Starec in morje

  • 24.05.2007

Pogovor Tadeja Goloba in Tomaža Drozga s Slovencem, ki je sam na šestinpolmetrski jadrnici obplul svet in se zdaj odpravlja na še bolj noro potovanje.

(Foto: Bor Dobrin )

6 fotografij v galeriji

Slovenci smo, vsaj zdi se, zelo naklonjeni ekstremnim športnikom in njihovim podvigom. Po skromnem avtorjevem mnenju mnogokrat, tudi če so precej neumni. Ne bi načenjal te teme, če se mi ne bi zdelo, da z mešanjem vseh mogočih esktremnosti v istem loncu delamo krivico resničnim frajerjem, kakršen je Jure Šterk. Leta 1991 je na jadrnici, ki je premajhna, da bi jo agencije ponujale nedeljskim osvajalcem Jadrana, izplul na pot okrog sveta in jo čez tri leta tudi uspešno dokončal.

Udeležil se je prve čezatlantske regate Minitransat in potem ne vem kolikokrat še preplul ta ocean. Na teh potovanjih je doživel, kar se na morju doživeti da, od neviht z udarom strele tik ob barko, karambola z veliko ladjo, padcev v morje do vseh mogočih tehničnih težav, viharje in brezvetrje, oderuštvo lastnikov marin in videl ter spoznal kraje, ki jih mi nikoli ne bomo. Ste vedeli, da v Recifu v Braziliji pride po nekih štetjih na enega moškega kar štirinajst domačink? Štirinajst, in to Brazilk, ne kakih Angležinj.

Jure Šterk je star ... Je že malo starejši in tega vprašanja ne sliši rad. "Če mi bo uspelo objadrati svet brez postanka," – to je namreč njegov najnovejši načrtovani podvig – "bom postal najstarejši človek, ki mu bo to uspelo. Naj ostane pri tem." Rodil se je torej 6. januarja nekega leta v Zagrebu, kamor so takrat hodile rojevat Belokranjke iz Vinice, kjer je odraščal. Po črnomeljski gimnaziji se je zaposlil v celjskem Cetisu – "dobrem podjetju, ki skrbi za svoje delavce" –, se preselil v Ljubljano in po odhodu v pokoj v Koper. Iz svojega stanovanja ima lep razgled na luko, pa tudi na Triglav, simbol Slovenije, za katero se mu zdi, da pluje v nevarne vode. Po eni strani z mirovniki, ki so se motili ob osamosvojitvi Slovenije in zaradi katerih bi bili, če bi takrat obveljala njihova, še vedno pod Miloševićem, po drugi strani zaradi brezobzirnega kapitalizma ameriškega tipa z ukinjanjem splošnega zdravstva in zmanjševanjem penzij ter uničevanjem narave.

Jure Šterk tudi izgleda kot pomorščak. Tak visok sivolas medved s šapami, ki znajo z udarcem po mizi podkrepiti kakšno trditev, pospremljeno z benti in s še čim hujšim, in bi znal tudi vstati od mize in koga na g..., če bi mu prekipelo. To je dokazal že leta 1990, leto dni pred osamosvojitvijo, ko je JLA nasilno zasedla štab teritorialne obrambe v Ljubljani in se je v njenih prostorih pojavil razjarjeni Šterk. Čez šest let je stal pred sekirami ljubljanskega mestnega komunalnega podjetja, ki so mu šle na živce neke vrbe in jih je sklenilo posekati.

Zdaj torej odhaja na novo pot okrog sveta, tokrat s ciljem objadrati svet brez postanka. Odrinil bo takoj, ko bo pripravil barko, ki za zdaj (ob izidu te številke Playboya najbrž ne več) še čepi na suhem v izolskem Yacht centru. Ko smo ga s Playboyevo ekipo iskali med različnimi plovili, ki jih njihovi lastniki pripravljajo za splovitev, se je moje neizkušeno oko ustavilo na lepotici, parkirani zraven Šterkove – kako naj zapišem, da ga ne bom užalil – majhne jadrnice, ki na prvi pogled ne zgleda nič posebnega. Tisto drugo plovilo se je bleščalo, delovalo prav vesoljsko, strupeno, s posadko mladih šminkerjev, ki si je dajala opraviti z nečim ... "Ah, ta!" je samo zamahnil z roko. "Z njo si jaz ne bi upal čez Atlantik, sigurno ji bo šlo krmilo." Človek že ve.

Playboy: Zamujate z izplutjem glede na zastavljeni datum?

Šterk: Niti ne, niti ne. Ker točno vem, kako se stvari razvijajo, sem si postavil datum prezgodaj oziroma z veliko rezerve. Zadnji čas za odhod je nekje okrog 1. septembra, ampak do takrat je še dosti časa. Računam, da bom še vedno izplul z desetimi dnevi rezerve.

Playboy: Zakaj je pa to pomembno? Ali ni vseeno, kdaj odrinete, saj boste na poti tako ali tako celo leto?

Šterk: Ni vseeno. Na začetku bo šlo v redu, brez problemov. V Sredozemlju bo poletje, na Atlantiku zgodnja jesen, do Rta dobrega upanja bom prišel pozno pomladi oziroma zgodaj poleti, poleti bom v Avstraliji in na Novi Zelandiji, ampak ko bom prišel pa do Cape Horna, se bo začela jesen. In če bo to pozna jesen, bo tam zelo zaguljeno vreme. Na koncu me bo dajalo. Vsak dan, ki ga bom tu zamudil, me bo na koncu dajal. Samo zdaj imam dobro barko, stvari so čisto drugače postavljene, kot so bile pri prejšnji, ki je bila dolga šest metrov in pol.

Playboy: Ne pripisujete si ravno velikih možnosti, da bi vam uspelo objadrati svet brez postanka?

Šterk: Pri jadranju okoli sveta brez postanka gre lahko narobe veliko, veliko stvari. Lahko vas zakolje zdravje. Poznam tri ljudi, ki so se tega lotili in jih je zvilo zdravje. Enega ledvice, enega želodec, za tretjega pa se ne spomnim več, kaj mu je bilo. Druga stvar, ki se vam lahko zgodi, je okvara. Strgano jadro, recimo. Sam bom sicer imel s seboj rezervno glavno jadro, to sem si nekako uspel zagotoviti. Imam viharna jadra, da bom z onimi čim bolj varčeval. Glede jader sem dobro pripravljen. Lahko se ti zgodi, da pade jambor. Lahko se zgodi, da barka napravi kozolec in se ti zlomi jambor. V tem primeru težko prideš daleč. Okoli Horna bi še prišel in še malo naprej, potem pa je treba voziti proti vetru. Z zasilnim jadrovjem voziti proti vetru pa se ne da. To je nemogoče.

Playboy: Ste imeli kdaj težave z zdravjem?

Šterk: Enkrat z ledvičnimi kamni, ko sem prijadral na Polinezijo. Očitno sem popil premalo vode in so se naredili. Tam me je začelo boleti v križu in sem šel k zdravniku, ki mi je dal injekcijo in rekel, da se mora zadeva v treh dnevih popraviti, sicer grem na operacijo. K sreči je bilo kmalu bolje.

Playboy: Sedanja barka je nekaj večja od tiste, s katero ste prvič objadrali svet?

Šterk: Ja, ta je dolga devet metrov in tri decimetre, prejšnja je bila pa šest metrov in pol. S tisto barko objadrati svet v katerikoli smeri je kar podvig. Nemški rekord je recimo sedem metrov in pol, Italijani tudi nimajo nikogar, ki bi mu uspelo s tako majhno barko. Francoz je pa postavil rekord s štirimi metri in pol.

Playboy: In kaj prinesejo tile dodatni trije metri?

Šterk: Ogromno. Velikost barke gre na tretjo potenco. Če delite večje z manjšim in dobite ena plus nekaj, to daste na tretjo potenco, šele potem vidite, koliko je ta barka večja od prejšnje. Na tej barki imam prostor za komfort, za vse živo. Te barke se s šestinpolmetrsko preprosto ne da primerjati.

Playboy: Na tej barki imate stranišče?

Šterk: Seveda ga imam.

Playboy: Na prejšnji pa ga ni bilo?

Šterk: Niti slučajno. Včasih, v slabem vremenu, je bil največji problem sprazniti vedro čez palubo. Odpreti moraš vrata, udari ti val in imaš barko mokro. Drugače ti pa smrdi. Tako da sem imel težave.

Playboy: Prejšnje barke ste izdelali sami, te pa ne. Ta je rabljena. Kako to?

Šterk: Tako velike barke ne morem izdelati sam. Ta bi bila prehuda. In dobre barke so stare petnajst let in več. Današnje barke izdelujejo tako, da varčujejo. Z materialom, z vsem. Če pri eni barki prihranijo sto kilogramov plastike, je to pri seriji tisoč bark sto ton prihranka. Danes vsi delajo tako. In so barke krasna šminka, lepo zgledajo, imajo pa premalo plasti plastike itn. Ker jih premalo prebarvajo in postanejo barke luknjičaste, si izmišljujejo neke protiosmotske plastike in podobna jajca, in vse to zato, da bi prihranili denar. Kako je z barkami na morju, je pa druga stvar. Zadnjič je šel neki moj prijatelj z barko na pot okrog sveta in mu je razgnalo plastiko pri krmilu. Na novi barki!

Playboy: S to, ki ste jo kupili, ne bo takšnih težav?

Šterk: To je barka, ki sem jo iskal vse življenje. Ima krmilo na zrcalu. Redke so barke, ki ga imajo. Če bi začel naštevati njegove prednosti, bi šel preveč v teorijo, s katero nima smisla obremenjevati ljudi. Takih bark pri nas ne delajo. Ta barka ne tolče pri plovbi v veter oziroma zelo malo. Dobro drži smer, odlično prenaša morje. Strukturno je trdna. Težka je pet ton, od tega sta dve v kobilici. Če se barka prevrne, se bo obrnila. Moja prejšnja barka, šestinpolmetrska, je polno naložena tehtala tri tone, v kobilici pa je imela štiristo kilogramov. Na palubi je bila široka dva metra dvainšestdeset, pa nisem vedel, ali bi se zravnala, če bi se prevrnila. Ni rečeno.

Sicer sem imel vse, kar je bilo težjega, pričvrščeno na dno, kar popravi stabilnost, ampak vprašaj je še zmeraj obstajal. Pri tej barki pa ga ni. To, da je imela prejšnja barka naložena tri tone, me je zelo presenetilo. Računal sem, da ima kaki dve, pa bi bilo razmerje med težo celotne barke in kobilice 1 : 5, kar bi še šlo. Benti, tri tone je pa prehuda. Ko so mi v Južni Afriki po trčenju z veliko barko jadrnico potegnili na kopno z dvigalom na tehtnico, sem vprašal, koliko je težka. "Tri tone," je rekel. "Ne serji, nekaj je narobe s tvojim instrumentom." Pa je prišlo drugo dvigalo, prav tako z instrumentom, in je meritev potrdilo.

Playboy: Kaj pa lahko potopi vašo sedanjo barko?

Šterk: Neznani predmet v morju. Kontejnerji, recimo. Včasih so bili kontejnerji narejeni tako, da se niso potapljali. Zdaj se morajo. Včasih, ko se niso, je bilo kar nekaj primerov, da so potopili jadrnico.

Playboy: S seboj imate rešilni čoln ali splav?

Šterk: Imam splav, samo, veste, na južnem Pacifiku – kdo te bo pa prišel iskat, kam boš prišel z njim? Ni šanse. Kako boš preživel? Dobro, v splavu imam trnek in ročni desalinizator, kar pomeni, da bi si vodo lahko naredil, ujel kakšno ribo in nekaj časa preživel.

Playboy: Ste že postali kaj boljši ribič, kot ste bili?

Šterk: Ne, nisem, ampak bom poskusil. Z mojim ribolovom so težave. Nekoč sem plul z neko veliko barko, in ko se je ustavila, je posadka začela vleči ven ribe s trnki. Sem rekel: "Ala vam vera!"

Playboy: Koliko pa je stala sedanja barka?

Šterk: O tem je težko govoriti, ampak tam okrog 20.000 mark, plus carina in še kaj drugega.

Playboy: Kako mislite na tako majhno barko spraviti vse potrebno za nepretrgano enoletno plovbo okrog sveta?

Šterk: Saj, zato pa je dolga devet metrov in pol, čeprav bi bila še vedno najmanjša barka, s katero je komu uspel ta podvig. Prav to je težava – kako spraviti gor vse stvari. In še ena težava je: ker je barka manjša, je počasnejša. In ker je počasnejša, traja vse skupaj dlje časa, pa moraš vzeti s seboj še več stvari. Pri hrani stavim na konzerve, na tunino, ki jo imam zelo rad in jo tudi dobro prenašam. Pa zdrava je. Kakih tisoč malih konzerv rio mare bom vzel s seboj. Vsak dan dve. Eno zjutraj in eno zvečer, pa še kaj vmes.

Playboy: Še vedno prisegate na alpsko mleko in sladkor?

Šterk: Alpsko mleko ja, sem ga že tudi nabavil. Zdaj bom imel s seboj še med, ki ga prej nisem imel. Včasih sem vozil s seboj čokolado, kar je bila čista neumnost. Čokolada ni to, kar je med, ki je glukoza plus vitamini, plus vse živo, kar potrebuješ. Potem so tu še multivitaminske tablete, po ena na dan, pa konzerve sarme in golaža. Potem smo pa že tam, se človek počasi že naje. Računam na to, da bom tudi kakšno kilo dol spravil. Zdaj sem se namerno zredil. Sem imel že pod devetdesetimi kilami. Tako kot pravi Strel: "Ne moreš brez rezerve v vodo." (smeh)

Playboy: Katerega morja vas je najbolj strah?

Šterk: Indijskega oceana. Južnega Indijskega oceana. To je zlobno morje. Nenehno se moraš ukvarjati s prehodi front, poleg tega pa je na jugu, od Južne Afrike do Nove Zelandije, celo širši od Pacifika. Zaguljeno morje kot sto hudičev! Neki Anglež, moj znanec, ki je odjadral iz Južne Afrike v Avstralijo in je pristal v Perthu na zahodni strani, kar je tretjino manj kot čaka mene, je imel 29 prehodov front.

Prehod fronte pa pomeni veter od severozahoda, viharni veter, ki se obrne v jugozahod, zaradi katerega se morje prekriža in nastane tisto sranje, ko se valovi križajo med seboj. Zelo težko morje je tale Indijski ocean. Ponavadi se moraš tam ukvarjati s tremi sistemi valov, ki se križajo med seboj. Tako konfuzno, neregularno morje, zahrbtna zadeva.

Playboy: Lahko v takem morju plujete z avtomatskim krmilom?

Šterk: Lahko. Oziroma vam bom povedal, ko se bom vrnil.

Playboy: Vas je kdaj strah na morju? Neviht, padca v morje?

Šterk: Ko padeš v vodo, se nimaš časa bati. Bojiš se prej, ampak malo strahu je dobro, dobiš več adrenalina. To ni slabo, dokler te ne prime panika, ki pa me ni nikoli. Malo treme pa prav pride. Zmeraj se bojim, ko se pripravlja k nevihti, zmeraj gruntam, kaj bi naredil, da mi strela ne bi polomila jambora, pa nikoli ničesar ne naredim. Lahko bi ga ozemljil, ampak potem bi jambor postal strelovod in bi vsaka strela počila vanj. Vse, kar naredim, je to, da dam elektroniko v patentne lonce. Nekoč, bilo je pred Galapagosom, je strela udarila čisto zraven, dvajset metrov od barke, in še danes mi šumi v ušesu.

Playboy: Doslej ste menda petkrat padli z barke?

Šterk: Ja, petkrat. Enkrat sem skočil nazaj, še preden sem priletel v vodo, skoraj v zraku sem se obrnil. Drugič sem padel za Cadizom, ponoči. To se ti zgodi, ko najmanj misliš, da se ti bo. Komaj sem se zvlekel ven, četrt ure sem se jebal, da sem se zvlekel na palubo. In ne vem, koliko časa sem potem ležal na njej in dihal na škrge. Potem se mi je zgodilo sredi Atlantika, ko se je od nekod pojavil velik val, ogromen, se valil proti meni, ki sem stal na boku. Ko me je zadel, se je barka nagnila čisto do morja in me stresla dol. Tudi takrat sem imel težave, da sem zlezel nazaj.

Potem sem enkrat padel v vodo tako, da sem se zataknil – ne vem, kaj se je zgodilo – da sem se z nogo zataknil med neko palico in štrike in sem lahko z glavo pod vodo opazoval kobilico, ki je lepo rezala zeleno vodo. "Kaka krasna zelena voda," sem pomislil. Potem sem se prijel za rob in je šlo za to – ali bo noga počila ali pa se bom potegnil na barko. Ruknil sem gor, ko je barka zanihala in noga k sreči ni počila. Lahko pa bi. Enkrat sem se na barko zvlekel, ko sem se prijel za laks, ki sem ga privezal na vrv, ki jo vlečem za barko.

Playboy: Koliko metrov vrvi pa vlečete za seboj?

Šterk: Takrat sem deset, pa je bilo premalo. Zdaj vlečem petnajst- do dvajsetmetrsko vrv. Nekoč me je neki Francoz na Rdečem morju vprašal, ko sva se srečala: "Zakaj pa vlečeš vrv za barko?" "Da se lahko, če padem v vodo, primem zanjo." Ko sem z daljnogledom gledal za njim, je že spuščal vrv v vodo. (smeh) To je najbolj žalostno. Vidiš barko na obzorju, gledaš jo. Življenje je tam, ti pa si v smrti. In ni ti spasa, ni rešitve. Razen če se ti ne zgodi, tako kot se je nekomu, ki je padel z velike ladje. Njegovi tega sploh niso opazili. Za čudo božje je šla sredi oceana za to ladjo po isti špuri neka druga in ga je pobrala. (smeh)

Playboy: Tudi sicer je, če je na barki več ljudi, menda težko pobrati tiste, ki padejo v vodo?

Šterk: Poznamo francosko, britansko in italijansko varianto reševanja padlega iz vode, in sicer z regate okrog sveta. (smeh) Francoska gre takole: človek je padel s premca v morje, pihal je veter v krmo z močjo osmih boforjev in so rekli: "Reševanje je nemogoče!" Pluli so naprej in nanj pozabili oziroma so mu posvetili lepo reportažo. Angleška varianta: skiper je bil sir Robin Knox-Johnston, ta, ki je šel prvi sam okrog sveta, in mu je človek padel v morje. Najprej je nekoga poslal na vrh jambora, da je opazoval, kje je, da ga ne izgubijo iz pogleda. Ko so hoteli spustiti špinaker, ni šlo, zataknil se je. Odsekali so ga s sekiro. Potem je bilo treba vžgati motor, da bi z njim proti vetru pobrali človeka v morju. Vžgali so motor, dn, dn, dn ... motor ni delal oziroma se ni razprl propeler. Johnston je sam oblekel neoprensko obleko, šel v vodo in razprl eliso.

Ko je motor začel delati, je tisti na jamboru še vedno lahko videl onega v morju, kot piko na obzorju sicer, ampak vendarle. So prišli do njega, ga pobrali in zvlekli na barko. Italijanska varianta: ponoči, tema kot v rogu, pa še kar pihalo je in jim je človek padel v morje. Kaj zdaj, ponoči ga ne vidiš. Pa so spustili v vodo dvesto metrov vrvi in napravili krog, naredili zanko okrog njega, da je tisti v morju dobil vrv v roke, pa so ga potegnili ven. Super, ampak en dan je bil popolnoma fertik, prezebel, v šoku, rešili so ga pa. Genialno! Kadar kaj kupujem, kaj posebnega, grem zmeraj gledat v Italijo, ali so pogruntali kaj zvitega.

Playboy: Že ves čas govorimo o nevarnostih in nevšečnostih, ki prežijo in doletijo jadralca na takih poteh. Kaj pa počnete takrat, ko je vreme dobro, ko gre vse, kot bi moralo?

Šterk: Meditiram, opazujem morje, uživam, je kaj početi. Takrat se čas ustavi, vse se ustavi ... Takih trenutkov je – seveda je odvisno, kod pluješ – kaka polovica. Ampak tudi takrat je tako, da je del človeka vedno na preži, prisluškuje. So pa to krasni trenutki, fantastični.

Playboy: Kako močan mora biti veter, da bi ga na vaši barki opisali kot idealnega?

Šterk: Štiri boforje.

Playboy: Koliko milj bi opravili v takem vetru, ki bi neprenehoma pihal v pravo smer?

Šterk: Tam okrog 120 do 130 milj. Lahko bi tudi več, če bi razvil špinaker, ampak jaz tega ne delam, ker nisem na regati. Špinaker je v bistvu rizik. To je veliko jadro, s katerim imaš lahko, če se kaj zgodi, velike probleme. Posebno še, če moraš delati z njim sam. Še posadka jih lahko ima. Na špinaker gledam kot na odvečno tveganje. Tistih deset milj več na dan, ki bi jih lahko naredil z njim, vzamem v zakup. Čeprav je pa tako, da v desetih dnevih izgubiš en dan, ampak saj se nikoli ne zgodi, da bi ga lahko uporabljal nepretrgoma deset dni.

Playboy: Včasih na vaših barkah ni bilo elektronike. Koliko je danes uporabljate?

Šterk: Elektronike je več vrst in vsaka prav pride. Zabavna, s katero loviš radijske postaje. Prvi signal, ki ga dobiš s kakšnega kopnega, je radio. Poslušaš glasbo in malo naslutiš, kaj se tam dogaja, kakšne prireditve potekajo ipd. Kar se navigacijske elektronike tiče, pa je bistven GPS, ki je blazno povečal varnost.

Na svoji plovbi okrog sveta sem do Paname plul s sekstantom, kar je velik problem, ker včasih po nekaj dni ne moreš videti sonca zaradi oblačnosti. Zgodilo se mi je, da sem, preden sem prišel do Paname, z radiofarom, ki je šel po kopnem in so se zaradi tega valovi malo uklonili, ocenil svojo pozicijo in se zmotil za trideset milj. In sem lepo spal v barki v dobri veri, da je kopno 15, 20 milj daleč, ko kar naenkrat zaslišim ptičje petje. Stopim na palubo in zagledam otok eno miljo daleč, voda pa je bila že rjava. In če bi bile v njej čeri, bi gladko razbil barko. Obrnil sem pravokotno ven in v tistem trenutku zagledal veliko ladjo, ki je plula tam blizu in je prihajala iz Paname.

Potem sem vedel, kam moram. Ampak ko sem priplul pred Panamo, pred katero je velik zaliv, me je zalil dež, nobenih luči nisem videl in spet nisem vedel, kam. Začel sem slediti ladjam, ampak je hudič, ker so ladje hitrejše in zginejo v dež. Kaj potem? Če bi imel takrat GPS, bi bila to najlažja stvar. Od Paname naprej pa sem ga že imel, enega prvih.

Playboy: Ali vas jadralska industrija kaj upošteva, se kaj posvetuje z vami?

Šterk: Ne, nihče me nič ne vpraša, ponujam se pa tudi ne. In tudi približno vem, zakaj ne vprašajo. Ker bi tisto, kar bi jaz predlagal, podražilo barko.

Playboy: Ste pri svojih podvigih prejeli kakšno pomoč države? Navsezadnje je lepo videti, da premoremo Slovenci pomorščaka, ki je sam objadral svet.

Šterk: Enkrat so mi jo ponudili. Takrat, ko je bila akcija z lipovim listom, ki sem ga hotel nazaj, namesto tistega šopka rož, ki ne pomeni nič. Lipove liste še danes vidiš na kamionih in avtobusih. Simbol slovenske gospodarske zbornice je lipov list. To nekaj pove. Ampak, ker je šlo za to, da so si morali razdeliti neki denar, so razpisali natečaj in izbrali rožice. Takrat sem vprašal, ali bi lahko kaj dobil za svoje plovbe. "Ja," so rekli, "in nalepke bomo tudi dali." "A z lipovim listom?" me je zanimalo. "Ne, šopek rož. Če hočete imeti denar, boste pluli s šopkom rož." "Proti svojemu prepričanju pa ne delam, šopka rož pa ne bom dal na barko," sem rekel in se nisem dal podkupiti. Mene nihče ne bo podkupil. Pa če bi mi dali pet milijonov, tistega šopka rož ne bi dal na barko.

Playboy: Slovenci se zelo enačimo s Triglavom, to, da smo tudi pomorska država, nam pa nekako ne gre. Se strinjate?

Šterk: Ja, na žalost. S tem, da pozabljamo, da je najpomembnejše podjetje v Sloveniji koprska luka. Sam stanujem točno nad njo in sem lahko videl, da so danes priplule štiri ladje. Veste, koliko posla je to za Slovenske železnice? Vsake štiri minute odpelje tovornjak iz koprske luke. Od tega živi dober del Slovenije. Ne vem, koliko ljudi živi od Triglava. Čeprav Triglav je simbol in nam nekaj pomeni. S svojega stanovanja imam tudi krasen razgled nanj in sem vesel, da ga vidim.

Playboy: Koliko dni ste bili doslej najdlje nepretrgano na morju? Okrog šestdeset?

Šterk: Dvainšestdeset.

Playboy: In nameravate biti 365. Vas ta razlika kaj skrbi?

Šterk: Razlika je kar krepka, čeprav sem psihološko že kar utrjen. Včasih sem imel krize. Kako so že šle? Peti dan, dvanajsti dan ... tako sem videl. Postal sem melanholičen, mislil sem na dom in na to, kako bi bilo lepo doma. Govoril sem si, kaj mi je tega treba, kaj ga je treba srati po morju ... Zdaj tega ni več, toliko sem se utrdil. Teh stvari ni več.

Playboy: Ste impulzivni, celo kolerični ...

Šterk: Ja , no ... ja ...

Playboy: Kako pa sami sebe prenašate na tako dolgih plovbah?

Šterk: Dostikrat me prime, da bi sam sebe sunil v jambor. (smeh) Dostikrat tudi kričim nase, samega sebe oštevam kar pogosto. "Bedak! Kaj počneš! Si nor! Kakšne neumnosti pa delaš!" Pogovarjam se sam s seboj. Ko iščem kaj: "Bedak, spet nisi dal tja, kamor bi moral!" Saj danes sem tudi trikrat preklel samega sebe v avtu, ko sem šel iskat obleko za fotografiranje.

Playboy: Kaj pa barko? Zavpijete kdaj na barko, ker "ne uboga"?

Šterk: Ne, na barko pa ne. Mogoče na veter, mogoče na vreme, barke pa ne moreš preklinjati, če je vreme tako, da ne gre v pravi smeri. Barka ni kriva. Barka je spoštovana zadeva, nje se ne preklinja, bog ne daj. (smeh)

Playboy: Mnogim jadralcem so se na dolgih poteh pridružili namišljeni sopotniki, s katerimi so se celo pogovarjali. Se je vam zgodilo kaj podobnega?

Šterk: Jebenti, enkrat pa res. Ne da bi ga videl, samo glasove sem slišal. Nekoč drugič sem slišal pa orenk glasove, in to po hudem viharju, ko sem jadral iz Cadiza na Kanarske otoke. Počilo mi je krmilo, neko sranje sem imel, in ko se je veter umiril, sem šel spat. V spanju sem slišal glasove, za katere sem domneval, da so prisluhi. Ko sem se naspal in stopil na palubo, pa sem ugotovil, da mi manjka dvesto metrov vrvi. Niso bili prisluhi.

Playboy: Zakaj sam?

Šterk: Še sam s seboj imam težave. Kaj bi šele bilo, če bi imel posadko na barki. (smeh) Čeprav bi se včasih kakšna ženska posadka prilegla. Vedno občudujem ljudi oziroma jim zavidam, ker imajo ženske na barki.

Playboy: A ne prinašajo ženske nesreče na barki?

Šterk: Dajte ga srat! Ženska prinaša vse kaj drugega kot nevarnost!

Playboy: Jih pogrešate na morju?

Šterk: Seveda jih, kdo jih pa ne. V Južno Afriko prihajajo Francozi, jadralci s takimi čokoladnimi gracijami. Dobijo jih na Madagaskarju in drugih francosko govorečih otokih. Nekoč sem se pogovarjal z enim od njih. "Nič te ni v družbi," sem mu rekel. "Ja," je rekel, "nisem nor, da bi hodil na kopno, mi jo kak mulc spelje." Ženske se hitro znajdejo in tako, kot jo je on dobil, jo lahko tudi kdo drug.

Playboy: Eno leto je precej dolga doba za nekatere reči. Kako prenašate abstinenco?

Šterk: Hm, ne bi zdaj o tem, ampak neki zdravnik mi je nekoč rekel: "Kanali se morajo pucat!" (smeh)

Playboy: V eni od vaših knjig sem prebral, da so vam pri usmerjanju čez Sueški prekop lokalni piloti izrezali fotografije golihlepotic iz revije, ki ste jo imeli s seboj. Za katero revijo pa je šlo?

Šterk: Playboy. Ne, ni bil Playboy. Tega so mi pobrali policaji v Adnu. Eden je prišel na barko, vse preiskal, pobral pa samo Playboy. Potem so mi ostali samo še neki reklamni prospekti, v katerem so bile tudi strani z ženskim perilom. In iz njih so iztrgali vse liste z manekenkami v hlačkah. Ta, ki je to storil, je imel dve ženi. Muslimani lahko imajo namreč štiri. In sem ga vprašal: "Porkaduš, jaz imam z eno težave. Kako ti to obvladaš?" "A," je rekel, "stvar je zelo preprosta. Eno imam na enem koncu mesta, drugo na drugem. Pri prvi sem en teden in pri drugi drug. Pri vsaki sem zelo dobrodošel. Poleg tega pa druga za drugo ne vesta." Sem mu rekel: "To si pa kar misli. Dobro vedi, še za tisto, kar boš pojedel pri eni, bo druga zvedela že naslednji dan." (smeh)

Playboy: Neka stara angleška pesem pravi, da se pametna punca ne brani mornarja. Kako je s tem?

Šterk: Eh, o tem pa ne bi, pustimo to. (smeh)

Playboy: No, lahko nam pa poveste, kje živijo najlepše ženske na svetu.

Šterk: Zame v Braziliji. Ne smejo biti previsoke, morajo pa biti lepo zaokrožene, zaobljene. Tam so take, porkaduš. Imaš takšno bajto, razpadajočo, iz pločevine v favelah, iz nje pa pride takšna ženska, da padeš dol. To ni res. V Recifu obstaja karneval, in sicer konec novembra, Recifolia mu pravijo, ki traja en teden. Čudim se, da tega ne izkoristi nobena naša potovalna agencija. V Recifu je po nekih izračunih sedem žensk na enega moškega, po nekih drugih pa naj bi znašalo to razmerje celo štirinajst proti ena. Ko sem prišel tja, so bile na plesišču same ženske. Brazilski prijatelj, ki je bil z menoj, se je v četrt ure dogovoril s štirimi ženskami. "Zdaj je pa zadosti," je rekel potem, "štiri bodo dovolj." Tudi na zahodni Samoi so lepe ženske, maorke, ne previsoke in lepo zaobljene. (smeh) Imel sem srečo, da so, ko sem priplul tja, ravno potekali izbori za miss južnega Pacifika. Benti, to je bilo pa kaj videti, pa ne samo na odru, tudi v dvorani!

Playboy: Dojemate jadranje tudi kot športno dejavnost?

Šterk: To sem včasih. Včasih sem veliko jadral na regatah. Ampak na regatah morja nekako ne doživiš prav. Nehal sem uživati v dirkah. Raje jadram, pa imam nekaj od morja. Na jadranje raje gledam kot na premagovanje nekega izziva.

Playboy: V mladosti ste trenirali judo. Imata judo in jadranje kakšni skupni točki?

Šterk: To me je prvič nekdo vprašal. Zanimivo vprašanje.

Playboy: Vprašam zato, ker sem prebral, da kdaj na jadranju zavpijete tudi banzai, pa sem mislil, da je to mogoče iz juda?

Šterk: Banzai zavpijem, ja, ko pridem do konca. Banzai! Nekako mi je boljše kot hura. Tudi kamikaze so vpili banzai, ko so se vkrcali na letala. Ampak nisem se ga naučil pri judu, tisti krik pri judu se imenuje kiai. Kiai! Z njim si pomagaš pri metu. Ja, obstaja podobnost med judom in jadranjem. Judo pravi: popusti, da boš zmagal. To je pravilo v judu in na morju je isto. Ne smeš riniti z glavo proti morju, saj je močnejše. Počakaj, prepusti se mu, pa boš prišel skozi.

Playboy: Ampak nekajkrat pa ste rinili skozi?

Šterk: Ja, pa se ponavadi ni dobro končalo. Zaradi tega sem imel težave. Saj včasih moraš. Ampak tolči v veter takrat, ko je to brezupno. Počakaj malo, pusti ... Mogoče mi prav zato regate ne ustrezajo, ker moraš tam forsirati ne glede na vreme. Meni to nekako ne ustreza, zdaj mi več ne ustreza. Raje popustim in malo počakam, razpnem manj jader in ne posiljujem morja. Če jadra tolčejo proti vetru, jih skrajšam, zmanjšam hitrost, da nehajo. Tolčenje in forsiranje po morju utruja material. Vsaka stvar ima svoje limite. Jaz nimam barke za eno regato, imam jo za to, da bom nekaj časa jadral. Recimo da vsakič, ko barka močno udari v val, počita dve stekleni vlakni. Če udari desettisočkrat, gre dvajset tisoč vlaken in je barka že oslabljena.

Playboy: Kako pa ljudje gledajo na vas po pristaniščih drugod po svetu, ko priplujete tja s tako lupinico? Je veliko podobnih samotarjev?

Šterk: Kakor kje. Takih, ki sami plujejo, je kar dosti, takih s šest metrov in pol dolgo barko pa je res bolj malo. Vsake toliko se najde kak Japonec s čim podobnim. Spomnim se nekega Masa, s katerim sva se srečala na Rdečem morju, ki je imel kot Japonec kup neke elektronike na barki, ampak ko sem prišel na barko, sem skoraj dol padel. Nič ni bilo sistematično zvezano. Na vsakem polu akumulatorja je imel kup krokodilov. Krokodil na krokodilu. Na eni strani šop in na drugi strani šop. Za crknit.

Playboy: Domnevam, da so jadralci zelo raznoliki ljudje. Zanima me, ali ste vendarle odkrili kakšno skupno potezo med vsemi temi, ki plujejo po oceanih?

Šterk: Ta bo pa težka. Obstaja nekaj vrst jadralcev, ki jadrajo okrog sveta. Najprej je skupina mladih, ki na različne načine pridejo do barke. Gredo delat, prihranijo denar in grejo. Čista pustolovščina. Jadrajo, delajo, služijo in ne služijo, lovijo ribe in podobno. V drugo skupino sodijo tisti, ki imajo toliko denarja, da si to lahko privoščijo in imajo materialni del življenja zagotovljen. Gredo po svetu, drugi pa delajo za njih. To so tisti, ki plujejo na velikih barkah. Potem so tu penzionisti, ki so si med delovno dobo oskrbeli barko in zdaj plujejo. Takih je zelo veliko. Potem so pa taki, ki vse prodajo pa grejo.

Eden takih je Hrvat Matko Carić. Poročen je bil s Francozinjo, v Franciji sta imela trgovino, ki sta jo prodala, kupila barko in šla z njo po svetu. Ampak bil je sposoben biznismen, hodil je v Brazilijo, kupoval tam drage kamne, jih na razne načine švercal, v tubah zobnih past in podobno. Na Karibih, kjer je imel barko, jih je pa lepo zložil v kovčke, razporedil po sortah, rubine, safirje, smaragde ... potem je pa gledal okrog in čakal na ameriške barke. Ko se je pojavila kakšna, je skočil v vodo, plaval do nje, malo podebatiral, se malo dogovoril, potem pa odplaval do svoje barke. Na njej se je lepo zrihtal, oblekel kratke bermuda hlače, srajco s kravato, postal posloven mož, sedel v gliser in se odpeljal nazaj na ameriško barko. Ko je ženska videla drage kamne, ki so bili dvakrat cenejši kot v Ameriki, pa seveda precej dražji od brazilskih, je ponorela.

Playboy: Ste imeli kakšno slabo izkušnjo z drugimi jadralci?

Šterk: Niti ne. Nekajkrat sem se sicer sporekel, ker ne prenesem tega, da mi nekdo nekaj neargumentirano trdi, zato je dvakrat prišlo do preklarij, ponavadi z Američani in z Nemci. Z Američani zaradi tega, ker posiljujejo Južno Ameriko s colskimi merami. To je pa višek! Ves svet prehaja na metrski merski sistem. Američani se dobro zavedajo, da se to dogaja in da bodo v tem primeru tudi sami morali preiti na ta sistem, kar pa veliko stane.

Britanci so sprejeli metrske mere, Kanadčani, Avstralci, Novozelandci, vsi. V Južni Ameriki pa prehajajo na cole. Priplul sem v Brazilijo in tam hotel kupiti neki ključ v milimetrih, pa so mi dali enega z nekimi tremi osminami ali ne vem kaj za enega vraga, da sem moral z vijakom preizkusiti, ali sem kupil pravega. "Kako pa zdaj to," me je zanimalo, "prej ste imeli metrske mere, zdaj pa tole?" "Ja," so mi rekli, "to so pa novi standardi, to je pa zdaj nekaj boljšega." Prekleto! Ves svet gre na meter, Američani jih pa posiljujejo s colami.

Playboy: Nekaterih ljudstev ne marate ravno najbolj …

Šterk: Ja, Špancev. In za to je več razlogov. Prvi je ta, da pobijajo bike. Tega ne prenesem. Bikoborbe so čisto navadno klanje za denar. Noben heroizem, nič. Tisti torero, ki ga bik rani, je zelo neroden torero. Precej na začetku ali precej na koncu. Bikoborbe sem gledal na televiziji in sem videl, ko je bil bik v prvem planu – tega iz arene ne vidiš, televizija ti to približa – da je imel bik na koncu razcefrane rogove. Tako ga razcefrajo, do živega, da ja, ko pritisne z rogom, zaboli. Pa zakaj v Salamanci mečejo koze z razglednega stolpa? Narod pa gleda, tuli in uživa.

Zakaj to počnejo? Uživajo v tem, da koza pade in se ubije? Seksualni užitek ali kaj? Mi je zelo žal, ampak Španci so sadisti. Od gospoda Juana Carlosa navzdol. Tudi on hodi na bikoborbe. Flamenko je zelo lepa stvar, ampak bikoborbe so pa katastrofa. Na Kanarskih otokih, recimo, imajo Areno de toros, ki pa ni za bikoborbe, ker se tam niso prijele, ljudje so protestirali. Masovnega sadizma ne prenesem. Druga stvar, ki me moti pri njih, je denar. Tam je vse za denar. Italija je čisto drugačna, da o Grčiji sploh ne govorim. Grkom kapo dol! Grčija je moja dežela v Mediteranu, to je moj tip. Grki so ena a ljudje in mislim, da smo Slovenci pri njih precej zaželeni.

Playboy: Se vam zdi, da postaja današnji svet vedno mehkužnejši?

Šterk: Ja, recimo. In zelo velik minus je, da v Sloveniji ni več vojaške obveznosti. To je bila šola za mamine sinčke, da se razumemo. In tisti, ki je to predlagal, to je bil Janša, je hotel dobiti glasove maminih sinčkov za volitve. Upam, da mu ne bo uspelo. S tem je v bistvu kastriral slovensko obrambno miselnost. Lahko ga je sram! To kar napišite. Lahko ga je sram!

Playboy: Jadrate zato, ker potrebujete izziv?

Šterk: Ne. Jaz imam rad morje. Seveda, če pa si zraven vzameš še cilj, ki mogoče ni čisto vsakdanji, pa še toliko bolje.

Playboy: Kaj vas je sploh nagnalo na morje?

Šterk: Morje me je vedno privlačilo. Ko sem bil majhen mulček, star tri, štiri leta, in so me starši peljali na morje pri Crikvenici, sem ga takoj vzljubil. Na Punatu na Krku imamo sorodnike. Tja smo hodili na počitnice in smo kot mularija hodili jadrat z ribiči. Tam je precej močna burja, in ko jadraš v njej, moraš paziti pri obračanju jadrnice, da ti ne pride udar burje. Nekoč sem plaval s kitaro na glavo proti bregu, ki hvala bogu ni bil daleč. Barka se nam je namreč prevrnila, in medtem ko so drugi reševali barko, sem jaz kitaro.

Playboy: Slovenci smo kar naklonjeni posebnežem, ki se lotevajo težko razumljivih podvigov. Kaj pravite o Martinu Strelu?

Šterk: Vsaka mu čast! Preplavati Jangcejang ni hec. Predvsem tiste brzice na začetku in plimo-oseko na koncu. V principu bi moral plavati dvanajst ur skupaj in potem bi ga šest ur nosilo gor, potem pa šest ur navzdol. Dvanajst ur plavati skupaj pa tudi ni ajnfoh. Pa Karničar, ki je smučal z Everesta.

Playboy: Očetje, ki se ukvarjajo z nevarnimi dejavnostmi, ponavadi skušajo poskrbeti, da se njihovi otroci ne bi. Vi ste pa s svojim sinom odjadrali čez Atlantik. Vas ni bilo nič strah zanj?

Šterk: Veste kaj? Moški nismo za v vitrino. Ženska gre lahko v vitrino, moški pa ni za to. Mi smo zato, da nekaj naredimo, da nekaj tvegamo. Veste, kdaj se začne genocid? Ne takrat, ko pobijajo moške, ampak ko začnejo pobijati ženske in otroke. Dokler pobijajo moške, je to vojna.

Playboy: Kakšni se vam zdijo pa filmi vašega sina?

Šterk: Meni so zelo všeč. Čeprav sem imel k drugemu filmu (Ljubljana, op. p.) nekaj pripomb, ne toliko vsebinskih kot ... Pustimo to. Ma, rekel sem mu, da je napravil veliko napako – ker njemu je do nagrad manjkalo čisto malo, zmeraj je bil v špilu – rekel sem mu: "Če bi tistega čelista napravil za homoseksualca, bi se ti vsule nagrade." Osel, jebenti! Odgovoril mi je: "Pa slikaj se ti, pa ti piši scenarij!" (smeh) Samo to bi naredil. To je danes v modi. Benti, malo ji pa moraš slediti.

Playboy: Kakšna se vam zdi kaj Slovenija od daleč?

Šterk: Ko prideš v Brazilijo in vidiš tiste gangsterje, se ti zdi otok miru. Upam, da nam bodo to ohranili. Dejstvo je, da gredo stvari pri nas marsikje v slabo smer. Hočejo nam skomercializirati zdravstvo, ga amerikanizirati. Predsednik vlade je govoril, da hoče iz Slovenije napraviti deželo skandinavske družbe. Potem pa naj grejo in pogledajo, kako tam stvari funkcionirajo. Amerika ni socialna država. V Sloveniji me zdaj klošarji žicajo za denar. Včasih tega ni bilo. Primerjava med kapitalizmom in komunizmom ... mi je zelo žal. Moja družina je bila žrtev komunizma in fašizma, ampak, jebenti, v socializmu nihče ni prosil denarja po cesti. Vsak je dobil službo. Dobil sem vtis, da nekateri potrebujejo reveže, tiste, ki bodo jedli pri njihovih kotlih in bodo potem volili za njih na volitvah. Žal imam zelo slab vtis.

Playboy: Brazilci menda zelo striktno izganjajo ameriške jadralce brez vizumov, ker to z njihovimi počno Američani. Bi bili Slovenci sposobni česa takega?

Šterk: Ja, če bi nam oni vračali z isto mero. Mislim, da bi bilo to pametno, samo kolikor jaz vem, nas iz Amerike še ne izganjajo. No, ko smo že pri tem: meni gre zelo na živce, da petdeset mirovnikov terorizira vso Slovenijo. Iste obraze smo gledali povsod, teh dvajset do petdeset ljudi. Potem pa ljudje sklepajo, da gre za slovensko javno mnenje, pa ni čisto tako. Jaz si preprosto ne predstavljam, da bi bila Italija in Hrvaška v Natu, Slovenija pa ne. To preprosto ne more biti! Če bi obveljala mirovniška, bi mi imeli še Miloševića na vratu. Ti gospodje so se začeli kar naenkrat spet oglašati in kričati. Naj se zamislijo, kaj so takrat hoteli.

Playboy: Leta 1990 ste se uprli vojaški zasedbi štaba teritorialne obrambe v Ljubljani. Kaj vas je pičilo?

Šterk: Kaj? Na svoji zemlji svoj gospod, nimaš kaj. Kaj nam bo tam ena četniška vojska nekaj ukazovala.

Playboy: Ampak bili ste sami?

Šterk: Ja, in sem dobil s cevjo v pleksus. (smeh) Je bil pa hec. Vdrl sem not in hotel kar k nekemu generalu, on je pa komandiral: "Gotovs!" In ko sem pogledal nazaj, sem za seboj videl žensko. "Če bo streljal, bo ženska mrtva," sem pomislil in se ustavil.

Playboy: Izpluli boste pred volitvami, pa me zanima, za koga bi glasovali, če bi bili doma. Sprašujem zato, ker ste bili tudi sami nekoč politično zelo aktivni?

Šterk: Če bi bili dobro organizirani, bi volil za zelene. Ko bodo zeleni postali to, kar morajo biti, bom volil za njih. Zeleni so imeli težko tragedijo z vodstvom, in to je pokopalo zeleno stranko.

Playboy: Pred časi ste bili član Janševe SDS, če se ne motim?

Šterk: Bil sem v Janševi stranki, bil sem predsednik sveta stranke, ampak sem se sporekel zaradi nekaterih stvari in sem odstopil. Sem edini človek, ki je bil na tako visoki funkciji in je odstopil. Napisal sem poslovilno pismo in sem šel.

Playboy: Ampak prejšnjo ladjo vam je pa krstila Štefka Kučan. To nekako ne gre skupaj.

Šterk: Takrat več nisem bil član stranke, poleg tega sem trdno prepričan, da je gospa Kučanova tako široka ženska, da bi, tudi če bi bil jaz v Janševi stranki in bi jo prosil, šla ravno tako krstit barko. Prepričan sem, ker sem se toliko pogovarjal z njo, da vidim, kako ženska razmišlja. Žal marsikdo pri nas ne. Če vzamemo Janšo. Ta prva knjiga, tisti Premiki, je odlična, zgodovina. Okopov sploh nisem bral, zato ker je to knjiga, ki je nastala zaradi političnih nagibov. Jemljem jo z zelo veliko rezervo in je raje sploh nisem čital.

Playboy: Na Triglavu ste že bili?

Šterk: Ne, še nisem bil. Nekaj časa me je vleklo, da bi šel gor, zdaj pa raje sedem na barko in pojadram.

Playboy: Kaj pa po Kolpi, vaši domači reki, ste se že spustili s kajakom?

Šterk: Ne, tega še nisem napravil in to bi bilo mogoče pametno narediti, čeprav, veste, jaz sem tam rojen in Kolpo okrog Vinice do Starega trga poznam kot svoj žep. Kolpa je zelo šarmantna reka. Nekoč smo skakali v njo s tistega mosta v Vinici. Upam, da se da še zmeraj, čeprav je zdaj prav tam meja. Še med vojno, ko je bila na eni strani Italija in na drugi NDH, smo to počeli. (smeh)

Playboy: Če vam bo uspelo objadrati svet brez postanka, ali sploh še ostane kak jadralski izziv?

Šterk: Težko ampak ostane. To, kar je napravil Erdmann (nemški jadralec Wilfired Erdmann, ki je prvi obplul svet proti zahodu, se pravi proti vetru, op. p.), objadrati svet brez postanka proti vetru. Ampak pri takem podvigu je treba odgovoriti na več neznank: čas, denar ... Poleg tega bi moral, če bi hotel to napraviti, pluti zelo južno, ker so jugovzhodni vetrovi tisti, ki jih iščeš. Ta veter piha iz polarnega anticiklona, in če greš zadosti na jug, ga dobiš in greš potem z ugodnim vetrom v tisto smer. Da se. Moraš pa imeti na barki dober radar in nekaj sreče, da ne napičiš na ledeno goro.

Tadej Golob in Tomaž Drozg

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri