Playboyev intervju: Novak Đoković

  • 10.03.2019

Z Novakom Đokovićem, ki je na začetku novembra 2018 po izjemni sezoni spet postal številka ena svetovnega tenisa, smo v sijočem cestnem terencu drveli po pariških ulicah. Med vožnjo nam je dejal: »Po operaciji komolca sem jokal. Vsakič, ko sem pomislil na to, kaj sem naredil, sem se počutil, da sem se izneveril samemu sebi.«

(Foto: Profimedia)

To je presenetljivo priznanje ranljivosti enega najbolj neizprosnih profesionalnih športnikov. Najbolj neizprosnih predvsem do sebe, seveda. A Đokovića poznamo tako kot divjega bika, ki po pomembni zmagi na kose raztrga svojo srajco, kot tudi kot rahločutnega človeka, ki prisega na meditacijo. Zato se lahko kdaj vprašaš, ali celo on sam ve, kateri njegov jaz se bo prebudil naslednjega dne.

V pogovoru nismo mogli, tako kot ne drugi v številnih pogovorih s srbskim asom, mimo njegove rezultatske suše v minulih dveh letih, saj je poprej pobiral trofeje kot za stavo, dolgo obdobje brez večjega športnega uspeha pa je bilo težko za vse, zlasti za samega Đokovića.

Rezultatska suša se je začela poleti 2016 in se končala šele julija 2018 z zmago na Wimbledonu. V frustrirajočem obdobju je njegovo zmagovalno povprečje padlo z okrog 90 na povprečnih 76 odstotkov. V iskanju rešitev je odpustil vse svoje trenerje, tudi dolgoletnega mentorja Mariana Vajdo. Pojavile so se govorice o napetostih v njegovem zakonu in priznal je, da so »zasebne zadeve« vplivale na njegov padec.

PLAYBOY: Očitno se je vaša vrnitev na svetovni prestol začela po operaciji komolca, potem ko ste po porazu v osmini finala OP Avstralije sporočili, da se znova umikate s teniških igrišč zaradi težav s komolcem. Kako to, da ste se odločili za ta poseg?

ĐOKOVIĆ: Po pravici povedano, želel sem se izogniti temu, da bi prišel na tisto mizo, saj ne maram ne operacij ne zdravil.

[Vemo, da ima Đoković nekonvencionalen pogled na medicino. Leta 2010 so mu glutensko intoleranco diagnosticirali s kineziologijo, vedo, ki se ukvarja s proučevanjem gibanja človeškega telesa ‒ pri testiranju svoje reakcije na gluten je Đoković v roki držal kos kruha in nutricionist je njegovo roko potegnil navzdol. Karkoli že poteče na to konvencionalna medicina, na koncu se je izkazalo, da je Novak res alergičen. Nato je na novem valu energije brezglutenski Đoković konec te sezone visoko v zrak dvignil Davisov pokal in zatem leta 2011 zmagal na treh velikih turnirjih za grand slam.]

PLAYBOY: A vendarle je bila operacija očitno nujna.

ĐOKOVIĆ: Trudim se biti naraven, kolikor je le mogoče, in verjamem, da imajo naša telesa samoobnovitveni mehanizem. Nikoli več nočem priti v položaj, da bom moral še na kakšno operacijo. Toda tokrat sem to moral narediti. Nisem bil pripravljen čakati nadaljnjih šest, 12 ali še več mesecev. Moral sem se vrniti na igrišče in to je bil kompromis.

PLAYBOY: Kako ste se počutili?

ĐOKOVIĆ: Bil sem poln mešanih občutkov. Dvomil sem. Malce me je bilo tudi strah, ali bom povsem okreval in prišel v staro formo. Kajti nikoli ne veš, kako se bo tvoje telo odzvalo na zelo agresiven medicinski poseg.

PLAYBOY: Toda odlično seje izteklo.

ĐOKOVIĆ: Da, na mojo srečo je bila operacija uspešna, bila je zelo dobro opravljena. Toda pozneje sem občutil krivdo še mesec ali dva ‒ skozi marec in april.

PLAYBOY: Toda v teh okoliščinah bi lahko pričakovali, da se boste po operaciji vrnili z olajšanjem na obrazu ‒ ne nazadnje je takšno olajšanje letos občutil Andy Murray po operaciji kolka.

ĐOKOVIĆ: Pri meni je bila prevladujoč občutek krivda, nato pa je nastopil trenutek, ko sem si rekel: »V redu, samo sprejeti moraš, da je, kar je, ne moreš zavrteti časa nazaj in karkoli spremeniti.« Lahko sem izbral med hvaležnostjo in obžalovanjem, a nisem želel biti ujet v tem čustvu.

[Spomnimo, v letu 2016 se je Đoković zelo zbližal s Pepetom Imazom, nekdanjim profesionalnim igralcem, 150. na svetovni jakostni letvici, in njegov vpliv ni povsem jasen, saj Imaz ni samo teniški trener, ampak tudi new-age guru, ki verjame v dolge objeme in striktno vegansko prehrano, in v letu 2017 smo Đokovića videli čezmerno suhega. Eden od prvih Vajdovih navodil, ko se je aprila 2018 vrnil v Novakov tabor, je bilo, naj njegov varovanec konča sodelovanje z Imazom in začne jesti vsaj ribe.]

PLAYBOY: Zdi se, kakor ste imeli v obdobju padca vaše forme na stežaj odprta trenerska vrata, ki so bila zelo pretočna, saj sta skozi njih poleg Imaza šla tudi trenersko začetniška Andre Agassi, sicer teniška super zvezda, in Čeh Radek Štepanek, mojster za dvojice.

ĐOKOVIĆ: Za nazaj je sicer lahko biti pameten, a zdaj, ko lahko pogledam v preteklost, lahko priznam določeno nesmiselnost teh sodelovanj. Duševno nisem bil povsem stabilen.

PLAYBOY: A tokrat vas očitno ni zaustavil gluten?

ĐOKOVIĆ: Ne, samo izčrpanost. Potem ko sem zmagal Roland Garros [5. junija 2016], sem čustveno zgorel. Bil sem presenečen. Menil sem, da se mi to ne more nikoli zgoditi, saj nisem imel nikoli težav s samomotivacijo, nikoli se nisem moral priganjati.

PLAYBOY: Za kaj pa je šlo?

ĐOKOVIĆ: Razlika je bila med igranjem in tekmovanjem. Zgodilo se je, da sem se, ko sem se moral meriti na igrišču in potovati na tekmovanja, začel počutiti prazen. Prvič v moji karieri sem se spopadal s tem, da sem moral biti tam. Čutil sem: »Kaj počnem?« In potreben je bil čas, da sem vse uravnovesil, da sem se popolnoma zbral.

PLAYBOY: Pa še poškodba za povrhu!

ĐOKOVIĆ: Da, poleg vsega tega je prišla še poškodba in vse je eskaliralo ravno v času, ko sem osvojil Roland Garros, v času torek, ko sem bil v določenem čustvenem neravnovesju. Leto dni sem bil na zdravilih, skušal sem igrati s pomočjo protivnetnih medikamentov.

PLAYBOY: Torej ste potrebovali počitek.

ĐOKOVIĆ: Da, toda nisem ga potreboval samo zaradi poškodbe, moral sem se ponovno napolniti tudi mentalno, čustveno. Preprosto sem čutil, da sem igral tako zelo dolgo in sem potreboval nekaj takšnega, poškodba pa je bila samo opravičilo, da sem bil lahko malce odsoten s tekmovanj.

PLAYBOY: Nato pa ste, kot je bilo že rečeno, odšli na operacijo.

ĐOKOVIĆ: Poseg je sledil po večmesečnih konzultacijah s šestimi ali sedmimi ortopedskimi kirurgi.

PLAYBOY: No, poleg operacije, ki je bila prelomnica v minuli tekmovali sezoni in morda celo za vašo kariero, lahko rečemo, da je bil enako pomemben vaš poznopomladanski telefonski klic Vajdi, saj je zaznamoval vašo pooperativno introspekcijo.

ĐOKOVIĆ: Drži, takrat sem bil brez prave orientacije. Menim, da sem bil na turnirjih v Indian Wellsu in Miamiju [velika ameriška teniška turnirja v marcu] mentalno na dnu. Na igrišču sem se počutil resnično nemočno. Nič me ni bolelo, toda preprosto nisem mogel igrati. Počutim sem se ogroženo, moj občutek za servis se je spreminjal iz tedna v teden in takrat sem dejansko razumel, skozi kaj gredo drugi igralci, kadar so resneje poškodovani.

PLAYBOY: Takrat ste se odločili …

ĐOKOVIĆ: … takrat sem se povsem razočaran odločil obnoviti ves moj pristop k igranju. Mislil sem, da moram morda drugače postaviti prioritete, igrati na določenih turnirjih in določenih podlagah, na katerih se počutim bolj gotovo, in se ne držati istega urnika kot vso minulo desetletje.

[Nato mu je Vajda kot kakšen Buda pridigal o vztrajnosti in potrpežljivosti ‒ o vrlinah, s katerima je Đoković izgubil v svojih dneh slave, in oblaki so se začeli razgrinjati. Resda je sredi aprila v Monte Carlu omagal že v šestnajstimi tekmovanja, a je v prvem kolu s samo eno izgubljeno igro zmlel sonarodnjaka Dušana Lajovica, in resda je v četrtfinalu kot 22. igralec na svetovni lestvici končal Roland Garros z izbruhom jeze v boju proti Marcu Cecchinatu, ki je bil na lestvici ATP na 72. Mestu, in resda je Nole, 12-kratni zmagovalec grand slamov, po tem senzacionalnem porazu razočaran dejal: »Ne vem, ali bom igral na travi. Ta trenutek sploh ne želim govoriti o tenisu,« ter celo namignil, da ga mogoče ne bo v Wimbledonu, toda lahko smo videli, da je v njem spet zagorel ogenj. Do Wimbledona je njegov igralski stroj že začel brneti kot pri vintidž jaguarju ‒ od Wimbledona do konca sezone izgubil samo tri obračune! 

Dvodnevni peturni wimbledonski polfinale proti Rafaelu Nadalu je bil klasičen teniški spopad, morda je šlo celo za najboljšo ali pa morda najlepšo teniško poslastico v petih nizih. Novak je Nadala premagal in naslednji dan po zmagi nad Kevinom Andersonom še četrtič dvignil wimbledonski zmagovalni pokal, po letih 2011, 2014 in 2015. S tem je bil spet vzpostavljen pravičen red tega teniškega desetletja. Spomnimo, da je Đoković od leta 2010 na sezono v povprečju osvojil en in pol grand slam. Zatem je na začetku septembra 2018 s tretjo zmago na odprtem prvenstvu ZDA osvojil svojo 14. lovoriko na turnirjih za grand slam, nato zmagal na turnirjih serije masters v ameriškem Cincinnatiju, s čimer je postal prvi teniški igralec z zmago na vsakem izmed devetih turnirjev serije 1000, ter kitajskem Šanghaju ter 3. novembra 2018 v drugem polfinalu mastersa v Parizu v titanskem obračunu premagal Rogerja Federerja. V finalu je sicer izgubil proti mlademu Rusu Karenu Hačanovu, ki je tako končal serijo 22 zaporednih zmag Srba, toda v ponedeljek, 5. novembra 2018, se je po dveh letih spet vrnil na vrh teniške lestvice ATP, kjer je na vrhu lestvice ATP zamenjal Rafaela Nadala.

Do prvega grand slama sezone prihodnje leto v Avstraliji bo tako varno prezimil na prvem mestu (9045 točk) pred Rafaelom Nadalom na drugem mestu (7480 točk) in Rogerjem Federejem na tretjem mestu (6420 točk). Statistika nam pove, da je storil nekaj edinstvenega. Nihče se začetku dobe modernega tenisa, ki ji pravimo odprta era (angl. open era of tennis) in po uvedbi lestvice ATP leta 1973 ni v isti sezoni povzpel zunaj dvajseterice na prvo mesto. Đoković je uprizoril zgodovinsko vrnitev in je prvi teniški igralec po Maratu Safinu, ki se je na vrh teniške lestvice povzpel po tem, ko je bil v isti sezoni uvrščen zunaj najboljše dvajseterice; Rus se je pred 18 leti na vrh prebil z 38. mesta. Đoković je petič sezono končal na prvem mestu lestvice ATP, kar je v preteklosti uspelo le še Američanoma Jimmyju Connorsu in Petu Samprasu ter Švicarju Rogerju Federerju.

Še enkrat poudarimo, da je Đoković sezono začel šele na 12. mestu in konec maja nazadoval celo na 22. mesto ter se nato v štirih mesecih in pol povzpel na 1. mesto na lestvici ATP ‒ v drugi polovici sezone je osvojil 7990 od možnih 10.000 točk. Dodajmo še to, da je Đoković na začetku novembra od združenja poklicnih teniških igralcev ATP prejel nagrado za povratnika leta, njegov slovaški trener Marijan Vajda pa nagrado za najboljšega trenerja v tej sezoni.]

ĐOKOVIĆ: Če povzamem, je bilo to leto polno preobratov in zame se je res odlično končalo. Naučil sem se, da je zelo pomembno, kdo ti svetuje, s kom se obdaš. In druga lekcija je, da ne verjamem več, da po tem, ko dosežeš svojo cono udobja, v njej lahko ostaneš en sam dan. Ko se naslednjega dne zbudiš, se lahko soočiš s kakšnimi težavami ‒ umskimi, fizičnimi in čustvenimi, ki jih včeraj nisi imel. Tako pač poteka življenje. Naj dam en primer. Nisem bil v stanju igrati, razen če sem vzel tableto, kar je kratkoročno hitro pomagalo, toda dolgoročno s tem škoduješ svojemu zdravju in dobremu počutju. To sem počel eno leto. Veliko športnikov to dejansko počne vse svoje življenje. Če bom še kdaj prišel v takšno situacijo, se bom z njo zagotovo spopadel drugače. Resnično verjamem v holističen pristop k življenju. Verjamem, da je vsak dan priložnost za rast in priložnost, da se bolje spoznaš in da se razvijaš. Morda se spuščam v bolj filozofske in duhovne vode, toda odgovor imamo znotraj sebe. Vedno ga lahko najdemo, če ga iščemo.

TEKST Simon Briggs/The Telegraph/The Interview People FOTO Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri