Srečko Katanec

  • 07.01.2009

Pogovor z nogometašem in kasneje slovenskim selektorjem, ki je zelene popeljal na evropsko in svetovno prvenstvo ter vstopil v legendo. Bomo to še kdaj dočakali?

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Kje ste bili tistega, ma, datuma se ne spomnim več, pa niti ni pomemben (enkrat leta 2002), ko je Rudonja torpediral Romunijo in smo se uvrstili na svetovno prvenstvo v nogometu? Sam sem bil doma pred televizorjem, a ko se je tekma končala, sem sedel v avto in se odpravil v mesto, na Bavarca, kjer je od veselja norelo nekaj tisoč podobnih. Vsi smo bili tam ... Horde slovanske krvi ... Poglavarji in direktorji, za njimi kurbe, mladci, upokojenci ... Kot bi se dogovorili in se drli: Slovenija gre naprej!

Selektor slovenske nogometne reprezentance je bil, kot seveda vsi veste, Srečko Katanec. Nekdanji igralec Olimpije, Dinama, Partizana, Stuttgarta in Sampdorie. Brez večjih trenerskih izkušenj (Gorica in mlada slovenska reprezentanca) se je lotil dela, na katerega se vsi spoznajo, in z igralci, zadnjimi, ki so se izšolali v jugoslovanski nogometni šoli, dosegel nekaj, kar se danes zdi skoraj neponovljivo.

Rodil se je v Ljubljani hrvaškim staršem, ki sta prišla na delo v Slovenijo. Če bi bila kaj 'več' kot delavec in kuharica v Litostroju, bi Srečko mogoče smučal, tako pa se je švercal na stadion za Bežigradom in tam spremljal brata Ameršek in druge, s katerimi je pri osemnajstih kot mlada Olimpijina okrepitev zaigral v prvi jugoslovanski ligi. Iz Olimpije se je preselil v Dinamo, ki ga je vodil Čiro Blažević, zdaj njegov trenerski kolega, vodja bosanske reprezentance, ki nas je novembra nabila sredi Maribora.

Potem je šel v Beograd k Partizanu in z njim osvojil naslov državnega prvaka. Pri petindvajsetih se je odselil v Nemčijo, v bundesligo, kjer se je s Stuttgartom prebil v finale pokala Uefa, z genovsko Sampdorio, kamor se je po Stuttgartu preselil za pet let, pa je osvojil naslov italijanskega prvaka. Tudi to se zdi danes težko ponovljivo, tako za kakšnega slovenskega nogometaša kot za Sampdorio.

Ves ta čas je seveda igral tudi za jugoslovansko reprezentanco. Debitiral je leta 1983 na tekmi s Francijo, igral na sloviti tekmi proti Bolgariji, na kateri je Radanović v zadnjem napadu dal gol za uvrstitev Jugoslavije na evropsko prvenstvo in se je pokojni Delić drl: »Ljudi, da li je to moguče?!«, z jugoslovansko reprezentanco je osvojil bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Los Angelesu in z njo dočakal razpad Jugoslavije.

Upokojil se je mlad, po številnih poškodbah, ki si jih je nabral v karieri, in potem kar nekaj časa ni vedel, kaj bi, pa se zato ni pretirano žrl. Po naključ­ju se je odločil za trenerstvo in ... No, drugo vemo. Zdaj vodi reprezentanco Makedonije in z Zahovičem še vedno ne govori.

PB: Mednarodna zveza poklicnih nogometašev je za igralca leta izbrala Cristiana Ronalda. Bi ga vi tudi?

SK: To je zmeraj zelo delikatno vprašanje. Okusi so različni, pa še o kriterijih za izbiro bi se morali dogovoriti. Ali gre za to, kdo je kaj osvojil? Nihče nikoli ne pove, kaj mora kdo narediti, da bi zaslužil zlato žogo. Če si najboljši v atletiki, se točno ve, kaj moraš narediti. Teči tako, da boš prvi. Pri nogometu pa je vse to zelo pavšalno. Nekateri igralci prejmejo zlato žogo, pa niso nikoli osvojili lige prvakov in niso dosegli česa odmevnejšega z reprezentanco, pa jim 'na oko' dajo to nagrado. Tudi prav.

V Evropi je mogoče ta trenutek pet igralcev, ki bi si zaslužili zlato žogo, in kdorkoli med njimi jo prejme, mislim, da jo je prejel zasluženo. Dokler pač nekdo ne bo pri nogometu vzpostavil kriterijev, ki jim boš moral zadostiti, da boš sploh prišel v izbor za nogometaša leta. Včasih kak nogometaš zgleda lepo, lahko da tudi 30 golov na sezono, ampak jih da zase. Danes je nogomet izredno kompleksna zadeva, pri kateri se mora braniti deset igralcev, in če tak igralec pri tej drugi fazi, ki je tudi izredno pomembna, ne sodeluje, ne pripomore, da bi ekipi uspelo, potem si nagrade kljub golom mogoče ne zasluži.

PB: Na katerih pet igralcev mislite?

SK: Ronaldo, Messi, Caca ... Ibrahimović je za moj okus že delikaten.

PB: Zaradi tega drugega dela?

SK: Točno. Zaradi tega drugega dela.

PB: Koga ste pa najbolj cenili, ko ste še sami igrali?

SK: Joj, madona ... Vedno imajo prednost igralci, ki igrajo v vrhunskih klubih. V tis­tem času, ko sem sam igral, so bili Gullit, Rijkaard, Klinsmann, Matthäus ... Zelo težko bi izpostavil koga iz te družbe. Ampak mislim, da je Ronaldo dejansko zaznamoval letošnje leto. Igral je vrhunsko, v igri ena na ena mu nihče ni bil kos, Manchester je dosegel to, kar je, in mislim, da je Ronaldo zasluženo prvi. Če bi bil pa kdo drug, tudi ne bi bilo nič narobe.

PB: Trenerji in tudi sami igralci dostikrat zelo poudarjajo, da je nogomet kolektivna igra. Zakaj potem plačevati ogrom­ne vsote za izstopajoče zvezde? Ali ekipa res toliko pridobi z nekim sto milijonov vrednim Ronaldom?

SK: Pridobi pri drugih stvareh. Če pripelješ v klub Beckhama, če ga pripelješ v Real Madrid, se proda dvakrat na leto po milijon dresov, pa lahko izračunate, koliko je to denarja. Če razmišljate tržno, se to gotovo splača.

PB: Milan ne bo imel nič od Beckhama?

SK: Na igrišču ne, marketinško pa seveda. Kar se tega tiče, živimo v Sloveniji v ­nekem svojem svetu.

PB: Vas kateri od slovenskih nogometašev vsaj malo spominja na Ronalda?

SK: Ne, kje pa! To pa tudi približno ne. Ronaldo je dejansko vrhunski igralec, ki prebije obrambno črto, z enim samim obrambnim igralcem se ga ne da zaustaviti. Taki so danes plačani z zlatom. Kako danes funkcionirajo ekipe? Vsi ti veliki giganti imajo po 25 igralcev, ki so vsi vrhunsko plačani. Ampak če pri Bayernu manjka Ribery, ne morejo premagati nikogar. To se jim je dogajalo letos od junija naprej. Inter: toliko in toliko vrhunsko plačanih igralcev, manjka Ibrahimović, pa bodo zelo težko zmagali na kakšni tekmi.

Če lani na zadnji tekmi prvenstva Ibrahimović ne bi zaigral tistih 20 minut proti Parmi in ne bi dal dveh golov, ne bi postali prvaki. Poglejte letošnjo Barcelono. Igrajo, igrajo, igrajo, dajejo po pet, šest golov, potem pa na eni tekmi manjka Messi in je nič proti nič. Roma: šele zdaj so začeli zmagovati, ko se je po poškodbi vezi vrnil Totti, pa niti ni povsem pozdravljen. Poglejte tekmo Palermo – Milan. Caca manjka in je ekipa smešna. Kam prihajamo? Če imaš danes v ekipi vrhunskega igralca, ki naredi na tekmi to, kar mora, si na vrhu, sicer pa ne.

PB: Sredi novembra je naša reprezentanca igrala proti Bosni in kljub velikim pričakovanjem izgubila. Vi ste takrat trdili, da so Bosanci preprosto boljši ...

SK: Tako, boljši in od desetih tekem, ki jih bomo igrali proti njim, bodo zmagali na devetih.

PB: Ampak zakaj so boljši?

SK: Makedonija je februarja igrala prijateljsko tekmo proti Bosni. Po 15 minutah je bilo dve proti nič zanje. Končala se je sicer neodločeno z dve proti dve, ampak to samo zato, ker je njihov golman napravil dve napaki, ki ju sicer golman nikoli ne napravi, pa smo izvlekli dve proti dve. Pa takrat Ibišević sploh še ni bil znan. Zakaj? Zato, ker ljudje ne spremljajo nogometa. Bosanci imajo igralce, ki igrajo že leta in leta in leta na najvišjem možnem nivoju. Džeko, recimo, igra že tri leta za Wolfsburg, pa je star šele 22 let. Boljšega špica pri teh letih v Evropi ne poznam.

Misimović igra v bundesligi že ne vem koliko časa. Pojavil se je Ibišević, ki je na 17 tekmah bundeslige dosegel 17 golov. Za Rahimića vemo, kje je začel, zdaj pa je v CSKA in z njim že osem sezon igra v ligi prvakov. Potem je tam še plejada igralcev, ki povsod igrajo na višjem nivoju kot trenutno igrajo naši; čeprav tudi naši igrajo: Brečko, Novaković v bundesligi, Handanović v italijanski serie A. Pa tudi Dedić, ki igra v drugi italijanski ligi, kar pa je kljub vsemu supernivo. Dva igrata v Franciji, potem so v Španiji. Ko to pogledaš, ugotoviš, da te reprezentance s tisto zlato sploh ne moreš primerjati, ker je, glede na to, kje trenirajo in kje igrajo, na veliko višjem nivoju, kot je bila zlata generacija.

PB: Ko ste vi leta 1980 postali član Olimpije, je Bojan Križaj prvič zmagal na tekmi svetovnega pokala. Je takrat nogomet v Sloveniji sploh koga zanimal?

SK: Seveda je. V tistih časih je bil Bežigrad poln. Zdaj govorijo, da so bili to sami južnjaki, to govorijo te mlajše generacije, ki ne vedo, kako je bilo v resnici. Iz Kopra so prihajali znameniti navijači s sireno. Stadion je bil na vseh teh derbijih poln, ampak tudi na tekmah proti ekipam, kakršna je bila Sloboda iz Tuzle, se je zbralo najmanj pet tisoč ljudi. Še preden sem igral za Olimpijo, sem koga prosil, ali grem lahko z njim na tekmo, da me je vzel kot svojega sina. Ogled tekme je takrat pomenil ritual.

PB: Kako ste pa pravzaprav sploh postali nogometaš?

SK: Takrat so vsi igrali nogomet, saj drugega pravzaprav niti ni bilo. Brat me je pripeljal v klub in smo trenirali. Nogomet je tudi danes popularen. Če pogledaš, koliko je mladine po nogometnih šolah, ugotoviš, da je to najbolj razvit šport v Sloveniji.

PB: Z očetom niste hodili na tekme?

SK: Ne. Oče je bil dinamovec in na stadion za Bežigradom ni hodil ali pa zelo redko.

PB: Oče in mama sta oba Hrvata?

SK: Ja. Oče ni več, ker je pokojni. Oba sta bila delavca v Litostroju. Najprej je prišel oče, navaden delavec, potem je pa v Slovenijo potegnil še mamo, ki je bila kuharica. Jaz sem pa rojen v Sloveniji.

PB: In nikoli ni bilo nobenega vprašanja o tem, da bi zaigrali za hrvaško in ne za slovensko reprezentanco?

SK: Jaz sem za slovensko reprezentanco igral na zaključku svoje kariere, sem pa ponosen na to, kar sem dosegel v jugoslovanski. V tistem času ni bilo vprašanje, ali boš zaigral za slovensko ali katero drugo reprezentanco. Bila je ena sama, ta prava, jugoslovanska. Slovencu je bilo takrat zelo težko zaigrati zanjo. Današnjim igralcem je z razpadom Jugoslavije padla žlica v med. Od teh, ki igrajo danes v slovenski ligi, nihče ne bi nastopil v jugoslovanski ligi, niti blizu ne bi prišli, sploh v tistih dneh, ko je bila meja za odhod v tujino 28 let.

PB: Pred časom ste se potegovali za položaj selektorja hrvaške reprezentance. Takrat so vas Hrvati grdo odslovili, celo njihovi novinarji so ogorčeno pisali o tem. Vam je bilo zaradi staršev še kaj teže poslušati argumente njihovih vodilnih mož, da noben tujec ne more voditi hrvaške reprezentance?

SK: Ne, sploh ne. Hrvati so takšen narod, kakršen pač so, njihovi lobiji tudi. Držijo se nekih svojih pravih. Žal mi je bilo samo zato, ker bi kot trener hrvaške reprezentance imel na voljo 50 igralcev na najvišjem možnem nivoju. To bi mi bil izziv. Ko gre Slaven Bilić danes na ogled kandidatov za igranje v reprezentanci, se pelje čez Avstrijo, kjer jih igra kakih deset, pa se niti ne ustavi. In ko pride v Nemčijo, gre v Hamburg, v Borussio Dortmund, pa nadaljuje v Anglijo, v Francijo ...

Jaz se pa lahko, če naredimo primerjavo, odpeljem edino do Rima pogledat Pandeva, pa mi niti ni treba, ker ga poznam, no, potem se moram peljati pa na Ciper in v Bolgarijo, pred tem pa dobro preveriti, v katerih mes­tih sploh igrajo in kako priti do tja. Potem bi se moral pa peljati v Tomsk v Rusijo ... Drugače mi pa sploh ni žal, da sem se odločil za Makedonijo. Če bi postal selektor hrvaške reprezentance, bi stal med dvema ognjema, ker odnosi med Slovenijo in Hrvaško pač niso dobri. Na slovenski strani bi mi j... mater, zakaj sem tam, tam pa isto, takoj ko bi izgubil prvo tekmo. To ne bi imelo zveze z nogometom. Živeti pod takim pritiskom ne bi imelo smisla, sploh še, ker ne gre za takšne denarje, o kakršnih lahko beremo po časopisih.

PB: Pričakovanja navijačev so pa povsod velika?

SK: Ja, in nič ne pomaga, da igram proti reprezentancam, katerih trener služi dva ali tri ali pet milijonov evrov. Ne, prav tako kot on moram zmagati. Pa ima on igralce takšne, kakršne ima ... V naši skupini je recimo Nizozemska, katere igralci prihajajo iz Real Madrida, Liverpoola, Arsenala ... Ampak ne, ko igramo proti njim, reče makedonski novinar: 'Pobeda?' Ja, normalno, 'pobeda', kaj pa bomo? Kot vodja, kot vojskovodja ne moreš reči: »Ne, ne bo šlo, oni so boljši ...«, ker bodo takoj rekli: »A, tako, ti ne verjameš v nas, ne verjameš v naše moči ...« 'Pobeda', seveda 'pobeda'. Potem so pa tu še drugi dejavniki. Mi proti tem istim Nizozemcem celo zares odigramo sijajno, da nas mora sodnik okrasti za zmago. Pri nič proti nič nam je razveljavil čisti gol, ampak danes to spet nič ne velja. Kaj si naredil? Izgubil si tekmo proti Nizozemski! Selektor, 'kakve imaš rezultate'!? Ker si pač tujec.

PB: V Olimpijo ste prišli iz mladinske vrste Ljubljane?

SK: Ja, to srečo smo imeli, da takrat na Ljub­ljani ni bilo članov. Bili smo samo mi. Obstajala je samo mladinska šola s trenerjem Mladenovićem, ki nam je vcepil veliko stvari, nas ogromno naučil in mu ob Orelju in Veselinoviću dolgujem največ nogometnega znanja. V tisti mladinski konkurenci smo takrat imeli razliko v golih 151 : 1.

PB: En sam gol ste dobili?

SK: Ja, noro, hudo ekipo smo imeli in zmagovali tudi z 20 : 0.

PB: Pri osemnajstih ste šli pa k Olimpiji?

SK: Ja. Prišel je Olimpijin trener Vukašin Višnjevac in jih odpeljal pet iz mladinske vrste in mene kot šestega, ker je rekel Mladenović, da če ne grem še jaz, potem ne gre nihče. Edini sem potem igral na najvišjem nivoju, nihče drug od tistih petih. Škoda.

PB: Kakšen klub je bil Olimpija, ko ste prišli tja?

SK: Vrhunski. Tam so bili igralci, kot so Ameršek, Iskra, Rožič ... Olimpija je imela takrat tri vrhunske vratarje. V tisti sezoni Olimpija 14 kol zapored ni izgubila tekme, treniralo se je, da ne govorim kako ...

PB: Brane Oblak je v intervjuju za Playboy že pred časom povedal, kako so ga na Olimpijinem treningu, ko je on igral zanjo, starejši igralci nokavtirali, ko je mladinska ekipa premagala člansko. Se je dogajalo kaj podobnega?

SK: Ne, to ne, si pa imel rešpekt. Stanje v družbi se je od takrat zelo spremenilo. Mene je bilo strah priti v slačilnico. Zmeraj sem se potrudil, da sem bil v njej prvi, da mi ni bilo treba drugih pozdravljati, da sem bil že prej notri in so oni prvi rekli živijo. Imel sem rešpekt do starejših, ki smo jim nosili torbe. Danes tega ni več. Takrat so obstajala nepisana pravila, ki smo se jih držali. Nogomet sem igral s Popivodo, z Vilijem Amerškom, ki sem ju gledal kot mulček. Onadva sta igrala nogomet, ko sem ju jaz še gledal s tribun, potem sem pa igral z njima! In potem ne veš, kaj bo, ko boš prišel v slačilnico. Te bo pozdravil ali ti bo opalil šamarčino, ampak tudi, če ti bi jo, bi to vzel kot nekaj normalnega. Danes je drugače. Dve punci se stepeta pred šolo in mediji iz tega naredijo celo zgodbo.

PB: V prvi ligi niste debitirali na bežigrajski zelenici, pač pa na gostovanju proti OFK Beograd. Se spomnite tekme?

SK: Seveda. Z neba sem padel v igro.

PB: Ste vedeli, da boste nastopili?

SK: Pojma nisem imel. Sedel sem na klopi kot šesti in sem si rekel, da tako ali tako ne bom igral, tedaj pa se prvo minuto tekme poškoduje Rožič. Skočil je in si poškodoval mišico. Sedel sem na klopi brez ščitnikov in pravi Višnjevac: »Katanec, ajde gor!« Jaz pa z odvezanimi kopačkami, brez ščitnikov, ki sem si jih potem izprosil od nekoga na klopi. Višnjevac me je še nadrl, zakaj nisem bil pripravljen, opalil mi je šamarčino in me poslal not. Na tisti tekmi sem bil potem najboljši. Tak je bil moj debi.

PB: Kako pa je bilo igrati v jugoslovanski ligi? Ko smo podobno vprašanje zastavili Oblaku, je rekel, da je bila tehnično gledano celo boljša od nemške.

SK: Težko je bilo igrati v jugoslovanski ligi. Nemška pa tehnično, še bolj pa taktično, ni na takem nivoju kot druge velike štiri. Sploh zdaj. Če pride ekipa iz druge lige, Hoffenheim, in premaguje najboljše, potem je nekaj narobe. Jugoslovanska liga je bila tako močna, ker je imela pravilo, da si lahko odšel v tujino šele pri 28 letih. Preživeti, igrati od 18. do 28. leta, je pomenilo imeti v nogah deset let vrhunskega nogometa. Obstajalo je ogromno igralcev, ki bi lahko šli v tujino, pa niso mogli, ker niso smeli. Ponujali so jim milijonske zneske, pa ni šlo, ker jim je do 28. leta manjkalo mogoče pol leta. Zato je pa bila Crvena zvezda lahko prvak Evrope, ker je lahko zbrala kvaliteto. Danes gredo fantje iz Slovenije že s petnajstimi, šestnajstimi leti, potem se vrnejo z devetnajstimi, ker oni tam v kakšnem Juventusu ali Interju odločijo, da niso ta pravi in jim ubijejo še tisto malo volje, kar so je imeli.

PB: Če je bila jugoslovanska liga tako močna, zakaj pa potem reprezentanca ni dosegala primerljivih rezultatov? Ali mislite, da jih je?

SK: Saj jih je. Evropski prvak ni bila, ampak a veste, kaj pomeni postati evropski prvak v nogometu? To ni isto kot evropski prvak v rokometu. V Evropi so reprezentance, ki so boljše, smo pa bili zmeraj primerljivi. Predvsem se je pa naredila nogometu velika škoda z razpadom Jugoslavije. Leta 1990, na svetovnem prvenstvu v Italiji, je bila Jugoslavija peta na svetu. Z desetimi igralci smo imeli Argentino, ki je takrat igrala z Maradono, Caniggio, z ne vem kom vse, smo jih imeli na ražnju. Nismo dali gola, ampak to je pač šport. Takrat Bobanov, Šukarjev, Savičevićev, Bokšićev še nikjer ni bilo. Predstavljajte si, da Jugoslavija ne bi razpadla. Ob njenem razpadu je največ izgubil šport. Poglejte, kakšna je slovenska nogometna liga. Hrvaška je od teh še najboljša. Že srbska je smešna. Sploh z zakoni, ki sta jih prinesli Uefa in Fifa o prostem pretoku igralcev. Tudi če hočeš s kakšnim mladim igralcem skleniti desetletno pogodbo, je ne smeš.

PB: Vaša naslednja nogometna postaja je bil Dinamo?

SK: Tja sem prišel zelo na kratko. Petnajst mesecev sem bil v vojski in v tem času nisem igral, in ko sem prišel iz vojske, sem prvo nedeljo igral centerforja. Čiro Blažević me je postavil tja. Mislim, da sem igral super, čeprav so oni hoteli od mene, da še sam ne vem kaj, in po desetih mesecih sem, ker nisem bil zadovoljen z ničimer okrog sebe, dvignil sidro in odšel v Partizan.

PB: O Čiru Blaževiću se krešejo različna mnenja. Za nekatere je nogometni genij, za druge šarlatan …

SK: Bil je tretji na svetu, šarlatan torej ne more biti. Mislim, da je pameten trener. Do medijev se obnaša, kot se pač obnaša, mislim pa, da to ni pristno, da nastopa. To, da je zdaj prevzel bosansko reprezentanco, ni slučaj. Prej je ne bi. Ker ko se za nekaj odločaš, najprej vprašaš, kdo so igralci, kakšen je potencial, v kakšni skupini igraš ...

PB: Takrat so v jugoslovanski ligi obstajali štirje veliki – Hajduk, Dinamo, Partizan in Crvena zvezda – in otroci smo takrat poleg Olimpije imeli še svojega favorita izmed te četverice. Za kateri klub ste vi navijali?

SK: Za nobenega. Navijal sem za Olimpijo, hodil na njene tekme. In čeprav je bil moj oče dinamovec, sem dal Dinamu za Bežigradom gol. Takšnega, da ga danes ne vidiš.

PB: Letos enkrat sem govoril s Slavišo Stojanovićem, ki je kljub naslovu državnega prvaka, osvojenemu z Domžalami, odšel trenirat v Celje, rekoč, da išče nogometno stimulativnejše okolje. V Beogradu je bilo najbrž lepo igrati pred vsemi tistimi navijači?

SK: Saj sem se tudi v Zagrebu, kar se samega nogometa tiče, počutil zelo dobro. Povsod, kjer sem bil, sem igral, noben trener ni imel težav z menoj. Ampak kar se življenja tiče, se pa s purgerji nisem ujel. V Beogradu sem se super počutil, ker so me tudi spoštovali. Mogoče sem bil malo tudi pred časom. Takšni igralci, kot sem bil takrat že sam, so danes najbolj cenjeni. Ko sem bil v Stuttgartu, sem se imel super, v Sampdorii tudi, nepozabnih pet let. V teh mestih ljudje živijo za šport. Saj, če pomislite, da ne bi bilo nobenega športa, kaj bi pa ljudje počeli? Šli v opero? Tam je prostora za 400 ljudi.

PB: Ko ste igrali za Sampdorio, je ta postala italijanski prvak, edinkrat v svoji zgodovini. Kaj se je takrat ujelo, da ji je to uspelo?

SK: To, da sem jaz prišel tja in smo osvojili prvenstvo, ko sem pa odšel, so izpadli v drugo ligo. [smeh] Zafrkavam se. Tja sem prišel leta 1989, ko so v Italiji igrali vsega trije tujci. Takrat je bilo tako: prišel sem junija in naslednji prestopni rok je bil že januarja. Če ne bi igral, bi šel domov, pa čeprav bi imel pogodbo sklenjeno za pet let. No, in ko sem prišel, smo v Göteborgu osvojili pokal pokalnih prvakov, drugo leto smo postali prvaki, osvojili superpokal, igrali v finalu lige prvakov. Vse v treh letih. Po treh letih sem se poškodoval, in sicer meniskus desne noge, in sem v naslednjih dveh letih vsega skupaj odigral mogoče deset tekem. Četrto leto mojega igranja v Italiji sem imel v osmih mesecih pet operacij. Prvič niso dobro naredili, potem so pa popravljali. In ko sem šel, so dejansko izpadli v drugo ligo. Ekipe imajo cikluse, tako kot ljudje v življenju. Imamo slaba in dobra obdobja, to je normalno.

PB: Ko ste igrali pri Sampdorii, sta bila tam dva domača zvezdnika, Vialli in Mancini ...

SK: Pa ne samo dva, tam je bilo ogromno vrhunskih igralcev. Ko sem prišel tja, so bili tam Pagliuca, Pellegrini, Mannini, Vierchowod, takšne zverine, da je hudo. Potem je bil Pari, zvezni igralec, Cerezo, brazilski reprezentant, Španec Victor Mun~oz, pa jaz in Vialli, Mancini, Dossena, Branca, ki je zdajšnji direktor Interja in je sedel na klopi, čeprav je na vsaki tekmi, na kateri je zaigral, dosegel gol. Tisto leto je Sampdoria kupila mene in Lombarda. Samo midva sva prišla.

PB: In kako so se ti silni zvezdniki dogovorili, kateri je glavni?

SK: Kje pa je tu težava? Ti se med seboj dogovoriš. Tako je v vrhunskem nogometu. Trener se ukvarja z bistvom, s tistim, s čimer se mora ukvarjati. Z bedarijami, s tem, kako se nekdo obnaša zunaj igrišča in zakaj se tako obnaša, o tem se med seboj dogovorijo igralci sami. Če se pojavi nekdo, ki dreka, ga drugi igralci pojedo in v tednu, mesecu dni izgine. Recimo, primer iz Italije, o katerem sem pred dvema dnevoma bral v La Gazzetti dello Sport. Balotelliju, 18-letnemu igralcu Interja, ki ga Mancini pošilja v igro, daje gole, igralec, zverina, je Maurino, njegov trener, rekel: »Ti si nič.« Zakaj?

Ker se Balotelli pač obnaša tako, kot se obnaša in je 'nezgodan'. In kaj se zgodi? Po Maurinu je imel intervju Zanetti, kapetan. Veste, kakšen je bil naslov tega intervjuja? »Maurino, mislim, da bi bilo pametno, če bi poslušal trenerja.« Ker če ne bo, ga po pojedla tema. Drugi igralci mu ne bodo pustili drekati. Če pa nimaš igralcev na takem nivoju, ki bi preprečili, da bi ena oseba zmanipulirala vse druge, potem nastane pa kaos. In ne pomaga nov trener, sto trenerjev.

PB: Omenili ste težave s kolenom. Kako so se pa pojavile?

SK: Devet operacij sem dal skozi. Trikrat sem operiral levo koleno, petkrat desno, gleženj ... Danes je v redu. Lahko hodim.

PB: Mnogi menijo, da je vrhunski šport itak poguben za telo?

SK: Ne, kakor za koga, odvisno od materiala. Eden ima občutljive mišice, drugi sklepe ... Ampak verjamem, da če bi igral zdaj, bi mi bilo marsikaj prihranjeno. Ko sem igral v Nemčiji, sva bila tam samo dva tujca in sem moral igrati s sedmimi protibolečinskimi injekcijami v sklep. Svetovno prvenstvo leta 1990 sem igral s počenim meniskusom leve noge, pa tega niti nihče ni vedel, ker pač nisem imel takega imena, da bi bilo vredno reči: »Aha, Katanec pa igra s počenim meniskusom.«

V Göteborgu smo s Sampdorio odigrali finale pokala pokalnih zmagovalcev proti Anderlechtu. V 20. minuti se mi je zavrtelo koleno in je počil meniskus. Pridem z njim, takšnim počenim, na priprave reprezentance in pravi zdravnik: »Ma, to ni nič, to je v redu.« Igral sem s kolenom, polnim vode, in če bo kdo pogledal posnetke tistih tekem, bo lahko ugotovil, da sem imel na nogi ves čas steznik. To ni nikogar zanimalo. Zvezde, tisti, ki dajejo gole, si poškodujejo noht in je že: »Revček, ni mogel streljati na gol, ker si je poškodoval noht.« Ampak tako pač je.

PB: Jeseni 1994 ste odigrali zadnjo tekmo v življenju, prijateljsko med Slovenijo in Italijo. Ste takrat že vedeli, kaj boste počeli v življenju?

SK: Ne, sploh ne. Vzel sem si daljši odmor, tri leta. Nekatere stvari v življenju se pač zgodijo, ker se zgodijo. Tisto, kar načrtuješ, ciljaš na silo, se po navadi ne ures­niči, vsaj ne tako, kot bi si sam želel. S trenerstvom sem se začel ukvarjati povsem slučajno. Mislim, da sem prišel enkrat leta 1996 ali mogoče leto prej na Nogometno zvezo Slovenije, prav takrat, ko se je tam začela šola za trenerje. In pravi tam Brane Elsner: »Kaj pa delaš tukaj?« »Nič,« sem rekel. »Zakaj se pa ne vpišeš?« Tri dni predavanj sem že zamudil. Pa sem poskusil, se vpisal, dokončal trenersko šolo, šel za trenerja v Gorico ... Nič na silo.

PB: Vam je postalo dolgčas v brezdelju?

SK: Ne, tudi danes mi ne bi bilo absolutno nič dolgčas, tudi če ne bi nič delal, ampak jaz seveda delam. Kaj pomeni delati? Nam, vrhunskim športnikom, vsaj meni, pomeni to, da imaš od česa živeti. Delati mi pomeni dnevno zadovoljiti svoje telo. To delam od sedmega leta naprej. Fizična aktivnost, drugo mi ne pomeni nič, če imam od česa živeti. Dve urici na dan se prešvicam in s tem zadovoljim svoj organizem, ker je bil to leta in leta moj način življenja. To je signal mojemu organizmu, da sem delal. Tudi če ne delam nič drugega, kot da oblečem anorak in grem v hosto za dve uri, da se tam zgonim, sem svoj posel opravil. Tako sem delal 20, 30 let na najvišjem nivoju in to počnem še danes. Tako kot nekdo, ki je pisarniški odvisnik in mora dnevno v pisarno in za računalnik.

PB: Ko ste postali selektor slovenske nogometne reprezentance, ste imeli za seboj relativno malo trenerskih izkušenj. Ste bili presenečeni, ko vam je Zavrl ponudil ta položaj?

SK: Pridejo ljudje in ponudijo. Pač. Tako kot Rudi funkcionira. Od teh reprezentanc itak nihče ne more pričakovati nobenega rezultata. Danes si lahko rezultatske cilje postavljajo Italijani, Nemci ... Države lige pet. Potem pa Argentinci, Brazilci in podobni, ki lahko kar sami igrajo, brez trenerja. Če so pravi, bodo že igrali. Vsi drugi smo odvisni od toliko različnih reči, še najmanj od sreče. Pa sva spet tam, zakaj je Bosna boljša od Slovenije. Zato, ker ima Ibiševića, igralca, ki pogleda žogo in ta zleti v gol. Zakaj je to tako, zakaj se ne pojavi tak Slovenec ..., čeprav Novaković je igralec, ki kar spravi žogo v gol. Zakaj se ne pojavi meni v Makedoniji kakšen tak? Za katerega niti ne vem, od nikoder? Saj Bosanci do pred kratkim niso vedeli za Ibiševića. Da je igral v Švici pa potem v nemški drugi ligi. No, zdaj je dal pa 17 golov v prvi nemški ligi.

Ima pač tako obdobje, ki ga je pa lahko kmalu konec. Zato so pa kvalifikacije odvisne od toliko faktorjev. Od tega, kakšno skupino imaš, kaj se v skupini dogaja, v kakšnem stanju so reprezentance tekmecev. Slovenija se je znašla v skupini, v kateri bodo sodniki 99-odstotno sodili normalno. Čehi, Slovaki, Poljaki nimajo nobene moči pri sodnikih in nobenega vpliva nanje. Nam je poljski sodnik proti Nizozemski piskal prepovedani položaj in je temu istemu igralcu, ko ga je srečal na tekmi poljske lige, priznal, da takrat ni vedel, kaj bi, in da je, ker je pač šlo za Nizozemce, dvignil zastavico. To zdaj ni nobeno jokanje, to je normalen rezime. Slovenija ima skupino, v kateri lahko igra, poleg tega pa te reprezentance, proti katerim igra, niso to, kar so bile. Češka se popolnoma prenavlja, ni Kollerja, Nedvěda ... Slovenija ima izredne možnosti.

PB: Nadaljevanje poznamo: evropsko prvenstvo na Nizozemskem, svetovno v Južni Koreji in spor z Zahovičem. Kako danes gledate nanj?

SK: Kakšen spor? Nobenega spora ni. Je oseba, ki odloča, in oseba, ki igra. Kaj naj rečem ... Vemo, kako se igralci morajo obnašati. Vemo, kaj morajo igralci delati. Če so pa stvari namontirane v Sloveniji, če se pustijo novinarji zmanipulirati za eno letalsko karto ali za eno kosilo ... Sam si nikoli ne bi dovolil novinarja povabiti nekam in mu tam do petih zjutraj govoriti, da je neki selektor kreten.

PB: To se je takrat dogajalo?

SK: Seveda se je dogajalo, zakaj pa mislite, da je prišlo do vsega tistega? Tisti, o katerih govorim, se bodo že prepoznali, če pa ne, pa lahko povem tudi imena. Ampak tukaj sploh ni zgodbe. Igralec je igralec in se mora obnašati po nekih pravilih. Zavedam se tega, da mediji potrebujejo idole. Ti lahko nastanejo po neki naravni poti, lahko se jih pa ustvari, nastanejo umetno. O tem se mi sploh ne da govoriti. Poglejte tekme, pa preverite, kdo je igral pa zakaj. Trener je vodja. In o teh spornih tekmah, na katerih sem zamenjal Zahoviča, lahko povem samo to, da sta takrat namesto njega vstopila Cimirotič in Ačimovič. Takrat smo izgubljali tekmo z 2 : 0, potem smo pa dali gol in si priigrali še dve priložnosti za izenačenje. Priigrala sta si jih igralca, ki sta vstopila v igro. To je bilo meni edino vodilo. Igrišče, to je bilo zame vodilo, bilo in bo.

PB: Imate od takrat odklonilen odnos do novinarjev?

SK: Odklonilen? Se vam zdi?

PB: Vsaj zelo kritičen …

SK: Zakaj ga pa ne bi imel? Vso pravico imam do tega. Pri nas je problem ta, da novinarji ne akceptirajo ničesar. Ko sem postal selektor slovenske reprezentance, nisem na treningih srečal niti enega novinarja. Od ponedeljka do petka. Vedeli so pa vse, ker so klicali igralce, pa so jim oni po telefonu povedali. Ja, kje pa to obstaja? Jaz sem živel in igral v nekem drugem okolju, kjer to ne bi bilo mogoče. Boga molim, da bi se rezultati, ki smo jih mi dosegli, ponovili, da bodo mene že enkrat pustili pri miru. Sam od igralcev nikoli nisem zahteval nobenega rezultata, samo to, da se obnašajo po nekih pravilih. Tudi zdaj z makedonsko reprezentanco ne iščem nobenega rezultata. Samo to, da se obnašajo po nogometnih pravilih, na igrišču in zunaj. V tem nogometnem okolju je to izredno težko. Saj se mi v Makedoniji dogaja isto, kot se mi je v Sloveniji. O kakšnem sporu mi tu govorimo?

Nobenega spora niti ne more biti! Če je model obnašanja Zahovič, ki je pred tekmo z Italijo odšel domov, zapustil ekipo ... Ki vrže dres v glavo Bajeviću, ki se skrega povsod in zdaj še pametuje ... Vsa čast. Dečko ima jajca! Ampak, kakšno je pa sporočilo ljudem, mladim nogometašem? Pri osemnajstih, ko te nekdo ne da v prvo ekipo, pojdi domov! Ko te trener zamenja, mu vrzi dres v glavo in pojdi domov! Kakšno je Zidanovo sporočilo? Ko ti kdo kaj reče, ga udari z glavo. Za 99 odstotkov ljudi veljajo ena pravila, za nekaj drugih pa čisto druga. Maradona je dal gol z roko in namesto da bi ga obsojali, je zdaj to Božja roka. Če se je pač drogiral, ko je še igral, se je pač drogiral.

To se je kar pozabilo. Kar se pa Zahoviča tiče: vsa čast za prve kvalifikacije, ko je še igral v Portu. Igral je nogomet na najvišjem možnem nivoju. Žal pa je potem – če imam to pravico, ker sem ga vodil, pa vem, kako je dihal – imel fizične težave, bil je poškodovan in na tekmah reprezentance proti Rusiji, Farskim otokom in Romuniji ni igral in je šla njegova pot navzdol.

PB: Slovenija je majhna in naš nogometni svet tudi. Ko se srečata ...

SK: On ima svoje in mu želim srečo. Naj dela na najboljši možen način.

PB: V zadnjih letih se je po vsaki zamenjavi slovenskega selektorja pojavljalo vaše ime. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi spet prevzeli ta položaj?

SK: Da nam novinarji ne postavljajo ciljev in da se tistega, kar se dogovorimo ob prevzemu dela, tudi držimo. En mesec, dva, leto dni, tri ali štiri leta. Pri nas je tako, da vsakršni dogovori hitro padejo v vodo. Igramo prijateljsko tekmo, hočem preizkusiti pet igralcev in zato od­igramo pač tako, kot odigramo, oni pa navalijo: »Kaj pa rezultat? Kje smo pa zdaj?« Neko normalno športno razmiš­ljanje, to je edini pogoj. Saj, mogoče bi moral prevzeti ta položaj, nič narediti, da bi potem lahko v miru rekli: »No, vidite, da je imel zegen, saj ima itak vedno srečo. Pojma nima.«

Da bi zadostil tej slovenski, pa niti ne nevoščljivosti, prej zlobi, ki ne pelje nikamor. Poleg tega pa Slovenci niso realni. Poglejmo hokej. Lani je Olimpija prišla do fenomenalnega uspeha, finala lige EBEL. Pa vemo kako, vsaj meni kot laiku se tako zdi. Malo so se branili, imeli odličnega vratarja, ki je lovil 600 na uro, malo so si pustili brade in je bilo. Letos pa ne gre in že vsi vpijejo, da je slabo. Ni slabo, tisto prej je bilo nenormalno dobro in Boga molimo, da bi se še kdaj ponovilo. In daj Bog, da bi se slovenski nogometaši uvrstili na svetovno prvenstvo, pa da bi rekli: »No, zdaj je pa še nekomu drugemu uspelo. Jeb... Katanca.« No, potem bi pa lahko spet prevzel.

PB: Kot svetovalec sodelujete pri Pečečnikovem Interblocku. Kakšna je vaša vloga v tem klubu?

SK: Da pomagam Jocu z izkušnjami, ki sem si jih pridobil v letih ukvarjanja z nogometom. V nogometu sem pa od svojega sedmega leta, torej 38 let. Da skušam predvsem izkušnje iz tujine prenesti v to okolje. Interblock je zelo specifičen klub. V njegovem razvoju so se nekatere stvari prehitele, pri nekaterih smo na samem začetku. Pri prehitevanju mislim predvsem na precenjenost igralcev, na komfort, ki ga uživajo v klubu, si ga pa na takem nivoju ne zaslužijo. Ampak o tem odloča Joc, jaz samo povem, kaj si mislim.

PB: Kakšen je pa domet Pečečnikovega projekta?

SK: Gre za dolgotrajen projekt. Treba je vzgojiti novo generacijo. Norme, kriteriji so se izgubili. Socialno življenje danes je drugačno, kot je bilo, in ne nazadnje je danes teže vzgajati otroke kot včasih. Zdaj otroka ne smeš niti grdo pogledati, ker je sicer že vse narobe. Leta in leta bomo potrebovali, da bomo naš nogomet, tudi kar se dela tiče, količine dela, pripeljali na vrhunski nivo. Ti, ki zdaj igrajo, težko sledijo. Saj, lahko pravimo, da bi bila ta liga boljša, če bi na tekme prihajalo 15 ali 20 tisoč ljudi. Ja, nekateri bi dali več od sebe, večina pa ne. Ta, ki že zdaj ne more dihati, bi na stadionu, na katerem bi se zbralo 15 tisoč ljudi, to počel še teže, ker bi mu podihali še tisto malo kisika. Naš nogomet je dejansko še slab. Brez ritma, brez hitrosti ... in velika večina ljudi, ki se v Sloveniji ukvarja z nogometom, skuša to prikrivati. Pa ne vem, zakaj. Strah nas je reči: to je pa slabo. Če govoriš slabo, delaš proti nogometu. Sam ne mislim tako.

PB: Ali nismo v 15 samostojnih letih čisto nič napredovali?

SK: Smo in ogromno se je naredilo, ko govorimo o nogometni infrastrukturi. Vse okrog nogometa se je popravilo. Nogomet sam se pa ni izboljšal. Model je isti. Še vedno ganjamo neko moderno varianto, tudi pri nas v Interblocku, 4-4-2, nimamo pa igralcev, ki bi jo bili sposobni igrati, sploh obrambnih. Samo da je moderno. Pač, liga je takšna, kot je. Maribor je trenutno res boljši, ampak samo zato, ker ima tradicijo, pripadnost ... Vse to, česar drugi, sploh pa Interblock, nimajo. Za to, da lahko igralca prisiliš dati od sebe maksimum, moraš imeti tudi podporo navijačev, okolice, to, da ga ljudje prepoznavajo v mestu ... Zato je Interblockov projekt dolgotrajen.

PB: Bi pomagalo, če bi se klub namesto Interblock imenoval Olimpija?

SK: Ne, to nima zveze s tem. Predvsem se mora med igralce vrniti ljubezen do žoge. Igralci jo morajo spoštovati. Danes je tako, da če igralci ne dobijo denarja, ne trenirajo. To v mojih časih, ko sem igral pri Olimpiji, ni bilo mogoče. Po štiri mesece nismo dobili plače, pa mislite, da je kdo upal reči, da ne bo treniral ali igral tekme? Zdaj pa štrajkajo. Človek pride do sklepa, da velika večina teh fantov igra nogomet samo zaradi denarja. Kje je pa veselje do nogometa, do tega, da bi se dobili s prijatelji na malem nogometu, odigrali tekmo in se potem stepli? Ko danes gledam tekme slovenske lige, nikoli ne vidim tega, da bi trije skočili skupaj, da bi se malo prerivali, da bi padel kakšen rdeči karton zaradi tekme. Vse je mirno, fino, rumeni, rdeči kartoni zaradi nekakšnih simulacij. Seveda je pa težava tudi v tem, da vsak teden gledaš tri vrhunske tekme angleške, italijanske ali španske lige in smo zaradi tega mogoče še bolj kritični, kot bi morali biti.

PB: Poznamo vas kot nogometaša, zdaj trenerja in nasploh športnika. Kaj pa drugače? Imate še kakšne konjičke?

SK: Maksimalno sem v športu. Odigram tenis, drugih hobijev nimam. Izredno rad grem lovit ribe, pa ne na reke, temveč na morje. Da me vržejo na skalo, kjer znam presedeti tudi po dva, tri dni, da ne gledam nikogar, da je tam v daljavi samo še Italija ...

PB: Kaj pa lovite?

SK: Kakšno orado ujamem, pa enega zobatca lovim že kakšnih pet let, ker se mi je strgal s palice. To ni ribiška zgodba, je resna. Ta občutek, ko sediš na skali, valovi pljuskajo obnjo, mogoče je kje še kakšen galeb, in ko vržeš vabo, pa ti riba potrka, ta občutek je božanski. Zelo rad in pogosto ribarim, čeprav letos še najmanj. Šel sem lovit tudi takrat, ko so mi rekli, da ne prijemljejo, in smo tri dni samo sedeli in nič ulovili.

PB: Psa, dogo, še imate?

SK: Stari pes mi je umrl, zdaj imamo pa že novo, prav tako dogico.

PB: Zakaj pa ta pasma? Ker ni večje?

SK: To je pes, ki ima 70, 80 kilogramov, ampak je tako milo bitje. Dogica, ki jo imamo, Dolcevita, ti zleze v naročje. Sediš na kavču, pa ti spleza v naročje, but­ne svojih 70 kil nate. Karakterno je tako prijetno bitje. Zaradi tega jo imam. Smo pa imeli s ta starim psom primer, ko je v Kranjski Gori skočil na nekega drugega psa, prijateljevega, in je že šlo okrog: »Evo, glejte, Katanec ima psa takšnega, kot je on sam.« Moj ga je šavsnil, ker je oni drugi, čav čav, renčal nanj.

Eno uro smo stali pri brunarici Vilija Amerška in sploh nisem vedel, da je tam blizu gos­pa s tem psom, ki se je potem odločila, da gre mimo. Moj je skočil nanj in ga prijel za vrat, pri tem se mu je pa zataknil zob za kožo tega čav čava, in ko sem ga hotel potegniti stran, ga nisem mogel. K sreči ni bilo nič, samo koža, ampak tuljenje je bilo pa tako, da je bila groza. Tam se zbira ljubljanska srenja, ta prava, in je bilo takoj: »Evo, seveda, to je človek, ki tepe ljudi po Ljubljani, čuda božja, evo, tudi psa ima takšnega!«

Tadej Golob

foto: Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri