20V: Branko Brčin

  • 09.05.2013

V Sloveniji imamo skiperjev za manjše morje, toda imamo le enega taktika, ki si s tem dejansko služi kruh, pretežno v Italiji. Branko Brčin pravi, da tam ni milosti, saj preživijo le najboljši. Njemu to očitno odlično uspeva.

8 fotografij v galeriji

V slovenskem morju nekako velja, da prvega in najbolj zaslužnega med enakimi imenujejo skiper, kajti on je tisti, ki ima v rokah krmilo. Na regati običajno kot edini član ekipe prejme majico z znakom organizatorja in včasih celo tudi s pripisom svojega položaja, kar ga potem za vse čase loči od navadnih smrtnikov, ki so zgolj vlekli štrike ali igrali balast. V svetu resnejšega rekreativnega ali profesionalnega jadranja pa velja, da je skiper menedžer ekipe, ki skrbi za organizacijo in logistiko, na barki pa počne karkoli že. In da je eden najbolj enakih med enakimi pravzaprav taktik, kajti on je tisti, ki kliče manevre, ki ekipo ob skupnem brezhibnem delovanju na koncu pripeljejo do zmage ali pa jo, nevednež, usmeri na sramotno brez­­ve­trno stran regatnega polja.

1. Kaj pomeni biti taktik?

Delo taktika ni zgolj sprejemanje odločitev na regatnem polju, ampak pravi­loma vključuje celotno načrtovanje sezone. Taktik je tisti, ki v sodelovanju z lastnikom, sponzorji, krmarjem ali menedžerjem ekipe predlaga člane  posadke, organizira in vodi treninge, sodeluje in svetuje pri oblikovanju novih jader ... Navadno je nekakšen povezovalni člen med ekipo, lastnikom in tehnično podporo. Zato se redko dogovarjam za sodelovanje na posamezni regati, najpogosteje me najamejo za vso sezono, lahko tudi za dve ali tri. To ima tudi največ smisla, saj uspeh ne pride čez noč. Celoten pristop in obseg dela je predvsem odvisen od tega, ali jadrnico krmari profesionalni krmar ali lastnik. V profesionalnih ekipah krmar in taktik tesno sodelujeta in se odločata skupaj, v ekipah z lastnikom na krmilu pa je delo taktika še odgovornejše, saj lastniki, razen nekaterih izjem, niso vrhunski jadralci in potrebujejo ­veliko več vodenja in podpore.

2. Ekipe torej ne izbere lastnik, ampak taktik?

Načeloma lastnik izbere taktika in mu zaupa, da bo izbral v ekipo prave ljudi. Ko dobim ponudbo za delo, je moj prvi in najpomembnejši pogoj, da lahko sam izberem posadko. Vsaj za ključne pozicije, sicer bom veliko teže uresničil svoje zamisli. Velja, da hitra barka naredi dobrega taktika – in počasna barka slabega. Posredno je torej za rezultat in moj ugled pomemben ves proces, od izbire posadke, načrtovanja treningov do pravih jader. Zato je moja suverenost tukaj ključnega pomena.

3. V našem morju smo sicer navajeni, da je skiper alfa in omega vsega dogajanja na barki.

[smeh] Ja, v slovenskem morju se marsikaj dogaja. Na regatah, kjer se jadra zares – naj bo to na profesionalnem ali zgolj visokem rekreativnem nivoju –, so pozicije in hierarhija odločanja vsem zelo jas­ne. Pri nas pa res še vedno velja nekakšna tradicija, da je krmar tudi skiper in alfa in omega vseh odločitev na barki. A že dolgo vemo, da človek ne more dobro opraviti vsega, zato je treba dolžnosti razdeliti. Krmarjeva edina naloga je, da hitro vozi barko in izvaja manevre po taktikovih na­vodilih. Nekateri, predvsem slovenski krmarji, pa tako zelo verjamejo vase, da ničesar ne prepuščajo drugim. Čeprav so lahko dobri na krmilu, na koncu potem običajno nimajo rezultatov, ker so one man bandi.

4. Kakšna je torej vloga skiperjev v profesionalnih posadkah?

Po stari navtični navadi mora jadrnica imeti šefa in imenujemo ga skiper. Tradici­onalno je bil vodja, torej skiper, tisti, ki je imel v rokah krmilo in je v dejanskem in prenesenem pomenu krmaril barko novim zmagam in novim obzorjem naproti. Do danes pa so se v športnem jadranju vloge razdelile, vsak opravlja svojo natančno določeno dolžnost, ki jo tudi najbolje obvlada.

Krmar krmari ja­drnico, nekdo drug trima jadra, tretji je na premcu, četrti je taktik ... Vlogo skiperja lahko prevzame kdorkoli, ki ima znanje in dovolj karizme, da mu ekipa zaupa, saj nase prevzame predvsem organizacijske, menedžerske naloge, razdeli dolžnosti med druge člane posadke in poskrbi, da se pomisli na vse, tudi na hrano in pijačo, na urejene dokumente, zavarovanja, dvige in spuste barke, najem potapljača, da pred regato očisti dno barke ... Običajno se skiper in taktik udeležujeta tudi morebitnih protestov, zato je nujno, da skiper zelo dobro pozna regatna pravila. Izkušnje, karizma in dober odnos s sodniki prav tako niso odveč. Če odmislimo olimpijsko jadranje, se pri nas večinoma ne jadra na tako visokem športnem nivoju, v glavnem gre za rekreativne regate, kjer je skiper običajno lastnik jadrnice, njen menedžer in krmar, vse v eni osebi, in je takšno poimenovanje na neki način tudi smiselno. Moj nasvet bi bil le, naj si ne naloži prav vsega na svoja pleča, naj vsaj taktiko prepusti drugim. V razvitejših jadralskih okoljih pa so te zadeve precej jasne in nedvoumne.

5. Kakšen je odnos med taktikom in krmarjem?

Taktik je odgovoren za odločitve o premikih barke: o položaju na startu, o načinu vožnje, kliče manevre. Krmarjeva naloga je, da vozi po njegovih navodilih najhitreje kot lahko, hkrati pa je krmarjeva možnost ozi­roma odgovornost tudi ta, da izbere naj­primernejši trenutek za dejansko izvedbo manevra, recimo glede na val in druge okoliščine na polju. Taktik mora s svojim navo­dilom krmarju pustiti dovolj časa, da se ta skupaj z ekipo lahko na manever ustrezno pripravi. Če ima taktik na jadrnici profesi­onalno ekipo, je vse skupaj enostavno, ker vsi vemo, kaj se dogaja.

6. Kaj pa, kadar je nima?

Obstajajo razredi, v katerih mora po pravilih krmariti lastnik, in takrat je delo taktika seveda težje, saj marsikateri lastnik ni ravno vrhunski jadralec. Takrat mu moram poleg taktičnih dajati še praktična navodila glede vožnje, varno ga moram voditi recimo skozi gnečo predstartne procedure. Če jadram s profesionalnim krmarjem, mu zgolj povem, kje bi rad startal, in ko nekaj minut pozneje zaslišimo startni signal, smo praviloma tudi res nekje tam. Če krmari amater, mu stalno prigovarjam: »Obrni levo, malo nižje, zdaj upočasnimo barko, zdaj pospešimo, obrnimo, imamo ali nimamo prednosti ...« Običajno pa so tudi na takšnih barkah trimerji spet profesionalci, ki nastavijo jadra pravilno, tako da mora lastnik le še voziti po nastavitvah.

7. Omenil si, da taktik sodeluje tudi pri oblikovanju jader?

Ja, še posebno v monotipnih razredih je to temeljnega pomena. Taktik, ki dobro pozna sposobnosti svoje posadke, hkrati pa razume jadralsko fiziko in dobro sodeluje z oblikovalcem jader, je zlata vreden. Kadar so vse jadrnice enake, igrajo milimetri na pravem mestu pri obliki jader odločilno vlogo. Narediti hitro barko v monorazredu ni lahko, ker nimamo veliko manevrskega prostora. Trup je določen, kobilica prav tako, jambor, pripone ... in površina jader z določenimi merami tudi. S specifično obliko jader znotraj predpisanih mer se danes delajo razlike v hitrosti, pa seveda z dobro ekipo.

8. Če torej taktik sprejema boljše taktične odločitve, vendar jadra na počasnejši barki, ne bo uspeha?

Točno tako. Predvsem je zelo težko vedeti, kdaj se odloča taktično pravilno in kdaj ne. Ko si spredaj, so vse taktične odločitve pravilne, saj kontroliraš floto. Ko si počasen, se zaplete. Takrat začneš izumljati in s tem se konča racionalno, logično razmišljanje. Ostanejo samo še hipoteze, kaj bi lahko bilo boljše od tega, kar se dejansko dogaja. Dobivati začneš razne vizije, za katere ni nujno, da se bodo uresničile. Poslužuješ se alternative. [smeh]

9. Če je hitrost jadrnice na regati majhna, je lahko razlog tudi v napačnem trimu, nastavitvah jadrnice, krmarjenju ...

Vsekakor, a to prelaganje odgovornosti se ne izide. Taktik od vsega začetka sodeluje pri pripravi jadrnice, mesece dolgo sodeluje pri izdelavi nove oblike jader, izbere posadko, z njo trenira, določi nastavitve jadrnice pred odhodom na regatno polje ... Če vse skupaj na koncu ne deluje, je odgovornost njegova.

10. Koliko je taktik, vsaj v očeh svoje posadke, zaslužen za uspeh in po drugi strani odgovoren za neuspeh?

Včasih je veljalo, da če barka zmaga, je zaslužen krmar, če pelje slabo, je kriv taktik. Danes profesionalni jadralci zelo dobro vedo, zakaj smo šli dobro in čemu pripisati neuspeh, kadar gre kaj narobe. Ne pripisu­jejo ga taktiku, razen če ni zanj dejansko neposredno odgovoren. Zagotovo pa je na taktiku velika odgovornost, zato velja, da boljši ko si, raje te imajo in več imaš dela. Velja tudi obrnjeno. Kot dober taktik slovi tisti, ki se pravilno odloča nekje v 80 odstotkih primerov, za povprečnega tisti, ki ima prav v 60 odstotkih, drugim bi pa že težko rekli taktiki. Danes je izbire dovolj in vsak z denarjem lahko najame kogarkoli.

11. Zelo redko te vidimo na slovenskem morju. Kako to?

Zaradi obveznosti v tujini je moj program precej natrpan. Na leto imam 180 do 200 jadralskih dni in ne ostane mi dovolj časa, da bi se lahko zavezal še kakšnemu projektu doma. Če nekaj delaš, je to treba narediti prav. Ne pa da enkrat prideš, potem dvakrat nimaš časa ... Tako ni rezultatov. Samo s kontinuiteto pridejo rezultati.

12. Če bi te neka slovenska rekreativna ekipa poskušala najeti za regato Pokala Slovenije, bi prišel?

Od slovenskih jadrnic jadram kot taktik samo na Maxi Jeni, kjer tudi organiziram določene stvari, pomagam pri pripravi barke in imam v glavnem proste roke glede tehničnih zadev. Slovenske ekipe me načeloma ne kličejo. Zelo težko bi se pridružil ekipi, ki je ne poznam in ki jadra na nekonkurenčni jadrnici ne glede na zaslužek. Zame je na prvem mestu športni rezultat. Na drugem mestu je dobra ekipa, prijetno vzdušje in po možnosti jadranje s prijatelji. Na tretjem mestu je šele zaslužek. Kadar dobra ekipa z dobro jadrnico nima budžeta še za logistiko, za spanje v hotelu, letalske prevoze ... me to sploh ne moti. Samo da ima dovolj denarja za vzdrževanje jadrnice, da je hitra. Ravno lani smo z ekipo melgesa 24 na Gardi zaradi omejenega budžeta spali v hostlu, potem pa zmagali etapo in sezono končali kot skupno drugi, že drugo leto zaporedoma. Nihče ni imel težav s tem. Kaj pa v resnici potrebujemo? Posteljo in topel obrok. Pa dobro barko.

13. Ob vseh uspehih in zmagah predvsem v razredih melges, X-35 in v mlajših letih tudi v olimpijskih razredih ti je najbrž kljub vsemu ostala kakšna neuresničena želja.

Še vedno imam v mislih nekaj zmag. V melgesu 24 sem zmagal na evropskem prvenstvu, vseh posamičnih regatah, na evropskem pokalu, italijanskem državnem prvenstvu, francoskem državnem prvenstvo, na Miami Acuri – samo še svetovno mi ostaja. To je zagotovo ena od želja. Na melgesu 20 sem zmagal v vsem, tako da tukaj neporavnanih računov ni več. Z 32 še nismo zmagali ne na evropskem in ne na svetovnem prvenstvu in letos imamo velike možnosti, da naredimo kakšen dober rezultat. Z X-35 smo osvojili, kar se osvojiti da, od svetovnega prvenstva, španskega kraljevega pokala (Copa del Rey) do italijanskih posamičnih regat itd. So pa še drugi izzivi. Vsak jadralec si najbrž želi, da bi jadral na America's Cupu, hkrati pa vem, da je laže priti zraven kot potem dejansko zajadrati. To je namreč zelo anglosaksonski krožek in zato bi se moral veliko več gibati v teh krogih.

14. Bi kje drugje laže prišli zraven?

Ja, Volvo [Volvo Ocean Race – VOR] se mi zdi laže uresničljiv. Še posebno se mi zdi mamljiva ideja, da bi na njem nastopila slovenska jadrnica. Poglej samo Abu Dhabi, kakšno promocijo za mesto in za Emirate je naredila ta barka. Če v Sloveniji iščemo zares dobro globalno promocijo, je to vrhunska priložnost. Tako kot imamo Planico, bi lahko imeli tudi svoj nacionalni projekt Volva ali pa kakšne jadrnice razreda 40. Ne pozabimo, da Slovenci nimamo samo Planice, samo Alp in zime, ampak imamo tudi morje in jadranje kot razvit in popularen šport. Najbolj turistična občina, ki pobere tudi največ turističnega denarja, je občina Piran.

15. Ne nazadnje smo tudi pomorska država, kajne.

Točno tako. Imamo vrhunske jadralce, imamo Splošno plovbo, ki je po vsem svetu poznano podjetje, imamo strojno fakulteto, ki bi lahko sodelovala, pa uspešno in priznano pomorsko šolo oziroma fakulteto. In ko bi jadrnica obplula svet in sklenila projekt VOR, bi lahko postala last pomorske šole, akademije, ki bi izobraževala tudi za jadranje na takšnih večjih in zahtevnih jadrnicah ne samo slovenske jadralce, ampak jadralce iz vse regije. Še naprej bi lahko služila tudi promociji, udeleževala bi se lahko regat po Sredozemlju, poletja preživljala po najbolj turističnih marinah od Jadrana do Španije in Portugalske ter delala reklamo za Slovenijo ali pa šla še enkrat okoli sveta v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo [zdaj agencijo SPIRIT], ki bi na njej organizirala promocijske dogodke za slovenski turizem. Nekaj podobnega zdaj počne jadrnica VOR sezone 2008/09 Green Dragon, ki pluje po svetu in promovira kandidaturo Dubaja za EXPO leta 2020. Kdor tega ni doživel od blizu, si težko predstavlja, kakšno evforijo povzroči takšna ogromna in visokotehnološka jadrnica med ljudmi, ki vsaj malo čutijo morje in jadranje – in takšnih je veliko. Da medijske pozornosti niti ne omenjam.

16. Koliko bi takšen projekt stal?

Ocenjuje se, da bo zdaj, ko je vodstvo VOR-a uvedlo nove monotipne 65-čeveljske jadrnice in s tem nekoliko znižalo stroške kampanje, vreden okoli 12 do 15 milijonov evrov, pri čemer je približno pet milijonov vredna jadrnica, pet milijonov ekipa, priprave in jadra ter zadnjih pet logistika. Obstajajo podatki, da je zadnji VOR, ki se je končal pred nekaj manj kot enim letom, na svoji splet­ni strani zabeležil 234 milijonov ogledov. O njem je po vsem svetu izšlo več kot 50 tisoč člankov.

17. Petnajst milijonov se ne sliši malo denarja ...

Če pogledamo, koliko posamezni slovenski sponzorji namenjajo določenim športnim panogam, koliko denimo porabi smučanje, nogomet, celo nekateri lokalni nogometni klubi imajo milijonske budžete ... potem znesek za takšno globalno promocijo ni velik. Zadnji VOR je nekaj postankov med etapami namenoma naredil po Aziji, ki je trg v ekspanziji, tudi turistično je Azija za Slovenijo zanimiva. Povezati bi se moralo nekaj naših dobro stoječih izvoz­nikov, denimo Krka, Seaway, Gorenje, Sava ... ki imajo svoje ciljne trge po svetu, nekaj bi potem primaknila še država in imeli bi vrhunski promocijski projekt. Spom­nimo se španske Telefónice, ki je imela v predzadnji ediciji VOR-a dve jadrnici, lani eno, in morda bi se takšne odmevne kampanje lahko lotil tudi naš Telekom.

18. Se ga boš lotil?

Gre za izjemno obsežen in zahteven projekt, ampak, ja, me mika.

19. Zdaj pa verjetno spet odhajaš v Italijo?

Ja, počasi se začenja sezona na melgesih in ostaja mi še nekaj neporavnanih računov. [smeh]

20. Ali drži, da imate jadralci v vsakem pristanišču kakšno dekle?

Oh, ko bi vsaj res bilo tako. V resnici smo zelo osredotočeni na regate, v marinah srečujemo predvsem moške, jadralce, ki se pogovarjajo v glavnem samo o jadranju. Ni posebno zanimivo. Sem pa zelo vesel, da se vse več deklet udeležuje regat in tako postajajo naša druženja veliko bolj zabavna. Mi pa še bolj motivirani. [smeh] 

TEKST Jakica Jesih
FOTO Ivana Krešić, OSEBNI ARHIV

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri