Tim in Bogomir Gajser: Iskren pogovor s svetovnim prvakom in z njegovim trenerjem

  • 06.09.2016

S fantom, ki piše zgodovino motokrosa, in z možem, ki si ni pustil vzeti škarij in platna. O zmagah in porazih v areni in v zakulisju. O usodi in svobodni volji, ki sta se na primeru družine iz Pečk razkrili v vseh mnogoterih odtenkih. O smrti kot transformaciji energije in novem življenju v barvi živo rumene z nekaj rdeče. Za Playboy sta na začetku letošnje zmagovite sezone, ki jo bo končal kot svetovni prvak tudi v najelitnejšem motokrosističnem razredu, spregovorila oče in sin.

(Foto: Samo Vidic)

Zgodba družine Gajser se piše, kot se pišejo romani, ki osvajajo množice. Prvega od srečnih koncev je zgodba dobila lanskega 20. septembra na kalifornijski stezi Glen Helen, ko je komaj 19-letni Tim z 250-kubično hondo in voljo, ki je dana le zunajserijskim zmagovalcem, postal svetovni prvak v kategoriji MX2.

Nenavadno umirjeni najstnik živi za trening, ne živi običajnega najstniškega živ­ljenja. Njegovi dnevi se zgodaj zjutraj začenjajo v fitnesu, nadaljujejo na najtežji motokros/superkros stezi na svetu, ki jo je domislil očetov genialni um, in se spet selijo v fitnes. In tako dan za dnem. To je šport na najvišji ravni in druge poti ni.

Pot zmagovalcu je s svojo trmo in z bag­rom dobesedno tlakoval nenavadno živahni 50-letnik, oče in trener Bogomir. Ni šlo brez velikih odrekanj, velikih frustracij in, žal, velike tragedije. Toda Bogomir Gajser se ni nikoli znašel na razpotju, vprašanja, zakaj ravno njemu, ga niso razžrla, in nikoli se ni vdal samopomilovanju. Družina Gajser dobro ve, kaj pomeni izguba. Ve, da brez močne vere ne gre. Ve, koliko stanejo velike sanje, in ve, kako jih sanjati.

Na primeru slovenske družine se je usoda odločila odstreti vse tančice – leta in leta je sestavljala koščke in še ni rekla zadnje. Že pred Timovim rojstvom je oče Bogo delal z bagrom, se potil na motokrosističnih tekmah, spravljal na moto­cikle druge fante in si nabiral nujne trenerske izkušnje. Še preden se je rodil Tim, je Bogomir ustanovil svojo ekipo in jo poimenoval Gajser Team, se pomiril z Bogom, kot mu je narekovalo ime, in poskrbel, da sin ni plačal očetovih grehov. Ko je umrl Timov brat Žan, bi vsak človek vrgel motocikel v smeti in se zaklel, da noče več otrok. A moral se je roditi Tim. Še drugič, kot je sveto prepričan Bogo, in Tim je moral na motocikel.

Leta 2007 je bil osemletnik že evropski prvak v 65-kubični kategoriji in leta 2009 je uspeh ponovil v kategoriji do 85 kubi­čnih centimetrov. Čez tri leta je postal evropski prvak v kategoriji do 125 ku­bičnih centimetrov in debitiral v članski kategoriji MX2. Leta 2014 je po ponesrečeni sezoni s KTM pod okriljem ekipe Honda Gariboldi osvojil neverjetno peto mesto v svetovnem pokalu kategorije MX2 in lani končno postal številka ena. Motokrosista, ki ga je leta 2012 zveza FIM imenovala za novinca leta, je letos z naslovom za obetavno športno osebnost leta nagradila še domovina, kar Timu še posebej veliko pomeni. Sočasno je fant s številko 243 dosegel prvi takšen naslov za Hondo Gariboldi, prvi naslov svetovnega prvaka v kategoriji MX2 za Hondo po dolgih 15 letih in najdaljšo pogodbo s tovarno v svetu motokrosa.

S fotografom Samom Vidicem sva Gaj­serje obiskala doma v majhni vasi Pečke pri Makolah in šla z njimi na progo, kjer se rojeva bodoči svetovni prvak v najvišji motokrosistični kategoriji in se kali pre­senečenje leta v superkrosu. Bistvo zgodbe očeta in sina v popolnosti pripoveduje že mojstrska naslovna fotografija.

Tim Gajser

PB: V garaži stoji nov 450-kubični motor, s Hondo pa ste podpisali tudi novo pogodbo.

Bogomir Gajser: Naša prejšnja pogodba s Hondo bi se iztekla šele čez eno leto, a so Timu ponudili že novo, petletno pogodbo, kar je v svetu motošporta prej izjema kot pravilo. Tako dolge pogodbe nima pri Hondi niti Marquez.

PB: So prišle ponudbe tudi od drugod?

BG: Ne od drugod, prišle so od povsod!

Ni bilo predstavnika tovarniške ekipe, ki ne bi bil pri nas: Suzuki, Yamaha, Kawasaki, Husqvarna ... Vsi so pozvonili na naših vratih. Napišite to!

PB: Torej ni pogojev in denarja, da bi s Timom prestopila k drugi ekipi?

BG: Ne, ker boljše ekipe za naju ni. Tu imam kot trener vso besedo, ki pripada trenerju. Vsi razumejo, da sem najprej trener in šele nato Timov oče.

TIM GAJSER: Honda Gariboldi je bila prva ekipa, ki je to razumela. Razumela, da je zame najboljši trener moj ati.

BG: Za tovarniško ekipo je to čudno, ker dirkača običajno pripelje na vrh nekdo iz ekipe, in ravno s tem sva imela težave pri oranžnih. Prepričan sem, da so videli, da sem sposoben, a čisto nekaj drugega je, da bi dopustili, da bi en mali Gajser iz majhne Slovenije veljakom in legendam solil pamet. Po eni strani jih razumem, kot so oni zagotovo mene, skupaj pa nismo šli. Če sem jaz Timov trener, potem imam vse pristojnosti in bom za svoje trenersko delo pobral tudi zasluge.

PB: Kaj se je zgodilo z oranžnimi? Lahko o tem sploh govorite?

BG: Najbolj pametno ni, ker sem še vedno mali Gajser iz male Slovenije, ki mu ni dovoljeno kazati s prstom na velike živine. Toda stvari se spreminjajo in s Pitom Beirerjem sva se po Timovi zmagi v Ameriki že pogovarjala kot prijatelja.

PB: Kako si razlagate, da se je motor v sezoni 2013 kar naprej kvaril?

BG: Težko si to razlagam! Elektronika je kar naprej crkovala, jaz pa sem se bal, da bi se Timu zato na progi zgodilo kaj hujšega. Poskušali so me prepričati, da Tim ne zna voziti. Da gre v prevelike vrtljaje, da ima njegova mašina previsoko temperaturo in take stvari. Kdo je kriv, če dirkač ne zna prav voziti? Njegov trener, kdo pa! Zdaj je vse v redu, Timu se motor ne kvari, pa ni spremenil načina vož­nje, Pit Beirer pa mi je v Ameriki mirno čestital za naslov. Pred nekaj leti me je imel vrh glave, ker sem mu postavljal pogoje. Eden od mojih največjih pogojev, če bi s Timom ostala pri oranžnih, je bil namreč ta, da bi Tim leta 2014 postal njihov tovarniški voznik. No, in če bi se to zgodilo, bi Timov trener postal njihov človek, ker to tako običajno gre. Nisem se predal, pa sem bil na koncu z živci, Bog mi je priča! Tima sem postavil na motor, ko je imel dve leti in pol, ga pripeljal do vseh naslovov in nisem nor, da bi ga zdaj spustil iz rok. Še najmanj pa zato, ker je Tim tisti, ki tega noče!

Medtem se je Tim preoblekel v opremo in odpeljali smo se na stezo, ki jo je Bogo dokončal pred nekaj tedni. Tu je bila pred kratkim tudi ekipa proizvajalca motoristične opreme Fox – v Pečke so pripeljali eskadriljo dronov in o svojem novem varovancu posneli pravi film. Na čistini v lasti podjetja Eles se pod električno napeljavo odpre pogled na neverjetno delo, za katero je težko verjeti, da so ga ustvarile roke enega samega človeka.

PB: Take proge še nisem videla.

TG: Ker je tudi dejansko nikjer ni. Tu je vse pomešano, na eni progi so na zunanjem delu elementi motokrosa, notranji krog je čisti superkros, tam na vrhu pa je še ena motokros steza. Proga je predvsem zelo tehnična in brez pretiravanja lahko rečem, da težje ni. Ata je samouk, 30 let že opazuje, kako so narejene proge, tudi sam vozi, in če ne vozi, je vedno z mano. Še vedno se uči. Ves čas se učimo, do konca. Če misliš, da vse znaš, si propadel. Isto je, če misliš, da si brez napak. Nihče ni popoln.

PB: Ko sva se nazadnje srečala na finalu državnega prvenstva v Orehovi vasi, si rekel, da greš konec leta v Ameriko na tri tekme superkrosa. Videti je bilo, da se tega zelo veseliš.

TG: Amerika je odpadla, ker smo se zadnji hip odločili za prestop v višjo kategorijo. V resnici sva se z atom o tem že prej pogovarjala, a strinjati se je morala tudi tovarna. Sledila so nujna testiranja novega motorja in za superkros je zmanjkalo časa. Za prvo dirko za svetovni pokal konec februarja v Katarju moramo biti maksimalno pripravljeni.

PB: Še vedno živo sanjaš o superkrosu?

TG: Še, a v tem trenutku imam več sanj. Ravno sem odkljukal kategorijo MX2, čaka me MX1, in ko bo odkljukano tudi to, se bom posvetil superkrosu. Če pa osvojim še to zad­nje, pa ne vem ...

PB: Potem boš potreboval nove sanje.

TG: Vedno potrebuješ cilj, sicer ni motivacije. Vsak naslednji cilj, ki ga izbereš, mora biti malenkost težji od prejšnjega. Samo tako napreduješ; da vstaneš zjutraj ob petih in greš na kolo, pa rabiš res dober razlog. Najbrž so redki ljudje, ki tako razmišljajo.

PB: Zakaj tako misliš?

TG: Ker bi bilo v nasprotnem primeru več ljudi izpolnjenih.

PB: Ne poznaš lenobe in izgovorov?

TG: Ne iščem jih. Vse bi dal, da bi lahko treniral noč in dan. Eni so poslovneži, drugi umetniki, jaz sem pa najraje športnik. Če hočeš biti vrhunski športnik, izgovori ne pridejo v poštev.

PB: Zakaj si ti rad športnik?

TG: Ne vem, ker je to dejansko del mene. Od malega sem športnik. Všeč mi je slog življenja, ki ga živim, imam pa tudi svojstven pogled na življenje. Kot športnik se ne predaš kar tako, trdo kožo imaš. Na primer, še pred dobrima dvema letoma nismo imeli niti za položnice, pa smo to športno prenesli.

PB: Kako se počutiš zdaj, ko ste si finan­čno opomogli?

TG: Lepo se počutim, a ne mislim na to. Ne vozim za denar, ampak ker ni ničesar, kar bi v življenju raje počel. Na progo pripelje Bogo z bagrom. Razloži konstrukcijo proge, valove, dvojčke in trojčke, različne linije in skoke, to, kako Tim vsak krog odvozi po drugi liniji, kako pravzaprav poteka trening na progi.

PB: Očitno je, da imate kot trener motokrosa, motokrosist in bagrist v eni osebi redko znanje. Se je zanj že kdo zanimal?

BG: Ljudje so se že pozanimali, ali bi jim bil pripravljen narediti progo. Enkrat bom naredil progo za svetovno prvenstvo, a še ni čas za to. Amerikanci rišejo zapletene načrte in se jih nato držijo, jaz pa preprosto čutim, kako mora biti narejeno.

PB: Tim, kakšne se ti glede na tole zdijo proge za državno prvenstvo?

TG: Tehnično res niso zelo zahtevne, a na njih lahko enako lahko padeš kot na tej.

BG: Timu v resnici ne bi bilo treba več voziti državnega prvenstva, a nam je v veselje, da smo tam. Ljudje to cenijo.

PB: Kako se je okolica spremenila do vas v teh dveh letih, ko ste postali slavni in premožni?

BG: Eni so se spremenili, drugi se niso. Pred tremi leti smo dejansko gagali, ampak jaz sem vztrajal s poštenjem. Bil sem potrpežljiv, verjel sem v družino in v Boga. Če mene ne bi bilo, bi Tima pojedli za malico. Ko je bilo že jasno, da je le še vprašanje časa, da bo Tim najboljši na svetu, so se mnogi hoteli z njim okoristiti. Odločil sem se, da bom razmišljal, da je bilo vse prav, kot je bilo, da je vse vodilo v pravo smer in pri tem ostanem. Makole smo Nizozemcem in Avstrijcem navkljub spravili na svetovni motokrosistični zemljevid.

PB: Tim, si se kdaj v svetu počutil manj­vrednega, ker ne prihajaš iz MX-velesile?

TG: Na začetku mogoče res. Ko smo prišli prvo leto v MX2, smo si spoštovanje morali izboriti. Ni ti kar dano, tako kot kolegu, ki prihaja od drugod. A zdaj je vse drugače.

BG: Pa ne, da te drugi ne spoštujejo – ne spoštujejo te niti domači! Ko smo res potrebovali pomoč, so nam jo vsi odrekli. Niti takrat, ko nismo imeli ničesar, nisem veliko prosjačil naokrog, ker mi je bilo nerodno. Tu in tam sem moral, a nisem hodil naokrog brez rezultatov! Tim je bil že z osmimi leti evropski prvak.

TG: Res nimamo niti enega sponzorja iz Slovenije.

BG: Zakaj, se vprašaj. Ker sem prepošten človek! Kako se tu pridobivajo sponzorska sredstva? Zato pa smo v tej lepi deželici tam, kjer smo. Jaz lahko danes vsakemu v oči pogledam, dosti je pa ljudi, ki grejo mimo mene in gledajo v tla.

PB: Ste zato tako dobro videti pri petdesetih? Zaradi poštenja?

BG: Če ne delaš prav in misliš grdo, te to muči in postaneš grd. Hudič ni lep in to je resnica.

PB: Kdo pa je bil potem prvi človek, ki vam je pomagal na način, ki ste ga lahko sprejeli?

BG: Marco Cavallini, šef znamke Golden Tyre. On je meni kupil prvi motor, KTM 85. Veliko pritiskov in zavrnitev sem moral zdržati, a zdaj razumem, zakaj mi ni bilo nič prihranjeno. Nekatera spoznanja so ti dana le skozi težke preizkušnje. To vem, ker sem izgubil sina, takrat se mi je razkrilo marsikaj.

PB: Bi bili pripravljeni povedati to zgodbo?

BG: Na vse, kar se mi je zgodilo, sem ponosen, zato tudi to povem brez težav. Nekaj je bilo, kar me je tisti dan gnalo v Lemberg, ker sem pustil celo en posel v Poljčanah, pa čeprav sem potreboval denar. Šele kasneje sem razmišljal, kako neizogibno je bilo vse. Bolj ko se je tisti dan bližal, več smo bili skupaj kot družina. V bistvu nikoli nismo bili toliko skupaj kot prav takrat. Žan je imel takrat tri leta in nič ga ni zanimalo bolj od motorja. Med treningom sem priletel z mrtvega kota, ko je bil Žan pod mano. Videl sem ga šele, ko sem bil že v zraku.

PB: Otrok je umrl.

BG: Tam, na licu mesta. Nihče ni bil kriv, a je šlo na sodišče, ker je zakon takšen, da mora za dejanje nekdo odgovarjati. Žan ni tekal okrog, tam pod skokom je nepremično stal.

PB: Ste se spraševali o smislu?

BG: Veliko. Veliko sem govoril sam s sabo in z Bogom. Danes lahko rečem, da razumem, zakaj mi je Bog dal takšno težko preizkuš­njo. Naredil sem šolo, ki je na tem svetu ni. Ni magisterija, ni doktorata. Ljudje smo si izmislili eno vrsto izobraževanja, življenjska šola pa je nekaj drugega. Od tega, kako se soočiš s preizkušnjami, je odvisna tvoja končna ocena.

PB: Kaj natančno se je zgodilo v Lembergu? Kako si razlagate potek dogodkov? Pravite, da je bila tragedija neizogibna in da je tiste dni vse potekalo tako, kot da skozi vas deluje višja sila.

BG: Prišel je rešilec in ob desetih zvečer so nam rekli, da je Žan mrtev. Jaz pa mislim, da je bil mrtev takoj, šlo je za desetinko sekunde. Ni bila to navadna nesreča. Če bi nekdo s puško ciljal, ne bi tako točno zadel, kot sem jaz z motorjem, in če že nekoga pri taki brzini zadeneš z motorjem, mu nekaj zlomiš in je veliko krvi. Tu pa nič. Žanu ni bilo nič. Na sencih je imel majhno prasko in iz ušesa mu je priteklo nekaj kapljic krvi. Kriminalisti so najprej rekli, da smo nekaj namerno naredili, ker otroku vsaj na prvi pogled ni bilo nič. Ni imel zlomljenega vratu. Ni izkrvavel. Racionalne razlage ni bilo. Ko je iz Lemberga odpeljal rešilec, sem jaz ostal na stezi. Spet me je nekaj vleklo, da poberem motor. Boril sem se s slabo vestjo, ker nisem ob njem v bolnišnici, a sem 99-odstoten, da je bil takrat Žan že duša. Čutil sem, da je tam ob meni in me sili, da poberem motor in grem naprej. Ni mu bilo usojeno, da bi živel v tistem telesu, in že tistega dne sem vedel, da bo prišel nazaj na svet.

PB: Je prišel?

BG: On je tu. (Pokaže na Tima.) Telo je tam, tu pa sta zdaj dva v enem. Telo je samo olupek, ki ga odvržemo. Slečemo se kot kača.

PB: Rekli ste, da vas je Žan pripravil v to, da ste pobrali motor. Motor je bil življenje, ki ste ga živeli in ga še živite. Ga živi cela vaša družina.

BG: Tako sem tudi jaz razumel. Še naprej sem vozil motokros s tem motorjem. Način, kako je Žan je odšel, je šele prvi v vrsti nepojasnjenih dogodkov. Lahko bi rekel čudežev. Mesec po dogodku sem šel po kombi, ta rumen kombi, ki ga imamo še zdaj. Zanj sem si sposodil 2000 mark, potem sem jih pa čez nekaj časa našel v žepu. Nikoli nisem pogrešal tega denarja, nisem vedel, kdaj bi ga lahko založil, vse sem imel zapisano. Z modre sem ga takoj prebarval v rumeno in dal gor napis Gajser Team. Tim se je na neki način rodil, še preden se je zares rodil. Žan me je silil, naj ne opustim motokrosa. Za vsem tem je bil Žan, o tem sem prepričan.

PB: Večina ljudi bi najbrž opustila nekaj, kar je bilo vsaj na videz vzrok velike tragedije. Večina se motorja verjetno ne bi več nikoli dotaknila.

BG: Vsi so pljuvali po meni, ker tega nisem naredil. Mene v Poljčanah nihče niti povohal ni, so me pa vsi grdo gledali. Pa sem spoznal, da je vseeno, če te ljudje pljuvajo, če delaš tisto, kar moraš in kar je prav.

PB: Ljudje so vendar vedeli, da se je zgodila nesreča.

BG: Kdor ne pozna ozadja, ima vso pravico reči, da sem nor. Po eni strani razumem, da so me obsojali ljudje, ki ne verjamejo v Boga in ne vejo, kaj je življenje. Obsoja tisti, ki ne verjame. Tisti dan, ko smo bili na progi, me je Žan ves čas klical, mi mahal in hotel, da ga gledam. Nazadnje je splezal na skakalnico in mi razlagal, kako moram voziti. Ati, tu je blato, tu je voda, na skakalnici pa fejst skoči! On mi je povedal, kaj se bo zgodilo, in se je. Človek umre, ko se njegova usoda izpolni. Žan je odšel čisto mirno, jaz pa sem ponosen na življenje, ki mi je bilo dano. Pa čeprav na svetu najbrž ni človeka, ki bi z motorjem povozil lastnega sina. To je enostavno prehudo, da bi nekdo zdržal. Jaz pa sem, zato bi rad, da bi ljudje razumeli, da pravzaprav nisem imel izbire. Žan mi je ni dal.

PB: Bi še enkrat izbrali isto pot ali mislite, da bi bil isti vzpon mogoč tudi brez tako velikega padca?

BG: Isto pot bi izbral, ker potem danes ne bi bil človek, kakršen sem. Vsak ima svoj križ in nič ne pomaga, če se z njim ne strinjamo. Vsi bi razumeli, če bi takrat naredil samomor. Če se ne strinjaš z življenjem, ki ti je bilo dano in ga celo končaš na lastno pest, pa ne pomeni nič drugega kot to, da si padel na izpitu.

PB: Odločili ste se za življenje in bili sumljivi.

BG: Nihče ni razumel, ker sem se na trpljenje odzval z močno voljo. Nespodobno je bilo iti z morilskim orožjem na naslednjo tekmo. Ljudje mi ne bi zamerili, če bi se zapil. Zamerili so mi, ko so slišali zvok motorja. Če lahko danes koga ozavestim o vrednosti življenja, sem vesel.

Tim Gajser

PB: Mogoče vam je za to, da bi lahko ozavestili čim več ljudi, bila dana tudi slava. Ljudi danes zelo zanimate, zanima jih vaša izkušnja.

BG: Najbrž je to res moja naloga. Zdaj, ko sem se povzpel, moram biti še boljši, kot sem bil. Dokler bom živ, bom ljudem govoril, da to življenje ni brez smisla, vsako naše dejanje pa ima posledice. Lahko nekoga napizdiš, se mu smeješ za hrbtom in mu ukradeš denar. Lahko to narediš, a pričakuj, da boš potem dobil dvojno po pizdi. Danes moram pomagati tistim, ki potrebujejo mojo pomoč, moja naloga pa je, da ostanem z nogami na tleh. Žan mi je pomagal, da resnično spoznam življenje, zato moram živeti še bolj odgovorno.

PB: Kako ste začutili, da v Timu prebiva Žanova duša?

BG: Tim ni hotel nikoli v Lemberg, pa ne le to: že kot dojenček je sam od sebe znal vse stvari, ki sem jih učil Žana.

PB: Kako razumete razmerje med usodo in svobodno voljo?

BG: Usoda nam je dana, ali se bo izpolnila ali ne, pa odloči svobodna volja. Večina ljudi s prave poti skrene zaradi denarja. Vzemimo politika: usoda mu nameni poklic, v katerem bi lahko naredil veliko dobrega za ljudi, še isti trenutek, ko pride v tisto sredino, pa se pokvari. Brez denarja ne moreš nič, a to je nujno zlo. Dolgo časa sem ostal s prvim sponzorjem, ki mi je pomagal. Hvaležen in lojalen sem bil, čeprav mi je njegov konkurent mahal z lepim kupčkom denarja. Nisem se prodal in tudi obupal nisem.

PB: Ali Tim stvari razume enako kot vi? Žana dojema kot del sebe?

BG: Popolnoma enako. Na rumenem kom­biju je bil rdeč napis Gajser Team. Timu nisem dal jaz imena. Še preden se je Tim rodil, je bilo že vse narejeno. Za tisti kombi se je čudež­no našel denar, Tim pa se me je vse od rojstva držal kot opica, ves čas mi je sedel za vratom. Čas je, da se Bogo Timu pridruži še na fotografiji, preden zapustimo progo in pogovor nadaljujemo doma na kavču.

PB: Tim, spomnim se, kako si mi pred dvema letoma v Prilipah s tremi počenimi prsnimi vretenci in dvema zlomljenima rebroma rekel, da boš čez dve leti svetovni prvak. Tisti dan si celo odvozil eno vožnjo, nato pa si se vseeno odločil, da boš počival in samo navijal za očeta, Nejca in Aljo.

TG: To ni nič, ti pokažem nekaj še bolj čudnega. Včeraj sva bila z atom v Poljčanah na moji prvi osnovni šoli, kjer so mi podarili uokvirjen intervju, ki sem ga leta 2005 dal za šolski časopis. Poglej to vprašanje ...

PB: Na vprašanje, kaj si želiš doseči, ko odrasteš, si odgovoril, da boš postal svetovni prvak.

TG: Spomnim se tega, kot da je včeraj. To je bil že takrat moj cilj.

PB: Na vprašanje, ali imaš punco, si odgovoril, da imaš več prijateljic.

TG: Joj .... Mi daš to nazaj? [smeh]

PB: Ne, greva po vrsti. Tudi to še drži, kot želja za prihodnost?

TG: [smeh] Še. Imel bi punco, pa je skoraj nemogoče. Nikoli me ni doma, vsi me trgajo, mi pišejo ... Veliko bi se brezzveze prepiral.

PB: Tu govoriš o športih, s katerimi si se ukvarjal. Vedela sem za nogomet, smučanje in judo, ne pa za smučarske skoke.

TG: Ata si je v obdobju, ko v fazi rasti še nisem smel v fitnes, izmislil vse mogoče športe, da bi se telesno optimalno razvil. Nič na tem seznamu ni naključje.

PB: Borilni športi so koristni, ker ti privzgojijo določene vrednote, po katerih motokros, ki je agresiven šport, ravno ne slovi. Kak­šna je klima na progi in v garažah?

TG: Tekmovalna. Ne vedno fer. Včasih se tudi sam zelo razjezim, a raje preštejem do deset, kot da bi koga na gobec.

PB: Zdaj, ko prestopaš v višjo kategorijo, bo še večja konkurenca in še več hude krvi. Ni nihče oporekal tvojemu prestopu? Rekel, da si še premlad za najvišjo kategorijo?

TG: Marsikdo tako misli, pravzaprav večina. Jaz vem, da je trenutek pravi, pa tudi 450-kubični motor mi dosti bolj leži. Sem med višjimi vozniki in sem komaj čakal, da se usedem v višji razred. Odkar sem prišel v razred 250, že treniram na 450, tekme vozim z 250, državno prvenstvo s 450 in tudi vse treninge. Dejansko se mogoče malo čudno sliši, toda z močnejšim motorjem sem si veliko bolj domač kot s tem, s katerim sem osvojil naslov svetovnega prvaka. Nad novim motorjem pa sem tako ali tako popolnoma navdušen! Ta, ki je tu v garaži, je že precej podoben končni verziji. Motor za tekmo je namreč tako navit, da zdrži samo nekaj ur: trening, kvalifikacije in tekmo.

PB: Kako gledaš na konkurenco v naj­višjem razredu?

TG: Več ko je voznikov, ki smo na isti ali podobni ravni, bolje je. Letos nas bo 15 takšnih, ki se bomo bojevali za zmago, lani, za primerjavo, nas je bilo šest. Vsak od nas bo imel možnost, od Cariolija navzdol. Močni nasprotniki bodo Nagl, Strijbos, Desalle, Tixier ... in vsi drugi. Nikogar ne podcenjujem, vsi veliko trenirajo, vsi so talentirani in vsi bi radi zmagali.

PB: V čem se tvoj slog vožnje razlikuje od drugih? Kaj tvoji oboževalci mislijo pod Gajser style, s čimer podpisujejo tvoje fotografije in posnetke na Facebooku?

TG: Moj slog je precej agresiven, z veliko scrubbanja, znam kriviti in leteti nizko. Ta tehnika je kar zakomplicirana, a če jo obvladaš, je to tvoja velika prednost. Ne gre za šov, ampak skrajšanje poti. Prideš s polno brzino na skok, takoj zakriviš in čim bolj izničiš upor. Tu se pridobivajo dragocene desetinke.

PB: Če malo pogledava lansko sezono: naslov svetovnega prvaka si imel v žepu že na predzadnji tekmi. Kljub temu nisi taktiziral, ampak pokazal, kaj znaš.

TG: Da imam najboljše možnosti, da postanem svetovni prvak, je postalo jasno že v Mehiki, a to ni pomenilo, da lahko na zadnji tekmi v Ameriki recimo padem. V Mehiki je bilo še napeto, ker sem v prvi vožnji, bilo je blato, padel, težave pa sem imel tudi z motorjem. Nismo ga čisto prav nastavili, bili smo na visoki nadmorski višini in motor je izgubljal moč. Jonass je prvo vožnjo zmagal, jaz sem bil šele peti in takrat se mi je spet približal na štiri točke. Ogrožal me je je do konca, do trenutka, ko se je Herlings poškodoval, pa nas je bilo v igri še šest. Šele na zadnjih treh tekmah je boj za naslov postal boj med nama z Jonassom. Ni pa res, da nisem nič taktiziral. V zadnji vožnji, ki me je ločila do naslova, sem vozil z 90 odstotki. Pomembno je bilo, da sem bil boljši od Jonassa, nisem pa šel na nož. Pazil sem, da ne bi padel.

PB: Šef tvoje ekipe Giacomo Gariboldi je na začetku sezone rekel, da si pri svojih 70 odstotkih, medtem ko jih je Herlings že dosegel 110. Dobro je videl tvojo rezervo.

TG: Najbrž res, a skozi sezono sem tudi jaz prišel na svojih 100. Vedno greš lahko še čez, a takrat postane nevarno. Premikanje mej se navadno konča s padcem. Včasih je neizogibno, ker te adrenalin potegne, spodbode te boljši nasprotnik in za trenutek izklopiš glavo. V MX1 bo več izkušenih voznikov, ki vozijo z glavo, kar je v redu, v MX2 pa je tiščanje na polno verjetno tudi stvar starosti tekmovalcev.

PB: Kakšen učinek imate nate čelada? Kako se prijazen fant spremeni v bojevnika, ko si nadene bojno opremo?

TG: Čelada pomaga. Skozi vizir vidiš samo progo, nepotrebna čustva pa si pustil v garaži. Tam smo, da bomo zmagali, na progi ni prijateljstva. Na startu se ne meniš s tekmovalci. Vsi vemo, da boljše mesto pomeni več slave in več denarja. Tega ne študiraš, a nočeš razočarati ekipe. Tam je moj oče, tam je brat Nejc, ki je zdaj moj mehanik, tam je družina, ekipa, tovarna, navijači. To so resne stvari. Ni več važno sodelovati, ampak zmagati.

PB: Kako se športnik spoprijatelji z bolečino, ki je del treninga in tekem?

TG: To je neločljiv del športa in nanjo se navadiš. Te dni me zaradi padca boli rama, a nimam kaj. Lahko me nič ne bi bolelo, lahko bi ležal pred televizijo, a na polici ne bi bilo teh pokalov. Ko si enkrat poškoduješ hrbtenico, pa se ti vse drugo zazdi šala. Okrevanje po poškodbi je bila prava preizkušnja potrpežljivosti. En teden sem ležal v znak, brez blazine, brez premikanja. Ker sem zdržal, sem bil čez mesec dni že na motorju. Srečo imam, da imam odličnega zdravnika, dr. Sasho iz Hrvaške, ki mu popolnoma zaupam in me hitro pošraufa.

Bogomir Gajser

PB: Si se ustrašil vsaj takrat? Ko ti je na pokalu narodov v Latviji počilo v hrbtenici?

TG: Ah kje, saj nisem vedel, da mi je. Odpeljali so me na rentgen in me slikali, videli pa nič. Rekli so, da imam počeni dve rebri, mene je pa tako bolelo, kot da sem cel polom­ljen. Do tekme je manjkala slaba ura, Slovenija pa se brez mene ni mogla kvalificirati. Vzel sem nekaj tablet proti bolečinam in zdravnika prepričeval, da lahko vozim. Precej ga je bilo treba prepričevati, da je popustil, me tako povil, da nisem razpadel, in sem s tremi počenimi vretenci, česar nisem vedel, odvozil še tisto vožnjo. V vsakem športu tvegaš, le da so v motokrosu poškodbe lahko nekoliko hujše. To je v bistvu najbolj zastrašujoča plat športa. Tega se vsi najbolj bojimo, a je nujno, da vse to pred tekmo odmisliš.

PB: Kako to storiš?

TG: Glavo dam na balanco, zmolim in se pogovorim sam s sabo. Rečem si, da zmorem in da bo vse v redu.

PB: Ti je težko reči: »Sem Tim Gajser, svetovni prvak?«

TG: Ni lahko, res. Če mi kdo reče champ, ga popravim in mu rečem, da mi je ime Tim. Najprej sem Tim, potem svetovni prvak. Naslov ni pozabljen, toda moja glava je že v prihod­nosti. Do uspehov moraš držati distanco, sploh zato, ker jih nisi dosegel sam.

PB: Pa sam občutek v trenutku, ko si dosegel ta mejnik – je bil najboljši v življenju?

TG: Je bil! Mogoče je bil najslajši zadnji, krog, ko sem se peljal mimo garaž, videl ekipo in mehanike, ki so mi pokazali tablo z napisom Champion, one lap to go in še Žan 243. Ata je rekel mehanikom, naj to napišejo. Bilo je nepozabno! Pred vsakim startom čutim, da je Žan z mano, ko treniram, mi daje dodatno motivacijo, ko zmagam, pa vse dobi smisel.

PB: Kako kot vrhunski športnik skrbiš za svojo psiho? Se kdaj pogovoriš s kakšnim psihologom?

TG. Ker imam očeta, ki je tudi moj trener, ne potrebujem psihologa. Ata me pozna do potankosti, on je očka za vse. Veliko srečo imam, da moj trener ve, kaj razmišljam pred tekmo, med tekmo ... Včasih, sicer redko, pa imava tudi drugačno mnenje.

BG: Večinoma imam jaz prav, to moraš priznati.

TG: Seveda priznam!

PB: Naravno je, da se otroci upirajo staršem, trenerja pa je treba poslušati. Kako ločita odnos oče – sin in trener – športnik?

BG: Najteže je biti trener svojemu otroku. Trener mora biti strog. Oče bi bil rad mehek. Sin se očetu upira, trenerju pa se ne sme. Tim je priden, a je v puberteti!

TG: Ata! V kakšni puberteti?

BG: Tvoja puberteta je zaradi športa zakasnila za dve, tri leta. Ko je bil star 15 let, me je poslušal, kot da sem zakon. Vse je zmagoval, ker me je 100-odstotno ubogal. Potem je pa tudi njega malo razmetavalo. Brez te zakas­nele pubertete bi bil glede na to, kaj zna, svetovni prvak že pri sedemnajstih.

PB: Se strinjaš s tem, Tim?

TG: Moram se!

BG: Evo, to je to, o čemer govorim! To so tota leta. Ti to zdaj rečeš meni, drugemu trenerju pa bi samo dal prav. Ko treniram malega Pancarja, me posluša dvojno: ker sem trener in ker sem Timov oče. Če sva s Timom dokazala, da imam v 80 odstotkih prav jaz, bom odločal jaz. Če bi se pol časa motil, pa bi bil to pogreb. Jaz na primer progo vidim razrito, ko je še gladka, in redko se zmotim, ko Timu svetujem linije. Je pa moje trenersko delo tu še težje, ker gre za sina, ki mi pomeni vse na svetu in se še toliko bolj bojim zmote.

PB: Kje vi vidite Timove največje izzive v novi sezoni?

BG: Konkurenca je huda, ker so vsi, ki so bili lani poškodovani, nazaj, a nama bo celo lažje, ker je motor bolj konkurenčen. Vztrajali smo pri prestopu, ker Hondin 250-kubični motor še ni tako dober, kot je zdaj ta. Zamislil sem si svojo taktiko. Vem, kaj bova naredila na pripravah. Kako bova vozila. Na treningih se bova držala malo nazaj in udarila na tekmi. S tem bova zmanjšala tveganje za poškodbe in si nabrala nekaj prednosti.

PB: Ciljata pa tudi na superkros.

TG: Jaz komaj čakam.

BG: Če z dve leti bo čas za superkros, letos pa imava v načrtu dve evropski superkros tekmi: Genovo in Pariz - Bercy.

PB: Zdaj si lahko to tudi finančno privoščita.

BG: Ja, tega problema nimamo več. Zdaj lahko fajn živimo, nikoli pa ne pozabimo, kako smo začeli. Naše življenje se je zares obrnilo, ko smo novembra 2013 podpisali pogodbo s Hondo Gariboldijem. Decembra smo dobili prvo nakazilo, s katerim smo poplačali polož­nice, prispevke za s. p. in takrat so mi odblokirali bačni račun.

PB: Kako pa ste hodili na dirke leta 2013?

BG: Sposojali smo si denar. Na svetovno prvenstvo na Švedsko sva se s Timom peljala z osebnim avtomobilom, v njem sva jedla in spala. Vmes nama je zmanjkalo denarja in nama ga je Vesna nakazala. Lahko bi povedal tudi nešteto zgodb, ki smo jih imeli s starim rumenim kombijem. Z njim smo naredili na tisoče kilometre, ga večkrat porivali, da je vžgal, a je čudežno vedno razpadel šele doma, ko ga je dobil v roke avtomehanik. Takšna je naša zgodba, pa ne samo naša: marsikatera družina je za šport žrtvovala vse. Moja sreča je bila, da sem delal z bagrom in da mi delanje prog leži. Ker tu, za hišo, se je v resnici rodil svetovni prvak.

PB: Tudi sami še vedno tekmujete in zmagujete na tekmah MX za državno prvenstvo. Kako pa ste vi začeli?

BG: Ko sem bil star šest let, sem na majhni črno-beli televiziji videl posnetek tekme iz Orehove vasi. Tisti dan smo obirali vinograd, jaz pa sem se prilepil na teve ekran. Ko sem bil star 14 let, mi je mama kupila prvega tomosa, pa še rumen je bil! S prodajo jajc in mleka je zaslužila tudi za mojo prvo krosko. Mama ni o motokrosu vedela nič, zanimalo jo je le to, da bi bil jaz srečen. Svoje prvo državno prvenstvo leta 1984 sem odvozil z dvema gumama. Tako sem bil zagret, da sem bil preveč živčen in sem na svoji prvi tekmi v Črnomlju na rampi padel na hrbet, a sem bil že prvo leto na stopničkah. Ko sem dobil tisto prvo krosko, 14 dni sploh nisem spal, samo glancal motor.

PB. Prvi motor je bil rumen in rumeno je vaše življenje. To je vaša barva.

BG: Ko sem ustanovil svojo ekipo, sem si izbral rumeno barvo za kombi in drese. Rumeno z nekaj rdeče. Rumena je meni sonce, energija, rdeča ljubezen in to sta najboljši barvi v življenju. Tudi moja Vesna mi je dala ime Sonček, njena najljubša roža pa je sončnica.

PB: V vaši zgodbi pa je pomembna tudi številka 243.

BG: Tim je pri osmih letih zmagal svoje prve dirke s številko 116. Ko smo se takrat od­pravljali v Ukrajino na evropsko prvenstvo, so me poklicali iz AMZS in mi povedali, da je Timova mama preklicala njegovo licenco. Ni se mogla sprijazniti s tem, da Tim vozi. Razumem njeno plat, toda Tim je tako trpel, da je v šoli postal agresiven. Hrvati so nam pomagali z licenco in Tim je nato tri leta tekmoval pod hrvaško zastavo. Za Hrvaško je postal tudi evropski prvak do 65 kubičnih centimetrov. S številko 116 smo se pravzaprav zahvalili šefu firme Golden Tyre, ki nam je takrat kupil prvi 85-kubični motor in je imel rojstni enajstega junija. Hrvati pa so nam rekli, da moramo imeti kot tujci številko nad 200 in so Timu sami od sebe dali številko 243. Z njimi sem se kregal vse leto, v Orehovi vasi je Tim še vedno tekmoval s številko 116, spiker pa je kar naprej omenjal številko 243. Ko pa sem se eno noč poglobil in ugotovil, da je 24. marec datum, ko se je rodil Žan, je spet vse dobilo smisel, ne da bi karkoli delal sam.

PB: Vi ste naredili stezo. Tega višja sila ne more.

BG: Voznik kot Tim potrebuje takšno stezo, kot jo ima danes tu. Sicer pa so steze rasle z njim. Ko je bil star tri leta, sem mu naredil skok, ki je bil primeren zanj. Naslednje leto sem ga podaljšal in spet tako naprej. Tim Gajser ni priletel z lufta, a brez njega bi bilo tudi vse moje znanje zaman. Skupaj smo popoln tim – Tim, Nejc in jaz, brez punc pa sploh ne gre. Živimo drug za drugega in za motokros.

TEKST Tina Torelli

FOTO Samo Vidic

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri