Intervju s kardiologom prof. dr. Matjažem Buncem

  • 28.05.2018

Je eden najboljših interventnih kardiologov v Sloveniji in širši regiji, vodja katetrskega laboratorija KO za kardiologijo Interne klinike UKC Ljubljana in dvojni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti.

(Foto: Primož Predalič)

7 fotografij v galeriji

Po letu 2008 je v klinično delo uspešno uvedel več najsodobnejših tehnik za perkutano zdravljenje bolezni srca, ki zamenjujejo klasične kirurške operacije na odprtem srcu: sem sodijo retrogradni pristop za odpravo dolgoročnih zapor koronarnih žil, zdravljenje puščanja mitralne zaklopke z mitralno sponko, zapiranje puščanja ob kirurških zaklopkah in metoda TAVI za zdravljenje bolnikov z operativnim tveganjem, pri katerih ni primerna klasična kirurška zamenjava aortne zaklopke. Perkutano pomeni, da postopke izvaja skozi žilo, ne da bi bilo treba odpreti prsni koš, zato so ti postopki malo invazivni, torej z minimalnim posegom v telo. Širši slovenski javnosti je postal znan leta 2014, ko je bil takrat še kot vodja oddelka za strukturne bolezni srca na Interni kliniki zaradi novosti pri zdravljenju srca na perkutani način predlagan za Delovo osebnost leta 2014, bralci pa so mu med posamezniki namenili največ glasov, takoj za gasilci. Javnosti je znan tudi kot mlajši brat mag. Violete Bulc, evropske komisarke za promet. Oče dveh nadobudnih deklet, družinski človek, zdravnik, športnik, vinogradnik, raziskovalec, prijatelj.

Preden pa potrkamo na vrata majhnega kabineta brez dnevne svetlobe v pritličju ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra, še kratka predstavitev profesorja Bunca: Rojen 18. februarja 1969 v Novem mestu. Na Kliničnem oddelku za kardiologijo zaposlen od leta 2003. Od leta 2008 do 1. januarja 2016 je vodil oddelek za strukturne bolezni srca na interni kliniki, od 1. januarja 2016 je na pobudo tedanje predstojnice in na željo sodelavcev vodja Katetrskega laboratorija za strukturne bolezni srca na Interni kliniki v UKC Ljubljani. Je izredni profesor za patološko fiziologijo in redni profesor za interno medicino. Je specialist za kardiologijo in kardiovaskularno medicino, specialist za klinično fiziologijo in specialist za interno medicino. V zadnjih sedmih letih je uvedel številne nove metode, med drugim implantacijo aortnih zaklopk brez operativnega posega, vstavitev mitralne sponke pri bolnikih s puščanjem mitralne zaklopke, zdravljenje pooperativnega puščanja obkirurške zaklopke s posebnimi zapirali ter tudi zdravljenje najkompleksnejših koronarnih bolnikov s kroničnimi zaporami žil. V programu ima tudi uvedbo zdravljenja s kompletno vstavitvijo mitralne zaklopke. V zadnjih nekaj letih je objavil več kot 400 znanstvenih in strokovnih del, med katerimi je več kot 100 člankov s faktorjem vpliva, ki splošno uporablja kot objektivno merilo ugleda oziroma pomembnosti znanstvenih revij, s tem pa tudi raziskovalcev, ki v teh revijah objavljajo. Je vabljeni predavatelj na številnih mednarodnih kongresih in večini najpomembnejših na področju interventne kardiologije, vodi različne seje na najbolj prestižnih interventnih kongresih, tudi na področju žilnih opornic. Leta 2013 je postal proktor oziroma učitelj prakse v 12 regijskih kliničnih centrih za posege na žilah in vstavitev srčnih zaklopk v državah nekdanje Jugoslavije ter Bolgariji. V okviru tega učenja pridejo najprej zdravniki v Ljubljano pogledat posege, potem pa jim, dokler niso samostojni, zagotavlja strokovno podporo pri uvajanju metode in izvajanju posegov.

S fotografom naju je že pred dogovorjeno 12. uro pričakal v velikem preddverju ljubljanskega UKC in naju povedel v svoj kabinet. Še dobro nismo sedli, ko je profesor že z veliko vnemo razlagal.

BUNC: Poleg običajnih diagnostičnih metod, ki jih izvajajo po vseh bolnišnicah, mi delamo težje klinične primere, tudi najtežje, kot so odpiranje popolne zapore koronarnih arterij s kombinirano anterogradno in retrogradno tehniko. Fokus kliničnega oddelka in tudi moj osebni glavni fokus, ob tem sledim svetovnim trendom, pa je zdravljenje vseh bolezni srca perkutano. To pomeni, da opravimo posege na obolelem srcu brez odpiranja prsnega koša. Mi zdaj že deseto leto vstavljamo perkutane aortne zaklopke, o katerih je bilo tudi v medijih že kaj nekaj govora. Naj pokažem, kakšne so. [s police vzame dve vrsti zaklopk in ju da na mizo]

PLAYBOY: Takšne so torej te zaklopke.

BUNC: Ja, to so te perkutane zaklopke v naravni velikosti. Vstavimo jih kar brez operacije v bolno aortno zaklopko. Periferno gremo skozi žilo na nogi, naredimo luknjico in potem damo vanjo posebno vodilo ter po njem zaklopko pripeljemo po aorti do mesta, kamor jo na koncu postavimo. Stara srčna zaklopka ostane notri in služi novopostavljeni zaklopki kot sidrišče. To je postala v zadnjih letih priznana metoda zdravljenja. Na začetku smo zdravili bolnike, ki so bili prešibki za velike kirurške operacije, v zadnjem času pa se uveljavlja tudi kot metoda zdravljenja vse manj rizičnih bolnikov in s tem tudi mlajših bolnikov. Po začetku leta 2009, ko smo jih imeli od 25 do 30 na leto, jih zdaj naredimo od 80 do 90, slovenska potreba je pa zdaj po mednarodnih strokovnih kriterijih 180. Mi jih bomo letos skušali narediti vsaj 150.

PLAYBOY: To delajo tudi drugje pri nas?

BUNC: UKC Maribor je že zelo blizu. Oni so uvajali program, tukaj so bili na šolanju, pripravljena je bila že celotna ekipa in skupaj z njimi smo že izbirali bolnike. Obstajajo različni razlogi, zaradi katerih programa še niso pričeli. Toplo upam, da bo v bližnji prihodnosti drugače, saj njihovo pomoč potrebujemo. Zdaj vse bolnike usmerjajo k nam in začela se nam je nabirati čakalna vrsta. To so pa bolniki, ki nujno potrebujejo oskrbo. Bolnik, ki ga boli hrbtenica, lahko morda na zdravljenje še malo počaka, hud srčni bolnik pa mora biti oskrbljen takoj. Če mu pravočasno pomagamo, se mu lahko življenje neverjetno spremeni. Na primer, povsem obnemogel 85 letni bolnik je bil po vstavitvi zaklopke sposoben za daljši sprehod. Za tako velik preskok gre.

PLAYBOY: To metodo ste pri nas uvedli leta 2008?

BUNC: Leta 2008 je ta metoda dozorela za širšo uporabo in bili smo med 38 izbranimi centri na svetu, vključno s študijskimi centri. Izbrali so zgolj najboljše in najbolj izkušene srčne centre, ki smo izvedli že veliko zahtevnih posegov na ožilju srca, sicer vključitev v program centrov za perkutano implantacijo zaklopk sploh ni bila mogoča. Leta 2009 smo naredili prvo implantacijo. Šolanje je bilo pa klasično. Najprej smo šli v Frankfurt v učni center, potem smo šli gledat dva posega v Bruselj. Potem pa je sem prišel proktor, zunanji strokovnjak, učitelj novih metod, a ker smo bili že prej dobro pripravljeni na program, je prišel samo za dve zaklopki in nato smo začeli delati sami. Jaz zdaj recimo proktoriram v 12 centrih tod okrog in navadno je treba opraviti nekaj deset posegov, da postanejo operaterji samostojni.

PLAYBOY: Vi ste pa za to potrebovali samo dva primera?

BUNC: Naredili smo dve takšni in šest teh [pokaže zaklopki na mizi]. Vam bom pokazal, kako izgleda en tak poseg, da si boste malo predstavljali. [pokaže na računalniškem zaslonu] Celotna procedura zdaj traja kakšne pol ure, skupaj s pripravo bolnika pa okrog uro in pol.

PLAYBOY: Celotna operacija!?

BUNC: Ja, izurjen strokovnjak z izurjeno ekipo lahko zdaj naredi tako hitro. Vidite, tukaj je aorta, tukaj pod njo je v steno stisnjena stara zaklopka, nova se usidra vanjo. Nova zaklopka ima lističe in takoj, ko jo razpremo, tlak v žili zapre lističe in zaklopka začne delovati. Razvoj medicinske znanosti se je s tovrstnimi posegi začel na aortni zaklopki, naslednji korak je uporaba tovrstne metode tudi na mitralni zaklopki. Najpogosteje okvarjeni zaklopki sta namreč aortna in mitralna. Mitralna zaklopka je med levim preddvorom in levim prekatom, preprečuje vračanje krvi med srčnim iztisom iz levega prekata v levi preddvor. Aortna zaklopka pa je zaklopka srca, skozi katero srce potisne kri po celotnem telesu [pokaže sliko srca]. Problem mitralne zaklopke je, da navadno pušča, aortna je pa zožena. Imamo pa za letos v načrtu prve vstavitve mitralne zaklopke. Na vsem svetu je bilo do zdaj vstavljenih 47 takšnih, interes srčnih centrov je pa zelo velik, saj tovrstno zdravljenje pomeni enega glavnih izzivov perkutane kardiologije.

PLAYBOY: Kako je torej z dostopnostjo novih tipov mitralnih zaklopk?

BUNC: Ker gre za novo tehnologijo, tovrstne umetne zaklopke niso prosto dobavljive. V Evropi je za program zamenjave konkretne mitralne zaklopke izbranih kakšnih deset vrhunsko usposobljenih centrov, ki od proizvajalca prejmejo omejeno količino zaklopk. Novi postopki vstavitve se izvajajo pod skrbnim nadzorom stroke in proizvajalca, da je zagotovljena varnost bolnikov, kot to velja pri vseh novih metodah zdravljenja.

PLAYBOY: Kdo jih pa izdeluje?

BUNC: Trenutno najnaprednejše in za bolnike najprimernejše zaklopke izdeluje mlado zagonsko podjetje. Tudi v medicini so tovrstna podjetja nosilec razvoja. Uspešne izdelke kmalu vzamejo pod svoje okrilje znani veliki proizvajalci. Glede na dosedanji razvoj stroka ugotavlja, da so te zaklopke daleč najboljša tehnična rešitev. Mi smo se v tok dogajanja vključili že pred tremi leti in dobro smo presodili, saj je bilo tedaj kar nekaj zelo dobrih zaklopk na trgu. Ocenili smo, da je ta zaklopka najboljša in najbolj perspektivna, in izkazalo se je, da je v tem trenutku res tako.

PLAYBOY: Zasledil sem, da imate namen uvajati tudi zdravljenje puščanja zaklopk s posebno tehniko.

BUNC: Da, to je tudi sodobna metoda, ki obeta. Princip je, da okrog zaklopke postaviš poseben obroč, ga zategneš in tako zmanjšaš obseg zaklopke in s tem puščanje. To potrebuje kar veliko bolnikov. Metoda bo potencialno uporabna za zdravljenje puščanja trikuspidalne zaklopke. Veliko ljudi je, ki so sicer zdravi, samo ta zaklopka jim pušča, kar povzroča otečene noge, povečana jetra, okužbe in življenjska doba je bistveno krajša. Pa še ena nova zadeva je, zdravljenje z vstavitvijo posebne opornice v osrednjo veno srčne mišice. Tako lahko olajšamo življenje bolnikom z bolečinami v prsih zaradi prešibke prekrvavitve srčne mišice. Ta žilna opornica je običajna jeklena, vendar ima obliko peščene ure. Ko se opornica vraste, povzroči prerazporeditev krvi po srčni mišici tudi na mesta, ki so sicer slabše prekrvljena. Ta metoda lahko pomeni nadgradnjo zdravljenja pri bolnikih, kjer zdravila ne pomagajo dovolj, klasična operacija pa je preveč tvegana.

PLAYBOY: Na koncu vašega pričanja v parlamentu pred dobrim letom dni je neka poslanka dejala, da si ne predstavlja, »da lahko nekdo opravlja toliko dela, glede na vašo strokovnost, pa še zraven, na koncu koncev, predavate, delite to svoje znanje, ki ga imate, tudi z drugimi«. Podobno čudenje sem zasledil še v nekaj člankih o vas in vašem delu, to, da ste izjemno delovni in disciplinirani, pa so mi ne nazadnje povedali tudi vaši kolegi kardiologi, ko sem se pripravljal na pogovor z vami. Zato sem vas želel že na začetku intervjuja vprašati, koliko ste delali v zadnjih dneh.

BUNC: Delal sem ves konec tedna in tudi včeraj [ponedeljek].

PLAYBOY: Kako pa je bilo med vikendom?

BUNC: Skupaj s sodelavci smo opravili 28 posegov pri koronarnih bolnikih.

PLAYBOY: Oho! Koliko pa ste bili ta konec tedna v bolnišnici?

BUNC: Že v petek sem bil od zjutraj, ko sem najprej vstavil dve perkutani zaklopki, potem sem delal do devetih zvečer. Potem so me s petka na soboto poklicali ob dveh zjutraj, nakar sem šel domov in sem se ob šestih zjutraj spet vrnil in sem bil v bolnišnici do petih popoldne. Nato sem šel domov. S sobote na nedeljo so me najprej klicali ob enih in potem še enkrat ob treh zjutraj. V nedeljo sem delal od osmih zjutraj do pete ure popoldan. Včeraj, v ponedeljek, sem bil pa tukaj 24 ur.

PLAYBOY: Včeraj ste bili v bolnišnici 24 ur!?

BUNC: Najprej sem bil v ambulanti, potem sem bil dežuren.

PLAYBOY: Do kdaj?

BUNC: Ja, do zjutraj. Nato sem se šel domov stuširat in sem prišel nazaj za ta intervju ob 12. uri in bom po njem delal nekje do petih.

PLAYBOY: Pa to je noro!

BUNC: Novinarki z ene od televizij sem predlagal, ko je bila tista gonja zaradi stentov, naj pride sem in bo en vikend z mano ali enim izmed mojih kolegov in bo videla, da si ustvari vtis. »Bomo, bomo ...« Pa jim še ni uspelo priti. No, kondicijo in voljo imam, predvsem pa me vse to veseli in zato to tudi delam. Lahko bi tudi manj delal, a potem bi bolniki v bolnišnici dlje ležali, čakalne vrste pa bi bile še daljše. Interventni kardiologi skupaj s sodelavci čez vikend naredimo ves program, ki ostane od tekočega tedna, pa še vse urgence. Sam sem pred časom opravil kar 32 posegov v enem koncu tedna, sicer pa naredimo v povprečju 24 posegov. Sama številka ne pove dosti, toda če vemo, da povprečni ameriški operater naredi 70 posegov na leto, potem je bolj jasno, koliko jih naredimo tukaj. Lani sem z ekipo naredil 860 posegov v UKC Ljubljana ‒ od tega 82 zaklopk in 450 dilatacij.

PLAYBOY: Uf!

BUNC: To povem, da dobite občutek, da v UKC Ljubljana opravimo veliko število posegov, velikokrat na robu človeških zmogljivosti, ob tem pa dosegamo visoke mednarodne standarde. Mi smo velik center za evropske razmere. Lani smo v dveh katetrskih laboratorijih naredili 5400 kliničnih primerov. S tem, da sta v katetrskem laboratoriju stalno zaposlena samo dva interventna kardiologa, drugi pa delajo še vse preostalo, oddelek, ambulanto, urgentno ambulanto. Makedonski klinični center, ki ga tudi proktoriram in ki je tudi svetovno priznan, ima tri katetrske laboratorije in v njih sedem stalnih zdravnikov, mi enega, lani pa so naredili 5800 primerov.

PLAYBOY: Vi pa z dvema stalnima 5400. Neverjetno!

BUNC: Saj pravim, da se včasih čudiš.

PLAYBOY: Prebral in slišal sem, da redno skrbite za kondicijo. Pa ne, da ste bili danes zjutraj celo še kje na rekreaciji?

BUNC: Ne, danes pa ne, ker sem moral iti ob pol osmih na raport, da sem poročal o dežurstvu, potem sem hitel domov, se vrnil in naredil še en primer, po tem pogovoru pa moram narediti še štiri, ker so težki primeri in bolniki čakajo. Sicer pa imam v neposredni bližini doma in tudi bolnišnice Golovec, grem gor do vrha ali pa tudi do Orl, odvisno od časa. Poleg tega skoraj vsak dan vsaj 30 minut vozim sobno kolo. To je zdaj pozimi zjutraj najlažje. Ob sobotah grem pa včasih teč deset kilometrov. Na teku čez Čatež pa sem uradno tekel 21 kilometrov eno uro in 24 minut, kar je moj osebni rekord.

PLAYBOY: Torej ste res v izvrstni kondiciji, saj greste po najinem pogovoru naredit še štiri posege.

BUNC: Tako je, saj nekateri bolniki čakajo že ves teden. Prej, ko je bil tukaj primarij dr. Zorman, sva si jih razdelila, februarja pa je šel v pokoj in intenzivno učimo nove interventne kardiologe. Pri nas se je zgodila zamenjava generacij. Ko so zgradili Klinični center, so zaposlili cele generacije študentov, takrat leta 1969, 1970. Vmesne generacije pa nimamo. In zdaj je šla večina profesorjev v pokoj. Še prof. dr. Šinkovec, ki je zdaj predstojnik, bo odšel čez nekaj let, potem sem pa jaz skoraj najstarejši, pa bom star 49 let. Za mano je nekaj zdravnikov, starih 46, 47 let, potem imamo vrzel in naslednjo generacijo, staro od 32 do 38 let. In ti se zdaj vsi učijo. Mlajšim kolegom stojimo ob strani, jim pomagamo, svetujemo, da bomo vzgojili dobre operaterje, ki bodo morda nekoč zdravili tudi nas. Kot sem že povedal lani v parlamentu, a naj tukaj ponovim za Playboyeve bralce, se mora zdravnik specialist, ki hoče opravljati tovrstne posege, šolati vrsto let. Najprej je šest let fakultetnega šolanja, sledi šestletna specializacija in zatem subspecializacija, ki zahteva od pet- do desetletno usmerjeno izobraževanje in opravljanje velikega števila posegov, da prideš do ekspertize, da lahko varno opravljaš posege predvsem pri najbolj kompleksnih koronarnih bolnikih. In to šolanje imamo v našem Univerzitetnem kliničnem centru zelo dobro organizirano medgeneracijsko, tako da upamo, da bo tudi v prihodnosti dovolj nadobudnih mladih zdravnikov, ki bodo pripravljeni svojo energijo, deloma pa tudi zdravje usmeriti v razvoj tega področja.

PLAYBOY: A vi imate koga, da vas zamenja, če imate, na primer, slab dan. Da vsaj 'samo' asistirate. A to kdo že zna?

BUNC: Cilj je, da imamo za vsako metodo, ki jo opravljamo, vsaj dva kompetentna operaterja. Določeni posegi pa so zelo specialni in zahtevajo poleg volje še druge kvalitete operaterja. Pa saj ni tako samo v Ljubljani, vsak operativni center ima pač nekoga, ki je v danem trenutku ključen. Recimo, tukaj sem trenutno edini za opravljanje kronične popolnoma zaprte koronarne arterije z zahtevno retrogradno tehniko in tudi v širši geografski regiji ta poseg izvaja le majhno število operaterjev. Obstaja pa operativni standard, ki ga morajo doseči vsi operaterji, ki delajo v univerzitetnem katetrskem laboratoriju. Ustreznih tehnik in strategije dela sistematično učimo vse nove operaterje, tako da bodo vsi usvojili določen nivo. Pri vsakodnevnem delu starejši operaterji delamo z mlajšimi In tako se postopno osamosvojijo. Uvesti skušamo tudi določeno okvirno skupno strategijo dela v katetrskem laboratoriju, da bomo lahko vsi približno enako delali primerljive stvari. In to je kar velik napor, kajti smernice niso čisto jasne, klinično delo pa mora upoštevati številne posebnosti kliničnih primerov ter dovoliti strokovno svobodo operaterja; saj veste, več poti vodi v Rim. Uvedli smo tudi vse moderne metode za fiziološke meritve, kar je trend sodobne obravnave koronarnih bolnikov. Vse več bolnikov bomo lahko obravnavali s sodobnimi pristopi, ob tem pa upoštevali strokovne dogovore. Ob sodobnih spoznanjih skušamo opredeliti bolezenske spremembe koronarnih žil pacientov, ki dejansko potrebujejo zdravljenje. Travmatičnost koronarne preiskave zmanjšujemo tudi z načinom izvajanja preiskav. V preteklosti smo posege izvajali preko arterije v dimljah, zdaj pa domala vse delamo skozi žilo na roki, kar omogoča, da bolniku po posegu ni treba ležati v postelji. Ko smo včasih šli skozi žilo na nogi, so lahko nastale večje podplutbe. Na tistem mestu se lahko nabere več podkožnega maščevja, zato smo včasih težko našli žilo in so bili zato zapleti ter so ljudje morali dlje ostati v bolnišnici. Sam zdaj opravim več kot 90 odstotkov posegov skozi roko, razen pri strukturnih boleznih, drugi operaterji pa se temu približujejo. Dodatni cilj dela v katetrskem laboratoriju je tudi dnevna oskrba bolnikov, ki potrebujejo koronarne preiskave. Dnevna bolnišnica je sodoben način obravnave bolnikov: bolnik bo prišel zjutraj, opravili bomo poseg in čez nekaj ure bo šel domov.

PLAYBOY: Torej brez hospitalizacije. Kolikšna pa je bila prej?

BUNC: Vsaj 24-urna.

PLAYBOY: Kaj pa pri zaklopkah?

BUNC: Po kirurški zamenjavi zaklopke bolniki navdano ostanejo v bolnišnici vsaj teden dni, še zlasti starejši od 80 let. Pri vstavitvi aortne zaklopke skozi dimlje bolniki navadno ostanejo v bolnici od pet do sedem dni, odvisno od klinične ocene, pozneje pa ne potrebujejo dodatne rehabilitacije. Čas bivanja v bolnišnici je možno pri mlajših bolnikih skrajšati.

PLAYBOY: Nekje ste rekli, da pri človeku po očeh prepoznate, koliko ima še volje do življenja.

BUNC: Dejansko je tako. Za nas ni star človek tisti, ki je star 75 let, ampak se zdaj starost začne pri 85 letih in več. Pri teh ljudeh prav vidiš, ko prideš v sobo, koliko so vitalni. Gre za žar v očeh. Poleg tega je kazalnik vitalnosti samostojnost pri dnevnih opravilih, iskrivost v pogovoru. Neka bolnica je bila stara 92 let in je vsak dan rešila dva sudokuja, pa sem timu, v katerem je devet ljudi, predlagal, da bi ji implantirali zaklopko. Pa so rekli, ah, spet pretiravaš. Sem rekel, no, gremo gospo pogledat v sobo. Gospa je dremala. Gospo zbudim in ji med drugim rečem: »Zdaj pa, gospa, imate kvalifikacije! Povejte, kdo je sekretar na ministrstvu za promet!« Buf, ustreli. In sem rekel: »No, vidite, vse ve!« [smeh] In smo ji vstavili zaklopko. Zdaj je stara 96 let. Pred posegom ni mogla prehoditi nekaj metrov, potem pa sva se po hodniku brez težav sprehodila gor in dol.

PLAYBOY: Torej starost res ni ključna.

BUNC: Poznati moramo meje metode in pomembna je življenjska energija. Imamo bolnika, ki je star 75 let in povsem brezvoljen in mu damo zaklopko in je še vedno tak. Posledično bo celoten učinek zdravljenja omejen. So pa ljudje, ki so še celo starejši in še igrajo hokej, golf, tenis, hodijo na izlete, vzgajajo vnuke ... Ta moment je važen, zato gremo bolnika vedno na koncu skupaj pogledat člani konzilija, z njim se pogovorimo. Pri bolnikih, za katere vstavitev zaklopke ni primerna, lahko uporabimo tudi druge metode za izboljšanje kakovosti življenja. Na primer, zaklopko razširimo z balonom, kar lahko izboljša stanje za nekaj mesecev, lahko pa tudi za daljše obdobje. Bolnik se bolje počuti, bolje živi, postopek pa lahko večkrat ponovimo.

PLAYBOY: Kolikšna pa je umrljivost?

BUNC: Tridesetdnevna umrljivost po perkutani vstavitvi aortne zaklopke v UKC Ljubljana je štiriodstotna. Zdaj to velja za prvih 400 bolnikov.

PLAYBOY: Kaj pa pomeni 30-dnevna umrljivost?

BUNC: To je odločilen čas, najpomembnejša doba po posegu, potem pa so še letne statistike. Pri populaciji povprečne starosti 82 let imamo 86-odstotno enoletno preživetje. Ob podatku, da je pričakovana življenjska doba v Sloveniji krajša, gre dejansko ob izboljšanju kakovosti življenja tudi za podaljševanja življenja bolnikov.

PLAYBOY: Kako se pa vi soočate s smrtjo bolnika?

BUNC: Pri zahtevnih posegih, pri katerih je od izida posega odvisna usoda bolnika, je tudi nevarnost zapletov, žal tudi smrtnih izidov. V določenih primerih se dejansko borimo za življenje, bolniki so lahko močno prizadeti zaradi nenadnega srčnega obolenja. Takrat odločajo trenutki, bistvene so pravilne odločitve, hitrost in pravilno izvajanje postopkov. Kljub vsemu pa vedno ne gre vse po željah. Če kot zdravnik nisi sposoben prenesti, da se pri posegu lahko tudi zaplete, da bolnik lahko tudi umre, potem interventna kardiologija ni najboljša izbira. Sam imam konec tedna posege pri več kot dvajsetih bolnikih, med katerimi so številni izrazito življenjsko ogroženi. Ob tem se lahko zgodi tudi tragičen izhod posega. Vseeno moram nadaljevati delo, včasih s še bolj zapletenimi kliničnimi primeri, zdravim pa tudi prijatelje, znance, mlade paciente, ki prihajajo naključno zaradi nenadnih bolezni. V takih trenutkih moram strokovnost potisniti pred čustva in postopke opraviti tehnično brezhibno. Se pravi, moram biti sposoben resetirati samega sebe. To narediš tako, da si strokoven, da veš, kaj delaš, in če se ti zaplete, sam pri sebi narediš analizo in se poskušaš še izboljšati.

PLAYBOY: Večina ljudi bi se pri tem gotovo zlomila. Dovolite, da vas primerjam s košarkarskim šampionom Dragićem, ki da v polni dvorani ljudi, ki skandirajo proti njemu, v ključnem trenutku koš.

BUNC: To je pa dober primer, ker sem mlad igral košarko in sem bil kar perspektiven.

PLAYBOY: Sem slišal, da ste bili v reprezentanci.

BUNC: Da, v kadetski. Bil sem kar opažen. Dobil sem ponudbe Crvene zvezde, Cibone in podobnih. To je bilo v drugem, tretjem letniku srednje šole, tam leta 1986, 1987.

PLAYBOY: V katero srednjo šolo ste pa hodili? Tega podatka nisem nikjer izbrskal.

BUNC: Na novomeško gimnazijo. Imel sem srečo, da so bili profesorji dobri in so nas veliko naučili. Pa imeli smo dobro košarkarsko ekipo in smo vedno premagali novomeški šolski center. Osebnih metov skoraj nisem nikoli zgrešil in odločilno trojko sem praktično vedno zadel.

PLAYBOY: Imam podatek, da ste dali 96 od 100 prostih metov in 87 od 100 trojk.

BUNC: To je bilo povprečje. Sem pa velikokrat proste mete zadel 100-odstotno, 98 od 100 je bilo že slabo. Trojke sem pa redno zadel od 73 do 78 od 100 (na treningu). Je pa bilo pa tako, da sem koš na koncu, ko ga je bilo treba dati, večinoma tudi dal. Ni me bilo strah, to je bil izziv, dokazovanje.

PLAYBOY: Je bil vaš vzornik Dražen Petrović?

BUNC: Res je, tudi on.

PLAYBOY: On je bil blazno predan in popolnoma discipliniran.

BUNC: Da, on je hodil še posebej trenirat. Osnova uspeha je, da moraš vedno, četudi si še tako talentiran, delati nekaj več kot drugi. Zjutraj zgodaj vstajati, trenirati, študirati. Velikokrat se zgodi, da odločajo drobni delci, ali boš šel po poti doseganja cilja ali ne. In tisti, ki so vztrajni, dosežejo nekaj več ... Spomnim se, kaj je bilo zame skoraj odločilno na fakulteti, ko sem delal raziskovalno za prvo Prešernovo nalogo. Zmanjkovalo mi je časa pred oddajo naloge, na koncu sem razmišljal, da ne bi oddal. Pa sem šel k profesorju Kordašu, ki je dejal: »Tudi če boš oddal solato, končati moraš, ker to bo tvoj princip razmišljanja v življenju. Sicer boš vedno pred koncem odnehal.« Nalogo sem oddal. Od takrat vsako stvar dokončam. Potem sem naredil še dve takšni nalogi. Imeti moraš disciplino in pa vizijo, kaj bi rad.

PLAYBOY: Imate sestro dvojčico, kajne?

BUNC: Da, imam. Ona je kemijski tehnolog. Zdaj dela v Belupu, prej je pa delala v Plivi v Ljubljani. Odgovorna je za zdravila brez recepta. V napornem vsakodnevnem življenju ni veliko možnosti za druženje, sva pa povezana na daljavo.

PLAYBOY: Menda pa je na vas bolj vplivala starejša sestra, mag. Violeta Bulc, ki je zdaj evropska komisarka v Bruslju.

BUNC: Saj tako navadno je v družini, da starejši otrok vpliva na mlajše. Igrala je košarko v prvi jugoslovanski ligi, bila je celo v jugoslovanski državni košarkarski kadetski reprezentanci. Bile so evropske kadetske prvakinje in takrat bi morala iti na evropsko prvenstvo, a si je zvila nogo. Tako sem videl, kaj pomeni poškodba pri športu, da čez noč ni nič. Takrat sem bil pred odločitvijo, da bi vsaj prva štiri leta malo profesionalno igral, a je bila prva izbira študij. Med študijem sem imel tako urejeno, da sem do tretjega letnika igral v drugi slovenski ligi, proti ekipam Polzela, Idrija, Šentjur, Laško, Litija. Ob ponedeljkih, četrtkih, petkih sem hodil na treninge v Trebnje, v soboto je bila tekma in po njej žur, v nedeljo pa počitek. Ko sem študiral, pa je bila disciplina, čas, namenjen knjigam.

PLAYBOY: Na podlagi vsega, kar sem prebral o vas in kar sem tudi sicer izvedel, vem, da starejša sestra Violeta vaš profesionalni uspeh razen s svojim zgledom kot sestra ni nič vplivala. Toda ali vam to kdo vendarle očita?

BUNC: Ah, to pogosto slišim. Vendar to lahko pravijo tisti, ki me ne poznajo. Ko mi to kdo reče, odvrnem, da sem nanjo ponosen ter da sva pač brat in sestra, seveda imava določene skupne ideje in razgovore. Mi pa pri mojem delu in karieri ni mogla pomagati, saj ima čisto drugačno življenjsko profesionalno pot.

PLAYBOY: Malo prej ste omenili žure. Ste torej med študijem tudi žurirali?

BUNC: Zelo.

PLAYBOY: Res?

BUNC: Ja, kaj pa! [smeh]

PLAYBOY: Ste bili tudi v nekdanjem razvpitem Pajzlu? BUND: Nisem bil pajzelčan. Zabaval sem se v okviru tega, da sem igral košarko, uh, od sedmega razreda naprej sem hodil po žurih.

PLAYBOY: A harmoniko še igrate?

BUNC: Samo včasih, če se usedeva z očetom.

PLAYBOY: V družini menda vsi pojete.

BUNC: Ja, samo ne ravno vrhunsko. [smeh]

PLAYBOY: Baje poznate tudi bivšo jugoslovansko rokovsko sceno. Kaj ste poslušali?

BUNC: Marsikaj. Srebrna Krila, Prljavo, Bijelo Dugme, Zabranjeno pušenje ... Z znanim srbskim pevcem Cunetom, ki je umrl lani, pa sem na srbskem mednarodnem srečanju na odru zapel Kafu mi, draga, ispeci [gramofonska plošča Predraga Gojkovića Cuneta s to pesmijo je izšla leta 1962 in je dosegla zlato naklado s 50 tisoč prodanimi primerki].

PLAYBOY: Za vsakim uspešnim moškim stoji ljubeča ženska ...

BUNC: To res ni prazna fraza. To drži. Pomembno mi je, da razume, da se moraš v določenem trenutku povsem posvetiti karieri, če hočeš uspeti ali pa izpolniti svoje obveznosti. Rezultate mojega dela tako po obsegu in vsebini deloma 'plačuje' tudi moja družina. Gre za veliko odrekanja, prilagajanja, uničenih počitnic, neprespanih noči …

PLAYBOY: Na uho mi je prišla anekdota z enega od mednarodnih medicinskih kongresov. Zvečer je bila večerja in spat se je šlo pozno, okrog druge ure, zjutraj pa so vaši kolegi rekli, gremo k Buncu potrkat na vrata sobe, ali je že vstal ‒ vi pa odprete vrata oblečeni, zgodaj zjutraj ste bili že na teku in na tleh ste imeli več člankov in še svojega ste napisali.

BUNC: [smeh] Tistega sem pa res čez noč končal, ker se je mudilo. Najprej sem se zabaval s kolegi in nato sem šel pisat prispevek. Z oddajo prispevkov se velikokrat mudi. Prav zdaj imamo spet takšne razmere. V zadnjem mesecu so nam v pomembnih tujih revijah objavili štiri članke. Imam številne zagnane sodelavce, ki si želijo napredovati, strokovno nadgraditi. Dodatno smo organizirali zbiranje podatkov o našem delu in rezultatih, v pripravi so številni prispevki. In tako računam, da bomo imeli na naslednjem evropskem interventnem kongresu več kot pet prispevkov. Iz prispevkov pa navadno sledijo članki.

PLAYBOY: Kolikor vem, ste bili znanstvenik že na samem začetku študija. V tretjem letniku študija ste začeli delati kot raziskovalec na Inštitutu za patofiziologijo.

BUNC: Že v prvem letniku sva pa s kolegom prof. dr. Podbregarjem, ki je trenutno vodilni slovenski intenzivist, začela delati na Institutu Jožef Stefan in na Inštitutu za biologijo celice Medicinske fakultete v Ljubljani. Tam sva delala prvo nalogo. Takrat je bilo kar zanimivo liposome uporabljati za kožne kreme. Hotela sva pogledati, koliko vsebine iz kreme dejansko pride v celice. Učinke sva preučevala na govejih levkocitih, jih zlivala skupaj z liposomi in z metodami paramagnetne resonance merila, koliko se zlijejo skupaj. Pokazala sva, da je fuzija samo enoodstotna. Se pravi, da pri tisti kremi, ki ima liposome, ne gre skoraj nič v celice. To je bila prva takšna naloga. Potem sem šel pa na Inštitut za patološko fiziologijo. Tam je bilo veliko število akademikov in vsak je imel kak izziv, veliko so publicirali, delali poskuse. Tam sem začel sodelovati kot demonstrator s profesorjem Kordešem, ki je akademik. Nato sem slučajno srečal profesorja dr. Šuputa, ki je bil do nedavna osem let dekan medicinske fakultete, in se je začelo. No, po študiju medicine sem pri 29 letih najprej doktoriral na Inštitutu za patofiziologijo in tam pozneje postal izredni profesor. Pozneje sem se na povabilo prof. dr. Kocijančičeve usmeril tudi v interno medicino in tako sem dvojni profesor. [smeh]

PLAYBOY: Ste zdaj za obe področji redni profesor?

BUNC: Ne, redni profesor sem za interno medicino in izredni za patološko fiziologijo. Dvojna habilitacija je zahtevna. Obe habilitaciji sta povsem ločeni, kot da ju prijavljata dva človeka. Objave lahko unovčiš le enkrat. Enako je z mentorstvom. To je po svoje malo nesmiselno, še posebej pri vsaj deloma sorodnih področjih znanj. Ampak dobro, to so zahtevali, pa sem kljub temu dosegel pogoje. [smeh]

PLAYBOY: Ali je telesna pripravljenost povezana tudi s številom vaših posegov?

BUNC: Gotovo je. To zlasti pride do izraza v primeru več zaporednih posegov ali pa pri zahtevnih dolgotrajnih posegih, ko sta stopnja koncentracije in vztrajnost pomembni komponenti uspeha in varnosti za bolnike.

PLAYBOY: Prebral sem, da ste se ene izmed novih metod naučili v univerzitetnem centru Hamburg-Eppendorf, ki je v Nemčiji med petimi najpomembnejšimi centri za zdravljenje strukturnih bolezni srca, ter da ste bili tudi v Frankfurtu pri prof. Sievertu, ki je bil leta 2012 najboljši interventni kardiolog na svetu. Bili pa ste tudi v ZDA v Texas Heart Institutu (THI) v Houstonu, kjer je delal tudi dr. Igor Gregorič, ki je zdaj predstojnik kirurškega oddelka centra za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital v Houstonu. Ste z njim kaj v stiku?

BUNC: Nekajkrat sem šel v Houston, ko je bil tam še dr. Radovančić, in pa na izobraževanje prof. dr. Vrtovca, ki je vodilni svetovni strokovnjak na področju zdravljenja napredovalega srčnega popuščanja, s katerim sva nekaj let skupaj delovala pri programu transplantacij srca. S prof. dr. Gregoričem sva občasno v kontaktu. Na prošnjo Medicinske fakultete v Ljubljani mi je napisal strokovno oceno mojega dela in objav, ki je potrebna kot del postopka za naziv redni profesor. Ko sem to mnenje pokazal svojemu stricu prof. dr. Mirku Buncu, ki je na Harvardu predaval vzhodnoevropsko ekonomijo, je rekel: »To si spravi, česa takšnega v življenju ne boš zlepa več dobil.« Tako pozitivna in spoštljiva je bila ocena strokovnjaka, ki se vse življenje prebija v neizprosnem sistemu zdravstva v ZDA.

PLAYBOY: V Sobotni prilogi Dela je bil konec lanskega decembra objavljen članek o treh najboljših diplomantih ljubljanske medicinske fakultete v letih 2014, 2015 in 2016 in Jurij Hanžel, najboljši diplomat medicinske fakultete leta 2015, je bil v Houstonu pri profesorju Gregoriču in je dejal, da je »tam medicina enaka kot pri nas, da znajo v Sloveniji kirurgi narediti skoraj vse, kar znajo tam«.

BUNC: Določene stvari še bolje. A če to jaz rečem, bodo rekli, da se hvalimo. Ponovno poudarjam, v UKC Ljubljana operaterji opravljamo veliko število posegov in smo posledično dobro trenirani. Zaradi dobrih referenc smo priljubljen center za izobraževanje domačih in tujih strokovnjakov. Naj dam nekaj za primer. Olaf Franzen je bil pred petimi leti evropska super zvezda metode vstavitve MitralClipa. On je uvedel to metodo v Evropo, vsi smo ga poznali, on je na kongresih delal primere z neposrednim prenosom. No, ko sem ga gledal, sem si rekel, o, ko bi tudi jaz dosegel ta nivo ... Pa se to včasih obrne. Na enem izmed kongresov sva se zapletla v razgovor. Povabil sem ga na strokovno srečanje v Slovenijo, iz česar se je razvilo sodelovanje in prijateljstvo. Sedaj sodeluje pri našem programu MClip, on pa se pri nas uči tehnik kompleksnih koronarnih posegov in je navdušen.

PLAYBOY: Pri stentih oziroma žilnih opornicah ne moreva mimo te afere, v katero ste padli, ker ste bili član razpisne komisije za javno naročanje leta 2012.

BUNC: Poglejte, te žilne opornice, če vam tako povem, so pač politično blago in pa želja posameznikov, ki so tukaj zraven asistirali, po strokovni eliminaciji določenih ljudi, med njimi tudi mene. V zadnji razpis za žilne opornice sem bil ponovno vključen na zahtevo vodstva UKC Ljubljana, ker delam strokovno in pošteno. Mi smo zdaj naredili tako, da smo dobili pet odličnih žilnih opornic po sorazmerno ugodnih cenah. To bo Univerzitetni klinični center Ljubljana stalo približno 800 tisoč evrov. Za občutek, o kakšnem denarju se pogovarjamo. Proračun UKC Ljubljana je v letu 2017 znašal več kot 500 milijonov evrov. K temu bi še dodal, da sem zdravil precej pomembnih ljudi iz ene in druge politične opcije. In ko sem se pošalil, katero žilno opornico naj jim dam, ni še nobeden od njih rekel, naj mu dam slabo, najcenejšo opornico. In sem rekel: »No, za koga so pa poceni žilne opornice?« Pa so bili vsi tiho. Zato smo v UKC Ljubljana naredili tako, da bo za vse paciente dobro, kupili smo boljše, sodobnejše materiale.

PLAYBOY: Kako pa ste ob vsem svojem delu zdržali pritisk ob aferi z žilnimi opornicami?

BUNC: V vsej tej zgodbi sem vedel, kakšno je ozadje in da imam sam pred sabo čisto vest, saj delam strokovno, dobro in pošteno, v dobro bolnikov. Tako sem dejansko samo še več delal in o tem sploh nisem več razmišljal.

PLAYBOY: Pa vas je kdaj zamikalo, da bi šli drugam? Ste prejeli kakšno ponudbo iz tujine?

BUNC: Takšne ponudbe stalno prihajajo. Imam denimo možnost, da bi šel delat v Arabske emirate za zelo visoko plačo. Vendar, koliko denarja pa potrebuješ v življenju? Iz slovenskega okolja ne bi šel trenutno nikamor. Tukaj bi rad skupaj s sodelavci ustvaril razmere za delo, da se bomo lahko razvijali, strokovno napredovali, ustvarili priznan mednarodni center. In zdaj smo na zelo dobri poti.

PLAYBOY: Ali je bilo kaj resnice v tem, ko so Finance 20. julija lani pisale, da sta zagrozila z odstopom s položaja predstojnik kliničnega oddelka za kardiologijo prof. dr. Matjaž Šinkovec in vi kot vodja katetrskega laboratorija?

BUNC: To je bila pa situacija, ki je bila dejansko že alarmantna. Imeli smo stare aparature, ki so se kvarile celo med posegi pri bolnikih. Tega nismo mogli dopustiti. Zato sva rekla, midva odstopava in dajte druge ljudi, če bodo lahko kaj spremenili. Potem pa najin odstop ni bil potreben, saj so se stvari začele hitro premikati in smo v enem mesecu dobili nov katetrski laboratorij. Imamo pa že odobrena sredstva tudi za tretjo dvorano, ki bo hibridna.

PLAYBOY: Kaj pomeni hibridna?

BUNC: To pomeni, da lahko izvajamo v dobro opremljeni dvorani zahtevne kirurške in perkutane posege. To pomeni, da ima dvorana vso sterilnost, zunajtelesni obtok, vse napeljave s kisikom in drugo potrebno opremo. V njej kirurg enako operira kot v kirurški dvorani. Tudi v primeru nekirurškega posega se lahko poseg spremeni v kirurškega, če je to potrebno. Eno tako dvorano že imamo na Kliničnem inštitutu za radiologijo, ki ga vodi doc. dr. Kuhelj, kjer imamo možnost enkrat na teden izvajati kompleksnejše posege.

PLAYBOY: Zanima me tudi vaše mnenje o razmerah za delo v osnovnem zdravstvu. Na primer, Maja Logar, najboljša diplomatka medicinske fakultete leta 2014, ki dela v ambulanti družinske medicine v kranjskem zdravstvenem domu, je v že omenjenem članku o najboljših študentih medicine dejala, da si želi biti družinska zdravnica in delati v urejenih razmerah, a si razmer, kot so v družinski medicini, ni mogla predstavljati ter da bo, če se ne bo nič spremenilo in bo začutila, da je preobremenjena, zapustila zdravniški poklic.

BUNC: To je splošen problem v zdravstvu. Po eni strani se zelo poudarjajo pravice bolnikov, ki so legitimne. Plačujejo in si s tem zagotavljajo javno obljubljene pravice. Uresničevanje pravic pa je omejeno s prostorskimi in človeškimi kapacitetami zdravstva in finančnimi zmožnostmi. Več kot krivično pa je, da je glavni krivec za vse razmere v zdravstvu zdravnik, ki je le izvajalec v zdravstvenem sistemu, slednji pa je odgovornost zdravstvene politike, na katero zdravniki nimamo vpliva. Zaradi več let trajajočega političnega poudarjanja slabosti v zdravstvu pacient vsako neprijetnost pripisujejo neurejenim razmeram in nam, ki delamo v zdravstvu. Tako ni čudno, da bolnik v nekem trenutku reče ali pa si misli: zdravnik, 'ti si len, ti si korumpiran, ti kradeš'. To politično izmišljotino bolniki in državljani poslušajo že leta in očitno se je prijelo. V resnici pa je zgodba drugačna in smo zaposleni zdravstvu pogosto edini zagovorniki bolnikov in v danih okoliščinah zagotavljamo najboljše možno zdravstvo. Poglejmo samo kardiologijo. Leta 2017 je bila slovenska kardiologija po indeksu Euro Heart peta v Evropi, celotna slovenska medicina pa 24. Interventna kardiologija pa je bila po ekonomski učinkovitosti skupaj s švedsko na prvem mestu, pri tem so upoštevali 30 parametrov, zdravstvenih kazalnikov. In s kako malo zdravniki vse to naredimo! Bil sem v državni bolnišnici v Eppendorfu, ki je državna bolnišnica in po številu zdravljenih bolnikov in vsebinah primerljiva z UKC Ljubljana. Nas je na kardiološkem oddelku trenutno zaposlenih 30, največ nas je bilo 33, koliko jih je pa tam? 106. Zdravnikov. Mi bi bili zelo zadovoljni, če bi nas bilo vsaj 55. Tega standarda pri nas verjetno nikoli ne bomo dosegli. Kardiološki oddelek ima odobrene zdravnike, pa jih ni. Ni jih na trgu, ne moremo jih dobiti.

PLAYBOY: So tudi vas poklicali, da gasite požar na otroški srčni kirurgiji?

BUNC: Ne, tukaj nismo bili vključeni, to je izjemno specifično. Otroška kirurgija je izjemno zahtevna. Pri bolnih otrocih po eni strani vsakdo pričakuje, da bo šlo vse najboljše, če pa ne gre ... in ne gre vedno. Zdaj so ustvarili take razmere, da je, če gre kaj narobe, vse razumljeno kot napaka zdravstvenega osebja. In takih razmer ni mogoče prenašati. Zato zdravniki odhajajo.

PLAYBOY: Slišal sem za primer, da je otroški srčni kirurg pred nekaj leti sredi operacije zaradi izčrpanosti jokal.

BUNC: Ja, saj. Kardiokirugi so neverjetno obremenjeni. Koliko jih je? Še osem ali devet. Mladi so cele vikende tukaj in so čisto iztrošeni. Hitreje se starajo in trošijo. Ko bodo ti onemogli, kdo bo delal? Takrat, ko je bil Zujf, niso dovoljevali zaposlovanja in so enako omejevali, ali boš zaposlil enega v knjižnici ali boš zamenjal medicinsko sestro ali pa zdravnika, ko bo šel v pokoj. In to se nam zdaj vsem pozna, obsega dela ne moremo več obvladovati. Dejstvo pa je, da je predvsem mariborsko območje kadrovsko zelo podhranjeno, ker je tam Avstrija blizu in hodi zdravstveno osebje tja delat v veliko boljše razmere in za boljše plačilo. Zdaj imamo v primerjavi z Avstrijci po nekaterih ocenah v zdravstvenem sistemu približno 1200 zdravnikov premalo. Toliko jih manjka v sistemu, da bi lahko imeli enak številčni standard, kot ga imajo Avstrijci. To je kar veliko, kajne?

PLAYBOY: V kakšnem stanju je torej naš zdravstveni sistem?

BUNC: Podrobnega finančnega vpogleda vanj nimam. Na primer, ko govorijo o izgubah v zdravstvu, rečejo, da ima UKC Ljubljana 24 milijonov evrov izgube. Lani je imel proračun več kot 500 milijonov. Ta zguba torej predstavlja polmesečno tekoče poslovanje. Ne vem, ali je to resna izguba. Ker če bi gledali druge sisteme, poglejmo recimo državne banke, številke in posledice niso niti približno primerljive.

PLAYBOY: Ravno minulo soboto je Sobotna priloga objavila članek predsednice zdravstvene zbornice Čebaškove, ki je zapisala, da ima v Avstriji primerljiva klinika vsako leto tudi zgubo, a je tam politiki normalno, da se to pokrije, zato ker politika tako izpolnjuje naloge in dolžnosti do svojih ljudi.

BUNC: Poglejmo ljubljanski UKC, ki je pri nas v zelo specifičnem položaju. Vse slovenske bolnišnice si lahko privoščijo skleniti, da so letni plan izpolnile in da ne bodo več delale, nato pa paciente vozijo v Ljubljano, kjer moramo sprejeti vse. Pa če to imamo v programu ali ne. In tisti viški, ki se ne naredijo drugod, tukaj pa niso plačani, se prelivajo v neposredno izgubo za ljubljanski UKC. Tako mislim.

PLAYBOY: Kaj bi morali narediti za zdravstveno reformo, da bi bila dobro zastavljena in da bi uspela?

BUNC: Za to potrebujemo finančno transparentnost in vključiti bi morali motivacijski dejavnik, kjer bi bila ustrezna stratifikacija zaposlenih po obsegu in kakovosti dela. Če bi bilo tako, bi se potrudili tudi tisti, ki morda zdaj niso tako obremenjeni.

PLAYBOY: Nova strokovna direktorica UKC Ljubljana prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar je dejala, da zdravnikov primanjkuje povsod, naši zdravniki so cenjeni, ponudbe prihajajo, veliko mladih si pa vseeno želi priti v UKC.

BUNC: To je tako, kot če pogledamo Union Olimpijo, ko je bila evroligaš. Plače so bile nizke, vendar je športnik, ki se je tam izkazal, lahko dobro napredoval. Veliko jih je šlo v NBA in drugam. Tudi zdravniki vedo, da se v UKC Ljubljana lahko razvijejo, se veliko naučijo in napredujejo, postanejo vrhunski strokovnjaki. UKC je še vedno mednarodna referenca. Mladi zdravniki radi pridejo, žal pa tudi gredo. Kar seveda ni težava samo pri nas. Zadnjič sem bil v državni bolnišnici La Sapienza v Rimu, ki je približno takšna kot ljubljanski UKC in kjer imajo tudi težave s kadri. Kot sem že dejal, vzgojiti enega specialista, recimo na področju interventne kardiologije, da postane res vrhunski operater, traja deset let garanja. In potem je žalostno, da se nihče ne vznemirja, če odide vrhunski zdravnik. Če bi jaz rekel, da grem stran, se prav tako ne bi prav dosti vznemirjali.

PLAYBOY: Zakaj ne?

BUNC: Nekateri bi bili veseli in bi rekli, naj kar gre, saj ni edini, ki kaj zna. Tako nekateri vidijo prizadevanje posameznika, da bi dosegel nekaj več, zunaj utečenih okvirov. K sreči tak odnos ni prevladujoč, vendar sem omenjene besede sem že večkrat slišal in to v času, ko sem bil prepričan, da dobro delam in da so bolniki zadovoljni. Naše delo kot odlično ocenjujejo tudi tujci, ki prihajajo k nam. Doma pa smo drug z drugim neprizanesljivi.

PLAYBOY: Kaj imate pa sicer radi od življenjskih zadovoljstev v prostem času? Menda ste gurman.

BUNC: S kolegi grem rad na degustacijo vin, na dobro hrano. Med drugim smo bili tudi v Bordeauxu. Enkrat na leto naredimo kombinacijo ogleda vrhunske nogometne tekme in degustacijskega ogleda.

PLAYBOY: Katere vino vam je najbolj všeč?

BUNC: Kot Dolenjcu mi je všeč modra frankinja. Če je dobra, mi je primerljiva z refoškom. Moram pa povedati, da se slovenska vina, na primer Simčičeva, Kristančičeva, vina Valterja Sirka, za moj okus lahko povsem kosajo z vsemi tistimi dragimi vini po nekajkrat višji ceni. Kot klasično vino pa imam najraje cabernet sauvignon. Bela vina mi niso tako blizu. Cviček mi je pa fajn kot Dolenjcu, če imamo kakšen žur. Imeli smo celo svojega domačega vse do lanskega leta, ko ga je oče, navdušen vinogradnik, Primorec, še lahko delal.

PLAYBOY: Kako pa konjak in viski vplivata na krvožilni sistem?

BUNC: Dobro, sproščujoče. [smeh]

PLAYBOY: Za Playboy vas moram nujno vprašati, kako je s spolno aktivnostjo in srcem. Kakšna je to obremenitev za srce, koliko se priporoča?

BUNC: Odvisno od tega, kako jo človek jemlje. [smeh] Koliko čustveno in koliko fizično. To je zelo različno, vendar je, dokler smo zdravi, to zelo dobra kardio vadba, ki nam je vsem v veselje. Je pa hkrati obremenitev za kardiovaskularni sistem in srčni bolniki morajo biti previdni. Sploh z dodatki, z raznimi 'viagrami'. Stranski učinek zdravila, ki povzroča tudi erekcijo, ima lahko negativen učinek na srce.

PLAYBOY: Ta intervju bo izšel dva dneva po vašem 49. rojstnem dnevu. Kaj bi si letos zaželeli za rojstnodnevno darilo?

BUNC: Želim si zdravja, notranjega miru in da bo moja družina srečna. Želel bi še naprej ustvarjalno in mirno delati tisto, kar me veseli. Pomembno pa je tudi, da si znamo vzeti čas za drobne stvari in radosti ter seveda za prijatelje.

TEKST Borut Omerzel 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri