Sandi Fon: Jadranje je džentlemenski šport

  • 11.06.2015

Za sabo ima 20 let jadralskih delovnih izkušenj, sedem let tekmovanj s katamaranom v svetovnem pokalu, škatla za risalne žebljičke, ki jih je kot renesančni osvajalec napikal v na novo osvojene jadranske otoke in otočke, pa je že zdavnaj prazna. Poseduje mirnost, ki odlikuje dobre krmarje, ženo in dva otroka ter oči v barvi morja, da je slika popolna.

(Foto: Urška Košir)

Zlekneš se na psihiatrov kavč, pa se ti lahko mimogrede zgodi, da na besedo jadranje dobiš asociacijo v obliki njegovega imena in priimka. Že ime zveni tako, da bi kapitanu enostavno perfektnega podjetja Just Perfect yacht charter težko pripisali bolj grobo delo. Sandi Fon ni tip za trde prijeme in trde droge, zato pa najraje mehko pluje s tokom in se zasvaja z najmehkejšo drogo od vseh – jadranjem.

Hobi je že davno tega prerasel v posel in tako danes poseduje zajetno navtično floto in celo četo krmarjev za najem. A kdor je vsaj enkrat izkusil občutek polne praznine in bučečo tišino daleč od obale, se je vanj vselil nemir, ki nastopi s preveliko bližino pristanišča. Za širši slovenski javnosti verjetno najbolj poznanega skiperja in organizatorja dogodkov na morju, ki morsko bolezen doživlja le na kop­nem, je njegov naslednji projekt najbolj logična življenjska izbira.

1. Kako to, da nisem ravno doma v jadranju pa vseeno poznam vaše ime?

Ne vem, dober glas seže v deveto vas. Slab pa ... še dlje. [smeh] Rekel bi, da je to zato, ker sem v tem že toliko časa in ker se okoli mene vrti nešteto ljudi. Veliko ljudi sem naučili jadrati, velikim sem samo pokazal, kaj jadranje je, in ko enkrat ljudem predaš te hude občutke, drugačen način živ­ljenja in to prijetno energijo, si najbrž zapom­nijo tvoje ime.

2. Se spomnite trenutka, ko je jad­ranje zadelo vas?

Moja ljubezen do morja izvira iz otroštva. Z družino smo veliko hodili na morje in tam med barkami sem se že kot otrok počutil doma, v svojem naravnem elementu. Že takrat sem vedel, da bo to moje živ­ljenje, zares me je zanimalo. Tisti magični trenutek pa se je zgodil, ko sem prvič prijel v roke krmilo. Od takrat naprej se stvari dogajajo v divjem ritmu in s plutjem z energijo, ki me pelje naprej kot tok, v katerem krmarim, kot vem in znam. Ko enkrat začutiš, da obvladaš jadrnico, in spoznaš, kaj lahko soustvariš s pomočjo narave, vetra, valov in tokov, ni poti nazaj. Jadranje je zame najbolj prvinski stik z naravo, bliže ne gre. Na morju doživiš trenutke, ko je narava do tebe prizanesljiva, soočiš pa se tudi s tistimi, ko ti narava in morje pokažeta, da sta veliko močnejša od tebe.

3. Kako se počutite v hudem neurju?

Izzvanega do zadnje celice. Neurje je sporočilo, ki ti ga daje narava. Lahko se umakneš, lahko pa tudi sprejmeš izziv, a če nisi sam, skupaj z izzivom pride še odgovornost za posadko. V neurju se zagotovo pokaže, kdo si in koliko te je v hlačah, a najboljši jadralci se v resnici prepoznajo v brezvetrju. Močan veter iz tebe potegne precej skrajne osebnostne lastnosti, brezvetrje pa od tebe zahteva veliko občutka, potrpljenja, znanja in izkušenj. Takrat je treba najti pravo linijo, zajeti tisto malo vetra, še bolj napeti vsa čutila: zaslišati veter, začutiti tok, se zliti z valom.

4. Sliši se, kot da je vaše srce na strani te brezvetrne tišine.

Stanje, ko vse okoli tebe umolkne in postane neke vrste tišina, ko slišiš samo lahno šumenje morja in vetra, je moja droga. Težko rečem, kaj mi jadralci ali pa jaz sam iščem v tem, a nekaj je na tem, česar se ne da opisati z besedami in vleče naprej. Naše sezone so precej dolge in včasih si jeseni že precej utrujen, a morje začnem spet pogrešati takoj, ko se vrnem domov.

5. Če se vrneva v preteklost, v trenutek, ko ste prvič imeli v rokah krmilo ...

Najprej sem samo preizkušal samega sebe – bil sem mlad fant, član jadralne ekipe in bil sem povabljen na jadranje. Opazoval sem, kako mi ustrezajo različne pozicije na barki in kakšen način življenja je to, dokler ...

6. ... niste ugotovili, da ste rojeni za vodjo.

Res je. Mogoče je v meni res ta želja, da je nekaj odvisno od mene. Po naravi nisem kontrol frik, imam pa iskreno rad odgovornost in jo zato z veseljem sprejemam. Toda ljudje, s katerimi jadram, lahko potrdijo, da nisem tip krmarja, ki vsiljuje svojo voljo. Jadranje je kljub nujni hierarhiji na barki še vedno predvsem ekipni šport oziroma ekip­no preživljanje prostega časa. V kritičnih situacijah znam povzdigniti glas, a ne zato, da bi sončil svoj ego, ampak ker tako pač mora biti. Ne gre za egotrip, ampak nujo.

7. Kaj pa bi vseeno lahko bil vaš ultimativni egotrip ali, okej, izziv?

Ne poznam jadralca, ki ne bi sanjal o offshore jadranju, to me še vedno vleče in za zdaj ostaja moja velika neizpolnjena želja. Ne maram pa samo sanjati in ideje niso nič vredne, če jih ne uresničiš, zato se že zbira ekipa za Transatlantic Race. Imamo resničen načrt, tekmovali bomo v razredu racer in naslednje leto bomo zagotovo na startu ene najprestižnejših regat na svetu, ki poleg tekmovalnega naboja in vsega drugega pomeni tudi 14 dni odprtega morja.

8. Kako se pripravljate na ta podvig?

Veliko podatkov poskušam dobiti od jadralcev, ki so tam že bili. O offshore jadranju je veliko v knjigah, a še vedno premalo – največ ga je v izkušnjah starejših jadralcev, ki so preživeli že marsikaj. Pogosto kdo reče, da gre le za ribiške zgodbe, jadralci pa vemo, da ni tako. Jadralstvo je džentlemenski šport, zato tukaj ni ribiških zgodb. Vsak jadralec ima svojo in brez dvoma so vse resnične.

Sandi Fon

9. Kakšna je torej vaša?

Začne se s tekmovalnim obdobjem. Sedem let sem tekmoval v razredu F16 top cat K2, to so katamarani, ki dosegajo hitrosti več kot 20 vozlov, to je eden najhitrejših jadralskih razredov in tu sem spoznal tudi drugo plat jadranja, torej tekmovalnost, zagrizen boj na nož, okus zmag in porazov. Tak šport mi je še posebno všeč, ker je pošten: vse barke v tekmovalnem razredu so si enake kot jajce jajcu, kar pomeni, da je rezultat odvisen le od tebe, tvoje presoje in vetra. Ker so na startu vsi enaki, je jadranje zagotovo eden zadnjih viteških športov, ki še obstaja. Lahko se podvržeš ne vem kakšnemu dopingu, pa ti ne bo nič pomagalo.

Z Nejcem sva najino tekmovalno pot v tem tekmovanju začela iz ničle in se nato ponosno že kmalu vozila v prvi polovici med nastopajočimi na mednarodnih regatah. Okusila sva slasti tekmovanj na svetovnem nivoju in se konkurenčno merila tudi z največjimi mojstri katamaranskega jadranja. Na svetovnem prvenstvu v Turčiji sva na najino veliko žalost potrgala vse, kar se je dalo potrgati, in končala na mestu, ki res ni bilo najino, a tudi to sodi zraven.

10. Potem pa je zakon s katamaranom razpadel po sedmem kritičnem letu?

V športu je vse preveč povezano s stroški, Slovenija pa je premajhna, da bi lahko podprla večje projekte, težko je iskanje sponzorjev, a čas je bil vsaj zame zrel tudi za nove izzive. Jadranje je sicer šport, ki ni toliko omejen z leti, kot so drugi športi. Okej, na katamaranu moraš biti res dobro fizično pripravljen, ampak v marsikaterem drugem razredu pa nad fizično pripravljenostjo prevladajo izkušnje, ker šele z njimi pridejo pravi rezultati. V jadranju se kot v življenju ne da nič zares doseči čez noč, ker je glavna igralka v njem narava. Kot sem že rekel, naravo je nemogoče premagati – lahko se ji sicer postaviš po robu, a preveč upiranja ne bo prenesla.

11. Kdaj ste se zavedeli, da bo vaš hobi postal resen posel?

Z vsemi izkušnjami na morju je verjetno normalno, da pride trenutek, ko hočeš svoje znanje in občutke predati naprej. Ko potem vidiš, kako ljudje to sprejemajo, da z veseljem srkajo tvoje znanje in se pasejo na tvojem navdušenju, veš, da ne bo dovolj, da si za foro odpeljal dve ali tri skupine ljudi po Dalmaciji, in tako je nastal Just Perfect Yacht Charter. Na začetku smo se iz tega imena delali norca, nismo takoj resno mislili z njim, a se je tako prijel, da je iz njega nastala blagovna znamka, na katero sem res ponosen. Smo strokovnjaki za Jadran, za Mediteran, to so območja, ki smo jih največkrat prepluli in tu se najbolje počutimo.

12. Kateri so najlepši zalivčki za zganjanje romantike vzdolž Jadrana? Sprašujem vas kot strokovnjaka.

Na jadrnici ne potrebuješ zalivčka, da se imaš lepo, a jih je kar nekaj. Romantični so Kornati jeseni in spomladi, ko niso turistično obljudeni. Pa ne le Kornati, vsak otok ima svoj skrivni zaliv. Težava je v tem, da jih težko naštejem, ker jih je toliko. Pred kratkim sem se namreč odločil, da bom v zemljevid zabil risalne žebljičke na kraje, kjer sem že bil, in ugotovil, da je na Jadranu ostalo le še malo luk in lučic, v katere nisem vplul in vezal. Najbolj magični kraji so tisti, ki niso na vrhu lestvice priljublje­nosti: na primer skriti zalivi Lastova, film Vrnitev v Modro laguno pa bi jaz posnel na Lastovnjacih.

13. Če zalivčke kar obplujeva: kateri del barke pa je najprimernejši za seks?

Kateri pa ni ... [smeh]

14. Jadrnica je zelo specifično okolje. Pogosto slišimo zgodbe, kako se ljudje na njih skoraj pobijejo ... ali skoraj poročijo.

Ko sva bila z Urško še fant in punca, sva jadrala z jadrničko okoli Raba in tam sva srečala starega barbo, s katerim sva se zapletla v pogovor. Vprašal me je, ali jo bom poročil, in sem z nasmehom odgovoril, da še ne vem. Rekel mi je, da če želiš resnično spoznati žensko, jo pelji z najmanjšo in najbolj neudobno jadrnico za 14 dni na morje, brez ogledal in brez veceja. Če ti bo po dveh tednih še vedno všeč, je zagotovo prava zate.

Drugače pa je res: jadrnica je omejen prostor, in ker z nje ni enostavnega umika, pridejo vedno zelo hit­ro na dan človeški značaji, maske popadajo in takoj se vidi, kdo je kdo. Če mi je na jadrnici kaj res všeč, je to dejstvo, da na njej ni ne blefa ne odpuščanja – ko enkrat narediš napako, jo narediš, in če se zameriš ljudem na barki, je dopust pokvarjen.

15. Na morju preživite ogromno časa – se vam mogoče bolj tresejo trdna tla kot tla na jadrnici?

To je res zanimivo, morske bolezni nimam, vsaj tiste klasične ne, jo pa imam na kopnem. Ko se vrnem domov po kakšnem težkem jadranju, včasih še dva dni občutim nihanje tal, v manjših prostorih pa se mi premikajo linije. Zame je hujši napor gledanje slabo posnetega filma, v katerem kamera skače, kot pa plutje po razburkanem morju.

16. Kaj še vam napolni jadra poleg jadranja?

Definitivno družina in šport, brez obojega bi težko živel. Zelo rad igram nogomet, smučam in predvsem tečem, čeprav sem včasih mislil, da me tek ne bo nikoli poteg­nil. Spoznal sem, da tek ni niti približno dolgočasen in da je luštno premagovati samega sebe. Zadnjič sem prebral vrhunski citat o teku ... Dva tekača tečeta 21 kilometrov in eden za to potrebuje pol ure več od drugega. Kakšna je razlika med njima? Tisti, ki je tekel dlje, je pol ure dlje užival. Enako je, če vzameš regato: na njej lahko zmaga le eden, vsi pa lahko uživamo v trenutku.

Sandi Fon

17. Kaj vam pomeni biti del čez­oceanske regate, ki vas čaka?

Lepo bo biti del nje, ni pa to edini izziv, ki ga vidim pred sabo. Pravzaprav je v jad­ranju vsak dan nov. Vsako vplutje v pristanišče je novo doživetje. Lahko vpluješ v isti pristan 20-krat, pa bo vsakič popolnoma drugače. Tako bo tudi moje jadranje čez tlantik samo še ena od poti in nikakor ne krona vsega. Ko enkrat zapluješ na odprto morje, si rečeš, da boš enkrat zares šel čez, in tako nastane cilj. To, da kar 14 dni ne bom videl kopnega, pa bo zares tudi zame zelo novo.

18. Spremljate jadranje? Vas je kaj še posebno navdušilo?

Ja, sem kar up to date. Seveda sprem­ljam dirke, kot sta Volvo Ocean Race [VOR] in Americas Cup. No, VOR pa je mogoče res limit, vzamem tisto, kar sem rekel prej, nazaj. Če bi mi kdo ponudil to možnost, pa bi mi verjetno konkretno spodneslo tla pod nogami. Toda odločil bi se pa vseeno težko, ker je življenje polno kompromisov. Sicer me navdušuje tehnika, ki gre naprej, navdušujejo me inovacije, po drugi strani pa me navdušuje oziroma prej pomirja nekaj čisto drugega: ne glede na to, koliko gredo inovacije naprej, osnove jadranja in pravila ostajajo enaka, od najmanjšega razreda do naj­več­jega. Veter bo vedno veter, maksimalni kot jadranja v veter bo vedno isti izziv, te zakonitosti ostajajo in to je dobra novica, ki pomirja.

19. Katera je vaša sanjska jadrnica?

Moja sanjska jadrnica nima nobene zveze z regatnim jadranjem. To je 12-metrska stara lesenjača, tako zrihtana, da se vsi obrnejo za njo, ko vpluješ v zaliv. Ti se lahko z ne vem kakšnim regatnikom pripelješ, pa ne bo isto. Tvoja stara lesenjača poleg tega vsako leto pridobiva šarm, tvoj regat­nik se pa stara. Moja sanjska jadrnica ima dušo in sprejme samo štiri ljudi. Nas štiri.

20. Kot jadralec najbrž odlično obvladate vrvi. Ste gledali film 50 odtenkov sive? Mislila sem vas vprašati, ali so vozli dovolj strokovno zavezani in ali imate nekaj koncev vrvi tudi pod domačo posteljo.

V mojem okolju je res polno vrvi, če pa so pod najino posteljo, pa naj ostane skrivnost. Kot sem že omenil: ljubši so mi mehki prijemi. [smeh]

21. Kaj bi nujno vzeli na samotni otok?

Steklenico dobrega pelinkovca, da bi bila samota bolj znosna. [smeh]

22. Rekli ste, da je jadranje džentlemenski šport. V katerih dežentlemenskih stvareh še uživate?

Cigar ne kadim, rad pa imam ure, te so moj fetiš. Drugače pa je zame najbolj džentelmensko početje odkrit pogovor in pijača s pravimi prijatelji. Ali pa šport z njimi, tisto osebno in prijateljsko nadmudrivanje na nož, kot temu rad rečem.

23. Bi vas v življenju lahko zamikala še kakšna nejadralska avantura?

Rad bi še več potoval po svetu in spoznaval ljudi, širil svoj krog. Spoznaval bi nove kulture in nove kraje. Včasih je lahko zani­miva sosednja vas, včasih me vleče daleč, v Afriko, Indijo ali na Islandijo, druge kraje. Največja avantura v življenju pa je tako ali tako plutje s tokom. Šel bom tja, kamor me bo nesel. Potem se bom pa najprej usedel na ulico, naročil kavo in opazoval ljudi. Kamorkoli grem, vedno me najprej zanimajo ljudje in njihove navade. To je moj prvi stik z okoljem, potem pa gremo dalje. Najprej človeški faktor, nato zanimivosti kraja, zgodovina ...

24. In če sva že pri človeškem dejavniku, ali je res, da so jadranja v res­nici vsaj občasno drugo ime za seks, alkohol in rokenrol?

Itak. [smeh] Na jadranju se ljudje srečujejo, na jadrnici pa zaradi očitnih razlogov pride prej do kontakta in komunikacije. Če ta komunikacija steče v pravo smer, se vse prej zgodi, kot bi se kjerkoli drugje. Meni osebno je res škoda, da je sinonim za jadranje popivanje in razvrat. Včasih bi bilo za nekatere jadralce bolje in ceneje ostati doma, kot pa da se na primer dobesedno zlijejo na pomol prečudovitih Paklenih otokov in se potem ne spomnijo, da so bili tam.

25. Za vse, ki se ne spomnijo: kakšni so Pakleni otoki?

Čudoviti so ... baje! [smeh]

Sandi Fon

TEKST Tina Torelli
FOTO Urška Košir, arhiv Sandija Fona

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri