Walter Wolf

  • 24.01.2015

Slovenski Playboy je sredi leta 2007 naredil intervju z Walterjem Wolfom. Preberite, kaj je takrat povedal Tadeju Golobu in Miranu Ališiču.

(Foto: Bor Dobrin)

8 fotografij v galeriji

Walter Wolf je – o tej trditvi si mislite, kar si pač hočete – v svetu najbolj znani Slovenec. Ne Janez Drnovšek, ne Milan Kučan in ne Jure Košir mu v tem ne sežejo niti do kolen.

Prebirajoč časopisno dokumentacijo o našem tokratnem sogovorniku, sem izvedel o slovenskih novinarjih tole: da jih najbolj zanima, ali je Walter Wolf Slovenec, Nemec, Avstrijec, Kanadčan ali kaj petega. Ko dobijo odgovor na to dilemo, se usmerijo k poizvedovanju, kakšno je gostovo denarno zdravje. Razpon ugotovitev teh poizvedb sega od oznak multimilijonar s 300 milijoni dolarjev v žepu do ugotovitev, da ima nekaj malega za sproti.

Z Walterjem Wolfom smo se srečali v Pazinu (ne, ni Hrvat), v hotelski restavraciji podjetja Puris (Purani Istre), katerega član upravnega odbora je. Pred pogovorom smo nekaj malega pojedli, pršut z olivami in s sirom ter testenine s tartufi. Tega ne bi omenjal, če ne bi Walter kak mesec pred nami za isto mizo posadil Ralfa Schumacherja, mlajšega brata petkratnega svetovnega prvaka formule 1 Michaela, ki tudi sam zelo uspešno dirka pri Williamsu, eni od najboljših ekip tega hitrega cirkusa, in ga pital s puranovimi zrezki, česar mu Ralf menda še danes ne more odpustiti. Ko mu je kolega Miran Ališič prenesel Ralfove pritožbe, se je Walter samo hudomušno namrščil: »Presneti smrkavec, mu bomo prepovedali vstop v državo, pa bo.«

Ralf Schumacher ni edini znani človek, s katerim je kdajkoli prijateljeval Walter Wolf. Seznam ljudi, s katerimi je bil na ti, vsebuje imena, kot so Pierre Elliot Trudeau, nekdanji kanadski premier, Frank Williams, Niki Lauda, Jody Schekter in Bernie Ecclestone, pomembni možje iz sveta formule 1, kjer je Wolf v vsega enem letu pustil neizbrisno sled (njegovi ekipi je uspelo zmagati že na prvi dirki, s čimer sta se dotlej lahko pohvalili le Alfa Romeo in Mercedes), pa George Harrison, pred letom dni umrli Beatle.

Rodil se je v Gradcu pred 63 leti, očetu Nemcu in materi Štajerki, hčeri Slovenke in Avstrijca. Ko je bil star dve leti, se je družina preselila v Maribor, v katerem je Walter ostal do svojega 14. leta, potem pa so se po očetovi vrnitvi iz ruskega ujetništva preselili v nemški Wuppertal. Od tam je 19-letni Walter z desetimi dolarji v žepu odplul proti novemu svetu, v katerem si je po zanimivih kolobocijah, o katerih rad zabavno in s samoironijo pripoveduje, ustvaril prvo družino, ki zdaj prebiva na 7000 hektarjev velikem posestvu ob vznožju Skalnega gorovja nad Vancouvrom.

Čeprav je Kanada zelo velika država, je bila že kaj kmalu premajhna za njegov begajoči duh, ki ga je za pet let odpeljal v Nigerijo, in to v času najhujše državljanske vojne v tej centralnoafriški državi, potem pa nekajkrat okrog našega planeta, vedno v iskanju biznisa. Ko smo končali pogovor v Pazinu, recimo, je sedel v svoj mercedes z dvanajstvaljnim šesttisočkubičnim motorjem in se odpeljal v Parmo, kjer ima … ne vem več kaj.

V Slovenijo, do katere je prijazno-kritično razpoložen, ga je pripeljal Tone Vogrinec, mladostni mariborski prijatelj, ko se je v drugo poročil z Avstrijko iz Gradca. Tako ima zdaj v Mariboru hišo, ki jo uporablja v času Zlate lisice, drugje v Sloveniji pa dve slabi poslovni izkušnji, ko je nepremišljeno posodil denar in (enkrat) tudi ime. Govori v zabavnem mariborskem narečju, polstoletna odsotnost od doma se pozna le po občasnih kanadsko-nemških izraznih vrinkih. Te unikate smo skušali v besedilu ohraniti.

Playboy: Rodili ste se v Gradcu, a se že kmalu, če se ne motim, preselili v Maribor?

Wolf: Ja, 41. leta sem bil že v Mariboru, pa do 54. Adolf je v Maribor prispel 25. maja, jaz pa 21. oktobra, ampak jaz seveda brez pancerjev (tankov, op. p.).

Playboy: V povojnem Mariboru se vam kot sinu nemškega vojnega ujetnika v Rusiji najbrž ni ravno najlepše godilo?

Wolf: Ne, ni bilo ravno galantno. Mi nismo imeli živilskih kart in drugih stvari, ampak časi so bili taki. Kot otrok tega nisem tako hudo občutil. Veš, da nimaš tega, kar imajo drugi, imam pa zdaj stvari, ki jih drugi nimajo.

Playboy: Takrat so Nemci odšli iz Maribora?

Wolf: Štajerci, ja. To je bilo etnično čiščenje. Za božič so jih naložili v vagone namesto svinj in poslali gor. Zdaj delajo tak cirkus zaradi etničnega čiščenja v Srbiji … Je to kaj novega? To se dela že tisoč let.

Playboy: Vi ste ostali. Vas niso nič maltretirali?

Wolf: Ne, mama je Slovenka in na začetku so nas poskrili po nekih vaseh, potem se je najhujše pomirilo. Kaj pa bodo naredili eni gospe s tremi otroki? Saj moj oče ni bil vojak, bil je gradbinec. 1944. je sicer odšel v vojsko, samo ne v Slovenijo, ker jih tam niso potrebovali, pač pa v Rusijo. Od tam se je vrnil šele leta 1954 po posredovanju Adenauerja (povojnega kanclerja Zahodne Nemčije, op. p.).

Playboy: Kot otrok ste menda v nekem spisu napisali, da bi bili radi, ko odrastete, bogataš. To drži?

Wolf: Ja, enkrat so me vprašali, kaj bi rad bil, in ko sem jim odgovoril, so mi rekli, da sem 'blesavi Švabo'. Tako sem pa odgovoril zato, ker sem kot svoj prvi film v kinu gledal igralca Rhetta Skata v vlogi nekega rančerja. Star sem bil deset let in se mi je fajn zdelo, ko se je pripeljal z velikim kadilakom in je nekdo rekel: »Poglej, ta je pa milijonar.« Pa sem si rekel: »Benti, ta ma pa super poklic, ne.« In potem me drugi dan v šoli vprašajo, kaj bi rad bil. Milijonar, ne.

Playboy: Je šlo za otroški preblisk ali ste si potem ves čas prizadevali, da bi postali 'milijonar'?

Wolf: Ne, ne, film sem gledal in se mi je dopadel. Tako kot nekdo drug gleda kak drug film in bi potem rad bil lokomotivfirer (strojevodja, op. p.) ali pa šofer, saj ni važno, kaj. Jaz sem pač gledal ta film in se mi je dopadlo, ker je imel okoli sebe veliko lepih punc pa kabriolet … Zdelo se mi je, da ima super poklic.

Playboy: In ko se je oče vrnil v Slovenijo, ste se izselili v Nemčijo?

Wolf: Ne, oče se ni vrnil v Slovenijo. Iz Rusije je prišel v Nemčijo in smo dobili od nemškega konzulata pasoše ter jugoslovansko dovoljenje, da smo lahko odšli gor. Star sem bil štirinajst let. Najprej smo šli v Nemčiji skozi lager, potem pa v Wuppertal, kjer je dobil oče zaposlitev.

Playboy: In tam ste se izučili za letalskega mehanika. Je bila to že povsem vaša odločitev?

Wolf: Ja, to je bila že moja odločitev, čeprav sem vedno hotel biti pilot. Za šraufanje nisem bil zainteresiran. Potem sem hkrati delal, da sem si nabral ure, ki sem jih porabil za letenje. In ko sem imel licenco, sem odšel v Ameriko iskat delo. Ker ga v USA nisem našel, sem pristal v Kanadi. Od Karitasa sem si sposodil 200 dolarjev in se z ladjo, ki je do Amerike potovala 18 dni, bila je stara ladja, Arcadia, letnik 1936, odpeljal v Ameriko. Imel sem najcenejšo karto, tako da sem pristal v najnižjem delu ladje. Če bi bil še pol metra niže, bi me vlekli pod njo. Vsak val sem čutil.

Playboy: Potovali ste sami?

Wolf: Ja, čisto sam.

Playboy: Angleško ste znali?

Wolf: Ne, nekaj besed, ki sem jih pobral s Karitasovih prospektov. No, tako sem prispel v New York in tam iskal delo. Imel sem neko zvezo, župnika, ki ga pa takrat, ko sem prispel v Ameriko, ni bilo tam – ni me ravno čakal, da pridem – tako da sem prvo noč prespal v cerkvi. S seboj sem imel deset dolarjev in začel iskati delo. Dobil sem ga na neki tankšteli (bencinski postaji, op. p.), katere lastnik je bil Žid, ki je govoril nemško. Menjaval sem olje in take reči. Vsakih nekaj mesecev sem iskal drugo službo, zaslužil po deset centov več in nato naletel na oglas v časopisu, v katerem je podjetje Bradley Airservice iskalo pilote. Jaz pa na vlak in aprila 1960 v Kanado.

Bradley Airservice je bila majhna firma, ki je dajala v najem letala za cropdasting in geophysics (zapraševanje polj in geološke raziskave, op. p.), s katerimi so iz zraka z malimi cesnami 310 iskali najdišča urana. Dve sezoni sem tako letel za njih, pozimi smučal, potem sem pa naredil neko bedarijo …

Playboy: Bedarijo?

Wolf: Z avionom sem za stavo zapeljal pod nekim mostom in so me čez noč vrgli iz službe. Da letala niso narejena zato, da bi letela pod mostom. Težava je bila, ker je bila za mostom hidrocentrala, in če bi treščil vanjo in pri tem presekal kak hohšpanung (visokonapetostni, op. p.) kabel, bi brez luči ostalo pol Montane. Še pristal nisem, ko sem po radiu že slišal. »Charlie, papa jenkie, pridi!« In je šla licenca. Spet sem bil prisiljen iskati delo, ki sem ga našel v nekem gradbenem podjetju. Ampak ko sem se leta 1964 vrnil z olimpijskih iger v Innsbrucku, na katerih sem tekmoval v smuku, je šla firma v bankrot in spet nisem imel dela. Potem sem nategnil pet prijateljev, da je vsak med njimi vložil po 25.000 dolarjev v to podjetje, ki je dobilo dober contract (pogodbo, op. p.), do katerega smo prišli prek mojih smučarskih zvez. Dogovorili smo se, da jaz v treh letih izplačam vsakega od njih doppeld (dvojno, op. p.), se pravi s 50.000 dolarji.

Playboy: Nekje sem prebral, da naj bi dobili posojilo za odkup podjetja tudi zaradi vašega tasta, visokega kanadskega politika?

Wolf: Ne, posojilo sem dobil od banke, ko moj tast ni bil več minister. Njegovo poznanstvo mi sicer ni škodilo, ampak dosti pri tem nima opraviti. On je bil sicer pred tem šef britanskih komandosov, in ko sem šel k njemu vprašat za roko svoje bodoče prve žene, je za trenutek odložil časopis, me pogledal izza očal in vprašal: »Pa misliš, da si jo lahko lajštaš (privoščiš, op. p.)?« »Ne vem,« sem rekel, »bom probal.« »V redu, potem jo pač imej,« in sem se pobral in šel.

Playboy: In to podjetje ste potem postavili na noge?

Wolf: Predstavljajte si takole: če bi recimo Miran prišel na banko in tam rekel, da je ustanovil podjetje, v katerem so Bernie Ecclestone pa Walter Wolf in podobni, bi ga povsem drugače gledali, kot če bi rekel, da je sam. No, take pubece sem imel jaz za seboj, ko sem šel na banko po aufsglajh (poravnavo, op. p.). Lord Thompson, znani lord Thompson of Fleetstreet, eden najbogatejših ljudi na svetu, je bil moj kolega, saj sva skupaj dirkala. »No,« je rekel bank menedžer, »če so pa to njegovi kolegi, potem pa že ne more biti tak gologuzer, ne?« Tako sem dobil kredit, še prej pa so hoteli videti mašine, ki jih je imela gradbena firma. Poiskal sem si mehanika, Nemca, ker Nemci so za te stvari najboljši, pisal se je Rudi Lenart, in sem ga privlekel, da je porihtal te stare mašine. Potem smo jih lepo poštrihali, dva meseca smo delali dan in noč, dokler ni prišel cenilec zavarovalnice in sem mu jaz, ki sem bil takrat v Kanadi precej znan zaradi smučanja in dirkanja, rekel: »Mi bi to radi zavarovali za toliko in toliko.« Rekel je: »U, benti,« ampak je naredil tako, kot smo hoteli. Podarili smo mu Fischerjeve smuči in je pač malo več ocenil, kot je bilo vse skupaj vredno. In s tisto cenitvijo smo leteli na banko, jo pokazali in dobili na zavarovalnino za opremo kredit v njeni dvakratni vrednosti. Vredna pa ni bila pol tistega. (smeh) To je bilo v času, ko se je v Montrealu začela svetovna razstava, Expo. Ker sem imel kar dobre zveze, smo dobili dober posel, delali smo en otok in tunel. In ta firma, ki sem jo kupil praktično za nič, je naredila v tretjem letu za šest milijonov dolarjev prometa. Že po dveh letih sem izplačal partnerje, ki so bili vsi srečni, da jim ni treba čakati še eno leto.

Playboy: Takrat ste torej obogateli?

Wolf: Potem sem to podjetje prodal za 12 milijonov dolarjev in kupil borfirmo (podjetje za vrtanje naftnih vrtin, op. p.), plačal zanjo šest milijonov dolarjev in ugotovil, da nimam kaj delat. Nihče ni iskal nafte. In tako hitro, kot sem prišel do denarja, sem ga skoraj vsega tudi izgubil. Ampak sem imel spet srečo. Smučal sem namreč za eno od montrealskih univerz, na kateri je predaval tudi profesor Trudeau, ki je bil tudi športnik in je veliko smučal z menoj. V Kanadi imamo pa tekmo v ameriškem nogometu, na kateri se spoprimeta ekipi vzhoda in zahoda, ki jo mora odpreti predsednik vlade, ko brcne tisto blesavo žogo.

Trudeau, ki je to postal (v letih med 1968–79 in 1980–84, op. p.), se je po tekmi s svojimi spremljevalci oglasil v nekem klubu, v katerem sem bil zaradi poslovnih opravkov tudi jaz. Nisem ga videl že štiri leta, poznal sem ga kot profesorja, ampak cvišen (medtem, op. p.) je on postal prime minister (predsednik vlade, op. p.). Hotel sem že iti mimo, ko me je zagledal in poklical: »Pridi z nami nekaj popit.« Malo čudno sem ga gledal, on je le bil prime minister, jaz pa nikad ništa. Potem pa sem med pogovorom, ko me je vprašal, kako sem in kaj delam, malo pojamral, da imam vrtalne mašine, pa nič dela.

Rekel je: »Pridi, če imaš kaj časa, v Ottawo pa me obišči in se bova kaj zmenila.« U, jebenti, takoj sem našel čas, veš, kako je, če je voda tu (pokaže na nos, op. p) (smeh) … in sem bil čisto 'slučajno' že drugi teden v Ottawi. Takrat ga sicer ni bilo tam, ampak čez par dni se pritrese k meni v pisarno moja sekretarka: »Prime minister je na telefonu!« No, in sem šel spet 'slučajno' v Ottawo. »Ne vem, kaj ti lahko pomagam,« je rekel, »ampak mi imamo program, ki se imenuje Columbov plan, foreign aid program (pomoč tujim deželam, op. p.). Poklical bom vodjo tega programa, če bi se našlo kaj zate.« Čez nekaj dni me pokliče Moriss Strong, takratni vodja tega programa, zdaj zaposlen v Združenih narodih, naj se kaj oglasim v Ottawi, če imam kaj časa.

Seveda sem ga imel, itak nisem imel kaj delat. »Ena možnost obstaja za rešitev tvojih težav,« je rekel, ko sva se dobila. »Nigerija. Tam se da delat, ker ne smejo Amerikanci pa Francozi pa Rusi in Angleži.« V Nigeriji je bila vojna med federalnimi enotami in Biafro in vsi so bili vmešani ali na eni ali na drugi strani. »Če hočeš iti tja dol, lahko greš in delaš, je pa malo nevarno.« »Ah, klinc, naj bo nevarno ko hudič, bolje to kot bankrot,« sem si mislil in bil čez en teden že v Nigeriji. Tam sem ostal pet let, celo vojno.

Playboy: Kako je bilo tam?

Wolf: Kako je bilo v Bosni, ko so se streljali? Mi smo delali zunaj na morju, enkrat so prišli biafrovci in nam pobrali vso hrano, drugič pa Nigerijci. Mi smo sicer delali na ozemlju Biafre, ampak na licenco federalne regirunge (z dovoljenjem zvezne vlade, op. p.). Ampak ker smo bili Kanadčani, nismo bili involvirani (vpleteni, op. p.) v njihovo vojno. Delali smo na stolpu, ki smo ga imeli v najemu od Zapate drilling, njen predsednik pa je bil George Bush starejši. Tako sem torej z njim podpisal contract (dogovor, op. p.) o najemu.

Playboy: Vseh pet let ste preživeli v Afriki?

Wolf: Ja, tam sem vodil firmo. Vojna je trajala dve leti. Enkrat po tistem, ko se je že končala, sem sedel pred hotelom v Lagosu in gledal eno Italijanko, katere mož je delal na morju, in ki je zgledala zelo potrebna, ko se naenkrat pojavi en črnec, zrihtan ko vrag, zadaj pa trije, štirje vojaki s kalašnikovkami.

»Ste vi gospod Wolf?«

Sem rekel: »Ja.«

»Bi vi šli z nami?«

»Uf, mater,« sem si mislil, »kaj sem pa naredil?«

Takoj mi je bilo vroče, še bolj kot že itak v Nigeriji. Problem je bil, da sem v Nigeriji spoznal nekega Žida, ki je izdajal časopis z imenom Flamingo, ki se je prodajal v 17 državah v Afriki. Tiskali so ga na Finskem, urejali v Londonu …, nek tak mickey mouse aranžma, nihče ni točno vedel, kaj in kako. No, in ta urednik mi je tam jokal, da ga bo vrag vzel, če ne bo dobil šestdeset tisoč dolarjev. Kar takrat ni bilo tako malo. »OK, fajn,« sem rekel, »ti dam šestdeset tisoč dolarjev, ampak potem bom jaz 60-odstotni lastnik časopisa.« »Super, super,« je rekel in naenkrat sem bil zeitungsmagnat (časopisni mogotec, op. p.). 125.000 izvodov se je prodalo tega časopisa v 17 državah, več ljudi pa itak ne zna čitati tam doli. Sploh ni bil tak slab magazin. Sem mu pa tudi rekel: »Ampak, če boš pa kaj slabega napisal o federalregirungi (zvezni vladi, op. p.), bom iz tebe naredil krokodilfuter (hrano za krokodile, op. p.)!«

Ko so prišli po mene, sem takoj pomislil, da je napisal kako bedarijo in so prišli, ker vedo, da sem lastnik magazina, da me bodo spolirali. Odšel sem v sobo, da bi se oblekel, oni pa za menoj. Potem so me nabasali v avto, za njim pa džip s temi štirimi in kar not v kasarno, v kateri je zaradi sigurnosti stanoval tudi predsednik. Mi je šlo po glavi: »Ta je pa moral svinjarijo narediti, da me bo kar predsednik sam ustrelil.« Deset minut sem čakal pred vrati njegove pisarne, potem se pa vrata odprejo in notri je bil Gowon (Yakubu Gowon, predsednik Nigerije med letoma 1966–75, op. p.). Črn, ampak drugače fejst dedec. Sedi in me gleda.

»Sedite, gospod Wolf.«

Sedem in vsi drugi, razen tistega, ki je šel po mene, zapustijo pisarno.

»Veste, gospod Wolf, vi ste prišli sem v kritičnih časih, pa ta magazin je vaš …«

»Ja, ja,« sem takoj vskočil, »ampak jaz nimam nič s tem, samo denar sem posodil …«

»Ne, ne, je že v redu, odkar ste vi to kupili, je začel zelo pozitivno pisati o naši državi.«

»A,« sem rekel, »tega pa nisem vedel.«

»No, in zdaj bi mi radi napravili nekaj za vas.«

»Ne, ne,« sem rekel, »ni treba. Jaz sem kar srečen s tem, kako je. Če sem lahko dal šestdeset jurjev za magazin, potem že ni tako slabo.«

»Bi bili radi partner naše države za surplus oil (naftne presežke, op. p.)?«

»Ne vem, jaz sem bolj doma v gradbeništvu,« sem se tam izmotaval, »na nafto se ne spoznam kaj dosti.«

»Brez skrbi, mi imamo zveze, vi jih imate, bomo že …«

Itak so vse vedeli. Oni so takrat producirali dva milijona burell (sodov, op. p.) nafte na dan in kar je niso potrebovali za sebe, so prodajali na trgu. Potem smo odprli firmo, ki je postala ekskluzivni prodajalec vseh nigerijskih surplus oil (naftnih presežkov, op. p.). V dogovoru, ki smo ga podpisali leta 1973, je bila cena nafte določena na 4,62 dolarja za sod. Sem si rekel: »Benti, kaj bom zdaj jaz s tem kur… oljem? Ga bom jedel?« Prvi ladung (tovor, op. p.) nafte je bil težek 250.000 ton. Jaz sem bil takrat v Las Palmi na Kanarskih otokih, kamor so me poklicali moji ljudje iz Rotterdama.

»Walter, si videl, kaj se dogaja z nafto?«

»Kaj?«

»Olje je skočilo z včeraj na danes na 7,20 dolarja.«

Najprej sem jim rekel, naj vse še enkrat preverijo, potem pa, naj me kličejo vsaki dve uri, da bom vedel, kaj se dogaja. Ko sem se zjutraj zbudil, je bilo olje po 8,50. Hotel sem, da bi nafto takoj prodali, pa so me prepričali, da bo njena cena verjetno še zrasla. Potem me je pa žrlo, želodec pa to, dokler se nisem odločil.

Manj kot nič itak ne moreš imeti in sem naročil, naj pokličejo ladjarja Papakristidisa in naj reče svojemu kapitanu, naj ne gura prehitro. (smeh) Ko je ladja prispela v Rotterdamhafen (rotterdamsko pristanišče, op. p.), je bilo olje po 24 dolarjev. Na koncu našega poslovanja, trajalo je deset mesecev, smo nafto prodajali po 36 dolarjev, plačevali pa še vedno po 4,62. Mojih je bilo pri tem biznisu deset odstotkov.

Playboy: Nekateri novopečeni bogataši imajo zaradi denarja same težave. Vas je kdaj zaneslo?

Wolf: To vedo drugi okrog tebe, sam težko rečeš. Samo mi smo že prej v Nigeriji dobro zaslužili. Me je pa zaneslo v formulo 1. S tem naftnim biznisom sem toliko zaslužil, da sem dal garancije tovarni avtomobilov Lamborghini, da je lahko nastal countach (sloviti dvanajstvaljni cestni dirkalnik, op. p.) in sem imel popoln nadzor nad firmo. Ko sem pa hotel z lamborghinijem na dirke, so štrajkali proti meni. »Potem vas pa k… gleda,« sem rekel in odprl svojo firmo Walter Wolf's engeenering.

Pobral sem ljudi od Franka Williamsa (današnji lastnik in vodja ekipe Williams, op. p.), od Lotusa Petra Warra, od Hesketha Harveyja Postlewaitha (kasneje Ferrari, op. p.), od Lole Patricka Heada (sedanji solastnik Williamsa in njegov glavni konstruktor, op. p.) in od Reynarda sem vzel Adriana Neweyja (danes glavni konstruktor McLarna, op. p.).

Playboy: Dream team današnje formule 1, pravzaprav?

Wolf: Če hočeš zmagati v formuli 1, pa tudi v vseh drugih športih je enako, moraš vzeti te, ki so tam že bili. Oni vedo, za kaj gre. No, ampak začelo se je pa tako, da sem najprej pomagal Franku Williamsu, kupoval motorje za njegove dirkalnike, ki so se pa zmeraj bolj zadaj vozili. Zakaj pa gre človek dirkat? Zato, da bo zmagal, ne? Oder (ali, op. p.) se greš pa špancirat, da te vidijo. Ti kdo reče: »Super, sem bil drugi.« Ma ja, super. Povej mi razliko med drugim, prvim in desetim?

Playboy: Točke?

Wolf: Ne. Če gre deset ljudi na lajtergo (lestev, op. p.) brez hlač, gleda drugi isto stvar kot deseti. Je tako? Kdo gleda v sonce? Če dirkaš, dirkaš, in to pomeni, da gre za zmago, če pa veš, da tega ne boš mogel …

Playboy: Danes teh ljudi, vseh skupaj, pravzaprav nihče ne more kupiti, ker so preprosto predragi. Kako ste jih vi odkrili, ste imeli nos za to?

Wolf: Zbral sem te ljudi, jim ponudil denar in niso imeli nič proti temu, da bi delali zame. »Samo,« so rekli, »pridemo k tebi, ampak najprej nam pokaži denar.« No, in sem poklical svojega bančnika na Bermudih in mu rekel, da bi gospodje radi šli pogledat moj bank konto (bančni račun, op. p.), ker teh stvari ne bomo urejali po telefonu. Ko so se vrnili, so se smejali do ušes. (smeh) »Ja, pridemo, ampak samo še nekaj. Da ne bomo dirkali kar tako, ti damo seznam dirkačev, od katerih hočemo imeti enega.«

Na prvem mestu je bil napisan Niki Lauda, potem Jody Schekter, tretji Mario Andretti in četrti Ronnie Peterson. Šel sem k Nikiju, ki ni verjel, da bo kaj iz tega in je rekel ne. Potem sem šel do Jodyja, za katerega sem vedel, kak religion (vero, op. p.) ima (Schekter je Žid, op. p.) in ga vprašal, koliko zasluži pri Tyrellu. Je rekel, da pol milijona dolarjev. »No,« sem ga vprašal, »bi rad zaslužil milijon? Pridi v mojo hišo v London in se bova dogovorila.« »Ja, pa kako …« je nekaj jejcljal, ampak zvečer se je pa oglasil in sva se zmenila.

To prednost sem imel pred drugimi, da sem jih lahko izplačeval z računa na Bermudih, kjer ni nobenih davkov. Vsi so prišli. Denar vse kupi. Saj se lepo reče, da ljubezni in zdravja ne moreš kupiti, ampak ko imaš dosti denarja, imaš tudi pri ljubezni dobre možnosti. (smeh)

Playboy: Kako so pa drugi v formuli 1 gledali na vas?

Wolf: 6. junija 1976 sem bil na dirki v Brands Hatchu in sem po njej rekel: »Drugo leto pridem in vas bom zmazal, da vam nič ne bo jasno. Boste mislili, da je priletel Mac Artur …« Smejali so se, ampak na prvi dirki naslednje sezone, v Argentini, jih je smeh minil. »Eh, je imel srečo,« so rekli. Na naslednji dirki smo spet vodili, resda samo štiri kroge, preden nam je eksplodiral motor. V Južni Afriki smo bili drugi, ampak ti bom povedal, zakaj.

Če ne bi Tom Pryce (angleški dirkač, ki je na tej dirki umrl, op. p.) dobil na glavo med dirko flaše in se ne bi Jody pripeljal in zapeljal čez tiste šerbe (črepinje , op. p.) in moral zamenjati gumo, bi morali zmagati pol ure pred Nikijem. Tako je bil pa on pol dolžine avta pred nami. V Long Beachu, na četrti dirki, smo šestnajst krogov vozili po treh kolesih, pa smo bili še vedno tretji.

V Monte Carlu sem pa stavil s ta starim (Enzom Ferrarijem, op. p.), da jih bomo nabrisali ko hudič, in je izgubil. In sem dobil ferrarija za stavo, ampak brez gum. Na šestnajstih dirkah smo vodili, kar je rekord, žal pa enajstkrat potem odstopili. Nikoli pa nismo bili slabši kot tretji. Samo na eni dirki se je zgodilo, da nismo vodili vsaj enega kroga, v Dijonu v Franciji.

Playboy: V vaši ekipi so vozili trije svetovni prvaki, Schekter, Hunt in Rosberg, dobro ste poznali tudi legendarnega Gillesa Villeneuva. Kakšni ljudje so bili to?

Wolf: Daleč najboljši med njimi je bil Schekter. Hunt, ko je prišel k meni, ni več hotel voziti. Takrat sem naredil napako in bi lahko vzel Villeneuva, pa so me Angleži nagovorili za Hunta. Ko je on Ronnieja (Petersona, op. p) tuširal (zaletel se vanj) v Monzi (zaradi posledic te nesreče je švedski dirkač kasneje umrl v bolnišnici, op. p.), se je ves večer tresel in hotel odnehati. Potem pa tudi snif, snif …

Playboy: Kokain?

Wolf: Ja. Takrat bi moral vzeti Gillesa, pa nisem. In potem, ko sem videl, da sem napravil napako, kaj se dogaja, sem izgubil interes. Motošport je fantastičen, ampak ko plačaš milijon dolarjev vsak mesec in gledaš dirko, ki te košta 500.000 dolarjev, si najdražji gledalec na dirkališču. In če moraš pet minut dlje ostati tam, ker tvoj avto še ni priletel v cilj, je to strašno deprimirano početje. (smeh)

Namesto njega bi moral kupiti Gillesa Villeneuva, s katerim smo bili dobri kolegi, pa mi ga je Ferrari speljal. Villeneuve je bil maniak, samo dirkanje ga je zanimalo. Ko je prišel k nam na obisk, mu je morala moja prva žena Barbara reči: »Gilles, o dirkanju se pa ne bomo pogovarjali,« drugače bi ves večer samo o tem. Spomnim se, da smo v neki družbi sedeli pri večerji v moji vili na Azurni obali in je prišel šef kuhinje vprašat goste, kaj bi radi jedli. Pri Villeneuvu pa je samo odmahnil z roko: »Ah, french fries and steak!« (ocvrt krompir in zrezek, op. p.) In kokakola.

Playboy: Se niste na koncu vašega udejstvovanja v formuli 1 tudi sprli s Frankom Williamsom?

Wolf: Ne, sploh ne. Jaz sem Williamsu dal prvi denar, da je lahko začel. Pred tem je bil samo asistent in sem mu posodil 170.000 mark. Danes smo zelo dobri prijatelji. Prejšnji teden smo bili ravno skupaj na lovu. Patrick (Head, op. p.) me še vedno kliče šef. Zdaj se smejimo, zdaj se pač jaz vozim z biciklom, on pa s falconom 900.

Playboy: Formula 1 je bila vedno znana tudi po lepih dekletih, ki so se družile z dirkači. Opažate kakšno tovrstno razliko med tistimi časi in današnjo formulo 1?

Wolf: Ja, takrat niso take laufale okrog kot zdaj. Zdaj laufajo okrog malo komični tipi, ne? Prej so bile tam prave, zdaj pa te, ko bi rade.

Playboy: Kdo je takrat veljal za največjega playboya med dirkači?

Wolf: Carlos Pace (brazilski dirkač, ki je umrl v letalski nesreči, op. p.). Dobro je zgledal, črn, pravi latino. V predmestju Londona sem imel muse house (preurejen nekdanji hlev za konje in mule, op. p.), si jo zrihtal in v njej postavil tako veliko pshyadelic bath (odštekano banjo op. p.), vso v steklu, z gumbi, ki si jih pritisnil in so se pojavile mizice s šampanjcem … Vsi ti vragi iz formule 1 so nonstop viseli tam. Nonstop: »Ti, Walter, a lahko uporabim tvoje stanovanje, ko bom v Londonu?« Pace je bil vedno tam, vedno z drugo, in sem mu posodil ključe, ampak je moral do desetih ven, da ne bi jaz slučajno spal v avtu.

On je dirkal v ekipi Brabham, katere lastnik je bil Bernie Ecclestone, ki je bil že takrat zelo podjeten in je od Paceja pričakoval, da bo na raznih tiskovnih konferencah in podobnih rečeh podpisoval avtograme. Seveda ga tja ni bilo in potem me je Bernie klical, če kaj vem, kje je. »Nimam pojma,« sem mu rekel, on pa: »Don't you bloody bastard lie to me.« (Ne mi lagat, prekleta kurba! op. p.) Čisto se je razpizidil.

Playboy: Iz Slovenije ste odšli kot najstnik. Kdaj ste se prvič vrnili domov?

Wolf: Za kratek čas sem prišel v Maribor po olimpijskih igrah v Innsbrucku leta 1964, ampak čisto potihem. Z eno punco, ki sem jo poznal še od prej, sva šla na Ribniško kočo na Pohorju. Prej ni imela dosti časa zame, potem sem se ji pa kar dopadel, ampak ona meni ne več. (smeh) Potem sva se pa v Kitzbühlu srečala z Vogrincem, s katerim se poznava še iz mladih let, in me je pregovoril, da sem se oglasil na Zlati lisici. On je bil tisti, ki me je spet spravil v Slovenijo, pa Matjaž Tomlje, ki sem ga spoznal na dirkah in je nekoč tri dni spal v svoji stoenki pred mojo vilo na Azurni obali, ko sem imel v gosteh sina Franza Josefa Straussa.

Jaz tri dni ne bi čakal za papeža. Takrat nisem kaj veliko delal. Prodal sem svojo firmo, investiral nekam drugam, izgubil veliko denarja, se ločil od prve žene, kar tudi ni bilo poceni. (smeh) Potem sem pa spoznal svojo drugo ženo, ki je Gradčanka, od tam pa do Maribora ni več kot slaba urica, in sem začel več zahajati tja.

Playboy: Živeli ste povsod po svetu, kakor radi rečemo, ali lahko primerjate Slovence z drugimi narodi? Kakšna je ta primerjava?

Wolf: Amerika, novi svet, je tako narejen – mogoče je to dobro, mogoče ni – da se nihče ne obremenjuje s tem, kaj imaš ti. Toliko dela imam, da se brigam zase, kaj imaš ti, pa me ne zanima. To je ta slaba lastnost centralne Evrope, da se vsak obremenjuje bolj s tem, kaj boš imel ti, kot pa s tem, kaj bo imel on. Pa kaj si ti naredil … Glej, tu imaš ne vem koliko mercedesov in drugih dobrih in dragih avtov, pa ti garantiram, da je 99 procentov vseh teh avtov na lizing. Če bi jaz moral imeti neki avto, mercedes, na lizing, da bi moral trepetati, ali bom 15. lahko plačal obrok ali ne – za pleh? Tega ljudje tukaj ne razumejo in tega Amerika nima. Saj tudi v Ameriki ni vse perfektno, ampak vsaj to je tam, da ima vsak dovolj svojih problemov in svojega dela, da se ne vtika vate.

Playboy: Pri poslovanju s Slovenci ste se, kolikor vem, vsaj dvakrat opekli (pri poslovanju s Stanetom Kosom – Avto plus šport – in z Matjažem Tomljetom, blagovna znamka Walter Wolf)?

Wolf: Opekel sem se dvakrat, ja, ampak bom oba preživel. Kos je naivno tumast, da, kot pravimo, sliši travo rasti. Oni drugi, ki ga niti imenovati nočem, pa je, če povem po angleško, human garbidge (človeški izmeček op. p.), veš, kaj je to? To je razlika med njima. Onega … za to, kar sem vse naredil zanj, bi ga zmlel, Kos se mi pa skoraj smili. Tumast je, z glavo je stalno v oblakih, samo nima šajnverferja (žarometa op. p.), da bi videl skozi njih. Oni drugi je lopov. Ko ti nekomu drugemu vzameš ime in ga registriraš, potem je to kriminal. Nima svojega imena, potem pa reče, da je on mene v Sloveniji naredil.

25 let me že ni v formuli 1, pa se še vedno hočejo žurnalisti z menoj pogovarjati, še vedno dobim karte za box, kadar hočem, samo Ecclestona pokličem. Dobil sem povabilo za praznovanje stote dirkaške obletnice Forda, na kateri sem se pogovarjal z Billom Fordom, ki kontrolira holding z 248 milijardami dolarji prometa letno. No, in če ti ljudje povabijo takega nobody (nikogar, op. p.), kot sem jaz, potem si rečem, da sem vendarle bil neki mali gologuzer.

Koliko Slovencev je bilo tam? Bill Ford, če se ne bi slučajno zgodilo, si ne bi vzel časa za Drnovška, to ti garantiram. Ampak v Sloveniji me je pa Tomlje naredil, za kar sem mu strašno hvaležen. Stavit grem, da, generalno gledano, od Slovencev, Drnovšek in Kučan included (vključno, op. p.), po svetu ni nihče bolj znan kot jaz.

Playboy: Je pa on prvi na vasi?

Wolf: Ja, saj tudi muha v luži zgleda kot slon. Je tako? Daj muho v lužo in se ti bo zdelo, da imaš tam krokodila. (smeh)

Playboy: Ste lastnik 7000 hektarjev velikega posestva v Kanadi …

Wolf: Ne, nisem jaz lastnik. To so moji štirje otroci, jaz sem pa herr Walter in odločam. (smeh)

Playboy: … s tisočglavo čredo govedi?

Wolf: Ja, imamo jih. Letos smo jih imeli malo manj, ker smo naredili malo več trave. Ampak smo imeli srečo, saj je bila v Kanadi velika suša, mi imamo pa veliko vode, in smo dobili 160 dolarjev za tono trave, cena mesa je pa zelo padala, ker so vsi ubijali krave, ki jih niso mogli futrat (krmiti, op. p.).

Playboy: Zakaj pa potrebujete toliko krav?

Wolf: Prodajamo jih, to je biznis, ranč dela profit, 150.000 dolarjev profita letno. Samo, ko pa gledaš capital investment (vložek, op. p.), potem je pa bedarija. Če bi tisti denar, ki sem ga vložil v ranč, naložil na banko, bi zaslužil desetkrat več. Ampak: »Man comes from the ground, earth and ends in the earth (prah smo in v prah se povrnemo, op. p.).«

Playboy: Večkrat ste rekli, da se vedno vozite v najnovejšem, najboljšem mercedesu, ker je to najboljši avtomobil, kar se jih da kupiti. Še vedno?

Wolf: Ja. Ein produktionsavto (serijske proizvodnje, op. p.), ja. Nedvomno. Saj ni velike razlike med avtomobilskimi znamkami, ker so zgrajene iz istih komponent, ampak mercedes je še vedno kakih 20 odstotkov boljši od drugih. To je pa fakt (dejstvo, op. p.). Mercedesa vozim od leta 1964, sem bil stalno zadovoljen z njim, in če sem imel probleme, sem ga vrnil, pa so mi ga brez cirkusa zamenjali.

Playboy: Se pravi, da boste zdaj kupili maybacha (najnovejši in največji Mercedesov avto)?

Wolf: Ne, ne, ga ne potrebujem. Če bi bil 35 let star, bi ga moral imeti, drugače me ne bi videli okrog (smeh), zdaj ga pa ne potrebujem.

Playboy: Dvakrat ste bili poročeni in obakrat ste se tudi ločili?

Wolf: Ja, ker me nikoli ni bilo doma, saj ni bilo drugega. Sem pa ostal z obema v dobrih odnosih in tudi druga mi je dala fantastičnega otroka. Druga žena je bila 22 let mlajša od mene, pa sva bila vseeno poročena dvajset let, kar je veliko že med istoletniki. In če bi danes hotel, sem prepričan, da bi dobil še eno dvajsetletnico. (smeh) Z obema ženama sem ostal dober prijatelj, problem je samo ta, da me nikoli ni tu. Danes sem v Pazinu, jutri v Parmi, pojutrišnjem v Monaku …

Playboy: Prav to me je zanimalo za konec. Vaš natrpani urnik, po katerem slovite?

Wolf: Jutri torej Parma in pojutrišnjem Monako, nato Touluse, v ponedeljek imam sestanek z veliko banko na Dunaju, v torek sem v Uzbekistanu, naslednji ponedeljek v Zadru, potem naslednji petek spet tukaj v Purisu na sestanku nadzornega odbora, ki ga zdaj pripravljam, 22. zvečer sem častni gost motorsport bala (dirkaškega plesa, op. p.) na Dunaju, 29. novembra bo prva obletnica smrti Georga Harrisona v Londonu in grem tja na koncert …

Playboy: Poznali ste Georga Harrisona?

Wolf: Ja, George Harrison je bil moj zelo dober prijatelj. Pri njem v Handyju sem ja stanoval. No, in naslednji dan, 30., v soboto, je gala motosport ples v Londonu, 4. decembra sem v Mexico Cityju, potem Puerto Vallarto, Acapulco, potem grem v Los Angeles na sestanek z Red Bullom, nato Kanada …

Playboy: In koliko časa mislite še tako?

Wolf: Delati neham, če hočeš vedeti, 5. 10. 2004. Mogoče bom zadržal Marasko (zadrsko podjetje za različne pijače, op. p.), ker se da iz nje napraviti svetovno firmo. S purani je pač ne moreš. Drugače bom pa penzioner. Imam hišo z vinogradom na Štajerskem, super stanovanje na Dunaju, v Zadru si zdaj delam nekaj in na ranču v Kanadi mi gradijo renštreko (dirkaško progo, op. p.) za karting, identično tisti v Monte Carlu, le da v razmerju 1 : 4, za katero sem si v Nemčiji že naročil šest novih gokartov.

Tadej Golob & Miran Ališič

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri