Tomaž Vnuk

  • 08.04.2008

Pogovor s kapetanom ekipe, ki je namučila Avstrijo, o ligi EBEL, Olimpiji, Američanih in Rusih, NHL in Anžetu Kopitarju, Jesenicah, pravilnem hokejskem pretepanju nasploh in o Groznikovem pretepaškem vložku na tretji tekmi v Salzburgu, pa o tem, ali bo še igral in kaj bo, če ne bo.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Obstaja kuščar, mehiški prečnozobec (Ambystoma mexicanum), ki je svetovna posebnost med živalskimi organizmi. Če mu po nesreči kdorkoli ali karkoli odtrga nogo, mu namreč zraste nova. Ne štrcelj ali nadomestek, temveč nova, kakršna je bila. Podobo tega kuščarja bi moral nositi na svojem dresu naš tokratni sogovornik, ne­uničljivi Tomaž Vnuk.

Pri osemintridesetih letih in po treh operacijah kolen zaradi potrganih križnih vezi, enkrat zlomljenem vratu in sedemkrat zlomljenem nosu, številnih možganskih pretresih, ki si jih je nabral v 34 let dolgem ukvarjanju s hokejem (o poškodbah sicer ne govori rad, da ne bi zvenelo kot jamranje), bi že imel pravico v bifeju hale Tivoli obujati spomine na vse to, pa ga iz nadstropja više milo prosijo, ali bi zdržal na drsalkah še leto ali dve. Podobno tudi reprezentanca, ki jo takoj za končnico državnega prvenstva čaka svetovno prvenstvo skupine A v domovini hokeja.

Za to imajo oboji dobre razloge. Ni treba biti strokovnjak, da bi razbral statistične podatke, ki pričajo o učinkih Olimpijinih hokejistov v njihovi prvi sezoni v odprtem prvenstvu Avstrije, in ugotovil, da je Vnuk na lestvici najkoristnejših igralcev (v ligi EBEL) edini Slovenec pred štirimi izvrstnimi tujci.

Ni treba biti prav poseben hokejski znalec, da bi na tekmi kot gledalec ugotovil, da se po ledu s številko 24, svojim zaščitnim znakom, proti nasprotnikovemu golu vali tempirana bomba. In ni treba biti prav poseben oglaševalski guru, da sprevidiš, da ob pomanjkanju domačih športnih herojev vrednost kapetana Olimpije, njegova podoba s finalnih tekem, štrleči lasje, švic in rdeča brada, ki je ne bo obril noben Avstrijec, celo presega tiste točke, gole in podaje. (To podobo smo hoteli fotografsko 'zamrzniti 'za intervju, pa smo bili, žal, prepozni.) Tomaž Vnuk je ena redkih delujočih slovenskih športnih legend.

Hokej je začel igrati pri štirih, ko je bila to bolj lokalna šiškarska zadeva, zabava otrok, ki so stanovali blizu pivovarne Union. Generacija Dejana Kontreca in Nika Zupančiča (no, ta jih bo imel vsak čas že 40, pa prav tako še vedno krepko miga). Za člansko ekipo Zmajev je prvič nastopil leta 1987, nato pa z devetnajstimi odšel v Kanado po svoje sanje – igrati v NHL. Po letu dni je ugotovil, da gre tam za interno žurko, se vrnil v Evropo in izmenično igral vse od Celja do Feldkircha, s katerim je poleg državnega osvojil tudi naslov prvaka evropske lige.

In če ne bi avstrijski preračunljivci s pomoč­jo Olimpijinih šlampežev ustavili zelenih v kon­čnici, bi prav lahko dvignil še en pokal ... Eh, o tem je zdaj brezzveze razpravljati. Tudi brez trofeje bo zgodba o letošnji Olimpiji, o njenem pobiranju z dna prvega dela sezone in pohodu proti vrhu, še nekaj časa polnila halo Tivoli. Tako sedeže kot tudi ledeno ploskev pod njimi.

Pogovarjala sva se dvakrat. Prvič po zadnji tekmi končnice lige EBEL in drugič po prvi polfinalni tekmi državnega prvenstva, na kateri so mukoma premagali drugo ekipo Jesenic.

Playboy: Ni šlo prav gladko …

Vnuk: Oni so bili borbeni, mi smo se vozili ... Saj smo vedeli, da bo sranje, smo bili priprav­ljeni nanj. Pa še sodnik je piskal, kakor se mu je zdelo prav, Elik je dobil 20 minut, ker ga je nekam poslal ... Jutri, na Jesenicah, bo pa isto.

Playboy: Se po finalu lige EBEL človek lahko motivira za finale državnega prvenstva?

Vnuk: Upam, da se bomo lahko. Za slovenske igralce me sploh ne skrbi, ker je tradicija dvobojev med Jesenicami in Olimpijo takšna, da to ne bo težko. Tujci so se pa res osredotočili na ligo EBEL. Tudi zato, ker jih tako opazi trg. Ampak mislim, da smo vendarle športniki in bo šlo. Pa še dvorane bodo spet polne in bi moralo že to potegniti, da bomo odigrali tako, kot je treba.

Playboy: Lotiva se lige EBEL in finala s Salzburgom. Ste že kdaj v življenju nosili brado?

Vnuk: Smo jo že tudi kdaj v drugih končnicah nosili, ampak ker je bila ta končnica res malo dolga, je bila taka na koncu tudi brada. To je v hokeju že kar tradicija. Nismo bili pa nič dogovorjeni, da si jo pustimo. Kdor si jo je pustil, si jo je. Eni smo si jo, drugi ne.

Playboy: Mnogi so dvoboj Olimpije in Salzburga spremljali tudi kot dvoboj Slovenije z Avstrijo. Kako ste vi to doživ­ljali?

Vnuk: Saj je v bistvu šlo tudi za to. Vsaj na slovenski strani je bilo tako, ker so dobre želje prihajale od povsod, tudi z Jesenic. Za avstrijsko stran pa ne vem, koliko so Salzburžanom druge avstrijske regije stale ob strani. Slišal pa sem, da mnogi navijajo za nas, ker je Salzburg pač tako zelo bogat klub. Mogoče niso samo Slovenci fouš, mogoče imajo nekaj tega tudi v Avstriji.

Playboy: Letošnja košarkarska ekipa Olimpije, recimo, je imela na začetku sezone precej težav s svojimi Američani, ki so igrali sebično, za statistiko. Kakšne so vaše izkušnje?

Vnuk: Različno. Na začetku sezone smo tudi mi imeli nekaj težav z njimi. Ne s temi, ki so ostali. Dva smo zamenjali. Sicer smo se tudi z njima dobro razumeli, ampak Američani za ruskega trenerja niso hoteli igrati tako, kot zdaj igrajo za kanadskega. Malo zato, ker Ramo (Ildar Rahmatulin, op. p.) ni znal jezika, angleščine, pa ni bilo komunikacije. Ko je prišel ameriški trener, je komunikacija stekla in so začeli tudi igrati, trenirati drugače. Ni pa bilo že prej nobenih problemov v garderobi. Tudi med njimi so različni karakterji, kakšen se drži bolj zase, ampak daleč od tega, da bi rekel, da smo imeli tovrstne težave.

Playboy: Imate kot kapetan kaj besede pri nakupih igralcev, tujcev?

Vnuk: Ne, nič. Se zgodi, da te kdaj pokliče trener ali menedžer, kdorkoli, in te vpraša za mnenje, ni pa to v navadi.

Playboy: Ko ste postali prvak avstrijske lige s Feldkirchom, so tam ekipo skrbno izbirali cela leta. Olimpija je imela letos pri tem precej sreče.

Vnuk: Letos se je po desetih letih sestavila malo bolj poštena Olimpija, prej je kar nekaj časa ni bilo in nekje je bilo treba začeti. Mislim, da je Sekelj [direktor Olimpije] iskal te tujce. Z vratarjem smo imeli res veliko srečo, kasneje, ko je prišel Posma, je s seboj pripeljal Elika ... Nastala je kar dobra ekipa, nekaj igralcev je podpisalo že tudi za naslednjo sezono in upam, da bodo začeli delati tako, kot smo včasih v Feldkirchu, da bomo lahko presodili, kaj nam še manjka ... V Sloveniji se nasploh vse dela prehitro, vse se hoče na horuk, gremo. Saj ni bilo slabo, dobro nam je šlo, ampak s temi stvarmi je treba počasi. Težko bo še enkrat ponoviti tak uspeh, ljudje so pa zdaj navajeni, da smo na vrhu, ne spodaj.

Playboy: Pred leti smo v slovenskih klubih, tudi pri Olimpiji, gledali Ruse. Kaj je z njimi?

Vnuk: Rusi so v NHL. Vsi, ki štejejo. Ali pa v Rusiji. V Rusiji je močna liga, dobre pogodbe imajo. Včasih je bilo drugače, včasih so Rusi bežali k nam, zdaj pa tega ni več. Včasih so pri nas igrali tudi Čehi, pa še drugi vzhodnjaki, špice, taki, ki bi danes gotovo igrali v NHL. Recimo Rahmatulin, ki je bil takrat dovolj kakovosten in bi lahko igral tudi v NHL, če bi dobil prilož­nost. Več je bilo takih. Na Jesenicah so imeli dolgo časa odlične Ruse.

Playboy: Leta 1991, po koncu svetovnega prvenstva skupine B v Ljubljani, sem v hotelu Lev opazoval kazahstanske hokejiste, ki so se ga, kot temu pravimo, napili kot živali. Ali ni bilo pretirano pitje prav težava 'ruskih' hokejistov?

Vnuk: Ne bi rekel, da samo njihova. [smeh] Ko je enkrat konec prvenstva, zanje pa je bilo to tudi konec sezone, ker je reprezentančna akcija po navadi zadnja stvar, in jim je odleglo. Potem pa še utrujenost, zaradi katere alkohol hitreje prime. Ni pa to ruski problem, tega ne bi mogli reči, ker drugi delajo isto.

Playboy: S prihodom Mika Posme, ki je zamenjal Rahmatulina, je začela Olimpija igrati čisto drugače. Ali lahko vse zasluge pripišemo njemu?

Vnuk: Saj je že Rahmatulin zelo dobro pripravil ekipo. Kar se tega tiče, je bila na zelo visokem nivoju, ni pa bilo prave kemije. Zato je tudi sam ponudil odstop, ko je začutil, da ne gre več. Potem smo imeli srečo, da je prišel Mike. On je čisto drugačen tip trenerja. Player's coach mu rečemo. Posluša igralce, ravna se po njih in jih usmerja. Ni pa nikogar ničesar naučil, mu kaj razložil. Preprosto, vodil je ekipo, pa nekaj stvari se je ujelo.

Playboy: Stari ste 38 let, v ekipi so še starejši. Najbrž vas česa novega niti ne more naučiti?

Vnuk: Saj pravim, usmerjal nas je, poslušal, pa mu je kar uspelo. Ko rečem poslušal, mislim predvsem na to, kako bomo trenirali, kdaj, koliko časa bodo trajali treningi, koliko počitka potrebujemo. Pustil nas je pri miru. Kaže, da za tako ekipo, kot je bila letošnja Olimpijina, to deluje. Mlajši igralci vendarle potrebujejo nekoga, da jih goni in uči, nas pa ni treba.

Playboy: Precej težav sem imel, da sem določil napadalno trojko, v kateri igrate ... Saj se še tako reče?

Vnuk: Se, ja.

Playboy: Predvsem zato, ker se tako zelo spreminjajo. To ni nekaj fiksnega?

Vnuk: Ne, to sploh ni zacementirano, zelo se spreminja. Letos sem igral že tudi kot branilec. V glavnem je pa tako, da ko se igra pet proti petim, se napadi ne spreminjajo tako močno. Se tudi, ampak ne tako močno kot takrat, ko igraš z igralcem manj, ko so mogoče čisto vse kombinacije.

Playboy: Kakšne igralce pa potrebujete ob sebi?

Vnuk: [smeh] Ne vem … dobre.

Playboy: Po hokejske inštrukcije sem šel k vašemu soigralcu Niku Zupančiču, ki mi je povedal, da vam ustreza igralec, ki zabija, in ne tak, ki ima 'rad pak', tako kot vi, in s katerim bi si hitro lahko bila napoti.

Vnuk: Ja, rad organiziram, rad imam to, da vem, kje so drugi ... Zelo dober napad je bil tisti, v katerem sem igral z bratom in Edom Kastelicem. Tisti je bil idealen. Edo je veliko drsal, delal je prostor, močan je bil. Jure na levi strani pa je imel dober tajming, dobro je drsal in streljal. In smo se zelo ujeli in dobro igrali. Podobno je bilo letos z Ralphom [Intranuovo], ki je imel podoben tajming kot jaz in sem mu vedno lahko podal pak, ko sem ga dobil. Z njim sva v sezoni veliko igrala skupaj, čeprav je potem odšel k Eliku.

Playboy: Večkrat omenjate 'kemijo' med igralci. Kaj mislite s tem? Da si ne greš na živce?

Vnuk: Ne, ne to, ampak to, kako se razumeš na igrišču. Saj tudi če igraš nogomet ali košarko, takoj vidiš, s kom se razumeš in s kom ne. Kdo ti poda v pravem trenutku, kdo ne. Take reči.

Playboy: Koliko časa pa prebijete na ledu na eni tekmi?

Vnuk: Preveč. Recimo, da okrog 30 minut. To je preveč. Normalno bi bilo pod 20, ampak, kaj češ, je bila taka sezona.

Playboy: Olimpija ima tri peterke?

Vnuk: Ja.

Playboy: Bi potrebovali še eno?

Vnuk: V bistvu niti ne. Problem nastane pri prekrških in izključitvah, pri katerih nabiraš minute. Takrat igrata samo dva napada ali pa še to ne, eden in pol, in si nenehno na ledu. Na ledu naj bi bil sicer manj kot minuto, ampak se zgodi, da se to potegne in takrat znajo noge že pošteno peči. No, saj včasih gorijo že po pol minute. Poznajo se že tudi leta, čeprav pa po drugi strani znamo zdaj, ko smo starejši, racionalneje trošiti energijo. Vemo, kdaj startati za pakom in kdaj ne, malo bolje kot včasih.

Playboy: Menjavo ukaže trener?

Vnuk: Ja, vse menjave med prekinitvami. Če ni prekinitve, pa greš z ledu, ko si utrujen, malo preden se izteče minuta.

Playboy: Slišal sem, da je tivolski led še posebno naporen, ker je zelo mehak. Je to res?

Vnuk: V dvorani je precej toplo, kar se pozna. Zaradi tega se led zelo razlikuje od tistih v drugih dvoranah. Pravzaprav je v vsaki dvorani čisto drugačen led, voda čisto drugače zmrzne. [smeh] Počasnejši je, bolj moraš brcati.

Playboy: Domnevam, da vam je v zadnjih letih, odkar so v dvoranah prepovedali kajenje, precej laže.

Vnuk: Zelo. Včasih proti koncu tekme sploh nisi nič videl, tako gost dim je bil, še posebej v Tivoliju. Na Jesenicah je strop dvorane višji in se je dim lahko dvignil.

Playboy: Vrniva se k ligi EBEL. Kako gledate na letošnje tekmovanje zdaj, ko ste vso reč prespali?

Vnuk: Zelo dobro se mi zdi, dobro smo igrali. Napravili smo tisto neumnost v finalu, za katero smo sami krivi, na te reči bi morali paziti. Sicer bi se liga lahko tudi drugače odzvala in mislim, da bi se, če bi bilo obratno. Ampak saj smo imeli svojo priložnost na ledu, v Tivoliju bi lahko zmagali. Salzburg je odlična ekipa in izgubiti proti njej ni nič groznega.

Playboy: Kaj se je pravzaprav zgodilo s tistim slovitim zapisnikom? Prebral sem nekaj razlag, pa mi še zdaj ni jasno.

Vnuk: Meni tudi ne. [smeh] Obstajata dve možnosti. Da niso upoštevali dveh mladih, ki bi ju morali prišteti skupnemu številu točk, čeprav nista igrala oziroma se nista znašla na zapisniku, ali pa to, da niso upoštevali Groznika, ki bi ga morali, čeprav ni igral, ker je bil kaznovan. Tule nekje so se zmotili oziroma so na to pozabili. Si pa nismo s tem nič pomagali, ni nas bilo več zaradi tega. Samo točke smo narobe sešteli.

Playboy: So sodniki na finalnih tekmah sodili za Salzburg?

Vnuk: Nam gotovo niso nič pomagali.

Playboy: So Salzburžani namerno poškodovali Westlunda?

Vnuk: Prav gotovo so namerno zelo pritiskali nanj. Verjetno bi mi napravili kaj podobnega, če bi morali. Pa ne gre za to, da bi skušali vratarja poškodovati, igraš pač vedno bliže, poskušaš s kakšno manjšo provokacijo, mu zbijaš samozavest, ga tu in tam malo rukneš ... Ne verjamem pa, da so ga namerno poškodovali oziroma vem, da pri Salzburgu ni nikogar, ki bi to napravil. Tega ni v hokeju. So pa bili precej agresivni, precej so ga napadali. In čeprav so ga naši obrambni igralci dobro ščitili, je za poškodbo dovolj že en sam trenutek.

Playboy: Prebral sem izjavo Dejana Kontreca, v kateri je Salzburžane označil za salonske hokejiste.

Vnuk: A res? [smeh] Ne vem, kaj je s tem mislil. Mogoče na to, da je tam zbrana smetana, ampak so se morali zelo potruditi, da so nas premagali.

Playboy: Je liga EBEL rešitev za slovenski hokej?

Vnuk: Hm, težko vprašanje.

Playboy: Dvorane so zdaj polne, ne?

Vnuk: V Ljubljani kar nekaj let ni bilo hokeja in to, da igramo, je strašno fino. Me je pa strah lige EBEL, ker smo odvisni od Avstrijcev, in če jim kaj ne bo všeč, nas lahko hitro postavijo na stranski tir. Menda obstajajo zagotovila, da bo Olimpija še vsaj naslednji dve sezoni zagotovo igrala v njej, ampak kaj bo potem? Dolgoročne garancije kljub temu ni in se mi zdi prav, da tudi drugi klubi v Sloveniji delajo naprej.

Sicer je pa liga EBEL strašna liga, v njej se igra dober hokej, dvorane so polne, izenačena je, kar je najpomembneje, vsak lahko vsakogar premaga. Ali je to dolgoročna rešitev, pa ne vem, bo čas pokazal. Ampak saj je bila pred časom že tudi alpska liga, pa je ni več. Ne vem.

Playboy: Pravilnik, o katerem sva govorila in ki je pokopal Olimpijo v letošnjem finalu, je bil zasnovan zato, da bi omogočil igranje mlajšim hokejistom. To se jim ni najbolj posrečilo, saj v ligi prevladujejo tujci, tudi pri Olimpiji.

Vnuk: Tujcev je preveč. Mislim, da je bil še najboljši sistem, ko je bilo omejeno število transfernih kart, dovolilnic IHF, hokejske organizacije, da lahko igralec prestopi iz kluba v klub. Število teh transfernih kart je bilo omejeno. S točkami so hoteli prisiliti klube, da bi igrali mladi igralci, toda zgodilo se je to, tudi pri nas, da mladih igralcev niti na zapisniku ni. Formalno so člani kluba, igrajo pa ne in nimajo nič od tega, čeprav vem, da je tudi v Sloveniji nekaj mladih, ki bi z lahkoto igrali v ligi EBEL, pa ne.

Playboy: Ima Olimpija zaledje?

Vnuk: Ima. Ima kar nekaj dobrih mladih igralcev. Jih je pa na Jesenicah več.

Playboy: Letošnji nastop Olimpije v končnici si bomo zapomnili tudi po Groznikovem pretepaškem nastopu na tretji tekmi v Salzburgu, na kateri se je po trenerjevem navodilu lotil nič krivega Greena. Bi se Rahmatulin spomnil tega?

Vnuk: Bi, brez skrbi. Takrat je bil tak moment. Vodili so z dve proti nič, imeli so nas čisto pod nadzorom in je bilo treba malo zavleči igro, jo prekiniti, da zadihamo. Ni se najbolje posrečilo, lahko bi naredili drugače. Mogoče bi moral Groza vsaj par minut igrati, preden si je poiskal nekoga za pretep.

Jaz tega takrat nisem niti dobro videl in sem celo protestiral pri sodniku, doma pred televizorjem sem se pa prijel za glavo. Pravzaprav so sodniki napravili napako, ko so izključili Greena, ki ni nič napravil, pa tudi Groza je čisto fer odigral svoje, ga je spustil, ko je bilo konec. Ni hotel, da Green ne bi nikoli več igral hokeja ali kaj podobnega. Je pa res malo nerodno zgledalo. Smo pa na tej tekmi zmagali.

Playboy: Lahko takšen pretepaški vložek spremeni potek tekme?

Vnuk: Lahko. Narekovali so tempo, potem je sledila prekinitev, dolga štiri, pet minut, malo so bili znervirani, upravičeno, in taka malenkost lahko nagne tehtnico na drugo stran.

Playboy: So v NHL taki pretepi pogostejši?

Vnuk: V NHL se tak pretep ne bi mogel zgoditi. Ko bi Groznik stopil na led, bi se mu takoj postavil po robu kakšen tak, ki je zato na ledu, da zaščiti svojega napadalca. V Evropi tega ni oziroma ni tako pogosto kot v NHL.

Playboy: Menda je pri pretepu najbolj ne­ugodno to, če ti nasprot­nik spravi dres čez glavo, da lahko potem, ko ne vidiš, mirno tolče po tebi?

Vnuk: Pravijo, ja. Vse sorte se spomnijo. To z dresom čez glavo je pa neprijetno zato, ker ti s tem zveže roke. Da bi to preprečili, si igralci v NHL na hrbtu spnejo majico in hlače. Sam imam s pretepi bolj malo izkušenj, pa še te so iz mlajših let. Če je bila nuja, ampak res nuja. Če je že kdo skočil name, da sem se res moral braniti.

Playboy: Pred časom sem napravil intervju z Markom Milićem, ki je povedal, da se vsake toliko moraš napraviti neumnega in udariti, da imaš potem mir.

Vnuk: Pri hokeju je veliko tega. Nihče se ne pusti pretepati, nasprot­niku moraš dati vedeti, da si tam in da bo dobil nazaj. To je pri vseh športih enako.

Playboy: Ali ni tako, da se boljši igralci praviloma manj tepejo?

Vnuk: Kakor kdo. Imaš tudi dobre, ki se zelo hitro stepejo. To je bolj kot od kakovosti odvisno od karakterja igralca.

Playboy: Je pa zanimivo, da je hokej edina igra na svetu, pri kateri je pretep skoraj dovoljen.

Vnuk: Saj ni dovoljen, ker je takoj sankcioniran, ampak nekako moralno pa je res dovoljen. Če je v bistvu fer pretep, je dovoljen.

Playboy: Kaj pa to pomeni fer pretep?

Vnuk: Obstajajo pravila. Nasprotnika ne smeš udariti z nogo, brcniti, ne smeš ga udariti z glavo, roke, to je vse.

Playboy: So to napisana pravila?

Vnuk: Ne, ne, to so nenapisana pravila. Ampak če bi komisarji lige na posnetku gledali pretep in bi opazili, da je nekdo napravil kakšno neumnost, recimo, da je koga udaril s palico, bi gotovo dobil hujšo prepoved, nenastopanje na več tekmah, kot pa če bi ga samo s pestmi.

Playboy: Pa še to se mi zdi zanimivo: ko se dva stepeta, stojijo sodniki nekaj časa ob strani. Zakaj? Da pustijo gledalcem užitek ob gledanju pretepa?

Vnuk: Ne, saj ne moreta drugače, saj se ne moreta vmešati, ker bi s tem, ko bi posegla vmes, lahko pomagala kateremu od pretepačev. Dokler kateri ne pade na tla, samo gledata ali pa počakata na trenutek, ko se prenehata tepsti, ko se samo držita, recimo. Dokler je pa akcija, ne moreta not, ker bi lahko kateremu pomagala. Bi bilo malo nerodno, da te sodnik prime za roko, oni drugi te pa malo popravi.

Playboy: Pri igranju hokeja so vam že sedemkrat zlomili nos. Kdaj tudi v pretepu?

Vnuk: Tudi, tudi v pretepu so mi ga zlomili. Drugače se je pa zgodilo, ko me je zadel pak, enkrat mi ga je Rahmatulin s palico, enkrat mi ga je brat s pakom pri hokeju na rolerjih ... Vse sorte je bilo. Zaradi vsega tega imam eno nosnico neprehodno, kar me še vedno moti pri dihanju, čeprav sem se že malo navadil. Si jo bom operiral po koncu kariere, napraviti si bom dal nov nos.

Playboy: Pred kratkim je Jure Košir primerjal alpsko smučanje in hokej. Ugotovil je, da je smučanje nevarnejši šport. Vi niste ravno dokaz za to trditev. Poleg nosa imate za seboj še tri operacije kolena, nekaj hudih pretresov možganov ...

Vnuk: Pa vrat sem si zlomil.

Playboy: Vrat?

Vnuk: Počilo mi je tretje vretence. Ja, kar precej sem imel tega, ampak razen kolen, ki so me zafrkavala zadnji dve leti, ni bilo nič hujšega. Pretresi, to je en teden, 14 dni pavze. Je zoprna zadeva, ni pa prav resna, tako da ima Jure kar prav, ko govori o tem, kar se zadnje čase smučarjem dogaja. Grozno, saj si že vsak drugi polomi nogo.

Playboy: Ko si povprečen Zemljan potrga križne vezi na obeh kolenih, je lahko zelo vesel, če se lahko še kdaj rekreativno ukvarja s športom. Kako se je vam uspelo vrniti na led?

Vnuk: Saj pravim, kar dolgo je trajalo. Zdaj je dobro. Ena noga je povsem v redu, druga pa ne, ni čisto stoodstotna. Med hokejem me ne moti, čeprav je ne morem do konca pokrčiti. Dela.

Playboy: Ste Olimpijin kapetan, kar ni najbolj hvaležna naloga, saj morate v imenu igralcev posredovati pri upravi, ko zamuja s plačili. Kako je s tem pri Olimpiji? Je Olimpija dobro organiziran klub?

Vnuk: Vedno so majhne težave, se pa na koncu bolj ali manj uredijo. V Sloveniji je to že kar navada, da je pri športu nekaj teh težav. Upam, da se bo tudi letos na koncu vse uredilo.

Playboy: Mislite, da se bo to, ker nastopate v dobro vodeni ligi, poznalo tudi pri organizaciji kluba?

Vnuk: Laže bo, seveda. Prej niti tega nismo vedeli, v katerem tekmovanju bo nastopal klub, koliko tekem bo in kdaj bodo. Zdaj pa že vemo, v katerem tekmovanju bo Olimpija igrala naslednje leto, koliko tekem jo čaka, prodajajo se letne karte. To bo gotovo pomagalo, da bo organizacija boljša, tudi kar se odnosa do igralcev tiče. Čeprav, saj pravim, vedno so bile težave, tudi letos so, se pa rešujejo.

Playboy: Tudi reprezentanca je nenehno imela podobne težave. Ste tudi zato rekli 'ne' pred prihajajočim svetovnim prvenstvom?

Vnuk: Nenehno so bile težave z izplačili in podobnim, čeprav se je potem vse nekako uredilo ... Ampak ne, to nima nobene zveze s tem. Predolga sezona je, poleg tega je bilo pa 17 let dovolj. Naj gredo mladi v Kanado, mogoče bo pa kakšen tam ostal. Fajn bi bilo.

Playboy: Ste Olimpijino dete, v hali Tivoli od četrtega leta starosti. Kdo vas je pa pripeljal na prvi trening?

Vnuk: Čeprav je že moj oče igral hokej za Olimpijo, me je pripeljala mama, ki je delala v savni v Zlatem klubu. Rajc, moj vzdevek, je pravzaprav očetovo ime. Nekaj njegovih tekem sem videl, čeprav je on zelo hitro nehal.

Playboy: Uspeh v športu je vedno kombinacija talenta in dela. So hitro opazili, da ste talentirani?

Vnuk: Po cele dneve sem bil v hali, drugega nisem delal, kot bil tu in igral nogomet, košarko, vse ... Saj ne vem, ali sem kaj posebej talentiran. Po cele dneve sem bil tu, potem so me pa kar za svojega vzeli.

Playboy: Kakšne so pa sploh telesne predispozicije za igranje hokeja?

Vnuk: V bistvu jih ni oziroma naj jih ne bi bilo, čeprav v severni Ameriki še vedno zagovarjajo pravilo: večji, močnejši. Zdaj malo manj kot včasih, ampak še vedno. Veliki igralci imajo prednost, sploh če so spretni. Recimo Anže je že tak, velik in spreten. Sam sem za svojo višino zelo težek, kar je tudi ena taka prednost. Pri hokeju gre za kombinacijo večih lastnosti, ni tako kot pri košarki, kjer je odločilna višina, pa še tam se najdejo majhni igralci.

Playboy: Menda ste bili na začetku trojka, in sicer Aleš Kranjc, Dejan Kontrec in vi, ki jo je takratni mladinski trener Čeh Benjač klical hudiči.

Vnuk: Ja, in v Pionirskem listu smo imeli intervju. [smeh] Hudiči smo bili. To pa zato, ker smo veliko drsali, živahni smo bili, ene take male barabice po karakterju. Smo pa dobro igrali in v Avstriji, proti Celovcu in Beljaku, nismo nobene tekme zmagali z manj kot desetimi goli razlike. Kakih pet, šest let smo igrali skupaj. Z Dejanom itak že vse življenje igrava skupaj.

Playboy: Pri športu najbrž brez tega barabinstva tako ali tako ne gre?

Vnuk: No, pa saj smo bili dobre barabice, v redu, nič slabega.

Playboy: Današnji otroci imajo marsikaj, česar vi v tistih letih niste poznali. Jih je zaradi te dodatne zabave manj v Tivoliju?

Vnuk: Ja, internet imajo, pa videoigrice. Ampak mislim, da se bo to uneslo. Nič ni narobe s tem, če je v pravi meri, bodo pa ljudje spoznali, da je šport vseeno boljši, pa narava, glasba, karkoli. Da je dolgočas­no sedeti doma.

Playboy: Kakšni so bili pa vaši otroški cilji, sanje? Kje ste se videli, ko boste postali velik hokejist?

Vnuk: V NHL, seveda. Ampak takrat so bile razmere precej drugačne. Ko sem igral v Kanadi, sta v NHL igrala dva Rusa ali mogoče trije, zdaj jih je pa tristo. Čisto drugače je bilo. Takrat so najboljši Rusi hodili igrat v Slovenijo, ne v NHL. Čisto drugačni časi, pa tudi igra je bila čisto drugačna. Zdaj so se pravila že malo spremenila in je igra postala hitrejša, vendar manj agresivna. Včasih je bilo teže, ker je bilo veliko več stvari dovoljenih kot danes, več prekrškov. Teže je bilo igrati.

Playboy: V Kanado ste odšli z 19 leti. Kako je prišlo do tega?

Vnuk: Nace Kavec je poklical nekoga, nekega Kanadčana, s katerim sta skupaj igrala v Italiji, potem je on poklical nekoga, ta pa mene in mi dal telefonsko številko. Poklical sem to številko in povedal, da bi rad prišel poskusit igrat hokej v Kanado. Rekli so mi, da če si plačam letalsko karto, lahko pridem. Plačal sem si jo in odšel tja ter tam preživel eno leto. Kmalu sem videl, da bo zelo težko priti v NHL. Tisti, ki so bili tam stari 18, 19 let, moji vrstniki, so skoraj vsi že imeli pogodbe, jaz sem pa šele prišel in bi moral vse od začetka. V tistih časih je bila NHL zelo zaprt krog ljudi, zelo so pazili, da ne bi v njo prišli Evropejci. Takrat se je, recimo, pojavil Sergej Makarov in je potekala velika debata, ali je to dobro za NHL ali slabo, pa vsi vemo, kakšen igralec je bil. Čisto drugi časi so bili. Zato se tudi nisem vračal tja, ker mi je postalo jasno, da je bolje, če ostanem doma, če ostanem v Evropi.

Playboy: Ko ste stopili na led, pa ni bilo razlike med vami in kanadskimi igralci?

Vnuk: Ne, nobene razlike ni bilo.

Playboy: Kako gledate na igranje Anžeta Kopitarja v NHL?

Vnuk: Zdi se mi vrhunsko. Ne samo, da je prišel v NHL, tudi vidnejšo vlogo igra, sploh v LA. Škoda, da ne igra v konkurenčnejši ekipi, čeprav je mogoče zanj v tem trenutku celo bolje, ker dobi več priložnosti. Upam, da bo po letošnjem svetovnem prvenstvu v Kanadi še kakšen slovenski hokejist ostal v NHL. Tudi zaradi Anžeta.

V hokeju ima namreč tradicija precejšnjo veljavo. Nekateri pravijo, da je hokej dinozaver med športi in Anže je v NHL Slovenijo postavil na zemljevid. Zdaj prideš tja. Od kod si? Aha, iz Slovenije, od koder je tudi Kopitar. Takoj je laže, takoj te drugače gledajo. Če nihče nič ne ve, je mnogo teže. Pomaga pa seveda tudi to, da igra Slovenija v skupini A.

Playboy: Kdo od mladih slovenskih hokejistov bi pa lahko igral v NHL?

Vnuk: Zelo slabo poznam naše mlade, ker sem dolgo časa igral v tujini, ampak kolikor sem govoril s trenerji mlajših selekcij, obstaja v Sloveniji kar nekaj obetavnih v reprezentancah do dvajset in do osemnajst let. Mogoče kakšen od teh fantov. Upam, da bomo dobili priložnost. S starejšimi je pa težko, ker NHL raje pobere mlajše. Bi pa lahko tudi oni igrali.

Playboy: Ste imeli sami kakšnega vzornika med igralci v NHL?

Vnuk: Niti ne. Zelo rad sem gledal Gretzkyja. Zelo dobro se spomnim tekem med Kanado in Sovjetsko zvezo s svetovnih prvenstev. Vse tekme so se končale z izidom 6 : 5, tisto je bil res hokej. Na eni strani Gretzky, Lemieux, na drugi strani Makarov, Krutov, Larionov, Fetisov ... To je bilo res nekaj posebnega. Bolj sem si zapomnil tekme kot pa posamezne igralce. Doma, jasno, sem si pa kot mulc na tekmah vedno našel kakšnega igralca, ki mi je bil všeč.

Playboy: Se spomnite svoje prve tekme v članski postavi Olimpije?

Vnuk: Ne, ne spomnim se je.

Playboy: Kaj pa prvega derbija z Jesenicami?

Vnuk: Ne, tudi tega ne. Zadnjega se spom­nim. [smeh]

Playboy: Je rivalstvo med vodilnima slovenskima kluboma še tako hudo kot takrat, ko ste začeli?

Vnuk: Ko je igral še moj oče, je bilo huje, ker je bilo manj tekem in so se v celi sezoni dobili dvakrat, enkrat v Ljubljani in enkrat na Jesenicah. Ali pa recimo štirikrat. Sigurno je bilo več naboja kot letos, ko smo odigrali že štiri, pet tekem, pa še jih bomo.

Playboy: Eno sezono ste preživeli tudi na Jesenicah, resda večji del poškodovani. Je kakšna razlika med jeseniško in ljubljansko hokejsko mentaliteto?

Vnuk: Je razlika. Drugačen pogled, garderoba v Ljubljani in na Jesenicah ... čista razlika. Sploh ne vem, kako bi razložil.

Playboy: Govoril sem še z drugimi ljubljanskimi hokejisti, ki so igrali na Jesenicah, in so rekli, da imajo tam ljudje občutek, da so edini, ki kaj vedo o hokeju.

Vnuk: Saj tudi so. Na Jesenicah so hokejisti res edini. V Ljubljani je vseeno malo drugače, nismo ta glavni. Tudi zdaj, ko je hokej trenutno številka ena v tem mestu, imamo mir.

Playboy: Prvo tretjino zadnje finalne tekme proti Salzburgu so morali prekiniti zaradi množice vžigalnikov in podobnega, ki so prileteli na led. Kako je s tem drugod? Smo v Sloveniji najhujši?

Vnuk: Ne, povsod kaj prileti na led, čeprav je res, da je zdaj v Ljubljani priletelo malo več. Toda bila je pač taka tekma in toliko jeznih ljudi, da jih kar malo razumem. Saj se tudi igralci Salzburga niso pretirano razburjali, ker so tega že navajeni. Povsod je podobno. V Beljaku so nas polivali s pivom, pa kaj.

Playboy: Je zdaj kaj manj kovancev, odkar je plačilno sredstvo evro?

Vnuk: Vse sorte je priletelo gor, je bilo kar zanimivo pogledati. Vse možne valute so ležale tam.

Playboy: Znani ste po tem, da med igro velikokrat gledate po občinstvu.

Vnuk: Sedežni red poznam na pamet. Zdaj je bilo sicer malo teže, ker so večinoma stali, ampak vseeno vse vidim. Tako da pazite, kaj se derete. [smeh]

Playboy: V nekem intervjuju ste pred leti dejali, da boste igrali hokej do tridesetega leta. Včasih je igralec pri tridesetih veljal že za zelo starega. So kaj pritiskali na vas, da bi bil že čas, da se upokojite?

Vnuk: Ne, zdaj celo pritiskajo, da bi še igral. Pravila so se spremenila in to nam kar paše. Laže je igrati. Bolj so nagrajeni tisti, ki več drsajo, ki imajo dober tajming. Ni več tako, kot je bilo včasih, ko se je dalo vse nadoknaditi z grobostjo in močjo. Ta sprememba nam kar pomaga.

Playboy: Leta pa najbrž vendarle že čutite?

Vnuk: Seveda. Po tekmi se teže regeneriram. Dobro je, če sta do naslednje tekme vsaj dva dneva odmora, ne en sam. Take stvari. Pa več je treba trenirati, zlasti čez poletje. Včasih si bil vedno prištiman, zdaj se moraš pa prisiliti, da napraviš kakšne stvari, ki ti niso všeč in ti pozimi pridejo prav. Jaz recimo ne maram teka, kolesa ne maram ... Lahko tri ure igram tenis, ali košarko, ali nogomet, karkoli, da bi se pa sam odpravil in tekel, mi je pa dolgčas. Čestitam tistim, ki pretečejo maraton, vsakomur, ker jaz tega ne bi mogel. Tudi fitnesa je pri hokeju precej, kvihtanja, ampak to še nekako gre. Letos poleti smo pri Ramotu precej tekali. Dolgčas, da se ti zmeša.

Playboy: Kar nekaj tujcev je že podpisalo za Olimpijo v prihodnji sezoni, pravzaprav kompleten prvi napad, odhaja pa Westlund. Nekateri menijo, da je to katastrofa.

Vnuk: Da je bil on letos naš najboljši igralec, najboljši skozi vso sezono, to ni sporno. Brez njega niti približno ne bi prišli do finala. Nekaj tekem je stal na glavi in smo jih dobili samo zaradi njega, ampak ... Če se je tako odločil ... Ga bomo pa težko nadomestili, težko bomo dobili še enega takega vratarja. Upam, da ga bodo našli. Ne vem.

Playboy: Kaj pa vi? Ste že podpisali?

Vnuk: Ne, nisem. Najprej bom šel malo jadrat, potem se bom pa odločil, ali bom še podpisal ali ne.

Playboy: Od česa je pa to odvisno?

Vnuk: Od mene.

Playboy: Govoriva o denarju ali o čem drugem?

Vnuk: O moji volji. Ali se bom lahko motiviral še za poletno delo. Bom videl. Bom šel jadrat in malo premislil. Karkoli pa že bo, upam, da bom ostal v športu, v hokeju. Kaj pa bom? To delam že vse življenje in bo najlaže. Kako, pa še ne vem.

Playboy: Hokej igrate že 34 let. Kako po vsem tem času gledate nanj? Je to še veselje? Samo služba?

Vnuk: Služba, ki me veseli. Gotovo je navdušenja manj, kot ga je bilo včasih, to je treba priznati, in obstajajo dnevi, ko se mi ne da na trening, tudi na tekme. Ampak potem se pred samo tekmo že tako zberem, da grem pripravljen na led, potem pa med tekmo več ali manj že postane luštno. Če bi pa na hokej gledal samo kot na službo, pa ne bi mogel, ne bi prišel prav daleč. Že zdavnaj ne bi več igral, če bi tako gledal.

Playboy: Prebral sem, da ste fanatičen jadralec ...

Vnuk: Ma, ne fanatičen jadralec, rad grem na barko, rad jadram. Mir imam.

Playboy: Kakšno barko pa imate?

Vnuk: Devetmetrsko švedsko, manjšo jadrnico, ki jo imam v Piranu, kjer sem večino poletja in se potem z njo guncamo gor in dol po Hrvaški. Ko bo več časa, bomo šli pa tudi drugam.

Playboy: Tako kot naš nekdanji smučarski skakalec Miran Tepeš, ki s prekinitvami potuje okoli sveta, vmes pa se mu pridruži družina?

Vnuk: To bi bilo lepo. Mogoče enkrat, samo to še ne bo prav kmalu.

Playboy: Kaj pa to, kar počne še en naš intervjuvanec, Jure Šterk?

Vnuk: Ne, to me pa sploh ne zanima. [smeh] Rad grem jadrat, ne bi pa nikoli šel sam. Rad grem jadrat z dobro družbo. Z ženo greva rada, rad grem s kolegi, pa spijemo kakšno pivo in se imamo luštno. Da bi pa šel sam ... Kje? Kam?

Playboy: Bo šla 15-mesečna hči zraven?

Vnuk: Je že bila lani in je bilo zelo dobro, ker je bila pri miru, ker še ni hodila, letos bomo pa videli, kako bo, ko že šiba okrog in bo malo drugače. Ampak domnevam, da se bomo že znašli.

Playboy: Ne bo pa igrala hokeja?

Vnuk: Bog ne daj! Ženski hokej obstaja, mi pa ni všeč. Punce se matrajo ... Ženski hokej! Kaj bom slišal!

Playboy: Kaj pa, če bi imeli sina oziroma če ga boste imeli? Bo igral hokej?

Vnuk: Raje ne. Mislim, če bo hotel igrati, ga bo najbrž igral, bi pa raje videl, če bi igral kitaro ali kaj podobnega.

Tadej Golob

foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri