Slavko Avsenik

  • 14.06.2007

Tokratni Playboyev sogovornik se lahko pohvali z 32 milijoni prodanih plošč, več kot deset tisoč koncerti, desetimi nastopi pred Titom in s tem, da je imel nekoč na isti dan v istem mestu na koncertu več ljudi kot Rolling Stonesi. In da je avtor največkrat in najpogosteje igrane skladbe na svetu!

(Foto: osebni arhiv Slavka Avsenika)

6 fotografij v galeriji

Danes se nam zdi, da je narodnozabavna glasba od vedno. No, saj mogoče tudi je, a ne takšna, kot jo poslušamo ob nedeljskih opoldnevih, tam nekje v času kosila. A kdo ve, ali bi bila »izumljena«, če ne bi splet okoliščin in naključij pred točno pol stoletja pripeljal Slavka Avsenika najprej v Ljubljano, tam pred radijske mikrofone in naprej na poroke, veselice, koncerte, kjer v izvedbi drugih glasbenikov veselo vztraja še danes, dvanajst let po prenehanju delovanja originalnih izvajalcev. In če so posnemovalci njegove glasbe pametni, začnejo svoj program z Golico, po nekaterih izračunih največkrat izvajano melodijo na svetu.

Slavko Avsenik se je rodil 26. novembra 1929 v Begunjah na Gorenjskem, v vasici, ki bi bila brez njega danes znana le po tem, da tam stoji nekdanji ponos slovenske industrije, Elan. Tako pa večina Slovencev ve, da se Begunje nadaljujejo v Drago, kjer »murke cveto in ptički pojo«, nad to dolino »s krvjo prepojeno« pa se pne Begunjščica in na njej Roblek, kamor je treba »ljub’co vzet s seboj«. Od tam pa, itak, povsod, kamor človeku »seže pogled, lepota zasanjana. Kje najti še lepši je svet, kje lepše je kot doma?«

Pri triindvajsetih se je odpravil v Ljubljano, kjer je dobil službo v tekstilni tovarni Tonosa (prva tovarna, ki je v Sloveniji izdelovala najlonke). Tam bi za statvami verjetno ostal, če ne bi bilo njegovega brata Vilka (druge polovice te uspešne zgodbe), študiranega glasbenika, ki ga je spravil na radio, ko je nekoč zbolel znameniti harmonikar Avgust Stanko in je Slavko namesto njega v oddaji Četrtkov večer domačih pesmi in napevov s harmoniko pospremil prepevanje Franca Korena, kasnejšega dolgoletnega pevca Avsenikov.

Tu se naključja še ne nehajo. Čez dve leti, ko so Slovenci že uživali v Avsenikovih avtorskih izdelkih, se je ob Vrbskem jezeru na Koroškem sončil Fred Rauch, glasbeni urednik bavarskega radia. Prižgal je celovški radio in prvič zaslišal zvoke trobente, ki so opevali Golico. Zdrvel je v uredništvo radia, presnel Golico, z njo navdušil bavarsko poslušalstvo in se odpravil po Slavka in njegov Gorenjski kvartet (že preimenovan oziroma preveden v Oberkrainer kvartet) s pogodbo za 60 koncertov. Na turnejo se je Slavko, ker njegovi v skupini niso dobili dopustov, odpravil sam, podprt z nemškimi glasbeniki.

Danes je v Nemčiji, Avstriji in Švici več gorenjskih kvartetov, kvintetov ..., kot je vseh narodnozabavnih ansamblov v Sloveniji, in ki preigravajo glasbo, za katero bodo eni rekli, da je naša, avtohtona, slovenska in so nanjo ponosni, drugi pa, da je univerzalno goveja. Zanimivo je to, da med temi največkrat ni glasbenikov. A tudi tisti, ki jo devljejo v najhujši nič, bodo morali priznati, da če drugega nič, »paše k župi«, če si lahko sposodimo citat iz druge veje umetnosti.

S Slavkom Avsenikom smo se pogovarjali na njegovem domu v bližini bežigrajskega stadiona v Ljubljani, kjer stanuje že pol stoletja, a se še zmeraj počuti Gorenjca (in še zmeraj govori po gorenjsko). V nasprotju z nekaterimi »svetovljanskimi« in »modernimi« Slovenci ni imel nikakršnih zadržkov do Playboya, ki ga pozna v nemški različici. Le fotografirati se ni pustil. »To ni za stare ljudi,« pravi. Fotografije so zato iz njegove zbirke.

Playboy: Zakaj ste pravzaprav izbrali harmoniko? Vem, da ste jo začeli igrati že kot šestleten otrok. Je res, da ste se nekoč odpravili na Bled na koncert filharmonikov in bili razočarani, ker tam ni bilo harmonik?

Avsenik: Ja, takrat še nisem vedel, kaj ta izraz, filharmoniki, pomeni. Mislil sem, da gre za to, da tam igra »fil harmonik«, veliko harmonik, skratka, in sem šel tisto gledat. Kar se harmonike tiče, to je bila meni ... Oče je želel, da bi bil harmonikar, meni je bil pa instrument tudi všeč. Najprej mi je kupil diatonično harmoniko, s katero nisem bil najbolj zadovoljen, kasneje sem pa dobil klavirsko. Z diatonično harmoniko lahko odigraš samo nekaj durov, nima poltonov, ki jih zdaj sicer dodajajo, ampak prej ni bilo tega in z njo ni bilo mogoče melodije odigrati tako, kot bi jo jaz želel.

Playboy: In to ste vedeli že kot šestleten otrok?

Avsenik: Ja, seveda, saj to slišiš. Gledam zdaj naše ta male, pa isto vse slišijo.

Playboy: Še eno prigodo, povezano s harmoniko, bi rad preveril na začetku. Je res, da ste nekoč kot vojak devet dni potovali domov, prav po harmoniko?

Avsenik: Ja, v Tetovu je bil takrat, ko sem bil tam pri vojakih, neki izbor za muzikante in za športnike in sem rekel, da igram harmoniko. Imel sem srečo, da so me z vlakom spustili domov. To je takrat trajalo devet dni. O teh stvareh pravzaprav ne govorim rad, ker so bile bolj tragične kot zabavne. Nisem imel denarja, nič jesti ... En velik revež sem bil na tistem vlaku, v uniformi (smeh). S seboj sem imel sir pa čebulo, tako osnovno vojaško hrano.

Playboy: In ali je res, da takrat svoje harmonike pravzaprav sploh niste imeli?

Avsenik: Še takrat, ko sva z bratom že ustanovila ansambel, ko sem prišel v Ljubljano, je nisem imel. Potem smo ustanovili Gorenjski kvartet (predhodnik ansambla bratov Avsenik, op. p.) in je tudi še nisem imel, za seboj sem imel že nekaj turnej, ko smo začeli hoditi po Sloveniji, pa je tudi še nisem imel, šele čez kakšno leto, dve sem dobil svojo harmoniko. Ni bilo denarja zanjo. Mojo prvo harmoniko mi je pravzaprav podaril gospod Kavalar z Jesenic, ker mu je bila moja muska všeč, Hohnerjevo, ki jo imam še zdaj. Od takrat sem tudi pri tej znamki harmonike.

Playboy: Je harmonika vodilni instrument v narodnozabavni glasbi?

Avsenik: Hja, je pa ne. Pomembna sta tudi klarinet in trobenta. Bolj na tretjem mestu, bi rekel.

Playboy: Se pravi, da to, da ste izbrali harmoniko, ne gre povezovati z željo biti vodja ...

Avsenik: Ne, ne, saj vodja ansambla je bil itak brat. Tako organizacijsko kot z glasbenimi aranžmaji.

Playboy: ... ali izstopati. Vi ste edini ostali pri priimku Avsenik, ko se je vaša družina preimenovala v Ovsenike?

Avsenik: Ja, to je storil naš župnik, ki je ugotovil, da Avsenik ni slovenski priimek. Jaz sem bil pa takrat že športnik, kot Avsenik sem bil že vpisan v šoli, zdaj bi pa moral oditi na matični urad in se preimenovati v Ovsenika. To mi ni bilo všeč in sem ostal A. Bratu je bilo vseeno in je postal O.

Playboy: Edini med štirimi otroki ste ostali Avsenik in edini med štirimi otroki niste šli po končani osnovni šoli študirat. Vam šola ni dišala?

Avsenik: Ne, s tem se nisem mogel strinjati. Sem bil bolj zato, da bi bil doma. A ker so bili taki časi, da se s kmetijo takrat ni dalo kaj dosti, tak sistem je bil, je oče rekel: »Študirat ali pa v tovarno, ker nimaš doma kaj početi.« Potem sem rekel, da grem v tovarno, čeprav sem bil z mislimi ves čas doma. Teta je imela tovarno nogavic v Lescah in sem šel najprej tja, ko sem se vrnil od vojakov, sem šel pa v Tonoso v Ljubljano.

Playboy: Tudi po notah se niste nikoli naučili skladati?

Avsenik: Ne, ker jih verjetno zase nisem rabil. Važno je to, da je imel Vilc konservatorij, zanj je bilo to enostavno. Jaz sem lepo delal viže, Vilc je pa vse aranžiral. Kako so nastajale te viže, pa sam ne vem. To imaš ali ne. Začutiš melodijo v glavi in jo potem zaigraš na harmoniko. Zdaj, recimo, ko jih delam, posnamem melodijo na magnetofon, potem pride brat in jo prepiševa. Na začetku so vse nastajale med delom, v tovarni. Ponoči, ko sem bil na nočni »smeni«. Še zdaj se spomnim, kako je nastajala Golica. Nisem znal not, pa sem jih po svoje delal in potem poklical Vilca: »Se mi zdi, da imam dober motiv.«

Playboy: Leta 1953 ste z bratom ustanovili Gorenjski kvartet. Kakšna glasba se je do takrat poslušala, na kakšno glasbo so ljudje plesali na veselicah?

Avsenik: Takrat ni bilo takšnih veselic, kot jih poznamo danes. Spomnim se pri nas gori, da je kakšen igral s harmoniko, kakšen bas je bil zraven, drugače pa take glasbe ni bilo. Gostilničar je imel salon, v njem je naredil veselico, pa je bilo. Takrat so bili znani po radiu Fantje na vasi, Miško Hočevar in vaški kvintet, Avgust Stanko ...

Playboy: Kot glasbenik ste se, še preden ste se začeli resno ukvarjati s tem poklicem, kalili tudi z igranjem v gostilni, kjer ste spoznali vašo ženo, pri sveti Neži pod Dobrčo. Kakšno glasbo ste igrali tam?

Avsenik: Narodne in svoje stvari ...

Playboy: Svoje? Mislil sem, da so vaše prve avtorske pesmi nastale šele, ko ste začeli nastopati na Radiu Slovenija?

Avsenik: Ne, ne, sem že takrat imel nekaj svojih.

Playboy: Ali so ljudje vedeli, da igrate svoje pesmi?

Avsenik: Ne, ne, kje pa. (smeh)

Playboy: Menda se je gostilna po vaši poroki precej izpraznila. Se pravi, da ste imeli kar nekaj tekmecev za srce vaše izvoljenke?

Avsenik: Tega ne vem. Vem samo to, da se nama je z ženo gostilna zdela premajhna, tam nisva videla prave bodočnosti. In sem potem sklenil, da grem v Tonoso vprašat za delo, bil takoj sprejet, tam so mi tudi dali stanovanje in tako sem prišel v Ljubljano.

Playboy: Kakšen glasbenik ste bili, ko je nastajal ansambel?

Avsenik: Bil sem samouk. Z nikomer uveljavljenim se nisem primerjal, recimo z Avgustom Stankom, ki je bil takrat, kot pač jaz vem, itak edini uveljavljeni harmonikar in na visokem nivoju. Jaz sem not padel bolj po sili prilike, ker je brat potreboval nekoga, da bi spremljal pevca Franca Korena, ker je Stanko zbolel. In me je Bitenc (prvi urednik Četrtkovih večerov, oddaje o narodnozabavni glasbi na Radiu Slovenija) vprašal, ali bi si ga upal spremljati. »No,« sem rekel, »poskusimo tiste narodne,« in je šlo.

Playboy: Ste imeli kaj treme?

Avsenik: Sigurno. (smeh) To je bil moj tak prvi javni nastop, prvi s Francem, pa sva se kar ujela.

Playboy: Nekje sem prebral izjavo, mislim, da je bratova, da vaše glasbe najbrž ne bi bilo, če bi vi imeli formalno glasbeno izobrazbo, brat Vilko je pa ne bi imel.

Avsenik: Sigurno je ne bi bilo. Vilko je namreč igral klarinet v Adamičevem orkestru (Plesni orkester Radia Ljubljana, op. p.). Nekoč sva igrala za Bitenca, ko je začel študirati, zakaj ni zraven še trobente. Vse je nastalo na tak način, za dodajanje instrumentov je zaslužen Vilko. Sicer sva same glasbenike izbirala skupaj, kot jih je pač kdo poznal. Najtežje je bilo dobiti dobrega pevca. Srečo smo imeli, da ni bilo težko dobiti Korena in Dano (Danica Filiplič, op. p.), ki sta bila že priznan duet.

K nam je prišel še Franc Ogrizek, ki je v radijskem orkestru igral pozavno in je imel blazen smisel za spremljavo. To je bilo že eno tako naključje, da so bili drugi glasbeniki v orkestru, jaz sem pa slučajno prišel. Vilku je bila všeč moja glasba, ker je videl, da ima tudi pri narodu velik odziv, in je čedno vprašal ona dva, ali gresta zraven, in ker nista imela nič proti, je nastal Gorenjski kvartet.

Playboy: Se vam ne zdi, da so imeli ljudje včasih več splošne glasbene izobrazbe, da so vsaj poznali instrumente, o katerih zdaj govorimo?

Avsenik: Ne, ne, danes je mnogo bolje. Takrat je bil problem, recimo, dobiti dobrega trobentarja ali klarinetista, takšna, kakršna smo imeli mi. Danes jih je ogromno, in če danes poslušate ansamble, saj je ja eden kakovostnejši od drugega.

Playboy: Igrali ste s samimi študiranimi glasbeniki. Kako ste se ujeli z njimi?

Avsenik: Čisto normalno. Za to ima velike zasluge tudi Janez Bitenc, ki je za svoj Četrtkov večer iskal razne avtorje, da se ni samo ponavljal. In ko smo mi začeli, je bil to tudi zanj en tak »frišn veter« v njegovem programu.

Playboy: Odziv ljudi je bil velik?

Avsenik: Ja, ogromen. Spomnim se še, kar so mi pripovedovali ljudje, ki takrat vsi še niso imeli radijskih aparatov, da so hodili k sosedom ali v sosednjo vas poslušat Četrtkove večere. Ko smo bili v Ameriki, so nam ljudje povedali, da tam, v Kaliforniji, še vedno poslušajo Četrtkove večere in skozi te večere smo mi postali znani tudi od zunaj. Iz Nemčije sem nekoč prejel vrečo s 6000 pismi.

Playboy: Kaj so pa pisali ljudje?

Avsenik: Da jim je všeč in podobno. Saj itak vsi enako pišejo.

Playboy: Besedil za glasbo niste nikoli pisali sami?

Avsenik: Ne, sem pa dal ideje za naslov, to je bilo moje.

Playboy: Na začetku so bile pa vaše pesmi instrumentalne?

Avsenik: Ja, najprej so bile instrumentalne, potem smo se začeli prilagajati temu, kaj in koliko je potreboval Bitenc in koliko jih je med njimi potreboval instrumentalnih in koliko vokalnih. Začetne vokalne so bile vse narodne, potem sem začel premišljevati, ali bi se tudi tukaj dalo narediti kaj novega. Ker sem takrat odkrival tudi samega sebe. Saj jaz prej nisem »zase vedel«.

Playboy: Poleg navdušenih odzivov poslušalcev so se kmalu pojavili tudi negativni, kritike, da bo, če bo šlo tako naprej, narodnozabavna glasba kmalu povsem povozila izvorno ljudsko glasbo. Na radiu so celo naročili študijo pri profesorju Rafaelu Ajlecu, ki naj bi ovrednotil novo glasbeno zvrst. Vas je bilo kaj strah te študije?

Avsenik: Ne, jaz se za to sploh nisem menil, z Ajlecem sploh nisem govoril. Takoj ko sem dobil občutek, da smo doživeli uspeh, sem vedel, da se bodo začele težave. Prve težave so bile hecne, če jih tako vzamem, ko sem nesel prijavo na zavod za zaposlovanje k dr. Briškiju. Pogledal je prijavo in jo vrgel v koš: »To sploh ni primerno!« je rekel. »Tega ni na svetu.« Sem rekel: »Ampak saj jaz drugega ne znam.« Morebiti se je Vilc bolj s tem ukvarjal, sam se nisem. Ker potem so z vseh strani začeli udrihati čez nas. Tega je bilo ogromno, neupravičenih kritik, ki jim je šel v nos uspeh. Saj to je še danes isto. Če komu uspe, hitro nastanejo težave.

Playboy: Ampak tisto, kar je dal dr. Ajlec od sebe, je bilo za vas pozitivno.

Avsenik: Saj sploh ne vem, kaj je pisal.

Playboy: Pisal je: »Predlagam takšno glasbeno usmeritev, da vodstvo Radia Ljubljana ne zavira tovrstnega ustvarjanja, pomembno pa je, da ves čas nadzira ljudske ustvarjalce, in sicer v tem pogledu, da program kakovostno ne bo trpel.«

Avsenik: Jaz tega nadzora nisem občutil, tudi nobene pesmi mi niso zavrnili. Nič ne vem za to.

Playboy: So vam Slovenci kot narod sicer všeč?

Avsenik: Hja, kaj naj pa rečem? Kdo pa naj bi bil boljši? Zavist, o kateri govorimo, nima na splošno s slovenskim narodom nobene zveze, gre za posameznike. In jaz nisem imel nobene moči, da bi se proti temu kaj boril. Tudi takrat ne, ko so me obtoževali plagiatorstva, ko mi je Američan Pecon ukradel melodijo Murk (in iz njih priredil Uspavanko, op. p.) in so se mnogi postavili na njegovo stran. Takrat je bil edini Saša Martelanc iz Trsta, ki je napisal članek z naslovom Avsenik ni tat ... Ampak saj se je potem vse lepo razvijalo. To obstaja pri vseh narodih sveta, Avstrijci ali Nemci imajo iste težave. S tem se moraš sprijazniti. Če imaš srečo, do tega prideš, da se sploh lahko foušarija razvije.

Playboy: Se vam ne zdi, da gre pripisati uspeh vaše glasbe tudi temu, da imamo Slovenci kmečke korenine in da čutimo nostalgijo po tovrstnem življenju, ki počasi izginja in ki ga vi na idiličen način opevate?

Avsenik: Jaz drugače gledam na te stvari, kmečko ali ne, to nima s tem nobene zveze. Vsak narod čuti v sebi eno gotovo vrst glasbe. Poglejte, kako že na Hrvaškem drugače čutijo kot mi, v Bosni in doli v Srbiji pa spet drugače. Vprašanje je, koliko skupnega imamo z avstrijsko glasbo. Avstrijci bi radi, da bi ta glasba obveljala za njihovo. To jim, hvala bogu, ni bilo dano. So pa pesmi, ki so vžgale pri nas, bile všeč tudi poslušalcem v Avstriji, Švici in Nemčiji.

Playboy: Pravite torej, da ta glasba ni nujno vezana na podeželje?

Avsenik: Ne.

Playboy: Ampak v Ljubljani živite že vse od leta 1952, napisali ste pa, če se ne motim, vsega dve pesmi, ki opevata Ljubljano, in še to instrumentalni. Kako to?

Avsenik: Saj tudi pesmi o mamici in podobnega nisem. Večkrat sem za Bežigradom študiral o tem, ampak nisem dobil ideje ... Če se viža sama ne pojavi, je težko siliti. Ker če to znaš, potem si pravi skladatelj. Meni se zdi tudi neprimerno, da bi opisoval Ljubljano, ko sem pa s podeželja doma, čeprav že pol stoletja živim tukaj. Ampak imam pa še zmeraj občutek, da sem doma na Gorenjskem. Tega občutka se ne moreš znebiti, tudi če si tukaj. Danes tudi ne bi zamenjal, da bi šel nazaj na Gorenjsko. Čutiš pa zmeraj, da si gor doma.

Playboy: Večkrat ste poudarili vlogo naključij, ki so pripeljala do nastanka in uspeha ansambla bratov Avsenik. Se vam ne zdi, da so naključja pravzaprav dana vsem, samo pametni oziroma talentirani jih znajo izkoristiti? Da bi pač uspeli kje drugje, če se vam ta naključja ne bi izšla?

Avsenik: Vprašanje. Ko sem delal v tovarni pri zelo preciznem, natančnem delu, s tem nisem imel težav. Zdaj, vprašanje, kako ... Sigurno, če ne bi z glasbo uspel, bi se moral ukvarjati s kakšno drugo stvarjo, in če se ukvarjaš, potem imaš tudi, kako bi rekel, nagon po uspehu.

Playboy: Bili ste zelo dober smučarski skakalec ...

Avsenik: Zelo dober ne, ker sem se prehitro polomil.

Playboy: Vaš osebni rekord z 80-metrske skakalnice v Planici znaša 74 metrov. Ampak menda ste bolj kot po daljavah sloveli po lepem slogu?

Avsenik: Ja, jaz do daljav še nisem prišel. Ampak tudi Janez Polda je imel takrat rekord 81 metrov, tako da sem se temu že malo začel približevati. Skakali smo še z rokami naprej, mahali, tako kot pri plavanju. Dobival sem zelo visoke ocene, zmeraj med osemnajst in devetnajst, devetnajst in pol. Do tistega nesrečnega padca na tekmi v Celovcu. Padca se sicer ne spomnim, spomnim pa se, da je bila odjuga in so skakalnico posolili. In ker sem bil znan kot skakalec, ki nima dolgih skokov, so me poslali naprej. Šel sem precej čez kritično točko, zarobil in šel na glavo not. Polomil sem si hrbtenico, vse je bilo počeno in kar nekaj naslednjih mesecev sem preživel v gipsu.

Playboy: Vam je bilo zelo žal, ker ste morali zaradi tega padca odnehati s skakanjem?

Avsenik: Ne, niti ne, bi že prej moral priti do tega. Žal mi je bilo samo za Planico. Planica je bila moje sanje, tako kot mnogim drugim skakalcem, ker ima nekaj ... nek pravljičen občutek dobiš tam kot športnik, vsaj jaz sem ga. Ko skačeš drugje, je pa bolj tekmovanje.

Playboy: Takrat si seveda niste predstavljali, da bodo nekoč ljudje leteli čez 200 metrov?

Avsenik: Ah, kje pa. Takrat bi mi, ta mladi, morali iti na 100 metrov, ampak so nas poslali s skakalnice, ker Norvežani niso hoteli priznati skokov nad 100 metrov v konkurenci. Skok na stometrski so mi oni preprečili. Pa mi je malo žal, da nisem šel na stometrsko.

Playboy: Sodi nesrečni padec v Celovcu tudi med eno tistih naključij, ki so pomagala k nastanku Avsenikov? Tako da ste usmerili presežek energije v glasbo?

Avsenik: Po tistem padcu sem bil dosti časa na bolniški in potem, ko sem prišel v Ljubljano, nisem nič mislil na to, da bom postal glasbenik. Niti harmonike nisem imel. Vse je bilo čisto slučajno. Takrat sem se usmeril v tovarno, v mislih sem pa imel to, da bom nekoč imel doma kmetijo, ker sem si vedno želel biti doma na kmetih. Mislil sem si, da bom nekoč imel tudi kakšno gostilno. Zelo sem užival pri delu na kmetiji, to je bilo zame vse.

Playboy: Če se vrnem za trenutek še k skakanju. Prebral sem, da ste po treningih večkrat zabavali zbrano družbo z igranjem na klavir, čeprav se nikoli niste učili igrati nanj. Kako vam je to uspelo?

Avsenik: Ja, to je bilo v Planici. Ravno toliko sem ga znal igrati, čeprav se ga nisem nikoli učil. Ampak to je bilo bolj za zabavo.

Playboy: Sodim med tiste ljudi, ki nimajo glasbene izobrazbe in žal tudi nadarjenosti ne. Zato mi ni jasno, kako lahko nekdo kar sede za klavir in igra nanj.

Avsenik: Meni se zdi pa čudno, če nekdo sede za klavir in nič ne zaigra. (smeh)

Playboy: Glasbeniki, s katerimi ste igrali, so bili zanimivi ljudje, mnogi podobni vam. Franc Košir je bil po osnovni profesiji kovinostrugar ...

Avsenik: Ja, ampak tudi član Adamičevega orkestra, Ponikvar je bil sploh velik ekspert za ritme ...

Playboy: Pa tudi on ni znal brati not, ne?

Avsenik: Ne, pa še danes nima konkurence, kar se tiče ritma. Kot solist ... saj on tega ni veliko potreboval. Vprašanje, koliko je Adamič takrat želel imeti solo kitarista, če ga je pa želel, bi po moje kakšnega drugega poleg njega vzel, ampak kot spremljevalec pa, mislim, da Ponikvar še danes nima konkurence. Je pa on pred Avseniki igral v baru v Slonu, veliko tudi v Portorožu in blazno garal. Pravil mi je, da je vadil tudi po osem ur na dan. Enega, ne vem, katerega ameriškega kitarista je imel za vzor, navil je njegovo ploščo in tisto igral. Lahko pa rečem, da smo se z glasbeniki v skupini dobro ujeli in da smo bili v glavnem kar prijatelji in ne samo sodelavci. Franca Koširja sem poznal itak že od prej iz Planice. On je bil stalno tam, vedno zabaven.

Playboy: Pri oranju ledine, kar se nastopov na tujem tiče, niste bili prvi samo na glasbenem področju, ampak tudi na organizacijskem. S tujimi menedžerji niste imeli vedno najboljših izkušenj, če se ne motim?

Avsenik: Če si tako naiven, kot smo bili mi, in prideš med take ase gor, saj ne veš, ali mislijo normalno ali te mislijo imeti samo za par dni, za štukat kakšne luknje ... Ne veš. Ampak se mi kljub temu zdi, da smo imeli kar srečno roko, ker tudi menedžerji, če vzamejo neki ansambel, recimo, pa naj ima še takšno ime ali karkoli, če par dni dvorane niso polne in začne izgubljati denar, se vse podre, nimaš kaj. Če je pa videl, da je možno z ansamblom napolniti vse dvorane, potem pa s teboj profesionalno misli. In vse to je odvisno od tega, kakšen je odziv publike. Menedžer lahko misli tako ali tako s teboj, če pa zalaufa, potem pač zalaufa in je tvoj položaj siguren. Če ima parkrat prazno dvorano, pa že najde vzrok, da te pošlje domov.

Playboy: Recimo, avtorja Golice sta vidva z bratom, v Nemčiji pa še Fred Rauch, čeprav ni storil nič drugega kot melodiji pripisal še nekaj vrstic besedila.

Avsenik: Fred Rauch je takrat, ko smo snemali, kar sam, ne da bi vprašal, česar jaz sploh nisem vedel, dal tekst gor. Tisti tekst ni bil nikoli predvajan, ampak kljub temu je on polovičen avtor.

Playboy: Kar je svinjarija, ne?

Avsenik: Če tako vzamemo, v bistvu, ja.

Playboy: Koliko ste bili stari, ko ste postali slavni, ko so vas ljudje začeli prepoznavati na ulicah?

Avsenik: Ni bilo tako hudo. Od leta 1953 so ljudje vedeli zame. Ampak saj nikoli nisem računal s tem, pa tudi se mi zdi, da čim bolj uspevaš, si avtomatsko bolj nazaj potegnjen. Nekatere gledam, ki se malo bolj šopirijo, pa se mi čudno zdi, zakaj. Saj, nekdo ima srečo v glasbi, vi kot novinar, nekdo drug ima pa srečo v svojem poklicu. Pri menedžerstvu ali pa kjerkoli, to zdaj ni važno. Zakaj bi bil važen, če dosežeš uspeh, to mi sploh ni jasno. So pa tudi taki, ampak tak je tudi že brez tega domišljav. Že od prej ima osnovo za to.

Playboy: Iz tistih časov izvira anekdota, ki jo sigurno poznate, in sicer gre takole, da tam, kjer igrajo Avseniki, lahko gasilci kupijo novo brizgalno, če pa dežuje, jo morajo prodati. Ste veliko računali na veselicah?

Avsenik: Cenejši smo bili kot drugi. Nič ne vem, da bi se kdo od gasilskih društev pritoževal ali kregal čez našo ceno. Imeli smo standardno ceno, za katero sem se jaz osebno zmeraj boril, da ne bi bila visoka.

Playboy: Ampak prav vi oziroma vaš brat, če se ne motim, ste uvedli načelo plačevanja po vnaprejšnjem dogovoru in ne več s plačevanjem v klobuk po končanem igranju.

Avsenik: Ko smo prvič igrali na Koroškem za koroške Slovence v Šentjakobu, ne bom nikoli pozabil, igramo, pa se kar naenkrat eden pojavi s klobukom. Sem pa rekel, da to nikamor ne gre in da če ne bo on nehal, bomo pa mi nehali igrati. To jim ni šlo v račun, pri njih je bilo tako, da je glasbenik odigral par komadov, potem se je šlo pa s klobukom okrog in tisti, ki je to pobiral, je dal pol glasbeniku, pol pa sam v žep. (smeh)

Playboy: Prodali ste 32 milijonov plošč. Ko sem to številko omenjal ljudem, so mi mnogi dejali: »Če je dobil samo eno marko od vsake plošče, mora biti najbogatejši Slovenec.« Kaj pravite na to?

Avsenik: To je težko kar tako reči. Mi smo dobili za prvi milijon prodanih plošč, recimo, 700 mark. Če bi tako računal, kot ljudje domnevajo, bi bilo v redu, samo oni ne vejo, da si denar najprej vzame že avtor tekstov, že tu gre polovica preč. Nima smisla, da bi jaz jamral ali ne jamral, ali pa hvalil, 32 milijonov je velika vsota prodanih plošč, ampak če bi bil pa zaradi tega tak denar, kot ljudje mislijo, da je, bi bilo pa kar v redu. Ni pa bilo slabo. Ampak če vzamete 32 milijonov in jih date na pol, je to že veliko manj, ne? Potem je treba vedeti, da se za milijon prodanih plošč šteje 250.000 prodanih velikih, koliko dobiš od prodane, je odvisno od dogovora, ki ga imaš s firmo, in tako naprej. Za to je pa pri nas skrbel Mik Soss. Dogovarjali smo se skupaj, odločal je pa on.

Playboy: Kako so se delili zaslužki znotraj skupine?

Avsenik: Tudi za to je skrbel Soss. V glavnem enako, jaz sem dobil deset odstotkov več kot drugi. Nikoli nisem sam delil denarja. Zmeraj drugi.

Playboy: Imate vpogled v to, koliko vaših plošč oziroma laserskih plošč se še prodaja?

Avsenik: Zdaj gre slabše. Tudi v Nemčiji, kjer se je ta naša firma, Koch, prodala in se je vse ustavilo. Ne vem, zakaj, ampak kaže, da je trg prenasičen. Nismo samo mi, tisoče narodnozabavnih skupin je, tudi pod imenom Oberkrainer.

Playboy: Vi ste bili takrat zelo proti temu poimenovanju?

Avsenik: Seveda, ker smo vedeli, da bodo težave zaradi tega imena, ampak se ni dalo nič več narediti. Fred Rauch je prišel v Celovec k Ljubu Hartmanu, ki je na radiu vodil slovensko oddajo, in ga vprašal, kdo smo. Takrat smo bili mi Gorenjski kvartet. Vprašal ga je, kako bi bilo to po nemško in je Hartman prevedel, Rauch je bil navdušen in potem ni bilo več kaj narediti. Po tistem smo dobili cel žakelj pošte od nemških poslušalcev, in če bi se takrat hoteli preimenovati v Avsenike, menedžerji tega niti slišati ne bi hoteli. Ker popularno je postalo ime Oberkrainer.

Playboy: Veste mogoče, koliko koncertov ste odigrali?

Avsenik: Ne vem, zagotovo 10.000, verjetno pa še več.

Playboy: Bi še igrali, če vas poškodba hrbtenice ne bi prisilila k prenehanju?

Avsenik: Težko bi še igral, ker je tudi Ponikvar že šel v penzion, ni več zdržal, potem se je pa počasi začelo podirati, prišle so bolezenske težave in tako naprej.

Playboy: Verjetno ste morali zelo uživati pri koncertiranju, da ste zdržali toliko časa?

Avsenik: Tu ne gre toliko za uživanje ... No, uživaš toliko časa, dokler so dvorane polne in imaš uspeh. Če se pa začne to podirati, je tega užitka kmalu konec. Mi smo imeli do konca polne dvorane, kar v redu je bilo. In nikoli ni bilo težav s štimungo na teh koncertih. Začeli smo z Golico, narod je šel z nami, pa je bilo. Poleg tega smo kmalu, že na koncertih po Sloveniji, ko smo začeli igrati, doumeli, da je v redu in da če hočemo imeti lušten narodnozabavni program, je fajn, če imamo s seboj še kakšnega humorista. Tudi zunaj brez humorista ne bi šlo. Prvič, mora biti konferansje, potem še humorist, da imaš izpopolnjen program.

Playboy: Glasbeniki veljajo za velike lomilce ženskih src. Ste prejeli veliko ljubezenskih pisem, ste imeli veliko oboževalk?

Avsenik: Prepričan sem, da ni nobene razlike. To je bolj odvisno od tega, koliko greste v družbo. Saj, če greste vi danes v družbo kot novinar, na ples, recimo, in ste tam zastopani kot novinar, imate enake možnosti kot drugi, samo če vedo, da ste tam kot novinar.

Playboy: Ampak vas so občudovale polne dvorane.

Avsenik: Ja, in ko je bilo konec koncerta, so šle domov. (smeh) Mi pa tudi.

Playboy: Vam je kdaj v tej dolgi karieri igranje začelo presedati?

Avsenik: Pa ne enkrat. Ampak pogodbe so bile podpisane za trikrat po deset let, kar ni bilo v veljavi ne prej in ni niti zdaj. Govorim o pogodbah za plošče in za koncerte. Slab občutek sem imel predvsem zaradi družine, ta občutek je bil zmeraj zraven. Enkrat, recimo, nas vse leto ni bilo doma. Če bi takrat leto imelo tisoč dni, pa bi bili vsi zasedeni. Ampak takrat ni šlo drugače, ker so nam drugi diktirali tempo. Koncertna direkcija v Münchnu, gospod Kempf, on je kar rekel: »Toliko in toliko koncertov ali pa se sploh ne pogovarjam!« In takrat, ko smo mi začeli, so bile vstopnice po štiri marke in ni bilo nobene možnosti, da se ne bi držal dogovora. Ali to ali pa nazaj v tovarno.

Playboy: Je res, da ste imeli enkrat pet koncertov v enem dnevu?

Avsenik: Ne samo enkrat, večkrat.

Playboy: In kako je to potekalo?

Avsenik: Začeli smo kar zjutraj, potem pa ves dan. Zgodilo se je to, da smo imeli po sedem, osem koncertov v dveh dneh. Franc Košir, ki se je poročil v času naše največje zasedenosti, je moral izbrati 1. november za to, drugih prostih terminov pač ni bilo.

Playboy: Leta 1956 ste doživeli hudo družinsko tragedijo (zaradi pokvarjene peči in uhajajočega ogljikovega monoksida sta umrli hčerki, op. p.). Je bilo potem težko igrati na veselicah, kjer so ljudje od vas pričakovali, da jih boste zabavali?

Avsenik: Ko greš na oder, ko stojiš pred dejstvom, za tisti dve uri odpade vse. Nimaš kaj. Pa saj se ne da nič pomagati. Ali doma žaluješ ali pa ... Saj nimaš izbire.

Playboy: Menda ste imeli v šestdesetih koncert v Hamburgu, in to na isti dan, ko je tam igrala tudi rock skupina Rolling Stones. Na vaš koncert naj bi prišlo 2000 ljudi več kot na njihov.

Avsenik: Ja, to zdaj razni novinarji vse sorte pišejo. Vprašanje je, kdo je bil takrat že popularen ali še ne, ali je izšla reklama pravočasno ali ne ... To so slabe primerjave. Rolling Stonesi so ansambel zase, mi zase, oni imajo čisto drugo občinstvo kot mi. To zame sploh ni realna primerjava.

Playboy: Ste jih takrat poznali kot skupino?

Avsenik: Ne, prvič smo se srečali v Baslu. Spali smo v istem hotelu, ampak da bi imeli kakšen kontakt, pa ne.

Playboy: Poslušate tudi drugačno zvrst glasbe kot to, ki jo sami ustvarjate?

Avsenik: Ah, seveda, čisto drugače, kot ljudje mislijo. Rad imam evergreene.

Playboy: Ste kdaj poskušali tudi kaj ustvarjati v tej smeri?

Avsenik: Ne, ne moreš, ker ... Po moje lahko narediš kompozicijo, za katero je pa spet bil Adamič blazen mojster, niso ga zastonj klicali »mojster«. To je spet druga zvrst glasbe, aranžmaji so drugi ... Ker pri naši glasbi izgleda, kakor se kaže zdaj po petdesetih letih, da je skoraj stoodstotno zadet aranžma. Tukaj nič ne manjka, in če bi kaj zraven dajal, je vprašanje, kaj bi dosegel. Ker narod, kot jaz včasih premišljujem o njem, pa testiram, bolj ko je preprosto, raje ima. Preveč enostavno pa spet nima rad. In mi smo tam nekje na sredi med šlagersko glasbo in tisto, ki ste jo prej omenili, kmečko, klavir, harmonika, bas.

Playboy: Ali spremljate sodobno narodnozabavno glasbo v televizijskih oddajah, ki zdaj obstajajo?

Avsenik: Gledam večkrat. Danes je toliko kakovostnih instrumentalistov, da skoraj ne moreš verjeti, da je Slovenija na visokem nivoju, kar se tiče kvalitetnih ansamblov.

Playboy: Po drugi strani je pa verjetno danes tudi ogromno kiča?

Avsenik: No, kič je pa tolažba za tiste, ki te moje muske ne marajo. Kič, vse je kič, tisto, kar ima narod rad, je kič, potem rečejo. Ampak morate tako vzeti. Imate kje na deželi družino, ki sploh ne mara drugega kot harmoniko. Če daš kaj zraven, jo že moti. Ampak to zato še ni kič. Imajo pač tak okus. Za temi obtožbami o kiču je toliko ene foušarije. Pa primerjave med Slakom in menoj. Tu gre za različne okuse in s tem se moramo sprijazniti. Ne more biti eden za vse okuse.

Playboy: Med vašimi občudovalci je bil tudi legendarni Josip Broz, ki ste mu ob različnih priložnostih igrali kar desetkrat. Kakšen človek je bil?

Avsenik: Poslušali smo ga. Govorili nismo, ampak med igranjem nas je zmeraj poslušal tako kot drugi poslušalci, po koncu igranja je pa v kot sedel s svojo družbo, nas povabil, da smo tudi mi sedli tja, potem smo poslušali njegove mnoge storije.

Playboy: Mnogi pravijo, da je bil v bistvu zadnji »balkanski džentelmen«. Ste dobili tudi vi tak vtis?

Avsenik: Persona je bil. Ko smo mu zadnjič igrali na Brionih, smo videli, da ima svoj vinograd, ki ga je sam obdeloval, klobase je sam delal, verjetno je bil sposoben raznih stvari.

Playboy: So vas, odkar živimo v parlamentarni, večstrankarski demokraciji, obiskali predstavniki kakšne stranke, da bi agitirali zanje?

Avsenik: Ne, ne bi šel v to, tega si ne morem privoščiti. Prej, vi ste še premladi, da bi vedeli, leta 60 ali takrat enkrat smo sodelovali v »predvolilnem golažu«. Radio Ljubljana je organiziral orkester in smo šli po vseh dvoranah po Sloveniji. Samo takrat še ni bilo različnih strank. (smeh)

Playboy: Harmonika ni samo instrument alpskih narodov. Poslušali ste jo lahko tudi na jugu med služenjem vojaščine. Vas je južnjaška glasba kaj pritegnila?

Avsenik: Njihova glasba je tako ... Poslušati jo moraš. Kar se tiče virtuoznosti in tega – oni imajo svojo zvrst, ne – in če je ne poslušaš tako, precizno, ne moreš postaviti njene kakovosti. Oni imajo toliko virtuoznosti v prstih – gledam njihove harmonikarje in mi ni jasno, kje dobijo te brzine ...

Playboy: Ste poskušali kdaj odigrati kaj njihovega?

Avsenik: Ne, saj ne moreš. (smeh) In zato to njihovo glasbo zelo cenim. Zdaj večkrat gledam TV Beograd, TV Pink, ali kako se ji že reče, in opažam, da so blazni harmonikarji. V tej glasbi mora nekaj biti, če zabava ves narod.

Playboy: Potem razumete tiste Slovence, ki jih je pritegnila tovrstna glasba?

Avsenik: Ja, če jo razumejo. Če jih je pa pritegnila zaradi političnih vzrokov, se mi zdi pa malo hecno. Ta glasba je zame nekaj posebnega.

Playboy: John Lennon se je menda do smrti sramoval tega, da so Beatli posneli pesem Ob-la-di ob-la-da ...

Avsenik: A res?

Playboy: Ste imeli vi kdaj kakšno pesem, za katero bi raje videli, da je ne bi bilo?

Avsenik: Meni nikoli ni bila všeč Na mostu. To je ta »Sam po mostu se sprehajam ...« Ne vem, zakaj. Sam sem jo naredil, pa mi ni všeč. Vilcu je pa recimo bila.

Playboy: Kaj poslušate svojo glasbo?

Avsenik: Ne, za hudiča ne. (smeh) Pa ne vem, zakaj, nimam pojma. Ko smo posneli novo ploščo, sem jo poslušal enkrat, dvakrat, pa konec. Ne vem, zakaj. Ravno tako kot sebe, svoje slike, ne maram videti v časopisu. Ne morem se videti, niti na televiziji.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri