čisto bednega. Navadna ničla. Vem pa, da imam potencial in moč, da postanem karkoli. Marsikaj lahko spremenim, saj me zaradi mojega načina življenja pozna in spoštuje ogromno ljudi. Toda namesto tega sem za zdaj ujet v svetu filmov.

Playboy: Ko ste dobili prvega grammyja, ste dobili tudi precej denarja in ga vsega zafrčkali ter prišli navzkriž z davkarijo. Kaj je bila najbolj nora stvar, ki ste si jo privoščili s tem denarjem?

Smith: Kupil sem si šest avtomobilov in garažo, v katero sem lahko spravil enega. Vsepovsod sem imel parkirane avtomobile in motorje. Počasi sem prišel tako daleč, da nisem imel več denarja za bencin. Tako hudo je bilo.

Playboy: Kako sta reagirala vaša starša?

Smith: Takrat sem bil že zelo uspešen, tako da se nista preveč vmešavala. Oče je zmeraj dejal, da se lahko vrnem domov, če bom kaj potreboval, in mu pomagam pri njegovem poslu s hladilniki.

Playboy: Ste se potem spremenili ali pa ste s televizijskimi serijami preprosto zopet zaslužili denar za zapravljanje?

Smith: Če imaš veliko denarja in potem bankrotiraš, je to nekaj drugega, kakor če si že od nekdaj brez denarja. To, da nikoli nisi imel denarja, je za nekaj svetlobnih let boljše od tega, da bankrotiraš. Če si zmeraj brez denarja, potem misliš, da bo enkrat vse drugače, ko ga boš imel na pretek. V obratnem primeru točno veš, kaj si imel in kaj vse si zapravil. Takrat se zares zamisliš nad samim seboj, nad tem, kakšen človek si v resnici, in pretehtaš odločitve, ki si jih sprejel.

Playboy: Velik del filma o Aliju govori o njegovem duhovnem potovanju, o njegovi preobrazbi v muslimana. Vzgojeni ste bili kot katolik in nekoč ste dejali, da so župniki in nune v katoliških šolah rasistični …

Smith: Moj odnos z Bogom prek drugih ljudi ne obstaja. Sva samo jaz in on. Kot otrok sem hodil v katoliško šolo in nekoč mi je ena izmed nun rekla »črnuh«. Nisem mogel verjeti svojim ušesom, le mislil sem si: »Kako to, da je Bog zaposlil prav njo?!«

Playboy: Kako ste takrat v zgodnji mladosti odreagirali na žalitev nadrejenega človeka?

Smith: Že pred tem so me velikokrat imenovali »črnuh«, tako da me beseda ni več bolela. Toda bil sem totalno šokiran, da je to izrekla nuna. Ups. Moja babica in mati sta bili baptistki in moja babica mi je pokazala pot do Boga. Moč in lepoto Boga sem ocenjeval prek nje. Tista nuna pa zame mi pomenila neposredne povezave z Bogom, zato to ni bila najtežja stvar na svetu, bilo pa je zoprno.

Playboy: Kaj bi rekli svojemu sinu, če bi pri osemnajstih naznanil, da bo obesil šolo na klin in odkorakal v svet rapa?

Smith: Vse, kar svojim otrokom lahko damo, so znanje, disciplina in ljubezen. In to jim bom tudi dal. Moji otroci niso moja last. Jaz sem sam svoj človek in tudi oni bodo. V življenju moraš poskusiti zadeti, pa čeprav zgrešiš. To je še vseeno bolje, kakor da nikoli niti ne poskusiš.

Playboy: Poročili ste se zelo mladi, dobili sina in se potem tudi razvezali od soproge. Kaj je bilo najteže?

Smith: Ločitev je zame poraz in izgubljati ne maram. Moj pristop k vsaki situaciji je, da ne bom izgubil. Ne samo, da bom zagotovo zmagal, temveč da bom zmagal bolj kot kdorkoli kdajkoli prej. Če ti je kdaj v življenju uspelo, moraš ta koncept uspeha prenesti na vsa druga področja, kjer želiš uspeti. Ločitev je bila težka, ker je bila zame nekaj povsem novega. Poročila sva se, ko sem se začel ukvarjati s Six Degrees, bil sem izgubljen in mislim, da ni vedela, s kom se je pravzaprav poročila. To je bil zelo težek trenutek v moji karieri in moj zakon je bil žrtev mojega uspeha, mojega napredovanja v umetnosti.

Playboy: In potem ste se zaljubili in poročili z Jado Pinkett. Kaj je drugače?

Smith: Najpomembnejša stvar v partnerstvu je ista frekvenca. Z Jado se ujameva v 85 odstotkih, zato čas, ki ga preživiva skupaj, posvečava preostalim 15 odstotkom. Z Jado se redko prepirava. Pri večini ljudi se začne s 40 odstotki.

Playboy: Zvezdniški pari se zadnje čase pogosto razhajajo: Tom in Nicole, Alec in Kim, Jennifer in Puffy ...

Smith: Z Jado sva se dogovorila, da je vse, kar izrečeva, izključno le čista resnica. Nobenih laži. In pika. Nobenega olepševanja, da bi drug drugemu kaj prihranila.

Playboy: Mnogim bi se to zdela bližnjica do ločitve.

Smith: Z Jado oba verjameva, da nama brez tega ne bo uspelo, tak je najin dogovor. Če jo recimo nekaj vprašam, hočem vedeti resnico, v celoti, neolepšano. Šele ko oba partnerja funkcionirata na tem nivoju, se lahko

poglobita v pogovor in odnos deluje. Mnogim ljudem pa se zatakne že pri: »Srček, kako sem videti v tej obleki?« Ne komplicirajte. Povejte, kar mislite.

Playboy: Verjetno je laže odgovoriti na to vprašanje, če imaš ženo, ki je videti kot Jada Pinkett.

Smith: Ne. Tudi njej se kakšna obleka ne poda. Karkoli rečem svojim prijateljem, lahko rečem tudi svoji ženi, pa četudi je govor o zadnjici kake druge ženske. Takšen sem. Če komu ni do moje družbe, naj se sam odloči, da gre.

Playboy: Ali sta z Jado sklenila predporočno pogodbo?

Smith: Ne. Ta koncept mi ni bil nikoli všeč. Smisel vsega je v tem, da paru uspe, da ostaneta skupaj do konca svojih dni. Nisem tip človeka, ki bi imel še rezervni plan, plan B, saj plan B človeka le odvrača od plana A.

Playboy: Nekoč ste Jadi poslali tovornjak rož. Se spomnite še kakšnega primera pretirano romantičnega dvorjenja?

Smith: Zanosila je z mano. Ah, šala! Ne, zares. Za Jadin 28. rojstni dan sem naročil, da ji je pod oknom ob šestih zjutraj zaigral latino kvartet. Ob sedmih je morala že v službo, zato sem poskrbel za bujenje. Medtem ko so peli pesem Mi Amor, sem jo sam pospremil do njenega darila.

Playboy: In to je bilo?

Smith: Ferrari 456.

Playboy: To pa je romantično.

Smith: Ja, veste, sem romantičen tip. Začeti se mora romantično, da se potem vse bolj razvname …

Michael Fleming

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri