Playboy intervju: Andrej Šifrer

  • 03.11.2015

Prijazen pogovor s slovenskim glasbenikom, ki je v karieri prodal približno pol milijona plošč in ustvaril ponarodele pesmi, kot je Gorska roža, ter ponarodele resnice, kot je tista, da lepa dekleta ljubijo barabe.

(Foto: Bor Dobrin)

Lahko to zadnje, 'lepa dekleta ljubijo barabe', izgovorite, ne da bi to zapeli? Potem najbrž sodite med mlajše bralce Playboya. Ko so Lepa dekleta leta 1981 izšla na dvojnem albumu Ideje izpod odeje in se prodala v 100 tisoč izvodih, so zlezla v uho, tako kot priredba sicer ameriške Yankee Lady (Gorska roža), Ko zvonovi zapojo, Vse manj je dobrih gostiln pa Martinov lulček z istega albuma, in tam ostala vse do danes. Kot še številne druge njegove z albuma pred tem in še kakšnih zdaj že skoraj 20 po njem.

In kot je ostal na sceni tudi Andrej Šifrer, ki se je rodil pred dobrimi 60 leti v Stražiču pri Kranju in bi najbrž postal pravnik, za kar se je tudi došolal, če mu mama Pavla ne bi kupila kitare in ga vpisala med tabornike in če mu oče France ne bi pripovedoval zgodb. (Pa čeprav ni mogel razumeti, da se svet postaral je za dobrih štirideset let, od takrat, ko je naš ata bil še mlad ...)

Se pa svet medtem ni nehal spreminjati in tako danes nihče več ne prodaja svoje glasbe, kot jo je nekoč, niti Šifrer ne. Spremenilo se je še marsikaj, in to precej v smislu tiste njegove iz Vse manj je dobrih gostiln, ko pravi: »Znanost in tehnika, avto, televizija, so prikovali te v zlati brlog.« Pa takrat vse računalniško-telekomunikacijske na­vlake niti še ni bilo na obzorju.

In ker gre številnim to na jetra, ker se številni še spomnijo, kako se je pogovarjati s prijatelji ob pivu, in ne po Facebooku, se najbrž ni bati, da bi se uresničile Andrejeve nočne more in bi v bližnji prihodnosti stopil na oder največje dvorane Cankarjevega doma pa tam spodaj ne bi bilo nikogar.

PB: Domnevam, da priprave na no­vembrski koncert že potekajo?

AŠ: Zelo intenzivno. Koncerte v Cankarjevem domu, kjer nastopam s prijatelji, prirejam nekako na tri leta. Prvič sem to napravil leta 2002 ob svoji 50-letnici, ko sem pripeljal Dublinerse, pa potem leta 2006, ko so prišli Christopher Cross in Musical Youth. Christopher Cross je bil prvi oskarjevec, ki je stopil v Slovenijo, ampak to nikogar od medijev ni zanimalo. V Delu je bil v istem času objavljen intervju z Zdravkom Čolićem. Po tem vem, da smo še vedno v Jugoslaviji ali pa smo vsaj takrat še bili.

To je šlo skupaj z mojo ploščo Kdaj si zad­njič kakšno stvar naredil prvič. Musical Youth so bili kot otroci blazno znana skupina, nastopali so na koncertih Rolling Stones, z Michaelom Jacksonom. Od originalne zasedbe sta ostala še dva člana in z enim od njih, Dennisom Seatonom, sem se spoznal in skupaj sva tudi posnela en komad, Party Tonight. No, vsi ti moji gostje so z menoj posneli po eno pesem. Na žalost ni mogel priti Kenny Loggins. Govorim o kategorijah ljudi, ki so prodali po deset milijonov plošč in več. Kenny Loggins, recimo, več kot 20 milijonov. Leta 2009 sem izdal album Lipicanci in zato s konjem prijahal na oder v Cankarjevem domu ...

PB: Kaj je pa Mitja Rotovnik rekel na to?

AŠ: Rekel je: »Šifrer, ti boš mene v grob spravil!« Imeli smo neverjetno srečo, da se je neka gospa v Cankarjevem domu ljubiteljsko ukvarjala s konji in mi je zelo pomagala in priskrbela človeka in konja. Sicer se je ta konj nekajkrat tam pokakal, ampak je bilo vuau.

Andrej Šifrer

PB: Vi sicer jahate?

AŠ: Ne, ampak sem se naučil. Prav za to, za tisto minuto s konjem na odru, sem vzel ure jahanja. Še danes sem hvaležen tistemu konju, da ni znorel. Ljudje so, ko so naju zagledali, najprej naredili: »Vuauu ...« Potem so se pa ustrašili, da ne bodo splašili konja, in moram reči, da se je na oder slišala ena taka čudna dinamika zvokov, ki je ne prej ne potem nikoli več nisem slišal. Potem je bil koncert leta 2012 ob svoji 60-letnici, izključno s slovenskimi izvajalci, z Ladom Bizovičarjem in Jurijem Zrncem. Zdaj ekipo še nabiram. Medtem se je zgodila zelo pomembna reč, in sicer da Musical Youth snemajo nov cede, imajo nov menedžment, delajo na polno. Pred kratkim so se vrnili iz Amerike s svoje revival turneje. Na tem cedeju, ki bo izšel prihodnje leto, bo tudi ena moja pesem, in sicer Oče, ki se seveda imenuje Father, in gre takole: My father thinks, that I'm a looser ...

Zato sem jih zdaj povabil, ne vem pa še, ali bodo prišli oziroma ali si jih bom lahko privoščil. Pač, toliko muske bo, kolikor bo ....

PB: Denarja?

AŠ: Ja, seveda. [smeh] Ampak to mi veliko pomeni, ker bo to neke vrste predstavitev moje zadnje plošče Srce in razum, ki sem jo kot prvi Slovenec posnel v znamenitem studiu na Abbey Road v Londonu, kjer so snemali Beatli. Tam sva bila z Janijem Hacetom, ki je opravil veliko producentskega dela. Rekel sem mu, da bi morala narediti zelo dobre demo posnetke, ki sva jih poslala v London, in ko so jih slišali, so me vprašali: »Ti, kaj pa imaš to za enega norca?

To je že skoraj narejeno, to bomo vse ponucali, to ni demo ...« To se je Janiju zdelo zelo fajn, pa tudi meni. Prvih nekaj dni na Abbey Road sem se obnašal, kot da sem v cerkvi. Resda nisva snemala v studiu dva, kjer so snemali Beatli, bila sva v štirici, ampak še zmeraj sva lahko ujela nekaj tistega duha. Vsi tisti ljudje se srečujejo v menzi in tam so bili taki, ki so v času Beat­lov kuhali kavo, zdaj so pa senior editor, senior to, senior ono [smeh] in večina njih se še spomni kakšnih takratnih reči. Pogovarjal sem se tudi z Gilesom Martinom, sinom Georgea Martina, producenta Beatlov, ki je prevzel vso zapuščino in zdaj jo zvokovno upravlja. Na plošči je igral tudi Richard Thompson, človek iz šestdesetih let, iz skupine Fairport Convention, glasbenik, ki je lastnoročno iznašel folk rock, ko je začel na električno kitaro igrati stvari, ki so jih sicer igrali na akustično. Zame brez konkurence najboljši kitarist na svetu, kar sem jih videl. Ko je prišel Richard Thompson in smo šli potem v bife, so, ko je odšel, prišli k meni ljudje iz studia in me spraševali: »Kdo pa si ti, ki si bil z Richardom Thompsnom?« [smeh] Zanimiv hec je bil tudi, ko je Janija poklicala žena in ga spraševala, ali se je slikal na znamenitem prehodu za pešce [kjer so se za naslovnico albuma Abbey Road fotografirali The Beatles], in je rekel: »Slikajo se turisti, jaz pa tukaj delam!«

PB: Čeprav so menda originalni prehod za pešce, na katerem so se fotografirali Beatli, zaradi varnosti pred nekaj leti prestavili za nekaj metrov.

AŠ: No, tega pa tudi jaz nisem vedel. Na dan pride tja po 200, 300 ljudi, med njimi tudi različnih bendov z vseh koncev sveta, ampak čez ograjo pa ne sme nihče, razen tistih, ki tam delajo.

PB: Kakšen je pa sicer vaš koncertni ritem? Prebral sem, da ste imeli v osemdesetih tudi po 35 koncertov na mesec.

AŠ: Tega ni več. [smeh] Mislim, da imam rekord, ki je nastal v produkciji Rajka Djordjevića, danes lastnika VTV v Velenju, ki je pa takrat zastopal tudi Vinka Šimeka. In ta je imel v dveh mesecih 72 koncertov, jaz pa 78. Včasih sem imel tudi po dva, celo po tri koncerte na dan. Zdaj tega ni več, veliko pa igram na zasebnih zabavah, na kakšnih obletnicah in podobno. Po navadi me pokličejo na rojstne dneve, kjer se pojavim kot presenečenje, ali pa, recimo, zadnjič sem igral v zdravilišču v Strunjanu in je bilo blazno fino. Človek bi pričakoval, da bodo tam samo starejši ljudje, pa je bilo tudi precej mladih, ker imajo tudi mladi težave, celo zmeraj več. Animatorka jim niti ni povedala, kdo bo prišel, in da me ne bi spoznali, sem si dal na glavo kapo in temna očala in sem tak hodil tam okrog, da so si ljudje mislili, kaj za en bimbo je pa to. Slišal sem, da je nekdo rekel: »Tale pa ne vem, če je prišel v pravo bolnico.«

PB: Pa na teh obletnicah, rojstnih dnevih, na katerih nastopate, ljudje razumejo, da morajo plačati?

AŠ: Ja, razumejo. Problem se pojavi drug­je. »Kolk stane, če prideš en komad zapet?« Nikoli ne pridem zapet enega samega komada. S tem je podobno kot s tisto šalo, koliko stane kapljica bencina. Nič. No, potem mi pa nakapljajte do vrha.

In jim potem povem, koliko računam za uro. »Aja, a toliko za 40 minut prepevanja?« »Ne, gospod, to ni za 40 minut, to je za 40 let, ker za 40 minut dobite anonim­neže, za 40 let je pa Šifrer.« Pa ne govorim o kakšnih visokih cenah. Ni zelo veliko, zastonj pa tudi ne. [smeh]

PB: V nekem starejšem intervjuju sem naletel na vaše pritoževanje. »Nihče ne ve, kaj je to, ko se ob treh, štirih zjutraj pijan, utrujen po zabavi voziš domov.« Je bilo veliko tega v vaših prvih letih? Od tod strah, da bi koga povozili do smrti?

AŠ: Ogromno. S tem se ne morem hvaliti in moja največja nočna mora je, da bi pijan povozil nedolžnega človeka. Samo tega ne. So tudi druge stvari, ki jih ne bi rad videl, da se zgodijo, ampak to, da zaradi svoje šibkosti narediš nekomu nekaj trajnega, se mi pa zdi največja kazen. Pred kratkim se mi je zgodilo nekaj neverjetnega, povezanega s tem. Z neko prijateljico sem bil na Bledu. Šla sva na večerjo, potem sva pa hotela še malo v life, ampak tega v soboto zvečer na Bledu ni. Odprta je bila ena beznica z blazno glasno muziko, midva bi se pa tudi kaj pogovarjala in sva šla mimo hotela Jelovice, ko zagledava Art cafe. Bilo je nekaj mlajših ljudi, nekaj Angležev, super, pa sva se ustavila, spila en šampanjček in en cabernet. Nihče se ni vtikal v naju, okrog polnoči so pa začeli šibati muziko malo bolj na glas, ljudje so se začeli pozibavati in potem so spustili Gorsko rožo in so ljudje začeli nazdravljati in nekdo, neki mlad fant, je zelo spoštljivo stopil do najine mize in me vprašal, ali lahko plača eno rundo, ker so tam z družbo, ki je zelo vesela, da sem tukaj ... »Ja, lahko.« Ampak že takrat sem vedel: pri večerji sem spil dva kozarca pa potem še enega in zdaj še tega. Ne smem več, ker bom že brez tega pihnil. Imam pa več pik kot Tina Maze v najboljši sezoni. In sem rekel, da ne morem več piti, runde so pa prihajale, vrtele so se moje pesmi. In potem pride tip, ki ga poznam, nekaj govori po telefonu, konča in pravi: »Andrej, mirno lahko piješ. Jaz sem ti rezerviral edino sobo, ki jo zdaj lahko dobiš na Bledu, pobrali smo denar zanjo, evo, tukaj je, pij naprej.« »Saj ni štos v tem, ker bi lahko sam plačal to sobo.« »Ej, Andrej,« je rekel, »v primerjavi s tem, kar si ti dal nam Slovencem, je ta denar pič... dim.« [smeh] Potem sva bila pa tam do petih zjutraj. Kot kaže, so podnebne spremembe vplivale tudi na Gorenjce in so postali radodarnejši. [smeh]

PB: Bil sem na nekem vašem koncertu v Mariboru enkrat v osemdesetih. Igrali ste študentariji in srednješolcem in na oder so nenehno romale steklenice. Verjetno so ljudje pričakovali ne samo to, da jim boste prepevali, ampak da boste tudi pili z njimi?

AŠ: To pa ta imidž prinese, ampak že zelo kmalu sem se držal tega, da pred koncertom in med njim nisem nič pil. Sicer sem pa vedno pil cviček, cviček z vodo, to je moja pijača. Cviček je najmočnejša brezalkoholna pijača in tega se kar malo držim. [smeh] Tole lahko pijem vso noč in sem zabaven in v redu, meni gre to skozi.

PB: Niste nikoli hodili po robu alkoho­lizma?

AŠ: Če bi pokojnega Ruglja vprašal, sem verjetno že tam. Ne, nisem imel teh težav. Alkoholizem je, ko ne izbiraš časa in kraja za pijačo, ampak ona izbira tebe. Zato vsake toliko časa naredim kakšno mesečno čiščenje in s tem nimam nobenih težav. Tudi sicer nikoli ne pijem doma oziroma sam.

PB: Če se vrneva h koncertu. Kako se pa pripravi tak koncert v Cankarjevem domu?

AŠ: Najprej moraš imeti koncept. Tokrat bodo v ospredju album Srce in razum in pa ljudje, ki imajo kakršnokoli zvezo z menoj. Kot moja posebna in draga gostja bo nastopila Tina Marinšek, nekdanja pevka skupine Tabu. Spoznala sva se za komad Romanje, ki je bil velik hit v slovenskih razmerah. Tokrat sva s Tino posnela popolnoma nov komad. Ne samo da mislim, da je Tina krasna pevka in krasna mlada dama, ampak tudi to, da zna nastopati, da ji je oder nekaj domačega. Poleg tega je pa ni bilo strah, da se gre pokazat z gospodom srednjih let in z njim prepevat novo pesem. Mnoge bi rekle: »Najprej moram sama nekaj narediti, potem pa lahko še s teboj.«

Zelo rad bi imel kot osnovni bend Elevators, ker tam igra Jani Hace. Zdaj pa, ali bo tam ves bend ali ne, ne vem, Jani Hace pa mora biti. Potem bo tam tudi Klemen Bunderla, ki me je uspešno nadomestil [smeh] in za katerega po plakatih vidim, da je vroča roba. Še preden je imel nastop, ko me je oponašal, je stopil do mene in mi rekel: »Gospod Šifrer, jaz bi se pa zelo rad spoznal z vami, ker vas bom v soboto imitiral in potem verjetno ne boste več hoteli govoriti z menoj.« [smeh] Ta je že ta prav, sem si rekel, je duhovit. Na svojih koncertih sicer napovedujem sam, ampak tokrat bi rad napravil izjemo. Od voditeljev mi je najbolj všeč Miha Šalehar, čeprav je kar malo težak za razumet. On se mi zdi najbolj duhovit. Ko vsi drugi rečejo: Zdaj pa gremo na ceste ... – ker se tam nekaj dogaja – pravi on, od nikoder: Zdaj pa med kralje varnostne razdalje. Miha, sem mu rekel, to je že komad. Zelo vesel bom, če se bo priključil karavani.

PB: Na prejšnjem koncertu je ogromno ljudi ostalo brez vstopnic. Kdo je vaše občinstvo?

AŠ: Ne vem, v treh letih se je ogromno spremenilo. Pa tudi takrat sem bil popolnoma paničen. Na vaji za Viktorje sem gledal veliko prazno dvorano in od takrat naprej sem jo sanjal. Potem me je pa brat, ko sem mu to povedal, klical in rekel: »Andrej, čisto sam ne boš, jaz sem zdajle 20 kart kupil za svoje sodelavce.« [smeh] V Cankarjevem domu so me hrabrili, saj bo, saj bo, in je res bilo. Prodali so tudi tiste vstopnice za sedeže povsem na vrhu, tiste, kjer sediš med golobi. Gre za zaupnico, kot bi dal sebe na glasovanje. Bo še kdo prišel? Enkrat ne bo.

PB: Pojdiva na začetek vašega glasbenega ustvarjanja. Končali ste nižjo glasbeno šolo, čeprav se v družini, kolikor vem, nihče ni prav resno ukvarjal z glasbo?

AŠ: Hah, s tem je pa takole. V moji družini imamo po očetovi strani zanimivo kombinacijo. To so bili Bonceljni iz Žabnice in moj ded je bil samouk, ampak 50 let organist v cerkvi v Žabnici. To bi lahko bila ena linija. Dva moja strica, očetova brata, sta bila slavista in eden je bil tudi pesnik, Tone Šifrer, ki so ga med vojno ustrelili v Matthausnu, in to za Hitlerjev rojstni dan. Izdal je tudi pesniško zbirko. Se pravi, da je po očetovi strani obstajala glasbena žila in da so se ukvarjali tudi z besedami. Oče je bil kmečki sin, ki je šel delat, je pa veliko bral. Kot upokojenec je prebral dve do tri knjige na teden. Bil je najpogostejši obiskovalec knjižnice, zelo zabaven človek, mehek. V naši družini se je veliko pelo. Celo, ko je oče umrl in smo šli v gostilno k Benediku, kamor še danes zahajam, in se je nekaj popilo, je nekdo rekel: »Če bi bil Franceljn še tukaj, bi gotovo kaj zapeli.« In smo na njegovi pogrebščini prepevali. Še vedno mislim, da takrat, ko umre velik človek, nazadnje Arsen Dedić, da se takrat ne žaluje zaradi njegove smrti, ampak proslavlja njegovo življenje.

PB: Večkrat ste povedali, pa tudi pesem ste napisali o tem, da vaš oče ni cenil vašega ustvarjanja. Povsem resno ni cenil ali je bilo to nestrinjanje bolj tako hudomušno nestrinjanje med očetom in sinom?

AŠ: Jaz sem svoje frustracije z očetom obrnil na šalo. Tako kot zdaj poslušam in vidim, skoraj ni fanta, ki ne bi imel kakšnih težav s svojim očetom. Vsi imajo z očeti neke neporavnane račune. Ampak obstaja starostna meja, ko starši niso več krivi za tvoje težave, kakršnekoli že so.

PB: Mislim, da je naša psihoterapevtka Sanja Rozman to mejo postavila pri 30. letu.

AŠ: Nekje je ta meja, ko foter in mati nista več kriva. Moj oče ni razumel moje glasbe. Rodil sem se mu, ko je bil star 43 let, pa dodaj še 30 let in on mojega sveta ni mogel razumeti. Midva z očetom sva bila strašna prijatelja in med nama ni bilo zamer, ampak on je prihajal iz drugega sveta. Bil je kmečki sin in zanj tudi šport ni imel nobenega smisla. Dojemal ga je kot izgovor, da ni bilo treba delati. Ko sem šel igrat košarko ali nogomet na Mladost, tako smo rekli našemu igrišču, je on rekel: »Kvab dal, da bi atomska bomba na Mladost padla.« Ali: »Preklet bod tist, ki je žoga sponu.« V loškem dialektu, ki sega do Žabnice. In to smo mi predelali v hec. Brez harmonike ni nič, moj fant, brez tega instrumenta nisi muzikant ... On je meni govoril: »Zakaj ti ne poješ, tako kot pojejo oni, Avseniki in Slaki?« [smeh] Prvega avgusta bo minilo 30 let, odkar smo odprli picerijo Pri Šifrerju. Takrat sem jaz rekel očetu: »Ata, zdaj bomo pa mi odprli gostilno.« In je rekel: »Ja, kako boš pa ti gostilno odprl, ko ne znaš delati? Ti za delo nisi.

A ni fajn, da takole malo brenkaš okrog pa zaslužiš? V gostilni je pa treba delati ...« Ampak takrat je prvič priznal, da se mu zdi fino, da se ukvarjam z glasbo. Midva sva bila iz različnih svetov, ampak ko sva jih pa sestavila, je bilo pa fino. Bil je izjemen pravljičar, njegova domena je bila druga svetovna vojna, poznal je vse bitke, zanimala ga je celo znanstvena fantastika. On mi je recimo rekel: »A veš, kako daleč je alfa centauer? Sto milijonov svetlobnih let. Včasih se ponoči zbudim, in ko na to pomislim, me je kar groza.«

PB: Pa mama?

AŠ: Podobno, štiri razrede, kup hecnih zadev v njenem življenju, ampak je bila moja prva oboževalka. Ona me je vpisala v glasbeno šolo. Kot mlado dekle, ki je prišlo v Kranj, se je z drugimi puncami hodila kopat na Savo in tam je neki fant igral na kitaro in pel. In je rekla: »Če bom kdaj imela sina, bo igral kitaro.« Brat je malo igral na violino, ampak se to ni obneslo, smo pa imeli zgornjega soseda, ki je bil orglar, poznal je par akordov. Mama je kupila kitaro, zadnjo v trgovini, in jo prinesla domov. Mislil sem, da bo tako preprosto igrati nanjo, kot je bilo igrati na klofar, na tisto reč, s kateri stepaš preprogo. Dve leti se te kitare nisem dotaknil in to je bilo zanjo veliko razočaranje. Potem se je pa oglasil naš zgornji sosed, Vencelj Sedej, zelo prijazen gospod, mi pokazal tistih nekaj akordov, ki jih je znal, in naenkrat sem opazil, da zaradi tega, ker igram kitaro, nikoli nisem začel kaditi. Drugi so se s kajenjem delali zrele, meni pa tega ni bilo treba. Potem sem se vpisal v glasbeno šolo, kjer so me učili povsem druge stvari, kot sem jih počel do takrat, in nisem bil najbolj srečen, ampak nekaj sem pa kljub temu odnesel. Glavna reč je bila pa ta, da sem potem odšel k tabornikom. Deset let sem hodil k tabornikom in tam mi je ta instrument pri večernih zabavah zelo pomagal. Začel sem pisati pesmice o ljudeh, ki so bili v taboru. Iz Obladi oblada, sem napravil Ojladri, ojladra, Fažana – kamor smo hodili – je res prima kraj. Ko smo se v Fažano pripodili mi, so stlačili v vodo nas takoj. Sprva smo se malo čudno gledali, a kmalu smo spoznali vsi se med seboj. Ojladri, ojladra, hej, Fažana je res prima kraj. In potem govorim o starešini, o ekonomu, o kuharicah ...

Sedem kitic! V Fažano je prihajala gospa, ki je bila poročena z znanim režiserjem, prišla pa je s sinom, majhnim fantkom, in si tam omislila ljubimca. O tem sem napisal pesem, in sicer na melodijo znane italijanske popevke Una guitarra, cento illusioni. Ena Marija pride v Fažano, z mulcem in brez moža, cel dan se sama sonči na plaži, soncu se vsa preda. A ko pritisne, jo Marija stisne ... Mercedes jo je prišel iskat, in to se seveda vidi. Mulcu pri devetnajstih je seveda že malo jasno, kako to zgleda. Zjutraj pa pride vsa krmežljava Marija domov ... Ta gospa je bila tudi po današnjih standardih zelo lepa ženska, zakon je počil in ne vem, kako je šlo potem naprej. Zelo čedna babnica.

Andrej Šifrer

PB: In od tabornikov ste šli v skupine, kot sta Ajvar & co. pa Tektiti?

AŠ: Ne, to je bilo pozneje. Ampak bistveno je to, da sem se jaz pri tem navadil občinstva. In ko sem imel 8. januarja 1978, tri dni, preden sem šel v vojsko, v Mestnem gledališču svoj nastop, na katerega so prišli Adamič, Sepe, Rijavec, Ati Soss ... mnoštvo ljudi in tudi mama je ata prisilila, da je prišel, so bili oni zame taborniki. Nobene treme nisem imel. Tja sem prišel narejen. Govoril sem, razlagal vice, nič drugače ni bilo kot pred taborniki. Nihče ni tega opazil. Če je vic dober v vrtcu, bo tudi za v Cankarjev dom. [smeh] Takrat se mi je zdela prihodnost nerazumljiva, nič nisem vedel, ampak zdaj, ko gledam nazaj, se mi pa zdi, kot bi imel v življenju svetilki na obeh nogah, in vsakič, ko bi stopil, bi videl samo en korak naprej. Ko pa pogledam nazaj, mi je pa vse jasno, logično. Kot bi me nekdo pri tabornikih deset let priprav­ljal na to delo.

PB: In če se ne motim, ste potem od leta 1971 igrali pri Ajvar & Co., prvi hit Zoboblues je pa prišel precej pozneje?

AŠ: Pri Ajvar & Co. sem igral že prej, že od leta 1968. To so bila pa leta privajanja, študija. Če danes gledam na to, kar se je zgodilo, bi lahko temu rekel naključje, ampak naključij ni. Neki dan je tako televizija prišla snemat tabornike. Poslala jih je urednica Katarina Lavš, ki je leta 1975 pripravljala oddajo Pisani svet, ki je nagrajene otroke peljala na Vis. Spomnila se je dolgina, ki je igral kitaro, in me je vprašala, ali bi šel z njimi kot animator. Šel sem, se imel tistih 14 dni lepo, pisal pesmi, potem sem pa vprašal, ali bi lahko kakšno pesem posnel v njihovem studiu. Rekli so mi, da lahko dajo studio, če sam plačam glasbenike. Komad smo posneli, ki ga je potem Drago Hribovšek nejevoljno miksal, ker je bilo to ob izteku njegovega delovnega časa. Povsem tiho sem sedel zadaj na stolu, nič nisem upal vprašati in v tistem stopi v prostor Urban Koder in se začne pogovarjati s Hribovškom. O nekih zdravilih. Samo da ne vpraša, kaj počnemo tukaj, sem si mislil, ker je bil pa Urban Koder .... Cvetje v jeseni, pisal je filmsko glasbo, pesmi, popevke, človek, ki je bil glasbenik. Samo da se ta ne vtakne v te moje tri akorde.

In točno to: »Dragec, kaj pa ti tukaj delaš?« Stopil je do mene, se predstavil, da je glasbeni urednik na televiziji. Takrat so jih še imeli, zdaj jih ne potrebujejo več. [smeh] »Meni je pa tole všeč, kar vi počnete. Ali imate več tega?« Šla sva v njegovo pisarno, s kitaro sem mu zaigral in odpel deset pesmi. »Tole je fino,« je rekel, »tole o zobozdravnici bomo pa mi ponucali v neki oddaji.« Dal mi je naročilnico, sem šel v studio 14, kjer je bil producent Janez Gregorc, ki je bil pa džezer in mu je to bilo tako odveč. »Saj to boš hitro naredil, ne?« In zaradi te svoje brezbrižnosti se je zmotil in posnetek namesto na televizijo poslal na radio. Na radiu so to razumeli kot nov posnetek in so ga začeli vrteti. Slišal ga je Jure Robežnik neko jutro med britjem in se je tako smejal, da se je skoraj urezal med britjem. Naročil je Ivu Umeku, glasbenemu uredniku pri ZKP RTV Ljubljana, naj poišče izvajalca, in ker sem bil takrat sam že toliko v glasbi, da sem bil kot nekakšen menedžer Aleksandru Mežku, je stopil Umek do mene in rekel: »Ti si tudi Gorenjec tako kot tale, ki to poje. A ti poznaš tega tipa?« »Ja, to sem pa jaz,« sem rekel. »E, jaz sem pa Mozart. Živijo!« In gre naprej. In ko sva se čez 14 dni srečala, pravi: »Ti, a veš, da si ti res ti.« [smeh] Potem sva se z Mežkom dogovorila, da me ne plača v denarju, ampak z glasbeniki, s katerimi sem potem v eni noči posnel svoje prve tri komade, in sicer Zoboblues, Bil sem mlad in Grenko vino. Toliko naključij je bilo potrebnih, da se je vse začelo obračati. Ne bi pa šlo brez mojega mentorja Jureta Robežnika. Tam, kjer me je iz rok izpustil moj oče, je čudežno vstopil Jure in bil z menoj naslednjih deset let.

PB: V nekem intervjuju za Stop iz leta 1979 ste rekli: »Jaz sem dokaz, da lahko vsak pride na oder in igra.« Kaj ste mislili s tem?

AŠ: Načeloma res. Nobenih kvalifikacij nisem imel za to. Lahko bi šel za pripravnika v pravništvo. Nisem neki velik pevec, kitaro igram povprečno, potem pa napišem pesem in napišem melodijo pa nastane kupček. Morebiti sem dober v stihih, te obvladam bolje kot kaj drugega in prišel sem v času, ko podobnega razmišljanja in podobnih pesmi ni bilo. Prišel sem v prazen prostor in sem postal vroča roba. Na Novem rocku '75, '76 je bilo kup bendov, Predmestje, Horizont, Bojan Drobež ... in med njimi sem bil jaz nekakšen boy next door. Mislim, da lahko vsak, ki malo razmišlja, zna zapeti in odigrati, napravi razliko. Tako kot v športu, ko vstopi nov igralec v ekipo in napravi razliko. Tako sem jaz vstopil v igro kot rezerva, skozi zadnja vrata.

PB: Ampak ko je Arsen Dedić leta 1985 izdal album Suputnici, na katerem je prepeval pesmi drugih kantavtorjev, od Jacquesa Brela do Charlesa Aznovourja, je mednje uvrstil tudi vašo pesem Stoj, Marija. To pa je najbrž bil kompliment? Tega ni bil deležen prav vsak.

AŠ: Ja, velik kompliment in presenečenje, ker mi tega prej ni povedal. Skupaj sva bila deset dni v Londonu, ko je bil on nekakšen moj supervizor oziroma, kot je on rekel, jezični saradnik, da me je popravljal pri snemanju albuma Od šanka do šanka [v srbohrvaščini], ker to pač ni bil moj jezik. Imela sva se strašno dobro in izkazalo se je, da je on veliko več od tega, za kar so ga imeli ljudje. Bil je Arsen Dedić, ki je pisal pesmi in nastopal, ampak ko sem ga bolje spoznal, sem videl, da je on tudi izjemno razmišljujoč človek, zabaven, ki je rad flirtal. Če je imel žensko publiko, se je kar naenkrat prižgal. Zdaj, po njegovi smrti, slišim, da je ignoriral napotke zdravnikov in se prej postavil na noge, kot bi bilo treba, da je bil tečen. Ampak to sodi k velikim ljudem. Vsi veliki ljudje so zajebani, težki za sobivanje. Zelo globok človek. Ni bilo teme, po kateri on že ne bi nekoč veslal.

Še danes bi bila za nas aktualna njegova, ki govori takole: Moji prijatelji, koji pjevaju preko radia u kasne sate, sterani u nočne rezervate ... Podobno kot je s slovensko glasbo, ki se vrti od polnoči do štirih zjut­raj, v rezervatih. Arsen ima svoj oltar v moji cerkvi.

PB: Je Stoj, Marija vaša najboljša pesem?

AŠ: Ne. Najboljše pesmi ni, najlepšega kraja na svetu ni. To vedno primerjam z otroki in sem opazil, da so tudi drugi pevci začeli operirati s tem. Vse otroke imaš enako rad, nekateri ti pač malo bolj uspejo kot drugi. Podobno je s pesmimi. Boljše po navadi niti niso najbolj znane.

PB: Bili ste poročeni z Marijo. Je to ta Marija iz pesmi.

AŠ: Ja, pesem je nastala, ko sva bila še fant in punca.

PB: To me nekako spominja na Adija Smolarja in njegovo krasno ljubezensko pesem Daleč je za naju pomlad, kjer poje o tem, da bi se rad postaral s svojo ljubeznijo. No, malo pozneje smo pa prebrali, da se ločuje. Je težko ostati poročen, če si popularen glasbenik?

AŠ: O teh rečeh po navadi ne govorim prav rad, ampak okej. Boš pač sprejel, kar bom povedal. [smeh] Ne vem, kako bi se stvari iztekle, če bi ostal v pravu in se nikoli ne bi ukvarjal z glasbo. To pomeni povem drugačno rast, druge pritiske. Moja žena je bila v prvi vrsti izjemna mama, tako kot je zdaj izjemna babica. Z mojim odmikom od normalnega življenja se, tako vsaj mislim, nikoli ni sprijaznila, ampak je čakala, kdaj ga bo konec. Potem je pač prišlo do tega, da sva zrasla tako narazen, da se nisva več mogla poravnati. Mislim, da je težko živeti s človekom, kakršen sem jaz. Normalno življenje, za katerega je moja Marija takrat verjetno mislila, da se bo nekoč vzpostavilo, se ni nikoli več. Še vedno sem v glasbi, še vedno potrebujem pod­poro, ki je povsem drugačna kot v normalnem zakonu. Če govorimo o krivdi za razpad najinega zakona, jo prevzemam nase.

PB: Ko govorijo o vašem najboljšem albumu, številni omenjajo Ideje izpod odeje. Potem vi praviloma odgovorite, da se vam zdi najboljši prvi Moj žulj. Kaj pa Od šanka do šanka? Spomnim se, da mi je kot najstniku prišla v roke kaseta in da sem jo poslušal do onemoglosti?

AŠ: Nastajal je, ko sem bil v vojski in sem bil bliže temu jeziku. Rekel sem si, da če ga ne bom posnel zdaj, ga nikoli ne bom.

PB: Domnevam, da z namenom razširiti si občinstvo?

AŠ: Takrat so me v Beogradu in Sarajevu že upoštevali, ampak nekako na silo, ker sem bil del novega vala. Zaradi ne­kakšnih jugoslovanskih nazorov so me vrteli in vabili na televizije, ampak niso me pa razumeli.

PB: Kakšen uspeh je pa doživel album?

AŠ: Bil je zelo uspešen, zlat, kar je v tistem času pomenilo prodanih 50 tisoč izvodov, predvsem pa je pomenil veliko reputacijo. Tudi Arsen mi je čestital zanj.

PB: Ste kdaj pomislili, da album zaradi tega, ker je bil srbohrvaški, pri Slovencih ni bil deležen take naklonjenosti, kot bi si jo zaslužil?

AŠ: Seveda, tako kot moja slovenska glasba nikoli ni bila sprejeta na jugu. Čeprav je bil Od šanka do šanka album leta v Sloveniji, ampak bolj zaradi inercije, zaradi drugih stvari. Zdi se mi, da so takrat bolj glasovali za Šifrerja kot za ploščo.

PB: Ste kdaj razmišljali o tem, da bi jo poslovenili in na novo izdali?

AŠ: Ne, se ne da. To je to. Če bi se pa našel kak mlad hrvaški ali srbski izvajalec ... Nekdo mi je rekel, da se Od šanka do šanka, pesem, še vrti na radiu v Novem Sadu, da jo velikokrat sliši, pa še na kakšnih beograjskih postajah.

PB: Vsaj še enkrat ste ciljali na večji trg, in sicer na začetku devetdesetih z Underground cowboy?

AŠ: Ki sem jo posnel v Nashvillu. Bila je krasna izkušnja. Nekaj novega. Po koncu snemanja je moj producent napravil vrtno zabavo, na katero ni povabil samo tistih, ki so sodelovali pri nastajanju plošče, ampak tudi druge, ki z njo niso imeli nobene zveze, 70 do 80 ljudi. Tam sem prvič videl gospe, ki so bile sredi 40 let, s 15 let mlajšimi možmi, ki so se ukvarjali z dojenčki in otroki, babnice so pa kadile in gosipirale. Tak je bil takrat trend v Nashvillu. Tam sem spoznal tudi zanimivega psihologa, ki sem mu zaupal svojo teorijo o puberteti. Imenuje se dark side of the moon in gre takole: ko so izstrelili Apollo na mesec, so lahko sledili raketi, potem ko je pa ta zašla na temno stran meseca, so pa za devet ur in pol izgubili signal s posadko. Če so prej vse prav naredili, zračunali, so lahko upali na to, da jih bodo po tem času spet videli, če so kaj zgrešili, nikoli več. Enako je z otroki. Ko pridejo v puberteto, gredo za Luno in jih nimaš več. Jih imajo drugi. In če si prej napravil vse prav, se bodo nekoč vrnili, če si pa zajebal, jih pa ne bo. Zaradi te teorije so me povabili na Nashville TV.

PB: Čeprav se v šoli niste učili angleško?

AŠ: Niti ene same ure. Naučil sem se je, ker me je zanimalo, kaj ti ljudje pojejo, in negovoreč sem se naročil na New Musical Express, bral, gledal v slovar. Samouk, in zato sem še danes boljši v govoru kot v pisanju.

PB: S kakšnimi cilji ste se podali v Nashville?

AŠ: Posneti ploščo. Predvsem je bil to velik finančni zalogaj. Imel sem prihranek, najel sem posojilo in spravil skupaj 60 tisoč dolarjev. Enkrat moram poskusiti, sem si rekel, da si ne bom kdaj pozneje česa očital. Če pa ne bo, pa pač ne bo. Ko sem prvič poslušal zmiksano kaseto, sem si rekel: Pismo, kakšna plata! Zjutraj, po ponovnem poslušanju, pa me je spreletelo: Katastrofa! Tukaj ni enega hita, kdo bo to poslušal? Takšni občutki so se mešali. Zanimivo je bilo to, da me je producent v Nashvillu vprašal, ali je med temi pesmimi kakšna, ki je všeč ženskam. »Ne vem, zakaj pa?« »Ker so hiti pesmi, ki so všeč ženskam.« Pomislil sem in rekel, da ena pa mogoče je, in sicer Šum na srcu. »No, ta bo hit.« V Nashvillu sem se ogromno naučil.

Andrej Šifrer

PB: Govorite o albumu Hiti počasi?

AŠ: Ja, ko sem se z njim vrnil domov, je bilo, kot bi prižgal suho seno. Prodalo se je po pet tisoč kaset na teden. Ko sem se nekoč peljal po stari cesti s Štajerske, sem se ustavil v oštariji na Gomilskem in stopi nekdo za šankom do mene in pravi: »Andrej, dolžen si mi velik špricer.« »Mi boš razložil.« »Poglej,« pravi, »eno tvojo kaseto imamo v avtu, eno v stanovanju, en plakat je v otroški sobi, en pa v stranišču. Jaz te pa videt ne morem.« In sem rekel, naj dajo gospodu liter radenske in liter ritoznojčana. Januarja sem se potem vrnil v Nashville, kjer smo snemali angleške verzije teh pesmi. Takrat sem bil pa malo razočaran, ker ni bilo nič pripravljeno. Bili smo dogovorjeni, da bodo znani tekstopisci pripravili besedila, pa ni bilo nič iz tega in smo potem nekaj naredili na brzino. In kot je bil Hiti počasi mega pa Undergorund cowboy ni bil to, kar sem si želel. Na koncu je izšel v Angliji, ampak Anglija in kantri ne gresta skupaj.

PB: Nekaj let pozneje ste se v Ameriko še vrnili, in sicer tudi kot slušatelj Song Writing Academy v Los Angelesu, se pravi nekakšne delavnice za pisanje pesmi, ki jo je vodila Harriet Schock, tudi avtorica precej uspešnih pesmi. Zakaj?

AŠ: Tega pri nas nismo poznali. Na tej delavnici sem ugotovil, da ogromno stvari, ki so me jih učili, že poznam, že uporab­ljam. Obstajajo vzorci, recimo, kako se spopasti z ustvarjalno blokado. To napraviš tako, da vzameš temo iz komada, recimo iz pesmi Ko bom umrl, pa sem vprašal dva belca in dva črnca, kaj bi lahko povedali o smrti. Prvi belec pravi: pogreb, črno. Drugi: žalost, solze. Črnec: veselje, odrešitev. Bravo, to je to! Potem sem se pa spomnil, da sem pet let prej, ko sem v Nashvillu pisal pesem Uspavanka za Evo, pesem že imel nastavljeno, pa se mi je zataknila in nisem vedel, kako naprej, pa sem takrat poklical domov in se je Eva oglasila. Stara je bila devet let. »O, oči, jaz sem pa peljala Champkota« – našega psa – »kako si pa ti?« »Evi, hvala.« Vsaka zvezda na nebu zamiži, Evin kužek zalaja, se poslovi, v kraljestvo sanj in vil jo nese sila nevidnih kril ... To je manjkalo. In sem videl, da sem to že uporabljal, ne vedoč, da obstajajo v song­writingu kot modeli.

PB: Ko govoriva o vaših mednarodnih podvigih, ne moreva mimo Dublinersov. Kako vam je uspelo priti do njih?

AŠ: Nekoč sva bila z Juretom Robežnikom v Dublinu, on je pa tam poznal nekega gospoda, ki je bil glasbeni urednik, dobili smo se in se malo pogovarjali o glasbi, Jure me je predstavil in potem me je irski sogovornik vprašal, katero irsko glasbo pa poznam, in sem rekel, da Dublinerse. Da tudi sam gojim to kulturo, ta Seven drunken nights, da je to glasba iz moje knjige. Povedal je, da pozna njihovega studijskega kitarista, Desa Moora. Ta Des se je čez nekaj dni okrog poldneva oglasil ves pomečkan in zaspan v mojem hotelu, malo sva se pogovarjala in mislim, da prve pol ure niti ni vedel, kje je in zakaj je tam, potem je pa malo prišel k sebi, povedal, da je bil do petih zjutraj v studiu, in izkazalo se je, da je to eden najprijetnejših ljudi, ki sem jih spoznal v življenju in obenem najboljši studijski kitarist na Irskem. Pa pravi: »Od Dub­linersov sta dva ali trije uporabni za v studio, če hočeš irski sound, imam jaz boljše.« In mi je uredil to isto postavo, s katero snema tudi on, se pravi od Dubliners Eammona Campbella in Johna Sheahana. Pri delu z Desom sem se naučil mirnosti, ki jo občudujem pri ljudeh, ker sem sam drugačen, eksploziven. Ko smo snemali ploščo, smo pridelali en dan zamude, ker Desov sin, bas kitarist, ni imel časa. In sem si mislil: »Zato, da svojemu sinu rihta delo, moramo mi začeti dan pozneje ...« Dobro, da nisem nič rekel. »Kako pa to, da Paul ne more?«

»Dela z Markom,« mi je rekel. »Markom?« »Ja, Knopflerjem.« [smeh] In potem smo naredili, kar smo naredili, prijeten album o pijači in babnicah, o čemer govori veliko irskih pesmi.

PB: Nekoč sem bil za kratek čas na Irskem in sem opazil, da dejansko zelo radi zahajajo v pube. Pijejo več kot Slovenci?

AŠ: Oni pijejo pivo, vina skoraj nič. Pivo in viski. No, potem je Des uredil, da sem se spoznal s tema dvema dublinersoma in smo šli skupaj okrog. »Da ti malo pokažemo Dublin.« Seveda smo šli po oštarijah. To je zanje Dublin. V baru O'Donoghues, kjer so oni začeli igrati, sem tudi izvedel zgodbe o njih. Menda so se dobili leta 1962, bili kakšnega pol leta skupaj, potem so se pa na neki vaji napili, stepli in razpadli. Malo pozneje je pevec Ronnie poklical Johna: »A ti veš, da imamo mi jutri vajo.« In reče John: »A nismo mi zadnjič razpadli?« »No, jaz sem malo klical okrog, pa se nihče nič ne spomni.«

To so njihovi štosi. Ali pa ta Barney McKenna, ki je bil bolan zadnjih 20 let svojega življenja. Pred nekim špilom je zjutraj zajel v dlan celo pest zdravil in sem se ponudil, da mu grem iskat vodo, da jih bo lahko pogoltnil. »Ne, ne, ne, je že v redu, sem že naročil.« In pride natakar z dvojnim viskijem. Zjutraj ob desetih. Pogoltne tiste tablete in pove, da ima v Dublinu zdravnika, ki zagotavlja, da viski najbolje topi tablete.

PB: Album Sedem irskih noči se je prodal v zlati nakladi, če se ne motim?

AŠ: Tako je.

PB: Koliko izvodov je to?

AŠ: Naklade in te oznake so se vedno bolj nižale. In so se znižale do tega, da se ne proda nič več. Ideje izpod odeje sem prodal v 100 tisoč izvodih, Hiti počasi tudi in to je takrat pomenilo platinasto ploščo. Potem je pa to padalo in je bila platinasta že plošča, ki se je prodala v 30 tisoč izvodih, danes pa sploh ne vem več, ali to še obstaja. Ta industrija je umrla. Nekaj malega prodam še po koncertih.

PB: Cedeji kot neke vrsta vizitka?

AŠ: Ja, zelo draga vizitka.

PB: Je ta trend nepovraten?

AŠ: Kot zdaj kaže, je najbrž nepovraten. Prodaja je šla na iTunes, da bi se pa cedeji prodajali, kot so se nekoč plošče, pa mislim, da se ne bodo. Sem pa malo nostalgičen do tistih časov. Doma imam steno z vsemi svojimi ploščami, in ko se je nekoč pri meni oglasil Jan Plestenjak, je rekel: »No, vidiš, tega pa jaz nikoli ne bom imel.« Ampak vse je minljivo.

PB: Nič se ni dost spremenil, zastavo imamo še vedno rusko, bankirji v luknjo so nas potegnil, mi pa plešemo na jugo musko, pravite na zadnjem albumu Srce in razum. Niste najbolj zadovoljni s stanjem v državi in glasbeno sceno?

AŠ: Ne, nisem, ker kar zadeva demokracijo, mislim, da smo v vrtcu in da imamo nedonošene politike. Mislim, da vse te države ne morejo kar tako iz tako imenovanega socializma preiti v demokracijo. Zagovarjam prosvetljeni diktat, prosvetljeno diktaturo. Poleg tega se mi pa včasih zdi, da smo tako maj­hni. Nikoli v življenju nisem srečal Alenke Bratušek in niti ne vem, kako bi se dalo oceniti njeno politiko. Ampak to, da so na­redili vse, da ona ne bi dobila položaja pri Junckerju, ki je imel to babnico rad, se mi zdi pa noro. Mi bi imeli zdaj pomočnico na dvoru, je pa zaradi bedastega, neseksualnega razmišljanja nimamo. Mislim, da bi se Alenka Bratušek krasno obnesla v Bruslju in bi lahko za nas naredila ogromno, tako imamo pa zdaj v rokah neki brezvezen resor transporta. Z Alenko Bratušek so naju sicer povezovali, ker sva iz istega kraja, se pa nisva nikoli srečala, ampak to pa zato, ker ne hodi v gostilne. To je njen minus. [smeh]

PB: Plešemo na jugomusko ... Ste kdaj razmišljali, od kod to navdušenje Slovencev nad hrvaško in srbsko glasbo?

AŠ: Tega ne razumem, tako kot ne razumem, zakaj na Zbiljski noči nastopata Daniela in Neda Ukraden. Meni Kora [najmlajša hči] pravi, da njene sošolke poslušajo 'čefurke', kot jim same pravijo. Ne vem, kaj se je zgodilo in kdaj.

PB: Kje vidite rešitev? V obveznih kvotah slovenske glasbe po radiu?

AŠ: Ne vem, kaj bodo kvote rešile, če se vrti slovenska glasba med tretjo in četrto uro zjutraj. S tem nismo ničesar rešili. Zanimivo je, da se na Hrvaškem vrtijo hrvaške pesmi, v Avstriji na smučanju njihove, v Italiji v Dolomitih italijanske. Mislim, da dalmatinska pesem paše v Dalmacijo in je fajn, da pa žičničar v Kranjski Gori vrti Dragojevića in Dalmatince, pa nekako ne gre. Potem je pač z nami nekaj narobe. Ali z nami, ki glasbo delamo, ali pa z občinstvom. Ampak publike ne moreš zamenjati. [smeh]

TEKST Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri