Robert Redford

  • 25.10.2007

Pogovor z enim najbolj znanih igralcev in režiserjev o tem, zakaj so mu všeč hitri avtomobili, hibridi in Paul Newman ter zakaj ne mara Georgea Busha in medijev.

Neverjetno pri Robertu Redfordu je to, da je po vsem tem času – ves svet ga pozna že skoraj 50 let – še vedno precejšnja uganka. Kar je, milo rečeno, nenavadno. Presenetljivo dobro se izogiba tračarskim rubrikam, zelo redko daje intervjuje, a kljub temu vemo o njem dovolj, da lahko rečemo, da ga ni prav enostavno popredalčkati.

(Foto: Playboy)

4 fotografije v galeriji

Čeprav je slaven zaradi svojega videza, se je vedno upiral vlogi lepotca. Zasebnost skrbno varuje, a je vse svoje življenje posvetil zadevam, ki se tičejo širše javnosti. In čeprav je premožen hollywoodski insajder, znan po uspešnicah, kot so Butch Cassidy in Sundance Kid, Želo in Vsi predsednikovi možje, je njegova najpomembnejša zapuščina prav njegova predanost kritičnemu neodvisnemu filmu.

Pri 71 letih še ni videti, da bi postajal kaj manj kompleksna osebnost. Zdaj se bo lotil ameriške vlade, saj v kinematografe novembra prihaja njegov novi film, drama, nabita z velikimi imeni (Meryl Streep, Tom Cruise in seveda Redford, ki tudi igra). Jagenjčki in levi, ki se dogaja v Washingtonu in Afganistanu, je za Redforda kot igralca 38. film in njegov šesti na režiserskem stolčku, odkar je za režijo filma Ordinary People prejel svojega edinega oskarja.

A filmi so zanj danes dejansko postranskega pomena. Njegovi igralski in režiserski poskusi so se po odlično sprejetih filmih, kot so The Natural, Moja Afrika in Reka poje mi, v glavnem sfižili. Zadnja leta mu gre bolje v vlogi producenta filmov, kot je denimo Motoristov dnevnik.

S svojega hribovskega domovanja na 3450 hektarjih zemlje v okolici Park Cityja v ameriški državi Utah, kjer ima stalni naslov že od leta 1970, ta še vedno svetlolasa ikona pop kulture igra nekakšnega botra svetovni druščini neodvisnih avtorjev, ki jim vsakoletni Sundance Film Festival pomeni nič manj kot smisel življenja. Redfordov leta 1981 nastali Sundance Institute in istoimenski festival sta postala priznana načina za upiranje hollywoodskemu esteblišmentu. Steven Soderbergh, Quentin Tarantino, Robert Rodriguez in Jim Jarmusch so filme, s katerimi so se prebili iz neprepoznavnosti, prikazali prav tam. Redford je v vsem tem času to blagovno znamko (imenovano po njegovi vlogi v Butchu Cassidyju in Sundance Kidu, kjer je igral s Paulom Newmanom) zgradil v pravi mali imperij.

Obstajajo že 24-urni kanal Sundance Channel, katalog gospodinjskih izdelkov Sundance in celo veriga kinematografov Sundance Cinemas, ki vztrajno raste. Letos je festival pritegnil 48 tisoč obiskovalcev.

Redford, ki je ločen ter ima tri odrasle otroke in štiri vnuke, se prav tako kot na Sundance osredotoča tudi na politiko in prihodnost planeta.

Desetletja preden je sleherni hollywoodski zvezdnik sedel za volanom hibridnega avtomobila, je bil Redford že upravitelj sveta za varovanje naravnih virov (Natural Resources Defense Council). Zavzemal se je za čistejši zrak in vodo ter za produkcijo energije z alternativnimi viri. Pogosto je posodil glas pripovedovalcu v različnih ekološko obarvanih filmih in oglasih, lani pa je na kanalu Sundance Channel premierno predvajal Zeleno (The Green), serijo oddaj in dokumentarcev, posvečenih okoljevarstveni tematiki. V zadnjih šestih letih je veliko časa namenil tudi spopadanju s politiko – okoljsko in tudi siceršnjo – Busheve administracije.

Nemirni Charles Robert Redford ml. se je rodil v Santa Monici v Kaliforniji leta 1936. Njegov oče je razvažal mleko in pozneje delal kot računovodja pri neki naftni družbi, njegova mati pa je že kmalu umrla zaradi raka. V srednji šoli je mladi Redford raje kradel kolesne pokrove in se klatil naokoli, kot se učil. Zaradi prekomernega popivanja (pa smučanja in slikanja) je izgubil štipendijo za bejzbol na Univerzi v Koloradu.

V New Yorku ga je zanimanje za scenografijo pripeljalo na ameriško akademijo za dramske umetnosti (American Academy of Dramatic Arts), a bil je preprosto preveč lep za odrskega delavca in kmalu je začel dobivati vloge na Broadwayu, kjer je s svojo karizmo v predstavi Neila Simona Bosonoga v parku (1963) pritegnil pozornost Hollywooda. Vse od tedaj je Robert Redford, s katerim smo se pogovarjali na njegovem vikendu v dolini Napa, mednarodni zvezdnik.

Playboy: Že 50 let ste izjemno uspešni, ne da bi doživeli kak večji škandal ali da bi bil načet vaš ugled. Pravzaprav ste z leti postali le še bolj cenjeni. Kako je to mogoče?

Redford: Verjetno zato, ker nikoli nisem za­upal v uspeh. Sem take vrste človek, ki takoj posumi, da je nekaj narobe, kadar se mu zgodi kaj dobrega. Na začetku, ko sem se s filmi, kot je Butch Cassidy, znašel v ospredju, sem pred tem bežal. Nikoli se nisem obdal z ljudmi, ki bi mi samo kimali. Nikoli me ni zanimalo hoditi na razne Jay Leno šove ali na zabave. Mislim, da se je to obrestovalo.

Playboy: Si lahko predstavljate, da bi svojo kariero začenjali danes, ko je družba obsedena z zvezdniki?

Redford: Veseli me, da mi ni treba. Bolj kot kdajkoli opažam mlade igralce, kako tržijo sami sebe. Najdejo nekaj, kar ima komercialen učinek, kar jih prodaja, in to izkoristijo. Vidimo jih na vsaki naslovnici, v vsaki oddaji na televiziji. Mislim, da je to narobe. Ena od prednosti odraščanja v Los Angelesu je bilo dejstvo, da mi ni neslo samo do Hollywooda, ampak dlje. Kot otrok sem videval znane igralce in hitro ugotovil: »Sranje, pa saj je plešast« ali kaj podobnega. Poleg tega sem imel vedno korist od tega, ker me je zanimalo še kaj onkraj Los Angelesa. Zdelo se mi je pomembno oditi v Utah in tam vzgojiti svoje otroke. Tako sem jih postavil na realna tla, pa tudi sebe. Na Hollywood sem začel gledati kot na kraj, kjer sem lahko pod krinko zabave povedal tudi kaj družbeno tehtnejšega – in se nato izmuznil drugam.

Playboy: Jagenjčki in levi je zadnji v dolgi vrsti političnih filmov, ki se je začela leta 1972 s filmom The Candidate. Je vaš namen vplivati na javno mnenje ali politiko?

Redford: Že davno sem obupal nad idejo, da lahko film spremeni življenja ljudi, kaj šele politiko. Nekoč sem upal, da bodo ljudje videli filme, kot sta The Candidate ali Vsi predsednikovi možje, in rekli: »Hej, če ne bomo pazili, nas bodo politiki naplahtali.« Ugotovil sem, da se Američani radi prepustimo zabavi, vendar pa nas globlje sporočilo filma pravzaprav ne zanima.

Ne gledamo radi navznoter – ne maramo temačnosti. Zame je bil The Candidate film o hipokriziji v politiki, o tem, da povsod prevladuje videz, da gre le za to, kako si oblečen. Toda nikoli ne bom pozabil, kako je Dan Quayle (ameriški podpredsednik v času Georgea Busha, op. p.) čez nekaj let povedal, da se je politike lotil ravno zaradi tega filma. Ojej, kako je zgrešil bistvo!

Kar se vplivanja na ljudi tiče, je bila moda sicer vedno izjema. Ko smo snemali Butcha Cassidyja, sem želel nositi brke, a tedaj niso bili moderni. Moj agent je bil proti. Slišal sem zgodbe o igralcih, ki so si uničili kariero samo zaradi brkov! Rekel sem si: »To je sranje.« No, ko so film prikazali, so bili brki kar naenkrat povsod.

Playboy: Morda bi brki lahko pomagali tudi Tomu Cruiseu v filmu Jagenjčki in levi, glede na to, kako se ljudje zadnje čase zgražajo nad njim. Vas kot njegovega so­igralca in režiserja ne skrbi vsa ta negativna pozornost?

Redford: Tom je nadarjen igralec in mislim, da se ljudje nanj še vedno odzivajo pozitivno. Vloga je zanj še posebej zanimiva, saj igra mladega republikanca, ki je nekakšna izboljšana različica Busha. Pametnejši je. Skrbelo pa me je, ali bo Tom želel igrati tako vlogo – in jo je. Nisem se obremenjeval z govoricami – saj se nikoli ne – in dovolj sem doživel, da sem vedel, da ga lahko sodim le na podlagi tega, kar ugotovim sam. In nisem opazil nič takega, kar bi me motilo. Res.

Playboy: Producent Jerry Bruckheimer denimo nima težav glede dostopa do vojaških vozil in vladnih lokacij za svoje filme. Je ta postopek za filme Roberta Redforda kaj težji, ker ste znani po liberalnih stališčih?

Redford: Lahko le špekuliram, a mislim, da je res tako. V novem filmu smo želeli Meryl Streep, ki igra veteranko političnega novinarstva, sprehoditi po stopnicah stavbe Russell Senate Office Building v Washingtonu. Sprva so nam rekli, da ne bo težav. A kmalu smo izvedeli, da želi vodja varnostnikov govoriti z menoj osebno. Osebno? To se mi je zdelo čudno. Mojo prošnjo je seveda zavrnil, kar ga je verjetno še posebej veselilo. Ko je nato naš oblikovalec prosil, ali bi lahko opravil meritve stavbe, da bi kopijo lahko izdelali v studiu – kar se kar pogosto počne – so začeli spraševati stvari, kot je denimo: »A je to tisti Redfordov film?« Ton vprašanja je namigoval, da gre za nekakšen levičarski film, kot da bi nameravali sestreliti celo stavbo. Na koncu smo poklicali Baracka Obamo (demokratski senator in predsedniški kandidat, op. p.) in on nam je uredil, da smo dobili, kar smo potrebovali.

Playboy: Letošnji festival Sundance ste začeli z zahtevo, naj se predsednik Bush opraviči za vojno v Iraku. Minilo je že skoraj leto. Se vam je že oglasil?

Redford: Situacija je še hujša. Huje je, kot je bilo pod Nixonom, huje od Vietnama in huje kot v času McCarthyja. A vzorec je isti. Imamo zlobnega, kratkovidnega, tiranskega, z močjo obsedenega voditelja, ki je priprav­ljen delati kriminalne napake. Jezen sem in prizadet, ker ni več države, kakršno sem nekoč poznal.

Neverjetno je, da so imeli republikanci – z nadzorom obeh domov kongresa, vrhovnega sodišča in vse javne uprave – v rokah prav vse vzvode, da bi lahko državo popeljali naprej, pa poglejte, kaj so naredili v samo šestih letih. Spraševati se začneš, ali smo res samo še en imperij, kot je bil otomanski ali rimski, ki se bo sesul, ker se precenjuje. Ne bo enostavno popraviti vse škode, ki so jo ti fantje naredili. A upanje ostaja in vedno sem zaupal v umetnost.

Playboy: Ko ste prejeli nagrado Kennedyje­vega centra leta 2005, vas je predsednik Bush opisal kot »neverjetno čednega, enostavno fascinantnega in strašno nadarjenega«. Mu je bilo težko seči v roko?

Redford: Bilo je težko, ampak to je bilo treba narediti. Zagotovili so mi, da gre za čast, ki je nad politiko, in rekel sem si: »Če je tako, prav, bom pač moral potrpeti.« Res je šlo za mojo družino; otrokom in še posebej vnukom sem želel omogočiti, da vidijo, kako deluje Bela hiša. In imeli so kaj videti.

Playboy: Kaj se je zgodilo?

Redford: Bilo je neverjetno. Tam so bili sami zapriseženi sovražniki, gospoda, ki se vsak dan vsepovprek zmerja v javnosti, a v trenutku, ko so se zaprla vrata in se je začela večerja, so postali ena velika srečna družina. Condoleezza Rice je vstala in težko bi bila še bolj sladka ali prijazna – vsem se je smehljala. Bizarno je bilo vse skupaj.

Nato sem videl nekdanjega republikanskega senatorja Billa Frista, kako maha čez mize, nakar je prišel do Teda Kennedyja (demokratski senator, op. p.) in mu začel masirati ramena. Smejala sta se, kot da sta najboljša prijatelja na svetu. Vsi so se objemali, bili silno veseli drug drugega, jaz pa sem končno ugotovil, da je vse skupaj res samo igra. V javnosti pač morajo predstavljati to in to stran, to in to stališče, to in to idejo, v resnici pa je vse skupaj eno veliko sranje.

Playboy: Vas je kdaj sram, da ste Ameri­čan?

Redford: Ni me sram. Žalosten sem. In jezen. Žalosten sem, ker sem eden redkih Američanov, ki razmišljamo na tak način. A mislim, da se bo vse skupaj spremenilo. Še vedno se je. Pravo vprašanje, še zlasti glede okolja, pa je: če nas vodi nekakšen Neron, kar Bush nedvomno je, s koliko viri se moramo igrati, preden nam vsega zmanjka? Koliko škode lahko naredi?

Playboy: Ko gledate guvernerja Arnolda Schwarzeneggerja, si kdaj mislite, da bi to morali početi tudi vi?

Redford: Vsak film o politiki, ki sem ga posnel, govori, da politika kompromitira ljudi. Zveže vam roke – in v takem položaju ne želim biti nikoli, torej je moj odgovor ne. Zanimanje za politiko me je minilo v času afere Watergate. Promoviral sem film The Candidate na turneji z vlakom z Georgeem McGovernom in drugimi dejanskimi kandidati. Želel sem dokazati, da lahko zgolj s tem, da stojim zadaj na vlaku, pritegnem več ljudi. In to se je zgodilo. Oni so jih privabili 300 ali 400, jaz pa 3000 ali 4000. Množicam sem rekel: »Hvala, ker ste prišli, kolegi Američani. Rad bi vam le povedal, da vam nimam povedati nič pomembnega.« In so mi vzklikali.

Playboy: Kateri predsedniški kandidat vas danes najbolj navdušuje?

Redford: Ni ga. Kar se izražanja podpore tiče, se skušam zvezni politiki izogibati. Jasno mi je, da imam lahko veliko več vpliva na lokalni ravni. Na nacionalni ravni je vse zelo zaprto, lokalno pa so možni premiki. Ne strinjam se z vsem, kar je naredil župan Richard Daley, vendar je za okolje v Chicagu naredil neverjetne reči, in to lahko podprem.

Playboy: Je znak napredka, da zdaj mnogi hollywoodski zvezdniki prihajajo na premiere filmov v priusih, ne pa z limuzinami?

Redford: Pravzaprav me to straši. Okolje­varstveni aktivizem nima veze s trendovstvom, to ni stvar nekakšne mode. To je hudo plitko. Pri vseh teh, ki so okolje odkrili nekam pozno, človek upa, da ne gre le za publiciteto, saj se bodo tega ti isti ljudje pač naveličali in šli naprej. A ne trdim, da ni bilo nikakršnega napredka. Sprememba se je zgodila pri denarju. Javnost se prebuja in kupuje to zeleno gibanje.

Korporativna Amerika končno ugotavlja, da si lahko hkrati dobičkonosen in tudi okoljevarstveno ozaveščen. Na to smo čakali vse od šestdesetih. Kar počne Al Gore, ne bi bilo možno brez denarja korporacij. Žal se je moralo stanje za to hudo poslabšati in zdaj potrebujemo še kaj več kot le zvezdnike, ki se vozijo v hibridih, oblečeni v tako imenovani organski bombaž. Če navdušenje javnosti splahni, bo izginila tudi finančna podpora, in kaj bomo takrat? Potrebujemo več denarja. Potrebujemo nove zelene tehnologije, kakršne so tiste, ki jih ponuja Silicijeva dolina. Potrebujemo prava dejanja.

Playboy: Dobro, ampak kolikor vidim, nimate čisto povsod varčnih žarnic. Kako zeleni pravzaprav ste?

Redford: Nisem ekstremen. Vozim pa hibridne avtomobile. Pasivno ogrevanje na sončno energijo in vetrne generatorje doma v Utahu uporabljam že od leta 1975. Kolesarim in jezdim konje, kolikor se le da. Moram pa priznati, da rad dirkam s hitrimi avtomobili.

Playboy: Kako to opravičite sami pred sabo?

Redford: Kriv sem, priznam. Vem, da je to hipokrizija. To je pač moja šibka točka. Človek naredi, kolikor zmore. A vedno sem oboževal hitrost. Rad najdem kak odprt odsek ceste in se zdivjam s svojim porschejem.

Playboy: Pa vas kdaj ujamejo?

Redford: [smeh] To je običajno najbolj zanimivo pri vsem skupaj. Nekega dne sem recimo drvel skozi indijanski rezervat v severni Novi Mehiki in policist si je vzel kar precej časa, da mi je napisal kazen. Pogledal sem v retrovizor in za mano je mrgolelo policijskih avtomobilov. Mislim, da so se prav vsi Apači prišli fotografirat z menoj. Vsi, do zadnje tajnice.

Playboy: Kdaj so se vam začele dogajati take stvari?

Redford: Okoli leta 1963, ko sem na Broadwayju nastopil v predstavi Bosonoga v parku. Pred tem sem živel dokaj anonimno, potem pa je kar naenkrat vse podivjalo. Nekoč sem imel opravke v New Yorku, v stavbi na zahodni strani, in nekaj dijakinj medicinske šole je izvedelo, da bom tam. »Dekletom se je zmešalo. Odidite skozi klet,« so mi rekli. Tako sem se izmuznil na ulico, tam pa je bil živi zid medicinskih sester. Skoraj bi me raztrgale. Začele so me grabiti za lase in obleko. Če ne bi bilo prijaz­nega taksista, bi me raztrgale.

Playboy: To pa ni slišati posebno prijetno ...

Redford: Pretirana pozornost mi je vedno vzbujala nelagodje. Nikoli mi ni bil všeč občutek, da gre samo za moj videz. Želim, da me opazijo zaradi mojih dejanj, ne pa zaradi svetlih las ali modrih oči ali belih zob. Podoba tega zlatega dečka pa je zastrla vse drugo in to me je resnično skrbelo. Kar naenkrat postaneš jezen na svoj videz. Ljudem začneš predstavljati nekaj, kar pravzaprav nisi. Ne pravim, da v uspehu nisem užival. V določenih aspektih uspeha sem zelo užival.

Playboy: Nam lahko orišete, kako je bilo v tistih dneh biti Robert Redford? Ste se družili z Elvisom in podobnimi?

Redford: Nekako sem bil Elvis. Bilo je popolnoma noro. Ko je začel pritekati denar, sem lahko počel, kar sem želel. Kupil sem lahko hišo v Connecticutu in imel še stanovanje v New Yorku. V trenutku smo lahko odleteli na Karibe. V Trader Vic's smo lahko šli jest vsak večer, če smo hoteli.

Playboy: Ste imeli kdaj težave z alkoholom ali mamili?

Redford: Ne. Poskusil sem vse, a nisem imel težav. Tisti čas je bil zame silno razburljiv, pa s tem ne mislim ravno na droge. Počel sem pač, kar sem hotel. Ljudje danes govorijo o sedemdesetih letih … Jaz sem samo živel svoje življenje. Snemal sem lahko filme, ki so bili nekoliko drugačni – Smukač, Jeremiah Johnson, Trije kondorjevi dnevi – denar pa so mi nosili pri publiki bolj priljubljeni filmi, kot je bil Veliki Gatsby. A kakor je bil uspeh sladek, je imel tudi temne plati, ki si jih prej nisem mogel predstavljati.

Playboy: Recimo zalezovalce?

Redford: Zalezovalce, ljudi, ki vam sledijo in se za vami plazijo skozi grmovje. Nekoč smo bili za moj rojstni dan na posestvu v Utahu in neka ženska je prilezla z drevesa. Popolnoma naga je hodila proti hiši in nosila torto. Sicer so jo odpeljali, a vedno je od kod prišla kakšna nova. Včasih sploh ne vem, kako sem preživel, in ni mi jasno, kako mlajši igralci – Brad Pitt, Tom Cruise in vsi drugi – preživijo, saj je danes vse skupaj tisočkrat huje.

Playboy: Ne da bi vas hoteli strašiti, pa vendar – ali vam je jasno, da ste v tem trenutku stari toliko kot Will Geer, ko je igral v filmu Jeremiah Johnson?

Redford: Jezus, a res? Ampak on je bil star! [smeh] A ni bil takrat že čez 80?

Playboy: Pa se počutite stari?

Redford: Upam, da ne bo zvenelo narobe, ampak jaz ne razmišljam o starosti. Zanimivo pa je, da drugi to počnejo. V določenem trenutku sem pač ugotovil, da me kar naenkrat opisujejo z mojimi leti: »Svetlolasi, 52-letni igralec Redford …« In vprašaš se, kakšna je razlika. No, razlika je očitno velika.

Playboy: Nekateri vztrajajo, da imate za sabo nekaj plastičnih operacij. Je to res?

Redford: Ne. Poglejte me vendar. [smeh] Ni mi všeč videz napetosti, ki ga dobiš po plastični operaciji. Tudi zaradi tega so mi bili vedno všeč evropski filmi. V njih vidiš prave obraze. Žalostno je, da čutimo v naši kulturi tak pritisk, da bi večno vzdrževali določen videz. Obdarjen sem z lepoto in mladostnim videzom, ampak to so samo geni. Razočaran sem bil, ko so začeli kritiki opozarjati na moje gubice. Pomislil sem: »Kaj bo odslej naprej samo še to? Mi ne dovolijo biti človek? Ne smem tudi jaz skozi naravne spremembe, ki spremljajo vsakega človeka že od začetka časa?

Playboy: Se vam neznanke še vedno ponujajo?

Redford: Seksualna energija me je vedno spremljala in še vedno me. Star sem 71 let in še vedno jih zanimam. Danes je nekako ponudb celo še več, saj je spekter širši. Ponujajo se mi po eni strani veliko, veliko mlajša dekleta, po drugi strani pa tudi starejše – babice, prababice. Sedaj mi to bolj laska in me ne moti toliko, pa tudi tako vsiljivo ni – je bistveno bolj vljudno. Najhuje je bilo, ko sem posnel Nespodobno povabilo. Ljubi bog, kaj takega! Samo stopil sem ven, pa sem povsod slišal: »Milijon dolarjev za noč s tvojo ženo.« Če bi moral to frazo slišati še enkrat …

Playboy: Pa vam je kdo dal resno ponudbo?

Redford: Seveda, ogromno jih je bilo. Celo po pošti, priporočeno. Lahko bi dobro zaslužil. [smeh]

Playboy: Je tudi to prispevalo k propadu vašega zakona z Lolo van Wagenen, materjo vaših otrok, s katero ste bili kar 27 let?

Redford: Ja, bilo je naporno. Kako ne bi bilo? Si samo človek, ki tekmuje z duhom. Si z neko osebo, ki pa ima svojo drugo plat, tisto slavno, ki ni realna, a je hkrati vendarle vse. Mogočna je, večja od česarkoli, kar si kdaj poznal. A mislim, da ni pošteno, če se lotimo mojega zakona. Nič temačnega ni, ničesar ne skrivam. Poročil sem se mlad, pri 21 letih, in dokler je trajalo, je bilo lepo. A ljudje se podamo na različne poti, se prerastemo. To je vse. Želim zaščititi svojo družino.

Playboy: Igralci, kot je denimo Warren Beatty, so zelo znani po številnih razmerjih, vi pa niste nikoli veljali za ženskarja. Nedvomno bi si lahko izbrali katerokoli, tudi soigralke, kot sta bili Natalie Wood in Jane Fonda …

Redford: Ne bom komentiral drugih igralcev. Že to delo samo je dovolj naporno, ne da bi še drugi govorili zgodbice o tebi. Nikoli me ni zanimalo, da bi bil samski, in tudi razmišljal nisem o tem. Vedel sem, da so nekateri živeli kot nekakšni plejboji in da so v tem uživali – jaz pač nisem. Seveda sem bil vedno obdan z lepimi ženskami, imel sem čudovite soigralke, a snemanje filmov je bilo takrat zame kot metanje bomb za sovražnikovo črto – opravil sem svoje in hitro zapustil prizorišče.

Playboy: Sedaj ste uradno samski, čeprav se zdi, da se imate že osem let prav lepo s Sybille Szaggars. Se boste ponovno poročili?

Redford: [tišina]

Playboy: Prav. Verjamete v zakon?

Redford: To je odvisno od posameznika, a na splošno rečeno, ne verjamem.

Playboy: Morda bi bilo bolje, če bi govorila o čem drugem. Pravijo, recimo, da sta s Fidelom Castrom dobra kolega.

Redford: Ah, Fidel. [smeh] Castra sem prvič srečal leta 1990. Gabriel García Márquez je prišel v Sundance na mojo prošnjo, da bi imel špansko govorečo delavnico za kubanske filmske ustvarjalce. Filme so pretihotapili s Kube in takrat smo bili kot Sundance Institute prvič deležni pozornosti tujih medijev. Potem me je Gabo prosil, ali lahko vrnem uslugo in z njim odidem na Kubo.

Z majhnim letalom sem poletel iz Orlanda do Havane, kjer so nas gostili v veličastnih državniških hišah. Neke noči pa so opolnoči nenapovedano prišli Castrovi možje in za njimi tudi sam Castro. Pravi šaljivec je, ta Fidel. Ves čas me je tolkel po nogi: »Všeč ti je bejzbol,« je rekel. »Tudi meni je všeč bejzbol.«

Povedal mi je, da mu je bil film The Natural zelo všeč, čeprav mi ni jasno, kako ga je sploh lahko videl. Čez nekaj časa se je odločil, da sva prijatelja, in mi dejal: »Redford, ti si dober možakar. Rad bi, da bi bil moj gost na paradi.« Mislil sem si, hm, to bi znalo biti še zanimivo. Spet me je začel tolči po nogi: »Sedel boš z mano pred vsemi,« je dejal, jaz pa sem začel razmišljati, da to ne bi bilo posebno pametno. Lahko sem si predstavljal, kaj bi bilo, če bi zaokrožile tiste fotografije.

Playboy: Vas je bilo strah, da vam bo to omajalo ugled?

Redford: Ne ravno, no. Že nekajkrat so me javno linčali. Vedeti morate, da konec šestdesetih, ko sem začel javno govoriti o svojih političnih prepričanjih, to pri igralcih ni bilo ravno v navadi. Studii bi bili seveda presrečni, če bi nastopal le v romantičnih filmih, kot je bil Dekle, ki sem jo ljubil, in bil tiho. Pa nisem mogel molčati. Ko sem postajal vse uspešnejši, mi je bilo jasno, da ima moj glas neko težo in da lahko kaj sporočim javnosti.

V začetku sedemdesetih sem se postavil proti neki elektrarni v južnem Utahu in zato sem jih pošteno dobil po glavi. Lokalci so bili prepričani, da bodo imeli od tega gospodarsko korist, a jaz sem videl, da bo elektrarna popolnoma uničila velik del obsežnega narodnega parka. Poklical sem oddajo 60 minutes. O tem so posneli prispevek in elektrarna je padla. Krajani so mi grozili s smrtjo, grozili so tudi moji družini. Takrat mi je postalo jasno, da s svojim aktivizmom ogrožam nedolžne, denimo svoje otroke, in zato sem se nekoliko zadržal.

Playboy: Kot da jim ni bilo dovolj težko že, da je njihov oče Robert Redford.

Redford: Trdo sem delal, da sem jim omogočil solidne temelje. Začelo se je tako, da sem jih vzpodbujal, naj spregovorijo o zadevah, ki jih motijo tako doma v družini kot v svetu nasploh. Z njimi sem preživljal kar se je le dalo veliko časa. To je bilo pomembno. Pomagalo je tudi, da so odraščali tako v Utahu kot v New Yorku. V Utahu so se naučili marsikaj o moči narave, ki je tako drugačna od sveta mode in zabavljaštva.

Ko so hodili v šolo v New Yorku, pa so spoznali, kako pomembno je biti sposoben ugotoviti, kdaj ti prodajajo sranje. Bolj ko si uspešen in slaven, bolj mislijo, da te lahko nategnejo, in to jim pogosto uspe, čeprav si na to pozoren. Ogromno stvari ti servirajo in pomembno je ločiti, kaj je kaj. Ponosen sem na to, da lahko rečem, da so moji otroci izpadli povsem okej. Sin je pisec in producent. Ena hčerka je igralka, nedavno je režirala film, najstarejša hči pa je slikarka in je poročena z Ericom Schlosserjem, ki je napisal Zašpehan narod.

Playboy: Najbrž je precej zoprno, če se v navzočnosti takega zeta bašete z big macom, mar ne?

Redford: Jem dokaj zdravo, a povem vam, da se med vožnjo iz Sundancea v Santa Fe, kjer imam nekaj posesti, res rad ustavim na cheeseburger. Gre za enega tistih delov države, kjer boste v restavracijah bolj težko prišli do zdrave prehrane – kaj naj potem naredim? Prav prisiljen sem jesti bigmace ali whopperje in srkati čokoladne napitke.

Playboy: Kaj pa sodobnejše razvade? Brskate po spletu, igrate videoigre?

Redford: Ne. Rad imam tehnologijo – olajša nam življenje. A ko vidim ljudi, kako pogledujejo na svoje dlančnike, bi najraje kar zakričal. Tehnologija je komunikaciji odvzela vso romantiko, nič poezije ni več v tem. Rad pišem pisma. Rad jih prejemam. Človeka na drugem koncu začutiš. Digitalna sporočila pa so konkretna, hitra. Stenografiranje me pusti hladnega. Zato ne uporabljam elektronske pošte.

Playboy: Vodite filmski festival Sundance in nimate e-poštnega naslova?!

Redford: Toliko se poznam, da mi je jasno – takoj ko bi začel pošiljati elektronska sporočila, bi bilo konec. Potem bi stalno preverjal mejle, se dogovarjal o financiranju ali karkoli že. Na srečo imamo v Sundanceu veliko večjo ekipo kot prvo leto, ko sem dobesedno sam vabil ljudi: »Hej, tukaj prikazujemo film. Bi si ga prišli ogledat?«

Playboy: Naslednje leto pričakujete 50 tisoč obiskovalcev, torej vam tega ni več treba početi. Pravzaprav nekateri trdijo, da je postal Sundance medijski cirkus in da se je razprodal.

Redford: Seveda je zrasel. Uspeh filma Seks, laži in videotrakovi leta 1989 je pritegnil hollywoodske trgovce. Ko so prišli oni, so prišli tudi distributerji in tržniki. Agenti, Weinsteini (brata, filmska producenta, op. p.) in mediji, zvezdniki in paparaci. Ko so prišli paparaci, je prišla tudi modna srenja. Nato so prišli še drugi paparaci in zabave so postajale vedno večje. Povečale so se tudi množice. Takrat so se začele težave – kako upravljati vse skupaj, imeti vse pod nadzorom. V nekoč varno zatočišče so začeli prihajati takšni, kot sta Paris Hilton in Britney Spears, ljudje, ki nimajo nič skupnega s filmi. Sranje, sem si rekel.

Playboy: Seveda je bil iztržek orjaški. Sundance je dal neverjetne, provokativne filme: Naša mala mis, Boys Don't Cry, Čarovnica iz Blaira in El Mariachi pa Žaga in še in še … Kaj so ti uspehi pomenili za vas osebno?

Redford: Pomenijo mi vse. Na neki točki v življenju sem si rekel, da sem nekaj dosegel. Življenje je bilo res prijazno z mano. Kaj lahko dam nazaj? Ideja, da bi ustvarjal priložnosti za druge, se mi je zdela res dobra. V filmskem svetu ne obstaja nič, kjer se lahko učiš in delaš napake, kjer prosto tvegaš.

To je bistvo laboratorija v Sundanceu, filme, ki so prišli v svet skozi njega, pa je bilo treba nekje prikazati, zato smo ustvarili festival. Hollywood je tekmovalen, okruten. Tam vas za denar razkosajo in nikomur ni mar za umetniško vsebino. V Sundanceu smo trdo delali, da bi spodbujali nadarjenost in da bi snemali filme, katerih bistvo ni samo finančni obračun.

Playboy: Ko se ozrete na Sundance – obstaja kak za vas posebno veličasten trenutek?

Redford: Quentin Tarantino je prišel skozi naš laboratorij. Paul Thomas Anderson, Wes Anderson, Kevin Smith … Vse to so veličastne reči, a največji tak trenutek, ki se ga spomnim, se je zgodil, ko sem bil na fotografiranju v New Yorku, za QuiZ Show, kar me je naredilo sila nervoznega, ker se pač ne slikam rad. Kar naenkrat k meni pristopi tip, ki je bil videti kot berač. Oblečeno je imel vojaško jakno, imel je dolge gladke lase: »Gospod Redford, gospod Redford!« »Oprosti, dečko, moram iti,« sem se skušal izmazati, a je imel nekaj zame.

Ljudje mi vedno kaj dajejo – fotografijo za podpisat, scenarij, da bi ga prebral … On mi je dal kaseto s filmom. Da bi se ga otresel, sem jo vzel. A hkrati sem vedel tudi, da je to pravzaprav bistvo Sundancea. Kakorkoli, izkazalo se je, da je bil to Ed Burns, film pa Bratje McMullen, ki ga je posnel za manj kot 35 tisoč dolarjev. Poklical sem ga in mu rekel, naj film skrajša za 35 minut. Prikazal ga je na Sundanceu.

Prejel je veliko nagrado in v kinematografih celo premagal Potopljeni svet, ki so ga posneli za 175 milijonov dolarjev! Nič ni bolj zadovoljivega kot videti fanta, ki je tvegal vse, plačal vse s svojo kreditno kartico, si izposodil denar od vseh sorodnikov, da je ustvaril nekaj čudovitega. To je veličastnost neodvisnega filma.

Playboy: Se bojite, da bi postal festival Sundance v času, ko lahko z You Tube vsi postanejo neodvisni filmarji, nerelevanten?

Redford: Ne, saj Sundance ponuja nekaj, česar ne morete dobiti, če sedite pred računalnikom. Gledalcu smo namreč dali nekaj pomembnega – izkustvo. Veliki kinematografski kompleksi so namreč vzpostavili neprijetno, sovražno okolje. Tanke stene, 20 dvoran in visoke cene, ki letijo v nebo. Ljudje so glasni, iz dvorane pa se vas po ogledu filma in šestih bombastičnih predfilmov znebijo po hitrem postopku. Po vsej Ameriki imamo zdaj lastno verigo kinematografov Sundance.

Ne gre za verigo, ki bi v soseski zasedla gigantski prostor, potem pa pobrala denar in pobeg­nila, pač pa za skupino kinematografov, ki so pravzaprav zbirališča za ljudi, ki imajo radi filme. Te dvorane se povezujejo s krajevnimi umetniškimi organizacijami in z univerzami ter vam dajo občutek delavnice. Svetovali so mi: »Ne delaj tega. Kinematografi izumirajo.« Sedaj pa jih imamo šest in prav dobro jim gre.

Playboy: Lahko rečemo, da je pozornost, ki ste jo posvečali Sundanceu in delu drugih, vplivala tudi na vašo igralsko kariero?

Redford: Podcenjeval sem čas in energijo, ki jo bo od mene zahteval Sundance. Podcenjeval sem, kaj bo, če se vplete moj ego. Začel sem vse skupaj jemati osebno in začutil sem potrebo, da vložim finan­čna sredstva, da zbiram denar. Zato sam nisem posnel toliko filmov, kot bi jih lahko. Posvečal sem se drugim zadevam in glede tega vsega imam mešana občutja. Sundance me je utrudil. Pripravljen sem se postaviti ob stran. Vedno bom povezan z njim, vendar mi ni treba biti več tako intenzivno vpleten. Tako zelo pogrešam svoje lastno delo, da ga moram začeti spet opravljati. Še vedno si želim igrati.

Playboy: Za mlekarjevega sina vam ne gre slabo. Če bi se morali spomniti enega samega obdobja v otroštvu, katerega bi izbrali?

Redford: Osmi razred. To je bil tisti čas mojega življenja, ko so postale ženske silno pomembne. Bil sem odličen športnik. Postal sem bolj družaben. Življenje je bilo prijetno. Vojne je bilo konec. Amerika je bila na svoji najvišji točki v petdesetih letih. Vse to se je sestavilo v osmem razredu.

Playboy: Je res, da vas družina ni nikoli imela za uspešnega?

Redford: Oče in stari oče sta bila vedno stroga. Ko sem postal igralec, sta bila na smrt prestrašena. Oče je prihajal iz revnega okolja Nove Anglije – bil je previden, skušal me je zaščititi. Ko mi je dajal žepnino, je dolarski bankovec še nekaj sekund trdo držal, da sem si ja zapomnil, kje sem ga dobil. Želel je, da bi šel na Stanford in se normalno zaposlil, postal poslovnež, a jaz pač nisem izbral tega.

Playboy: Ni bil navdušen, ko ste dobili prve televizijske in gledališke vloge?

Redford: Tudi ko sem postal zelo znan, ga je še vedno skrbelo, da bo vsega kar naenkrat konec. Dobil sem eno samo negativno kritiko za Bosonogo v parku, a je vedno govoril samo o tej. Na koncu se je sprijaznil z mano in bil name ponosen, in mislim, da ga je to celo presenetilo. A pravi zoprnež je bil pravzaprav njegov oče. Ko mu je oče povedal, da bom umetnik, je ded dejal: »Pa si mu povedal, da se umetnosti ne da jesti?«

Pozneje, ko je umiral, sem šel k njemu v dom za ostarele v Connecticutu. Želel sem mu ugajati, zato sem se lepo oblekel in se tja odpeljal v lepem avtomobilu ter mu povedal, kako dobro mi gre, da sem dobil to in to vlogo … Medicinske sestre so ga imele rade, bil je pravi šarmer. »Charles, kaj ni lepo, da gre vašemu vnuku tako dobro?« so ga vzpodbujale. Odgovoril jim je: »Ja, ampak ko bo odšel, le preštejte srebrnino …«

Playboy: Kaj vse vas je naučila družina, razen skromnosti?

Redford: V tretjem razredu sem imel prijateljico Lois Levinson. Nekega dne sem zaslišal govorice po šoli – nekdo je bil Žid. Nisem razumel, kaj se dogaja. Slišal sem besede, kot so kike in yid ter podobno. Kar naenkrat se je dogajalo nekaj slabega in bilo je povezano s tem, da je nekdo pač Žid. Nekega dne je Lois na lepem vstala sredi razreda in rekla: »Ime mi je Lois Levinson in sem Židinja.« Mislil sem si – Lois je ena od njih?! Lois?! O, moj bog! Zakaj to počne? »In ponosna sem na to,« je dodala. Zelo drzno, pogumno, ampak sam sem se znašel v zadregi.

Domov sem kar tekel, pri večerji pa sem vprašal starše: »Hej, kaj sem pa jaz?« Ni jima bilo jasno, zakaj. »Danes je Lois Levinson vstala in rekla, da je Judinja. Kaj sem pa jaz?« Oče je rekel: »Ti si Žid.« »Kaj?!« Zdelo se mi je, kot da je mojega življenja naenkrat konec. Mami ni bilo čisto prav, da je oče to rekel, on pa je odvrnil samo: »To mora vedeti.« Bil sem uničen, obupan. Oče je imel res nenavaden smisel za humor. Zbežal sem v sobo in čez nekaj časa je prišel za menoj: »Poglej, to sem ti rekel le zato, da bi laže razumel, kako se je počutila Lois.« To je name močno vplivalo. Odtlej sem branil vsakogar v podobni situaciji.

Playboy: Kdo vam je namignil, da lahko dosežete velike stvari?

Redford: Če bi moral koga izbrati, bi rekel, da očetov brat David. Bil je čudovit možakar, visok dva metra, s črnimi lasmi – neverjeten atlet. Obiskoval je univerzo Brown, imel je štipendijo, bil je član bratovščine Phi Beta Kappa in štipendist fundacije Rhodes, tekoče je govoril štiri jezike. Ko se je začela druga svetovna vojna, so mu ponudili službo, da bi igral košarko za St. Louis Browns, vendar je šel raje v vojsko in postal prevajalec generala Pattona.

Ubil ga je ostrostrelec. Star sem bil približno sedem let in takrat sem prvič dobil občutek, da je nekaj lahko hudo narobe. A stric David mi je pokazal tudi, da je življenje lahko pustolovščina. Poklicno pa sem bil vedno hvaležen Paulu Newmanu, ki mi je dal priložnost, da sem lahko igral v filmu Butch Cassidy in Sundance Kid. Takrat se mi je življenje za vedno spremenilo.

Playboy: Pred kratkim se je govorilo, da bosta z Newmanom spet zaigrala v filmu. Kaj se dogaja s tem?

Redford: Žal se to ne bo zgodilo. S Paulom sva načrtovala filmsko različico čudovite knjige Billa Brysona Sprehod v gozdu (A Walk in the Wood). Pred štirimi leti sem dobil avtorske pravice, a se nisva mogla odločiti, ali sva prestara za to ali ne. Nato sva sprejela odločitev, da se tega lotiva. A čas je tekel in Paul se je hitro staral. Začelo se mu je slabšati. Pred dvema mesecema me je končno poklical in rekel: »Moram se upokojiti.« Scenarij je že napisan, vse je bilo pripravljeno. Zelo zelo sem žalosten.

Playboy: Ste začeli zaradi tega razmišljati o lastni upokojitvi ali, če si drznemo tako reči, o umrljivosti?

Redford: Zame pokoj ne pride v poštev. Delal bom še naprej in rad bi posnel več kot le en film na vsaka tri leta. Rad bi posnel film o ozadju zgodbe igralca bejzbola Jackieja Robinsona, ki jo vsi poznajo. Vsi smo videli številne fotografije tega moža v uniformi Brooklyn Dodgersov, ki je premostil rasno bariero in tlakoval pot temnopoltim igralcem v vrhunski bejzbol. A nihče ne ve, kako je to storil. Zelo malo ljudi pozna zgodbo o njegovem odnosu z Branchem Rickeyjem, bejzbolskim direktorjem, belcem. Še manj jih ve, kako nalezljivi so bili rasni predsodki, s katerimi se je srečeval Robinson, kako strašno je tvegal s prestopom. O tem bi rad posnel naslednji film.

Playboy: Kaj pa boste počeli, ko ne boste snemali filma?

Redford: Čim več časa bi rad posvetil telesni vadbi. Vse življenje sem bil aktiven, navdušen sem nad smučanjem, kolesarjenjem in tenisom. Zanima me tudi pogovor z ljudmi, rad bi povedal javnosti več o sebi. Doslej sem se držal bolj zase, varoval zasebnost, a pred dvema letoma mi je postalo jasno, da so ljudje izgubili stik z menoj, ker me ni bilo več na televiziji in ker sem se vedno izmikal javnosti. Nekdo mi je predlagal, da bi moral stopiti v javnost in spregovoriti o tem, kdo pravzaprav sem. Podpisal sem pogodbo in začel z govori na univerzah, v Vegasu … Ne boste verjeli, koliko mi plačajo, da na odru sedem minut stojim z direktorjem Intela.

Playboy: Se ob tem počutite kot rokovski zvezdnik?

Redford: Začutil sem silno spoštovanje. Ljudje so bili pravzaprav ganjeni zaradi nečesa, kar sem naredil, in so neznansko hvalež­ni. »Hvala, gospod Redford, za film The Great Waldo Peppe.« Ali: »Z dedkom sva šla gledat Reka poje mi in vprašal me je, ali ga lahko še zadnjič zapeljem po reki.« Pa tudi: »Hvala, ker se zavzemate za okolje in ker ste se v vseh teh letih bojevali za različne zadeve.« To mi daje upanje, da delo, ki sem ga opravil, nekaj pomeni.

Playboy: Verjamete v posmrtno življenje?

Redford: Nisem prepričan, da verjamem. Preučeval sem religije, nekatere zelo globoko, dovolj, da vem, da me nobena filozofija sama ne zadovolji v celoti. Težav ni možno reševati z enim načinom razmišljanja. Če me karkoli vodi, je to narava. Tam je moja duhovnost. Ne verjamem v organizirane religije, ker mislim, da ljudje ne smejo biti organizirani v svojih mislih, v veri. To ni bilo še nikoli tako jasno kot v času te vlade. Ko kdo misli, da mu govori Bog, smo v težavah. Če Bog govori predsedniku, govori s kačjim jezikom, saj početje te vlade ni ravno Božje ali duhovno.

Pogosto se mi zdi moje življenje kot premik iz nekega ozkega v bistveno večji prostor. Odraščal sem v delavskem svetu Los Angelesa, kjer ni bilo luksuza in zabave. Sram me je bilo, če me je kdo prišel obiskat. To te definira in vsako priložnost, ki se ti pokaže, izkoristiš z uporabo različnih spretnosti, ki jih imaš. V mojem primeru je bila to igra, nato pa sem skušal napredovati.

Gledališče me je pripeljalo do televizije, televizija do filma in igranje me je pripeljalo do režiranja in produciranja, kar me je pripeljalo do razmišljanja o Sundanceu. Vse to je del pustolovščine, ki sem jo iskal vse od otroštva. Ali obstaja posmrtno življenje? Kolikor vem, je to to. To je vse, kar imamo. Izkoristite priložnosti in naredite kaj s svojim življenjem.

Tekst: David Hochman

FOTO Mark Edward Harris

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri