Playboy intervju: Janez Janša

  • 15.02.2012

Z novim predsednikom vlade Janezom Janšo smo naredili intervju novembra 2003. V luči aktualnih dogodkov ga objavljamo še enkrat.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

O življenjepisih velikih mož (in žena), večerji z Jimmyjem Carterjem, silikonskih dojkah pa tudi o očetu, ki so ga vrgli v jamo v Kočevskem rogu, o slovenski politiki, Jelinčiču in o tem, zakaj Jelku Kacinu pravijo robot.

V Sloveniji obstajata dve vrsti ljudi – eni Janeza Janšo občudujejo, drugi ga živega ne morejo. Za prve je popeljal Slovenijo iz Jugoslavije in komunizma, ki še danes grozita, drugim gre na jetra, ker … mrko gleda, zavija po dolenjsko in je paranoičen. Če lahko nekdanjemu obrambnemu ministru – po tej funkciji je še danes najbolj znan – priskočimo na pomoč: zna se zelo očarljivo nasmehniti (samo poglejte ga na fotografiji v družbi naših deklet!), dolenjščina počasi popušča, za preganjavico ima pa kar nekaj dobrih razlogov.

Od osamosvojitve in dogodkov, ki so pripeljali do nje, je minilo komaj kakih petnajst let, a se nam že zdi, kot da je od vedno, kot da se je kar zgodila, sama od sebe. Kar nekam čudno zveni, da je pred vsega poldrugim desetletjem (slovenska) služba državne varnosti zgodaj zjutraj iz postelje vrgla človeka, ga naslednji dan predala jugoslovanski vojski, ki ga je na procesu brez navzočnosti javnosti in brez odvetnika obsodila na 18 mesecev zapora. Odsedel jih je šest, preden so ga na zahtevo javnosti izpustili.

Vojna za Slovenijo ga je doletela kot obrambnega ministra in ministroval je do leta 1994, do Depale vasi, ko so njegovi pretepli policijskega vohuna, ki jih je zalezoval. Od tedaj velja Janez Janša za latentno grožnjo demokraciji, kar je v redu, ker potem ljudje spregledajo, da je že kakih deset let v opoziciji in da za vse težave te države ne gre bremeniti ravno njega. Da se lahko izbrisani temu, da so še vedno izbrisani, zahvalijo levičarskim japijem, ki nam vladajo, pa muslimani za svojo neobstoječo cerkev in še kaj bi se našlo.

Petinštiridesetletni Janez Janša je, tako sam zatrjuje, politike zmerno sit. Vztraja zato, ker so ga tako vzgojili, in zaradi Slovencev, ki so, takrat, ko je bilo treba, vendarle stopili skupaj. In najbrž tudi zaradi veselja nad tem početjem, strasti, če hočete.

Playboy: Menda ste velik ljubiteljev življenjepisov svetovno znanih ljudi. Kateri vam je najbolj všeč?

Janša: Najbolj celovita biografija, ki odraža tudi zgodovinski duh časa, je sigurno Churchillova. Ni slučajno, da je dobil zanjo Nobelovo nagrado. To ni samo biografija, ampak je tudi pogled v drobovje zakulisnih dogajanj v najbrž najbolj usodnih časih britanske zgodovine. Remek delo. Če grem k domačim biografijam, potem bi med najboljše uvrstil avtobiografijo Henrika Tume  Iz mojega življenja, ki veliko pove o osebnostnih značajih Slovencev. Pa biografijo Ivana Groharja, ki jo ravno berem.

Playboy: Ste v teh knjigah našli vzornike?

Janša: Pri vsakem najdeš kaj, za kar bi lahko rekel: če bi bil sam v podobni situaciji, bi ravnal enako. Težko pa bi dejal, da sem koga od teh vzel za izključnega vzornika in da bi ga poskušal v vsem posnemati.

Playboy: V eni od vaših knjig sem opazil fotografijo, na kateri večerjate z nekdanjim predsednikom ZDA Jimmyjem Carterjem. Kako se je to zgodilo?

Janša: Z njim sem večerjal leta 1993, ko sem bil na predlog takratne sodelavke CNN v Sloveniji, Severjeve, vabljen kot govornik na konferenco CNN o globalizaciji. Deset let prej smo govorili o temi, ki je zdaj tudi pri nas aktualna. Takrat je bil seveda aktualen tudi Balkan in vse te težave tam, tako da sem bil kot obrambni minister Slovenije zelo zanimiv za tuje medije. Predvsem so želeli izvedeti, v čem je skrivnost zmage nad JLA. Jimmy Carter je doma iz Atlante, kjer je sedež CNN. Spoznala sva se na zajtrku, na katerem so bili za našo mizo tudi Ted Turner, Jane Fonda in Benazir Buto, tedanja pakistanska predsednica vlade oziroma tik preden je znova postala predsednica vlade. Pred menoj sta se s Turnerjem pogovarjala o tem, kako jo bo CNN podprl pri kampanji. (smeh) No, potem je prišlo povabilo Jimmyja Carterja na večerjo v njegovi postpredsedniški rezidenci, ki je urejena tako kot Bela hiša.

Playboy: Za marsikoga je bil Jimmy Carter eden najbolj nenavadnih ameriških predsednikov. Prvotno je bil pridelovalec arašidov, pripadnik metodistične cerkve, ki je, tako je sam priznal, molil tudi do dvajsetkrat na dan … Kakšen vtis ste dobili o njem?

Janša: Spomnim se, da me je na večerji spraševal, kako je z metodistično cerkvijo pri nas. Moram priznati, da mu veliko nisem vedel povedati, je pa obljubil, da bo ob prvi priložnosti obiskal Slovenijo in se sam prepričal. Na tisti večerji je bila z nami tudi znana palestinska intelektualka Hanna Ashravi in v bistvu je vsa večerja potekala v duhu glorifikacije campdavidskih sporazumov za Bližnji vzhod, ki so bili vrhunec kariere Jimmyja Carterja oziroma dejansko njegov edini večji zunanjepolitični uspeh. Carter je menil, da bi tudi balkansko krizo lahko uredili na podoben način.

Playboy: Carter je bil znamenit po tem, da je nekaj tednov pred izvolitvijo dal intervju za Playboy, v katerem mu je ušlo, da je grešil v mislih. Izjavil je, da je Kristus ljudem naročil preveliko breme, ko je zapovedal vzdržnost v mislih, in da je sam večkrat pogledal na ženske s poželenjem. Ste vedeli za to?

Janša: Ne spomnim se, morda sem kdaj slišal …

Playboy: Mnogi politični analitiki so se po volitvah spraševali, ali mu je to pomagalo, da je postal predsednik, ali pa ga je pri tem ogrozilo. Zanima me, zakaj ste se vi odločili za to, da spregovorite za Playboy?

Janša: Prebral sem vaše dosedanje intervjuje in ugotovil, da so povsem solidni, da sogovorcem namenite veliko prostora in da se da marsikaj povedati. Ne sodim v tisto skupino ljudi, ki bi nekaj zavračali, ne da bi to sploh poznali.

Playboy: Ali bi pristali na intervju za Playboy, smo povprašali tudi nadškofa dr. Rodeta, pa nas je vljudno zavrnil. Da ne more zaradi svojih vernikov, je rekel. Vi se ne bojite, da bi s tem dobili črno piko pri volivcih?

Janša: Če bo padla kakšna črna pika zaradi samega dejstva, da sem dal intervju, potem bo šlo za predsodke. Vse življenje se bojujem proti njim. Če bo pa kakšna črna pika zaradi tega, kar bom povedal, potem bo pa to upravičeno. (smeh) To je treba ločiti. Če komu ni všeč moje dejanje ali stališče, je normalno, da se s tem ne strinja. Tisto, kar ni dobro, pa je nestrinjanje z nečim, česar sploh ne poznaš.

Playboy: Koliko se pa v svojih dejanjih ravnate po pričakovanem odzivu volivcev?

Janša: Lagal bi, če bi rekel, da politiki nismo vpeti v tovrstne skušnjave. Vsak dan, ko nastopamo v parlamentu ali v javnosti, je treba tehtati tudi to, kako bo javnost sprejela tvojo izjavo ali stališče. Vendar pa imam sam postavljeno precej ostro mejo. Ko gre za zadeve, v katere verjamem, za pomembne stvari, za katere si prizadevam že od leta 1988 in zaradi katerih sem tudi v politiki, potem ne kalkuliram. Najbrž zaradi tega dobim tudi kak glas manj na volitvah. S slovensko javnostjo je pač tako, da je ljudem relativno kratek čas sploh dovoljeno izražati mnenja in družba se le počasi odpira. Marsikdo še vedno pogleda, kaj piše v časopisu oziroma se pozanima, kaj menijo sosedje, preden si ustvari lastno mnenje. V bistvu pa prevzame tujega. Zaradi tega je mnogokrat, tudi če gre za povsem logično in razumljivo stvar, za katero veš, da bo nekoč uresničena, si o tem trdno prepričan in se tudi uresniči, na samem začetku včasih zelo tvegano zagovarjati ali celo predlagati novo rešitev. Danes je v slovenski politiki veliko ljudi, ki so se pred leti zavzemali za čisto druge stvari, ki so nasprotovali temu, kar je danes dejstvo, vendar pa o tem, predvsem zaradi stalnega ideološkega sprevračanja dejstev, javnost misli, da so bili od samega začetka zraven ali pa da niso nikoli spremenili stališč. Drugače rečeno, pri nas je še vedno bolj cenjeno obračanje po vetru kot pa avtonomna drža. Tega seveda ne vidimo samo pri nas. Zadnji primer, ki je zelo svež, je dogovor o meji med Račanom in Drnovškom, ko je hrvaški predsednik vlade podpisal sporazum, nato dobil nezaupnico doma, zdaj pa naenkrat trdi, da tega nikoli ni podpisal in je postal nosilec nekih čisto drugih stališč. To je neverjetno. Vendar pri tem ne gre za neumnost, temveč za preračunljivost. Ljudje, ki to delajo, se zanašajo na relativno kratek spomin javnosti in na to, da lahko, če imajo dovolj močne zvočnike, zadeve predočijo tako, da jim ljudje nasedejo.

Playboy: Vas kameleonstvo in to, da ga ljudje sprejemajo, zelo moti?

Janša: Da, mene to moti. Obstaja bistvena razlika med odprtostjo slovenske družbe in tem, kar bi si resnično želeli. Ne govorim o barvah, o strankah, a če primerjate stanje duha v Sloveniji in odnos naše javnosti do samostojnega stališča in stanje duha v mnogih drugih državah, potem vidimo precejšen zaostanek. V ZDA, kakorkoli jih zdaj kritizirajo, kritična javnost, ki se je izoblikovala v stoletjih formalne demokracije, prispeva k temu, da lahko postanejo osebnosti leta tri ženske, ki so pripomogle k temu, da se je razkrila afera Enron. Pri tem so bile na začetku v veliki manjšini, zelo izpostavljene, a so tvegale in tednik Time jih je v svojem izboru razglasil za osebnosti leta 2002. Pri nas se kaj podobnega še ni nikoli zgodilo. Recimo, novinar Miro Petek, ki so ga pretepli zaradi njegovih stališč, ni bil osebnost leta. To je po izboru Dela postal vladajoči politik in pa skvoterka, ki je zasedla tujo hišo ob ljubljanski železniški postaji.

Playboy: Ko govorimo o ameriški kritični javnosti – a ne velja zanjo neki drug esktrem, in sicer da zahteva od kandidatov za visoke politične funkcije, od predsednika, da je brezmadežen? In da to vodi v neke vrste hinavščino, saj navsezadnje nihče ni brez »greha«?

Janša: Jaz ameriške javnosti tudi v tem pogledu ne bi podcenjeval. Poglejte primer Clintona, ki je bil praktično pred odpoklicem. Na internetu so bile zadnje podrobnosti o njegovem zasebnem življenju in o tem je najprej javno tudi govoril neresnico, toda v javnomnenjskih anketah se je kljub temu kar dobro držal, ker so ljudje pač večinsko sodili, da je vseeno dober predsednik. Bili so sposobni kritične presoje in primerjave. Niso zapadli množični histeriji. Ali pa zadnji primer sveže izvoljenega guvernerja Kalifornije Arnolda Schwarzeneggerja, proti kateremu so zadnji teden objavili vse, kar so mogli, verjetno tudi veliko takega, kar ni držalo, pa to kalifornijskih volivcev ni prepričalo. Če pretiravajo, se obrne proti njim samim. Ko so šli republikanci v ameriškem kongresu na točki osebnega življenja proti Clintonu v skrajno varianto, so ljudje vedeli, da jim ne gre za vrednote, ki so jih imeli na jeziku, ampak za oblast, za to, da hočejo zamenjati predsednika, in tega niso sprejeli.

Playboy: Če se še enkrat vrneva k Jimmyju Carterju – pri odločanju o perečih temah, o homoseksualnosti, ki je bila v Georgiji kazniva, pa o splavih … je izhajal iz moralnih okvirov svoje zelo stroge cerkve. Kateri so vaši moralni okviri? Če prav vem, verni menda niste.

Janša: Prej bi rekel, da sem veren. Zame je vera reka, ki napaja žejne, vendar pa mora vsakdo sam priti do nje in nihče si te reke ne sme lastiti. Moje razumevanje vere je najbrž malo širše od tradicionalnih okvirov. Se pa zavedam, ker poznam tudi nekatere druge kulture po svetu, da je vsako lokalno okolje, vsaka celina, tudi vsaka država in skoraj vsaka vas v stoletjih izoblikovala neka pravila vedenja, neko lokalno razumevanje tega, kaj je prav in kaj narobe, ki je večinoma, ne samo pri nas, ampak tudi drugod po svetu, v okviru sprejemljivih možnosti, z mnogimi ekstremi, ampak vendar … Vere in religij ne jemljem kot nekaj, kar je samo po sebi slabo, ampak kot nekaj, v čemer milijoni ali stotine milijonov ljudi lahko najdejo tolažbo, kar jim pomaga, da so boljši, da živijo bolj polno življenje. Nasprotujem pa skrajnostim. Ko postane religija osnova za delitve, to lahko privede do verskih vojn. Religija se v velikem delu sveta izkorišča kot osmislitev terorizma, zatiranja osebne svobode, še posebej žensk, pa tudi za opravičevanje diktatur. Reforma OZN oziroma nov svetovni red bo moral nujno poleg splošnega spoštovanja človekovih pravic za svojo osnovo privzeti tudi načelo verske tolerantnosti ter ločitev religije in države.

Playboy: Omenili ste jezo nad kratkim spominom Slovencev pri političnih usmeritvah in dejanjih v preteklosti, pa me zanima, ali ste kdaj razočarani nad politiko, vam je kdaj žal, da ste se lotili tega?

Janša: Velikokrat. (smeh) Ampak, saj nisem edini. Tisto prvo obdobje mojega političnega udejstvovanja od sredine osemdesetih prejšnjega stoletja naprej je po eni strani vzbujalo velika pričakovanja, budilo silne energije in prineslo zgodovinske premike. Doživel sem ne samo to, da so se pričakovanja uresničila, ampak da so se uresničila celo prej, kot smo upali. Če bi mi leta 1988 kdo rekel, da bomo čez dve leti imeli svobodne volitve, da ne bo več nekega strahu in bom lahko napisal, kar mislim, pa zato ne bom preganjan, bi rekel: »No, ja, mogoče čez dvajset let.« (smeh) Mislim, da bi takrat enako menila večina Slovencev, če bi jih vprašali, recimo, ali bomo čez tri leta imeli samostojno državo. Takrat smo poslušali bolj to, da enkrat to bo, da mi tega ne bomo dočakali, naši otroci pa bodo. To so govorili naši starši in tako smo celo mi začeli govoriti. Kazalo je, da tista jugoslovanska zgradba, kakorkoli trhla, nima nekih razpok. Pa se je obrat vseeno zgodil v nekaj letih in Slovenci smo se iz balkanskega kotla izvlekli za relativno nizko ceno. Moje razočaranje pa je nastopilo takrat, ko smo Slovenci postali gospodar na svojem, ko smo dobili možnost, da nadoknadimo zamujeno, da se približamo ne samo ekonomsko, ampak tudi duhovno bolj razvitemu svetu, in ko sem videl, da te priložnosti polzijo mimo. Sicer se je marsikaj vseeno spremenilo na bolje. Ko deklariraš svobodni trg in uzakoniš temeljne človekove pravice, potem sistem funkcionira bistveno bolje sam po sebi kot pa kadarkoli prej, ko je bilo vse regulirano, ampak kljub temu je tu še vedno država, ki bi morala poskrbeti za to, da bi imeli na začetku vsi enake izhodiščne možnosti. Da bi bilo mlademu človeku praktično vseeno, ali se rodi v Halozah ali v središču Ljubljane, da to ne bi vplivalo na njegove življenske priložnosti..

Playboy: Se vam zdi, da obstaja družba na svetu, ki bi vsem ponujala enake izhodiščne možnosti?

Janša: Absolutno. Vsaj približno enake. Večina razvitih evropskih držav je takšnih, čeprav to ni odvisno samo od bruto domačega proizvoda, ampak tudi od notranje organiziranosti družbe. Francija, Nemčija, skandinavske države, Avstrija zelo skrbijo za to, da izkoristijo vse talente, ki jih nacija proizvede. Zelo malo je sposobnih inteligentnih mladih ljudi, ki bi zaradi svojega socialnega položaja, recimo na ·vedskem ali Danskem, ne mogli študirati. Pri nas je pa tega žal še veliko.

Playboy: Ko to kritizirate, kritizirate ostalino komunizma ali posledice uvajajočega kapitalizma?

Janša: Ne, jaz kritiziram to, da tukaj nismo dovolj naredili. In seveda ne pravim, da je bilo v prejšnjem režimu bolje, ker ni bilo bistveno drugače. Razlike so res bile manjše, ker je bilo povprečje manjše in ni bilo toliko odstopanj navzgor, kar pa ne pomeni, da je bilo stanje boljše. Državna oblast bi morala uresničevati ustavni člen o pravni in socialni državi, pa ne v tem smislu, da bi bili absolutno vsi enaki, ampak da bi imeli enake izhodiščne možnosti, kar je velikanska razlika. Jasno je, da socialne razlike bodo, v sistemu, ki ga imamo, je to normalen produkt normalnih razlik med ljudmi in normalnih interesov. Nekdo želi več delati, več vlagati, je bolj priden, bolje gospodari in je normalno, da več ima. To seveda ni sporno, sporno je to, da je nekdo izjemno sposoben, pa ne more dobiti niti štipendije, in če mu starši ne morejo zagotoviti pogojev za študij, bo šel po poklicni srednji šoli delat in šele potem, ko si bo z muko ustvaril neki socialni položaj, bo šel pri tridesetih študirat, pri štiridesetih bo diplomiral, doktoriral pri petdesetih. Velikanska škoda je, da ta potencial ni bil prej izkoriščen. ·koda je zanj in tudi za nacijo. Uspešne so tiste družbe, ki se notranje tako organizirajo, da izkoristijo čim več človeškega potenciala. Slovenija ima edino ta kapital. Nima naravnih bogastev, nima nafte, imamo sicer relativno zelo dobro geografsko lego v smislu možnosti ekološkega turizma, ampak to je pa tudi vse. In zato bi morali dejansko vlagati v tisto, kar nas lahko povleče navzgor. V svetu imamo primere, kjer je to izjemno uspelo. Sam sem recimo proučeval primer Tajvana, države, ki je imela leta 1968 300 dolarjev na prebivalca, nikakršnih naravnih bogastev, natrpana, 20 milijonov ljudi na ozemlju, velikem kot Slovenija, ogrožena od Kitajske. In ugotovili so, da nimajo drugega kot pamet, kot lastne ljudi. Začeli so načrtno pošiljati generacije na šolanje v tujino. Danes je Tajvan t. i. azijski tiger. Tu je Irska v Evropi, pa Finska z Nokio, ki ni nastala tako kot Apple v garaži, ampak je nastala po zavestni odločitvi finskih oblasti, da bodo vlagali v bodoči razvoj.

Playboy: Prejšnji teden sem govoril z Branetom Kastelicem, vodjo slovenskega oddelka BBC v Londonu in sodelavcem Playboya. Dejal je, da ga politika vedno bolj dolgočasi. Sploh sodobna, brez velikih idej, politika, v kateri ni več ne levih ne desnih, kjer gre samo še za tehnologijo prevzema oblasti in kako na njej ostati. Se strinjate s to oceno?

Janša: Pogojno, morda. Mi smo pravzaprav šele nastajajoča demokracija in to dejstvo včasih odpravlja dolgočasje. Obstaja velikanska razlika med državami z dolgo demokratično tradicijo, kjer so imeli že sto volitev, vsaka štiri leta v zgodovini, brez prekinitve, kot je recimo Velika Britanija, in med tranzicijskimi državami. Klasičnih delitev, za katere mnogi v Sloveniji mislijo, da v Evropi še vedno obstajajo, dejansko ni več. Poglejmo stališča do iraške krize. Nastalo je močno zavezništvo med Chiracom in Schröderjem, pa je eden socialist in drugi za francoske razmere desničar, na drugi strani je bil največji ameriški zaveznik Tony Blair, ki je laburist. Laburisti so imeli še pred dvajsetimi leti v svojem programu komunizem, brezrazredno družbo. Razvoj je šel zelo daleč naprej in zanašati se na to, da bo mogoče Slovenijo notranjepolitično oblikovati tako, kot je bila strukturirana zahodna Evropa pred sto ali petdesetimi leti, je navadna utopija. Stvari so šle dalje in mi se moramo temu razvoju evropske politike priključiti, ne pa nadaljevati tam, kjer smo končali leta 1938 ali leta 1945.

Playboy: Doslej je veljalo to, če je nekdo zamenjal stranko, skoraj za izdajstvo. Ampak zdaj, ko se načelne razlike med strankami izničujejo, se vam ne zdi, da bo prišel čas, ko bo to postalo normalno, skoraj tako kot prestopi športnikov med različnimi klubi?

Janša: Mislim, da za zdaj ni take države, razen Italije. V Italiji je to znano in Italijani imajo za to svoj izraz, ki se mu reče lottizzazione, označuje pa množičen pojav, ko neka stranka zmaga na volitvah in se vse uradništvo prepiše k njej. Ko zmaga druga stranka, pa spet drugam. Drugod po svetu tega ne jemljejo kot športno udejstvovanje, ampak kot izdajo načel. Če kandidiraš na volitvah z značko neke stranke, z njenim programom in tako naprej in prideš do mandata s skupno akcijo, potem je nepošteno, če sredi mandata zamenjaš stranko, razen če ta stranka spremeni stališča, s katerimi je pridobila volivce. Za prvo obdobje slovenske demokracije je bilo to prestrukturiranje dokaj normalno. Danes bi lahko že bilo končano, kar bi družbo pomembno stabiliziralo. Če bi imeli tudi bolj normalen volilni sistem, bi prišlo do preoblikovanja oziroma do tega, da bi imeli v parlamentu štiri, pet strank, relativno stabilnih. Tiste v opoziciji bi predstavljale stvarno alternativo tistim, ki so na oblasti, in bi bila razmerja med pozicijo in opozicijo bolj normalna. Zdaj imamo pa osem strank za devetdeset poslancev, kar je absolutno preveč. Ni je tuje delegacije, ki bi prišla v Slovenijo in ki bi si, ko odhaja, zapomnila, katere stranke premoremo. Zapomnijo si samo to, da imamo upokojence in mladince, ker je to edinstven primer v svetu. (smeh)

Playboy: Ostajate politični prvokategornik, čeprav je vaša stranka nenehno v opoziciji. Nekateri vaši kolegi s političnih začetkov so danes na visokih državnih položajih, nekateri na direktorskih mestih velikih podjetij. Vas je kdaj zamikalo, da bi prišli do teh položajev po krajši poti?

Janša: Če bi šlo za funkcije, potem bi to najbrž naredil. Ko sem prišel v SDS, je imela 1500 članov in je bila pred dilemo, ali bo sploh prišla v parlament ali ne, in ji je potem uspelo za las. Na drugih volitvah leta 1996 smo postali tretja najmočnejša stranka v državi, na zadnjih leta 2000 pa druga. Narasli smo na preko 20 tisoč članov in članic. In glede na to, da je SDS res praktično večino svojega življenja v opoziciji, si ne delamo iluzij, da smo privlačni za sposobne ljudi, ki želijo uspeti. To je resnično velik problem. Imamo veliko simpatizerjev, ki pa si ne upajo odkrito deklarirati za naše pripadnike, ki si ne upajo kandidirati na naši listi, ker bi trpel njihov posel ali znanstvena kariera. To se žal dogaja, polno je primerov, ko ljudem povejo, da niso v pravi družbi in da pri njih ne bodo dobili posla. Slovensko ekonomijo pa v petdesetih odstotkih še vedno obvladuje država, ki neposredno vpliva na gospodarstvo prek obeh državnih skladov in prek lastništva ter javnih naročil, drugih petdeset odstotkov pa so v glavnem velika podjetja, ki so interesno zelo prepoznavna. Srednje in malo podjetništvo je zelo odvisno od obeh, od javnih naročil, pri katerih vsak dan prihaja do velikih nepravilnosti, in od velikih sistemov, kot so Petrol, Mercator ... Če nekdo nastopa v teh krogih z značko SDS, ima bistveno manj možnosti, kot pa če nastopa z označbo LDS ali Združene liste. To sicer ni specifika samo v Sloveniji, to se zgodi v vsaki družbi, v kateri je neka stranka predolgo na oblasti.

Playboy: Se vam ne zazdi včasih, da igrate v napačnem klubu? Kot včasih Peter Vilfan v Olimpiji, ki je sicer blestel, igral v jugoslovanski reprezentanci, ko je ta osvajala zlate medalje na svetovnih prvenstvih, a se je kljub temu njegova Olimpija zmeraj znova bojevala za obstanek v ligi?

Janša: Dejstvo je, da v Sloveniji ni nekega demokratičnega ravnovesja. Ne gre namreč samo za moč ekipe, ampak tudi za pravila igre. V košarki vendarle pravila igre veljajo za oba tima enako, vsi igrajo z istimi sredstvi, z enakim številom igralcev … Tudi sodniki so bolj ali manj nepristranski V naši politiki pa tega seveda ni. Vladajoča stranka lahko organizira razkošno predvolilno kampanjo in s petimi telefonskimi klici generalnega sekretarja LDS zbere več sredstev za volitve kot jih lahko mi v štirih letih, tako da nimamo enakih možnosti. To ne pomeni, da mi sami ne bi mogli igrati bolje. Vendar tudi na naše igralce ne vpliva ravno motivacijsko, ko vidijo, da ima nasprotnik na igrišču dva igralca več, sodnik pa v odmoru svetuje nasprotni ekipi.

Playboy: Pred intervjujem smo vam poslali nekaj Playboyev. Zanima me, ali ste prebrali samo intervjuje ali ste pogledali tudi fotografije golih deklet?

Janša: Teh sploh ne moreš zgrešiti.

Playboy: In kaj pravite?

Janša: Mislim, da je slovenska različica na dostojni ravni, da ne dela sramote imenu. Enako velja za lepoto slovenskih deklet. V začetku devetdesetih je bila v Sloveniji neka delegacija iz ZDA, ki je skušala ocenjevati, kako daleč je Slovenija s tranzicijo, ampak tega ni počela na podlagi običajnih kriterijev, ampak so šli po Ljubljani in so gledali, kje je Mc Donald's (smeh), kateri lokali so odprti po 22. uri, šli so po kioskih in ugotovili, da Slovenija še nima Playboya in nekaterih drugih svetovno znanih revij, ki jih dobiš povsod. In so rekli, da nam še marsikaj manjka.

Playboy: No, Playboy zdaj imamo in vam zastavljamo značilno vprašanje, s katerimi ocenjujemo povprečnost slovenskega okusa … Nekoč ste izjavili, da niste povprečen Slovenec?

Janša: Ne vem, ali je bilo treba to posebej izjaviti. Čeprav je to delikatna trditev. V mnogih stvareh sem tipičen odraz okolja, v katerem sem zrasel. V mnogih stvareh pa sem drugačen.

Playboy: Zanima nas vaš odnos do silikonskih popravkov ženskih oprsij.

Janša: Moram priznati, da nisem prav velik navdušenec nad to tehniko. Ampak če neka ženska misli, da ji bo to pomagalo ne samo k lepšemu izgledu, tudi k večji samozavesti, potem naj to seveda naredi. To je absolutno osebna odločitev. Ampak če bi mene moja partnerka vprašala, ali naj to naredi ali ne, verjetno ne bi bil velik podpornik njene ideje.

Playboy: V tem ste, recimo, enakih misli kot vaš poslanski kolega Zmago Jelinčič. Ko spremljamo prenose zasedanj državnega zbora, delujete poslanci zelo bojevito, ko vas kamere ujamejo na hodnikih te zgradbe, pa večkrat naletimo na prav prijateljske pogovore med člani različnih političnih opcij. Sta šla kdaj z Jelinčičem na kavo?

Janša: Mislim, da z Jelinčičem še nisem bil na kavi.

Playboy: Sprašujem zato, ker sem prebral, da ga ne marate preveč. Njega in Jelka Kacina. Zakaj?

Janša: Ne bi rekel, da je to moja krivda. Če bi pogledali časopise za nazaj, bi najbrž ugotovili, da je bila to njuna izbira. Jelka Kacina sem leta 1990 osebno povabil v ministrstvo za obrambo, ga predlagal za svojega namestnika in naslednje leto tudi za ministra za informiranje. Nikoli se nisva sprla. Potem pa se je čez noč zgodilo, da je bil del tiste akcije za mojo odstranitev prek Depale vasi in je postal tudi moja zamenjava na obrambnem ministrstvu. Jelinčiča niti poznal nisem in ko so ga zaprli, sem prej simpatiziral z njim kot ne, ker se mi je zdelo, da ima zadeva politično ozadje, čeprav se je pozneje izkazalo, da to ne drži. Potem se je on prelevil v nekakšnega glavnega portparola napadov name. Kadarkoli smo mi kritizirali oblast, je Jelinčič kritiziral nas, in potem so mediji pisali, da opozicija ni enotna.

Playboy: Trojanski konj?

Janša: Absolutno. Provokator pač. Izbral je svoj modus vivendi in prodaja svoje sposobnosti, ki niso majhne, nima pa nikakršnih načel.

Playboy: Kacina ste nekoč ozmerjali z »robotom«. Od kod pa to?

Janša: Ta vzdevek niti ni moj. Mogoče sem ga jaz prvič javno izrekel. Do tega vzdevka je gospod Kacin prišel – pa najbrž niti ni bil mišljen kot nekaj slabega – v času, ko je bil na čelu propagande v slovenski državi in ko je lahko z zelo mirnim obrazom prodal zelo debele. Takrat med vojno je bilo to najbrž potrebno in koristno, ampak ko se je vojna končala, je on to spregledal. (smeh)

Playboy: Dr. Zdenko Roter je v intervjuju v Mladini vašo averzijo do Milana Kučana označil kot osebno, čeprav naj bi jo skušali podati kot sistemsko. Kaj pravite na to?

Janša: Kučana nisem poznal in ga tudi nisem nikoli srečal v času, ko se je on že začel ukvarjati z menoj. Po teh letih, ko je prišlo marsikaj na dan, mnoga zgodovinska dejstva, je jasno, da je on določil ta odnos z menoj. Njegova udba me je leta 1988 aretirala in predala jugoslovanski vojski, čeprav se je nekaj časa celo sprenevedal, kakor da on o tem nič ne ve. Dokler nisem videl dokumentov, sem mu celo verjel. Prvič sem ga srečal po prihodu iz zapora jeseni 1988 in bil presenečen nad njegovim cinizmom. Najbrž nikoli v življenju ni pomislil, kako se človek počuti v zaporu. Čez dve leti je naneslo, da je postal on predsednik predsedstva, jaz pa obrambni minister. Povsem korektno sva sodelovala vedno, ko je šlo za skupno stvar. Njegov vpliv in sposobnosti takrat so bile velike. To sem mu v vseh svojih knjigah odkrito priznal. Povsem jasno pa sem mu nasprotoval, ko je vlekel poteze, ki so Sloveniji škodovale. Ko je npr. dopustil razorožitev TO ali podpisal deklaracijo proti Slovenski vojski.

Playboy: Je pa Milan Kučan neposredni dedič politične stranke, ki je vašega očeta poslala v jamo v Kočevskem rogu.

Janša: No, ampak jaz njega seveda neposredno za to ne krivim. To bi bila velika neumnost. Potem bi bil tak kot Jelinčič, ki je dr. Bajuka označil za belogardista, pa je bil ta leta '45 star dve leti.

Playboy: Oče vam je o čudežnem preživetju povojnih pobojev pripovedoval zelo pozno, že odraslemu. Kakšen človek je bil? Je postal zaradi tiste izkušnje mračen človek?

Janša: Niti ne. Mislim, da je on to bolečo izkušnjo, in podobno sem opazil pri marsikom iz njegove generacije, potisnil v podzavest. Enostavno je skušal pozabiti, da bi lahko normalno živel. Povojnih množičnih pobojev namreč normalen človeški razum ne more razumeti. Gre za zlo, ki sodi v isto kategorijo kot nacistična koncentracijska taborišča ali poboji ujetnikov v Srebrenici, in to je onkraj človeškega. O tem so preživeli v prejšnjem režimu lahko govorili samo s tistimi, ki so imeli podobne izkušnje, čeprav zelo redko, ker sta tudi med njimi samimi vladala velikanski strah in nezaupanje. Verjetno so menili, da o tem, kar se je zgodilo, v svojem življenju ne bodo mogli nikomur povedati, da je to najbolje pozabiti in da zaradi tega tudi svojim otrokom tega ni dobro govoriti. Jasno, da je imel pri tem veliko vlogo tudi strah. Strah je tako ali tako najbolj učinkovito orožje vsake represije. Recimo, zaprto območje Kočevske Reke. Tam je bilo deset vojakov, ki so stražili 250 kvadratnih kilometrov ozemlja, ljudje so pa mislili, da jih je ogromno in da te nikoli ne bo nazaj, če boš samo za meter zašel tja, in zato nihče ni šel tja. Najbrž te nekaj dni sploh ne bi opazili. Strah so znali uporabiti. Edina stvar, ki jo je oče skušal doseči na tej podlagi, je bila, da se otroci ne bi ukvarjali s politiko. Da se ne bi ukvarjali z ničemer takim, kar bi jih lahko pripeljalo v težave, kakršne je imel sam. Nikoli pa ni tega odpora konkretiziral tako, da bi bil prepričljiv za mladega človeka. Meni se je zdelo, da če je kaj narobe, se je treba proti temu boriti znotraj možnosti, kakršne pač so, ne pa govoriti, da se nič ne da. Jaz sem se in jih, tako kot je oče napovedal, kmalu dobil po glavi.

Playboy: Tako kot oče imate tudi vi za seboj podobno travmatično izkušnjo, in sicer z vojaškim zaporom leta 1988. Ste prišli iz zapora spremenjeni, zagrenjeni?

Janša: Ven sem prišel drugačen, nisem pa prišel zagrenjen. Prišel sem spremenjen, in to v dveh pogledih. Prva izkušnja z zaporom je bila pozitivna, kar se morda sliši dokaj nenavadno. Po tistem prvem šoku – zjutraj te odpeljejo, otroci jokajo, pripeljejo na Prešernovo na zaslišanje, nato v zapor na Povšetovo, pa spet nazaj … vedno ti poberejo denarnico, pas, vezalke, pa ti jih vrnejo, kot da boš šel domov, pa spet vzamejo … Ko greš čez to pripravo in te potem še predajo vojaškemu sodišču, v katerem so me pričakali vojaški tožilec, preiskovalni sodnik in kosovci, isti ljudje, ki so me zasliševali že leta 1985 zaradi članka o paradi … Vsi so se zlobno režali: »Aha, smo ti rekli, da se bomo še srečali!« Takrat sem vedel, da ne bo šale. Potem so me strpali v samico, veliko nekaj kvadratnih metrov, brez vsake vsebine, kjer ni najhujši problem to, da bi te fizično mučili, tega jim niti ni treba, čeprav so Albance v sosednjih celicah tudi grdo pretepali ... Potem si tam sam s seboj v prostoru, kjer ni vode, ni sanitarij, za svoje fizične potrebe moraš tolči po vratih in čakati, da se te pazniki usmilijo, če se te … Čas teče neskončno počasi, nič ne veš, kaj se dogaja zunaj, kaj je s tvojimi najdražjimi, hčerka je imela komaj eno leto ... Grozijo ti z vsem mogočim. To se lahko konča tako, da se ali totalno zlomiš, te zlomijo, ali pa greš vase, napraviš obračun s sabo in svojo vestjo in premisliš, ali je bilo to, kako si ravnal, v redu ali ne, bi ravnal drugače, si ravnal v nasprotju sam s seboj, in dobiš neko samopotrditev. Doživel sem to drugo in potem je enostavno ves strah izginil. Nekako z zavestjo sem sprejel to, da drugače tako ali tako nisem mogel, da bi bilo slabše, če bi ravnal proti sebi in bi me ne zaprli. In naenkrat so zadeve postale drugačne. Tako da je bila to izjemno pozitivna izkušnja. In ko sem prišel iz zapora, sem enostavno vedel, kaj sem. Na podlagi tega prvega spoznanja, te zavesti, se mi je tudi zdelo, da se velja v življenju predvsem ukvarjati s stvarmi, ki te veselijo in izpopolnjujejo – z otroki, ki so prav takrat začeli rasti, z alpinizmom, takrat smo na alpinističnem odseku ravno načrtovali odpravo v Ande, skratka z ljudmi in rečmi, ki jih imaš rad. V zaporu sem vsak dan videl pred seboj gore, kar je na tistem omejenem prostoru predstavljalo strašen kontrast in sem vse noči presanjal o tem, kam bom še šel in katere smeri bom preplezal. Gore so mi predstavljale konkretno prispodobo svobode. No, negativna izkušnja, zaradi katere sem ostal v politiki, čeprav je nisem sanjal, je bila pa ta, da sem tam srečal povsem drug svet, svet, za katerega si nisem mislil, da še obstaja v tako surovi obliki, ki sem ga sicer slutil v obliki nekega dihanja za ovratnik, v vojaškem zaporu na Metelkovi pa sem se srečal z ljudmi, ki so ga poosebljali. V upravnikovi pisarni je visela Leninova slika iz leta 1917, ob njej je pa v cirilici, in to v ruščini, pisalo: »Proletarci vseh dežel, združite se«. Ta slika je bila skoraj večja od uradnega Tita na steni in je simbolizirala to, za kar so se oni borili. Čisto drug svet. In ko so me zasliševali, so dejansko dajali vtis, kot da mislijo, da so v letu 1943. Tako so tudi govorili. Češ, če bi bili mi zdaj na Kozari … Glavni preiskovalec polkovnik Vasiljeviç, ki je prišel iz Beograda, je bil ob zborovanju na Kongresnem trgu sredi junija zelo besen. Nisem vedel, zakaj, sem pa slutil. Rekel mi je: »Oni vaši se nešto bune, al' ti to neče pomoč. Vas ima samo osam posto u Jugoslaviji i da se svi pobunite, i mi sve pobijemo, to je samo osam posto Jugoslavije manje. Jugoslavija če bit manja, ali bolja.« On je tako res razmišljal in mnogi drugi tudi. Prišel sem do spoznanja, da ne zame, ne za moje otroke, ne za skupnost, ki ji pripadam, ne za tisto, v kar jaz verjamem, v takšni državi ni življenja. Da če bom imel srečo in prišel živ ven, bomo to ali spremenili ali pa bom moral emigrirati. To je bila ta velika dilema, s katero sem julija 1988 iz vojaškega sodišča stopil na Roško.

Playboy: Vam je to, da ste se pred aretacijo ukvarjali z alpinizmom, dejavnostjo, ob kateri se človek tako ali drugače sreča z lastno minljivostjo, kaj pomagalo pri preizkušnji v vojaškem zaporu?

Janša: Da, mi je pomagalo. Nekaj dni pred aretacijo sva z Bojanom Pograjcem preplezala lepo smer Netopir v Ospu. Prve dni samice sem večkrat razmišljal, da bi bilo bolje, ko bi v Ospu omahnil in vsaj umrl na zraku in svobodi, ne pa v tisti luknji. Nato pa sem pomislil, koliko lepih gora in sten me še čaka, če vzdržim to preizkušnjo, in sklenil sem, da čez 15 let - toliko zapora so mi obljubljali – najprej ponovim severozahodni raz Jalovca. Drugo leto bo 15 let in mislim, da bom držal besedo.

Playboy: Govoril sem z vašimi soplezalci, s katerimi ste se v severni steni Breithorna (štiritisočaka nad Cervinio na meji med Italijo in ·vico) zapletli v hudo pustolovščino. Eden med njimi se je zelo pohvalno izrazil o vaši udeležbi. Dejal je, da ste takrat dokazali, da imate »voljo za vola ubit«. Kaj se je takrat dogajalo?

Janša: (smeh) Več stvari. Najprej to, da sem bil približno pol manj pripravljen za tisto steno kot Jernej in oba Bojana, ki so bili z mano. Oni so takrat pozimi preplezali veliko smeri v naših Julijcih, celo prvenstveno v Rjavini in še marsikaj drugega. A ker sem imel jaz edini večji avto, starega Peugeotovega karavana, so vztrajali, da grem zraven, in sem pač šel. Bivakirali smo v neki napol podrti pastirski koči na platoju Rosa, vstali okrog dveh zjutraj, pojedli neke moderne kosmiče, ki so prav takrat prišli na trg, z nekim čudnim mlekom, kar je mene pognalo, ravno ko smo vstopili v led. V prvem raztežaju v navpični severni ledeni steni sem moral na veliko potrebo, v puhasti opremi, navezan in ovešen z železjem (smeh), in pri tem doživljal silne logistične muke že na samem začetku. Posledica tega je bila, da sem bil kmalu zelo premražen, poleg tega pa me je začela dajati še višinska bolezen. Nekje na sredi stene sem se pri minus 30 stopinj odpel in rekel, da pač ne grem naprej, da bom malo počil in potem sam prišel za njimi. (smeh) »Boš ti malo morgen,« so rekli in me odločno spravili naprej ter mi praktično rešili življenje. Slabost je počasi prešla in čez čas sem sam začel pomagati drugim, ko so jih začele dajati ozebline. Bili smo v severni steni in bilo je nenavadno mrzlo za marec. Na vrh smo prišli tik pred sončnim zahodom. Ko smo prišli čez greben, smo še ravno ujeli sonce, ki je zahajalo. Nato se je povsem stemnilo, svetilke so bile prazne. Na grebenu je pihalo. Bil sem prvič tam in pojma nisem imel, kam, lutali smo dol po ledeniku, Bojan je padel v ledeniško špranjo, a se je na srečo ujel na vrhu. Ne vem, kako smo prišli do zgornje postaje ponoči opuščene gondole na Kleine Matterhorn, kjer smo ozebli za silo prebivakirali. Te ture se spominjam predvsem kot velikega skupinskega podviga. Če bi bil tam samo eden ali dva, bi ostala na gori, štirje pa smo prišli skozi.

Playboy: Za mnoge je alpinizem neodgovorno početje, izzivanje usode. Kako to, da ste se ga lotili?

Janša: Z alpinizmom sem se začel ukvarjati relativno pozno. V študentskih letih, ko sem že delal in sem imel nekaj denarja za takrat težko dostopno opremo, je s plezanjem začel prijatelj Bojan Pograjc, ki me je nekoč vzel s seboj v južno steno Kogla (pod Skuto nad Kamniško Bistrico, op. p.) in takrat se mi je odprlo novo življenje. Našel sem nekaj, kar sem pogrešal. Potem sem bil vsak dan na ·ancah (zid na Ljubljanskem gradu) ali na Turncu (plezališče pod ·marno goro) in sem v kakšnem letu zelo napredoval. Brez težav sem plezal šesto stopnjo in več. Spomnim se, da je bila moja prva smer v severni steni Triglava Čopov steber, ki sem jo preplezal še kot alpinistični tečajnik, kar ni bilo ravno običajno (Čopov steber se imenuje po prvem plezalcu Jožu Čopu, smer je visoka 800 metrov in še danes sodi med zahtevne klasike, op. p.), ampak bil sem pripravljen. Ne samo fizično, temveč tudi psihično.

Playboy: Še pred alpinizmom ste se pa menda ukvarjali s tekom?

Janša: S tekom sem se začel ukvarjati v gimnaziji, ker je bil to edini šport, ki sem ga lahko gojil doma, ker ni bilo v bližini nobenih igrišč. Nekaj let sem tekel tudi na srednjih maratonih.

Playboy: Kako danes kot nekdanji tekač in še aktivni alpinist gledate na Pahorjevo rekreativno »šminkiranje«?

Janša: On tako ali tako nenehno nastopa v popularnih rubrikah, ampak ko teče in plava, se mi to ne zdi negativno. Če to komu drugemu pomaga, da najde zgled in se začne ukvarjati s športom, potem je to pohvalno.

Playboy: Imate svetovalca za oblačenje, za nastopanje v javnosti?

Janša: Stalnega ne, sem pa šel skozi različne tečaje komunikacije in javnega nastopanja. V devetdesetih sem bil tudi v ZDA, kjer smo te treninge delali tudi z ljudmi, ki svetujejo kandidatom za ameriške predsednike. Se pa teh veščin ne da avtomatično prenesti na slovenska tla. Tam učijo tudi to, kako govoriti puhlice s prepričljivim obrazom. In kako se smejati, ko je stvar resna. Tega mene še niso naučili. (smeh)

Playboy: Na začetku svojega političnega udejstvovanja ste bili prepoznavni tudi po izraziti dolenjski melodiji v govoru, ki pa počasi izginja. Jo namerno odpravljate, s treningom, z vajo?

Janša: Ne, to je posledica dejstva, da se gibljem v okolju, ki ne govori dolenjščine.

Playboy: Ženskam naj bi se zdeli politiki privlačni. Ali sami občutite to?

Janša: Različnim ženskam se zdijo privlačni različni ljudje. Bistveno više na lestvici pri ženskah cenjenih poklicev so verjetno nekateri drugi. Edino, kar najbrž do neke mere vpliva, je dejstvo, da smo tisti, ki se ukvarjamo s politiko, ki nastopamo v javnosti, znani in se nam ni treba predstavljati.

Playboy: Bulvarski tisk vam je pripisoval že Metko Lajnšček pa Špelo Predan …

Janša: Pa še mnoge druge, odvisno od motiva pisca. Običajno takšnih tračev nisem niti komentiral. So pa takšna namigovanja bolj škodljiva za ljudi, ki jih mešajo zraven, kot pa za politike. Če neki novinarki prisodijo, da se zasebno srečuje s politikom, jo s tem diskreditirajo, češ da bo pristranska.

Playboy: Zelo nerad vprašam, ampak skoraj moram, ker me je vsakdo, komur sem povedal za intervju z vami, gnjavil, ali je res, da se ločujete?

Janša: To bi bilo nemogoče, ker nisem bil nikoli poročen, čeprav so v bulvarskem tisku objavili celo domnevne slike z moje poroke. (smeh) Kot rečeno, osebnih stvari ne bi komentiral.

Playboy: V svoji politični karieri ste se sprli z mnogimi ljudmi, tudi s prijatelji. Je mogoče ostati prijatelj kljub politični ločitvi?

Janša: Težko. Ne drži pa, da sem se sprl z mnogimi ljudmi oziroma prijatelji. Obstaja en sam tak primer, in to je Igor Bavčar, s katerim sva bila res prijatelja, in dejansko je njegova politična izbira, prestop v drugo stranko in drug politični tabor, pripeljala do tega, da se je to prijateljstvo končalo.

Playboy: Bi pogrešali pozornost javnosti, če bi naenkrat ugasnili reflektorji?

Janša: Bojim se, da se tega ne bom nikoli znebil. Poznajo me povsod, ne samo po Sloveniji, in bi mi prej ustrezalo, če bi gorelo manj reflektorjev. Zdi se mi, da goreči reflektorji omejujejo mojo svobodo.

Playboy: Ste se kdaj vprašali, ali vam slava kaj škodi? Se vas kdaj loteva napuh, nadutost?

Janša: To je skušnjava, zagotovo. Ko nastopaš pred kamerami, avtomatsko želiš videti, kako bo izgledal posnetek, obremenjen si s tem, da boš na očeh javnosti. Moram pa reči, da se mi ne zdi, da bi to pretirano vplivalo name. To življenje, ki ga dajem skozi od leta 1988, ni bilo tisto, čemur bi lahko rekel idealno. Delamo več stvari naenkrat in živimo površno življenje. Si po osemnajst ur zdoma, v soboto moraš na neko zborovanje in ko se pelješ po cesti in gledaš s soncem obsijane gore, ki te tisti dan ne bodo videle … to ni tisto, kar bi te notranje zadovoljevalo in izpolnjevalo. To je cena, ki jo plačaš za ukvarjanje s politiko. A starši so me učili, da če se neke stvari lotiš in obljubiš, potem moraš to narediti. Tako sem bil vzgojen. Po drugi strani pa zavest, da – kljub temu, kar sva prej govorila o kratkem spominu, pa o tem, da večina ljudi verjame bolj v to, kar izve po gostilnah in kar preberejo v časopisih, kot pa misli s svojo glavo – sem bil priča velikanskim pozitivnim izkušnjam, zaradi katerih bom vedno verjel v Slovence, v njihovo sposobnost preživetja in uspeha, v neko strateško razsodnost in tudi tolerantnost. To, kar se je dogajalo, ko sem bil v zaporu in so ljudje prvič v petdesetih letih množično prišli na ulice … in pa čas vojne za Slovenijo in ta odločni kolektivni pogum naroda, ko je šlo zares ... To sta dokaza, da je v Slovencih nekaj več kot le čista kalkulacija in profit, da se upamo tudi izpostaviti in da vendarle lahko stopimo skupaj in nekaj dosežemo. To mi pravi, da se še splača ukvarjati s politiko.

Playboy: Opozicija je zahtevala neposredne prenose sej državnega zbora. Ali ni v tej zahtevi tudi kanček napuha? Mislite, da bi ljudje to gledali?

Janša: To je bila prva pripomba, češ, želijo se slikati. Mi jim na to odgovarjamo s trditvijo, da imajo volivci pravico, da vidijo, kako delajo tisti, ki jih volijo in odločajo zanje. Drugje te možnosti imajo. V času Demosa, ko je šlo za strateške stvari, so bile tudi seje vlade javne. Novinarji so bili zraven, so lahko poročali. Potem ko ni bilo več nevarnosti, pa seje niso bile nič več javne. Kar naenkrat se je začelo s komunikeji, začelo se je tekmovanje novinarjev, kdo bo več izvedel iz zakulisja. S parlamentom se je začelo dogajati podobno. Naenkrat je bilo še ljudem težko priti na parlamentarni balkon, poročalo se je zelo malo, tudi novinarji so imeli velike težave, kako spraviti v dve minuti osemurno razpravo. Nujno je bil kdo nezadovoljen. Trend v svetu je drugačen. V zadnjih desetih letih je večina demokratičnih držav omogočila prek posebnih kanalov ne samo televizijske, ampak tudi radijske prenose. Radio je enako pomemben kot televizija, čez dan še bolj. In tisti, ki želi spremljati delo poslancev, ga pač spremlja, tisti, ki ne, pa naj gleda enega od drugih sto petdesetih programov.

Playboy: Če bi sami bili na bolniški in bi imeli na voljo prenos seje državnega zbora, na drugem programu pa Prvinski nagon, recimo, kaj bi izbrali?

Janša: Če ne bi bil član parlamenta, bi gledal te prenose takrat, ko bi se odločalo o stvareh, ki bi me zadevale. Če bi bil zdravnik, bi absolutno gledal razpravo o zdravstveni reformi, če bi bil upokojenec, bi zagotovo gledal vse tiste, v katerih bi se odločalo o moji pokojnini. Prvinski nagon sem pa že gledal (smeh), tako da skušnjava ne bi bila prevelika.

Tadej Golob, foto Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri