Petra Majdič

  • 06.01.2011

Pogovor s prvo slovensko tekačico na smučeh, ki povsem resno cilja na skupno zmago v svetovnem pokalu. O pitju kave kot legalnem dopingu, o skušnjavah po pravem, prepovedanem dopingu, o razlogih, zaradi katerih bo to njena zadnja sezona, o smoli na največjih tekmovanjih, o padcu v tisto jamo v Vancouvru in o kritikah, da bi takrat morala odstopiti.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Ko se je Petra Majdič lotila smučarskega teka, je niso čakala prav svetla obzorja. Garanje, garanje, garanje in v najboljšem primeru kakšna uvrstitev med dobitnice točk, najvišje tja do 15. mesta, kar je napovedal tudi njen dolgoletni trener, ko je na nekem skupnem treningu zbranim tekmovalkam zaupal njihov (in svoj) domet. Ker pač niso Skandinavke, ker pač nimajo dovolj hit­rih smuči, sposobnih serviserjev, tehničnega znanja in ker se – kot se je zelo pos­rečeno izrazila njena predhodnica Nataša Lačen – v smučarskem teku ne da zmagovati samo s špageti. Pri tem je namigovala na doping in pozneje, ko so razkrinkali marsikatero vrhunsko tekmovalko, se je pokazalo, da je imela prav.

Ampak Petra Majdič ni katerakoli slovenska tekačica na smučeh. Katerakoli druga ne bi tako zagrizeno in trmasto rinila naprej, ko se je zdelo, da je vse proti njej, katera druga bi sprejela kateregakoli trenerja, da ga le plača Smučarska zveza, predvsem pa nobena, a res prav nobena na svetu ne bi splezala iz jame s poškodovanimi rebri in z njimi pritekla do medalje na olimpijadi. Pol države je takrat jokalo od ganjenosti in vsaj za kak dan se nam je zdelo, da je vse mogoče.

Petra Majdič bo 22. decembra praznovala šele svoj 31. rojstni dan. Šele pravim zato, ker se bo po koncu te sezone poslovila od tekmovalnega teka na smučeh. Pa niti ne, ker bi se nasitila napornih treningov in stresnih tekmovanj, preprosto zato, ker se ji zdi, da je v življenju še kaj drugega kot zgodnje vstajanje, raztezanje, pripravljanje pijače, trening, počitek ... Dan za dnem, od zore do mraka, od mraka do dne v kakšni zakot­ni avstrijski vasici, kot je Ramsau pod Dachsteinom, kjer smo se dobili mesec dni pred začetkom prvih tekem. Ker bi rada obdržala prijatelje, ki se ne znajo pogovarjati samo o tej in oni izboljšavi drsalne tehnike, in predvsem zato, ker bi rada družino in otroke, preden bo prepozno. V slovenskem nacionalnem interesu bi sicer bilo, da še kar teče in teče, do Sočija in še čez, osvaja medalje in naslove svetovnih prvakinj, ampak tako je pač s temi našimi apetiti. Če bi nam kdo pred desetimi leti napovedal njen uspeh, bi se mu pa smejali.

PB: Večkrat ste rekli, da ste ljubiteljica kave. Kaj to pomeni?

PM: Pomeni, da obožujem vonj in okus kave ter sam ritual pitja. Je pa mogoče še četrti raz­log, ki me je pripeljal k tej konzumaciji kave, in sicer da je kava najbolj legalen doping in pri vsem treningu, ki ga moram v sezoni opraviti, je edina stvar, ki me drži pokonci. Popoldne grem spat – med vsemi obvez­nostmi in treningi naj bi šel vrhunski šport­nik popoldne spat – in včasih sem tako utrujena, da bi potem najraje kar ostala v postelji. Ker ne smem, spijem kavo, ki me pripravi na drugi, tretji trening. Trener pač ne tolerira – mislim, on že ve, kako je s teboj –, ne more spre­jeti tega, da bi prišel na trening in zazehal: Uaaa, samo malo počakaj, da se zbudim ... Dan ima pač toliko in toliko ur in loviš tiste ure, da opraviš optimalen trening. Ja, prva stvar je, da me zbudi, da funkcioniram in zmorem vse, kar imam tisti dan na planu, druga je pa ta, da sem se navadila, da je pit­je kave tisti čas, ki si ga vzamem, tistih pet minut. Ritual, ki si ga vzamem zase, ko lahko malo zadiham, se umirim, premlevam o sebi, dobim kakšno idejo, napravim kakšen načrt. Rada imam turško kavo, daleč najboljši mi je pa kratek ekspreso z malo mrzlega mleka.

PB: Koliko jih popijete na dan?

PM: Če štejeva še tiste doma skuhane, turške, ki so vsaj vsaka za dve navadni mali, potem jih v najtežjih obdobjih spijem kar kak­šnih šest.

PB: Rekli ste legalni doping. Kofein je, če se ne motim, legalen šele zadnjih ­nekaj let. Prej je bil na seznamu pre­povedanih poživil.

PM: Ja, ampak če bi hotel zaradi kofeina pasti na dopingu, bi moral jemati kofeinske tablete ali pa izjemno močne koncentrate, da bi dosegel prepovedane količine.

PB: Če se ne motim, so Giannija Bugna, italijanskega kolesarja, dobili na kofeinu.

PM: Ja, ampak najbrž tudi zaradi tega, ker so kolesarji že tako ali tako izjemno lahki pa še dehidrirani. Pri nas je malo drugače, ker moramo le imeti toliko in toliko mišične mase, ne smemo biti dehidrirane in bi bilo to zaradi tega toliko teže. Zdaj pa kofe­ina itak ni več na seznamu.

PB: Ko sva že pri dopingu – veljate za tekmovalko z najbolj izrazito odklonilnim odnosom do njega. Ste pa imeli z nadzorom na začetku kariere kar nekaj težav.

PM: Problem je bil v tem, in to se še zdaj dogaja: vsi imajo občutek, da sem izjemno samozavestna, odločna, surova, ambici­ozna karieristka. [smeh] Ampak mogoče niti nisem. Sem se pa ves čas bojevala s to besedno zvezo 'ne da se'. Tega ne priznam. Jaz pravim: ne, da se ne da, mogoče samo nisi dovolj močno in dovolj dolgo poskušal. Pred toliko leti je ogromno ljudi govorilo, da se ne da priti na Luno, pa se da. Vse se da, samo čas zahteva in ogromno količino energije, ki jo je treba vložiti. Mogoče zato delujem robustna, ambiciozna in podobno. Sem samo dekle, ki ima velike sanje. In če se naveževa na doping: moje težave z njim so povezane s tem, da sem prišla iz tekaško uboge Slovenije in začela mešati štrene. Na svoji prvi tekmi sem bila 64., potem sem pa še v isti sezoni osvojila 30. in celo 20. mesto. Drastično sem napredovala, stara komaj 19 let, kar je pa mlado za katerokoli državo na svetu. Švedi imajo zdaj Charlotte Kalo in nekaj drugih izjemno mladih tekmovalk, ampak Švedi so pač znani po tem, da znajo najbolje delati z mladimi talenti, ki jih kot takšne prepoznajo že pri starosti 12, 13 let. Znajo jih vzgajati in delati z njimi. In še nekaj znajo Švedi izkoristiti – tega jaz nisem imela, bodo pa imele tiste, ki prihajajo za menoj – zaslombo. Jaz je nisem imela. Potrebuješ liderja, ki ti utira pot in se lahko skrivaš za njim. Ko si mlad incoming talent, se moraš skrivati za nekom, sicer te razgrebejo. Pa naj gre za medije ali lastna pričakovanja. Nekdo ti mora delati prostor, da se skrivaš za njim, in skočiš šele, ko si dovolj dozorel. No, jaz sem se pri devetnajstih oziroma dvajsetih, enaindvajsetih redno uvrščala na stopničke ali vsaj med deset. In to na daljših razdaljah, ne pri sprintih, ki so se takrat začeli razvijati. To je bil pa nekakšen primat Skandinavk, Rusinj in nekaterih Srednjeevropejk, kot je bila Belmondova, niti ne mladih tekmovalk. In to jih je začelo nenormalno begati. Pa še na tekme sem prihajala z dvema ogromnima potovalkama smuči, ki sem jih sama testirala, niti svojega servisa nismo imeli. Ta kruti davek sem morala plačati. Mnogi pravijo, da sem zdaj eksplodirala. Saj bi najbrž že prej, če bi imela pravi servis in smuči. Imela sem sicer fenomenalnega trenerja, ki pa tudi ni imel takšnega znanja, kot ga ima sedanji. Leta sva izgubljala s tem, ko sva se iskala. Eno leto sva trenirala preveč, drugo leto sva delala preveč intervalov, pa me je zabilo, da sem zbolevala. Toliko sva se učila in si zelo želim, da tega ne bi ponavljale tekmovalke za menoj, da bodo to znali izkoristiti. In so mi sledili na vsaki tekmi. Takrat so za doping kontrolo še izžrebali po štiri tekmovalke. Uro, uro in pol pred startom sem morala opravljati krvni dopinški test. V nekem obdobju sem tam stala vsako ali vsaj vsako drugo tekmo. Pa nas je bilo 60, med katerimi so izžrebali. Kako je to mogoče? To me je začelo nažirati. Stalno ti jemljejo kri, tik pred startom, kar ni prijetno, lahko nastane hematom, ker pogosto tega ne počnejo izkušeni jemalci krvi, in prihaja do stresa, kar je zadnje, kar takrat potrebuješ. Že tako ali tako sem imela slabše smuči, bila sem mlajša od tekmic, se jih bala ...

PB: Kaj pa strah pred tem, da bi vendarle kaj našli, čeprav ste vedeli, da niste vzeli nič prepovedanega?

PM: Ne, tega strahu ni bilo. Kaj bi mi pa našli, če nisem nič vzela?

PB: Ti, ki so jih dobili, tudi pravijo, da niso nič vzeli, in se potem izgovarjajo na napake v postopku in podobno.

PM: Ja, ampak napaka v postopku pomeni napako pri načinu jemanja krvi, ne pa napake v vrednostih snovi v krvi. In še vedno obstaja možnost B-testa. Me je pa začelo begati pozneje, ko so me ljudje opozarjali, naj ne puščam svojih bidonov s pijačo kar kjerkoli. Takrat niti nismo imeli dovolj ljudi, da bi mi lahko ob progi, na recimo 30-kilometrski tekmi, podajali pijačo. Bom pač drugje vzela, sem si rekla, in dobila nazaj: »Pa kaj je s tabo, si nora ...« Potem sem jemala samo na naših oskrbovalnih toč­kah ali pijačo od organizatorja, in takrat je tudi mene postalo strah. Bila sem naivna, še zdaj sem, čeprav večkrat rečem, da so šla moja rožnata očala že zelo proti tlom. Tudi zato hočem nehati z vrhunskim športom, ker bi še vedno rada ostala naivna.

PB: Pogovarjal sem se z Brigito Bukovec, ki mi je rekla, da ni nikoli niti pomislila na doping, najbrž zaradi tega, ker niti njen trener Jurij Kastelic ni nikoli pomislil nanj ...

PM: Sama sem pa imela huda obdobja. Od dvajsetega, dvaindvajsetega leta je šla moja kariera navzgor, pri petindvajsetih sem pa začela stagnirati. Preprosto nisem mogla prebiti magične meje top pet, da bi se redno uvrščala na razdaljah med prve tri, da bi bila redno na stopničkah. Začeli smo se vrteti v enem in istem krogu. Pa je bil trening res izjemen, za svoja leta sem mogoče preveč trenirala. To je bilo tudi obdobje, ko so številne punce dobili pri uporabi dopinga, vso finsko reprezentanco, Rusinje ... Vsake toliko časa so katero ujeli, in to so bile vse tiste, ki so bile na tekmah pred menoj. To me je začelo zastrupljati. Dogajale so se čudne zgodbe, da so se B-vzorci polivali ...

PB: Ste začeli še sami dvomiti o tem, da je mogoče uspeti brez dopinga?

PM: Ja, točno to. Nisem več verjela, da se da. Vedela sem, da mi manjka čisto malo, ampak ta čisto malo se kar odmika. To je bilo obdobje pred olimpijskimi igrami v Torinu, ko je Robert rekel: »Zdaj pa dosti. Odloči se, ali boš ta trenutek nehala, ker brez dopinga ne moreš narediti preskoka. Naredila si maksimalno, kar si lahko, dosegla si ogromno, ampak to je to. Ali pa boš eno leto, 365 dni, trenirala kot zmešana in naredila prav vse, podredila svoje življenje športu, vse postavila na kocko in po tej sezoni ...« – to je bila olimpijska sezona – »... boš nehala, če boš ugotovila, da ne moreš.« Odločila sem se za to možnost in se osredotočila na vse malenkosti, kot je popoldanski spanec. Odrinila sem vse negativne misli, recimo, tale, s katero sediva skupaj za mizo, jemlje doping, jaz ga ne ... Zato so bile olimpijske igre v Torinu toliko hujše razočaranje.

PB: Poraz zaradi opreme?

PM: Da, zaradi opreme. Pa še smole. Na 30-kilometrski tekmi sem tekla v vodilni skupini 11 tekmovalk, in kako je mogoče, da prišpancira nemški serviser po progi, kar je bilo prepovedano, in ne samo to, še spotak­ne se in podre mene, edino od enajstih. Kako je to mogoče? Nekaj podobnega kot v letošnjem Vancouvru. To se mi redno dogaja. Oprema pa ... V Torinu so merili vmes­ne čase na vrhu klancev in po spustih. Na najdaljšem spustu z ravnim iztekom sem imela recimo 69. čas, pa nisem slabo peljala. Navkreber sem imela pa čas za medaljo. Končala sem šesta, s štirimi sekundami zaostanka za bronasto medaljo. Pri Fischerju so mi takrat odkrito povedali: »Glej, Petra, premajhen trg ste.« Biznis vrti svet.

PB: Vam nalašč niso hoteli dati dobrih smuči?

PM: Niti ne nalašč. Preprosto niso verjeli, da bo slovenski trg kupil toliko smuči, da bi se jim splačalo. Raje jih dajo kakšni Rusinji, ker se v Rusiji proda od 40 do 50 odstotkov vseh smuči. Potem so k sreči pri Fischerju zamenjali staro gardo teh glavnih, na njihovo mesto so prišli moji tekaški kolegi in zgodba se je obrnila v moj prid. Olimpijske igre so bile sploh moja travma. Podobno kot v Torinu je bilo že leta 2002 v Salt Lake Cityju, v Naganu leta 1998 bi pa morala osvojiti zlato medaljo, pa je nisem. Spremenili so pravila, združili dve tekmi v eno. Na prvi tekmi sem bila tretja, ampak so dve Rusinji pred menoj dobili na dopingu in bi torej morala zmagati. Na drugi tekmi sem bila slabša in ni bilo z medaljo nič.

PB: Če se vrneva h kavi. Ste kaj razmišljali o tem, da bi izkoristili to svojo ljubezen do kave in svoje ime ter bi ju povezali s kakšno blagovno znamko, izdelali svojo?

PM: Ne, to ne, ker pač, kot sem rekla, predvsem obožujem ritual pitja kave. Okej, potrebujem jo, da funkcioniram, mi je pa najpomembnejši ritual. Saj pijem tudi red bull ali črne čaje, da ne bi preobremenjevala želodca. Da bi pa ljudi učila, naj si vzamejo čas zase ali za prijatelje ... Tu pa ni fora v kavi.

PB: Smo pod ledenikom v Dachsteinu na predzadnjih pripravah pred sezono.

PM: Ja, sledi še Skandinavija, kjer imamo 14-dnevne priprave, potem pa kar tam nadaljujemo s prvimi tekmovanji.

PB: Kakšen je vaš delovni dan?

PM: Vstanem okoli sedmih in se začnem pripravljati. Najprej malo raztezanja, potem oblačenje, umivanje zob, zajtrk. Takrat moraš imeti opremo že napol pripravljeno. Po zajtrku to opremo še dopolniš, in sicer s tremi bidoni pijače. Z enim za po treningu in dvema, ki sta za med treningom, in morajo biti drugačni. Gre za ogljikohidratne napitke z veliko minerali in vitamini, ker med treningom izgubljaš veliko tekočine. Po treningu morajo biti močnejši. Ledenik je pa svoje vrste zgodba, ker je trenirati na tej višini isto, kot če bi treniral pri plus 30 stopinjah. Kdo bi si mislil, da tam ni treba piti, pa je treba še več, in to kljub temu, da žeje niti ne čutiš. Disciplinirano moraš vsakih 20 minut v telo vnašati tekočino. En bidon nesem sama na progo, enega trener. Na progo pridemo z žičnico, tam se preobujem, grem na progo, odtreniram svoje, spet žičnica ... To je malo zamudno, ker ogromno časa izgubiš z vož­njami. Sledi kosilo ali mogoče najprej tuš in potem kosilo, čeprav se moraš že takoj po treningu preobleči in jesti. Kakšen sendvič ali energetske ploščice. Po tuširanju spet raztezanje pa kakšna ura počitka. Popoldanski trening opravim na rolkah ali tečem kros. In ti popoldanski treningi so načeloma celo zahtevnejši kot dopoldanski, ker gre za trening hitrosti. Sledi isto: preoblačenje, vnašanje energije v telo, večerja, po njej še kakšna fizoterapija, ki jo potrebuješ zaradi utrujenih mišic, kakšnih poškodovanih sklepov, obvezno raztezanje pa še pogovor o tem, kako naprej, analiza tehnike ... in spanje. Zdaj imamo v načrtu še hipoksično napravo, ki simulira višino, ker bivamo relativno nizko. Delo s to napravo mi vzame eno uro, in sicer v petminutnih razmikih diham enkrat normalen in enkrat redkejši zrak. Lahko bi spala v šotoru, ki bi opravil isto, ampak verzija s to napravo je hitrejša. Tako da je dan zelo zelo poln.

PB: Znani ste po izjemno trdih treningih. Ljudje, ki se ne ukvarjajo s športom, mislijo, da je recept za uspeh samo v čim večji količini treninga.

PM: Ne.

PB: Vi ste se, če se ne motim, v svoji karieri že ušteli s količino vadbe, s pretreniranostjo. Mislim na svetovno prvenstvo leta 2005 v Oberstdorfu. Kako veste, kdaj je dovolj?

PM: Zjutraj si trikrat izmerim utrip, enkrat pa še zvečer. Zdaj se že zelo dobro poznam. Robert me je znal zelo dobro oceniti po zenicah, po njih je videl, kdaj sem utrujena ...

PB: Ali ni takrat že prepozno?

PM: Pravzaprav je, razen če ne ustaviš takoj. Z Robertom še nisva znala delati tako, kot znava zdaj z Ivanom. Pomagajo tudi vsi ti pripomočki, ki so se pojavili, prav ta hipok­sija in še cel kup drugih stvari je, ki jih Ivan pozna, Robert jih pa ni. Z Robertom sva bila oba samouka in on je bil fenomenalen za svoj nivo, pravzaprav je presegel vse slovenske okvire.

PB: Ali ni nekoč na treningu, ko ste bili še pionirka, rekel vsem zbranim, da vas lahko pripelje do deseterice, naprej pa ne?

PM: Ja, da pač do deseterice lahko, kaj več pa ne verjame. Je pa bilo zelo pozitivno od njega, ker je rekel, da bo ostal z nami do konca. Ni prenesel tega, da bi kot trener zapustil svoje tekmovalce. Trener je skoraj kot kakšen drugi oče, s katerim preživiš neprimerno več časa kot s partnerjem. Pozna te do obisti, tako v slabih trenutkih, ko jokaš, ko zgledaš grozno, ko si izmučen, prepoten, slinast, ko padeš po tleh ... On te pozna, dela s teboj in živi s teboj. Ostal je z menoj in za to mu bom vedno hvaležna. Pred Torinom je pač povedal, da bo nehal, in sem našla Ivana. On je pa človek z neverjetnim občutkom. Vrhunski trener ga mora imeti. Saj se človek treniranja lahko nauči tudi po knjigah, po pravilih. Čeprav je pa tudi tako – to pravi on –, da sem takšna, kot bi bila iz učbenika. Da se namreč odzovem točno tako, kot naj bi se nekdo iz knjig. Mi je pa tudi povedal, da mora biti nenehno z menoj na treningih. A ne zato, ker bi se bal, da jaz ne bi trenirala, pač pa zato, ker se boji, da bom preveč. Vedno imam občutek, da moram še, da moram še, ker sem hendikepirana s tem, ker nisem Skandinavka, ker imam slabšo tehniko ... Vedno. Slišim, da je Kovalčikova dopoldne trenirala štiri ure, in to tako, da je za seboj vlekla pnevmatiko, popoldne pa opravila še tri ure imitacije [tek s palicami po suhem, posnemajoč tehniko teka na smučeh]. Tak trening, kakršnega si ljudje predstavljajo, ko mislijo na ekstremen trening. Jaz pa po drugi strani opravljam treninge, ko jokam, preden začnem, to pa zaradi izkušenj, ki jih imam s tem treningom, ko vem, kakšen pekel me čaka, ker vem, kako zelo bo bolelo.

PB: Ali ni bolečina znamenje, da gre človek predaleč?

PM: Ne, saj samo z bolečino premikaš meje. Če ne greš majčkeno čez mejo, potem naslednjič ne boš šel niti do nje, potem se boš vedno izmikal. Vedno moraš iti čez, ampak ravno še toliko, da ne padeš čez.

PB: Lanska sezona je bila odlična. Ali to pomeni, da ste se letošnje lotili enako?

PM: Podobno. Priprave ne morejo biti povsem enake, že zaradi vremena ne. Včasih se na kakšnem treningu počutiš bolje, včasih slabše. Letos smo še več delali s kinezio­fiziologom, predvsem na moči, ki je zelo pomembna za ravnotežje in tehniko. Upam, da bo predvsem to velik plus in da bo moja tehnika zato toliko boljša.

PB: Prav velikih eksperimentov si pa na tej ravni ne morete privoščiti?

PM: Lahko bi si jih, če bi imela željo tekmovati še ne vem koliko let in bi videla, da stag­niram ali da celo nazadujem. Vidim pa, da ne stagniram, da še vedno napredujem. Na olimpijskih igrah sem dosegla življenjsko formo, takšno, kakršno sem imela samo še v Saporu in v Torinu. Ampak letošnja je bila čez vse, zato sem pa tudi zmogla odteči tekmo kljub poškodbam petih reber in pnevmotoraksa.

PB: Ko sem prebiral časopisno dokumentacijo, sem naletel na zanimiv izraz, in sicer krioterapija. Zveni nekam ­vesoljsko.

PM: Ja, saj tudi je. [smeh] Gre za to, da si za tri minute izpostavljen temperaturi minus 125 stopinj.

PB: Minus 125 stopinj?!

PM: Ja. Je pa dosežena z dušikom in brez vlage. V to sobo greš v kratkih hlačah in majici, v coklah in nogavicah, rokavicah in z zaščito za sinuse. To je ena od stvari, ki jo je v moj trening vpeljal Ivan in je v tujini zelo priznana metoda in jo podpirajo zavarovalnice. Pomaga pri rehabilitacijah, jih zelo pospeši, dobra pa je tudi za revmatike. Najprej greš za minuto na minus 60, da se malo stabiliziraš, potem pa še za tri minute na
minus 125. V tej komori počasi hodiš v maj­hnih krogih, potem se moraš pa še 15 minut gibati, da ponovno vzpostaviš cirkulacijo. Deluje na principu šoka. Na koži ob­sta­jajo cone oziroma mešički, kot neke vrste telesni senzorji. Tisti, ki se ukvarjajo z akupunkturo in akupresuro, vedo, da so najobčutljivejše točke na dlaneh in na stopalih, ampak drugje na telesu jih je pa še ogrom­no, sto tisoče. Ko jih izpostaviš tako hudemu mrazu, se telo odzove.

PB: Kakšen je občutek stopiti na minus 125 stopinj?

PM: Kot bi pozimi za tri minute stopil na minus 25 stopinj. Ni huda, ker ni vlage in gre za povsem drug občutek. Ampak po tej krio­terapiji sem ob vsem napornem treningu imela občutek, kot da ne bi nič delala. Nenormalno te spočije. V Zrečah oziroma na Rogli si zelo prizadevajo, da bi krioterapijo uvedli tudi pri nas, ampak za zdaj je še ni.

PB: Menda ste v mlajših letih veljali za štorasto tekačico. To drži?
PM: Drži. To pa zato, ker Skandinavci zelo prednjačijo pred nami, kar se tehnike teka tiče. Slovenija je velesila med pionirji in mladinci, ker začnejo trenerji že zelo zgodaj z intervalnim treningom, se pravi s hitrimi odseki treningov. Zaradi tega so naši otroci zelo natrenirani in so hitrejši od sovrstnikov iz tujine. Ampak v tujini delujejo po načelu, da bo tekmovalec dozorel šele pri dvajsetih, tridesetih. V mlajših kategorijah izvajajo bazične treninge, ki temeljijo na igri. Na tekaških smučkah igrajo nogomet, brez palic. Lovijo se, s smučmi igrajo košarko in tako vadijo ravnotežje in koordinacijo, česar pa mi nismo počeli. Vržena sem bila v proces treninga, ki sem ga morala izvajati, da sem se sploh obdržala v reprezentanci, da sem lahko hodila na tekme in dobila podporo smučarske zveze. Tukaj sem bila zelo prikrajšana, česar sem se začela zavedati šele v zadnjih letih – in skušamo to popraviti. Je pa to bistveno težji proces, kot če bi ga izvajala v starosti med desetim in dvajsetim letom. K sreči mi uspeva. Poleg tega sem relativno visoka tekmovalka, imam dolge noge in je zato moje težišče višje od marsikatere druge tekmovalke. Zelo hitro izgubim ravnotežje, če ga ne treniram, in to me je v preteklosti velikokrat teplo.

PB: Potem drži, da ste nekoč prosili novinarje, naj ne pišejo člankov z naslovi Čofnila čez potoček in podobno?

PM: Ja, saj je bil samo en novinar, ki je take pisal. [smeh] Ljudje si takoj začnejo misliti svoje, pa se to ni dogajalo samo meni. To se je dogajalo večini v mlajših kategorijah in zato se mnogi supertalenti, ki smo jih imeli v smučarskem teku, pa tudi v drugih športih, niso razvili. Takšno pisanje me je zato motilo. Najdi razlog in piši o tem, ne pa samo: ta je butasta ali pa ta je štorasta ... Tekmovalca s takim pisanjem takoj označijo, negativen prizvok dobi tudi disciplina, s katero se ukvarja, češ, tekači so štorasti. In to ni v redu. Mi smo v zadnjih letih zelo veliko delali na tehniki in po mnenju mnogih sodim ta trenutek v prvo polovico tekačic, se pravi med boljše. Daleč od tega, da bi bila tako štorasta, kot si nekateri mislijo.

PB: Na kaj pa pomislite, ko vas kdo spom­ni na padec v Vancouvru?

PM: Da sem plačala ceno, ki bi jo lahko tudi kakšna druga. Kako je sploh prišlo do tega padca ... Ženska proga je potekala drugje kot moška, prej je zavila. Bila sem prva favoritka ali pa vsaj v ožjem krogu tistih za zmago in jaz in še ena tekmovalka sva šli na tisti progi na polno. Nobena druga si tam ni upala peljati na polno. Jaz sem si pa rekla: »Glej, Petra, sem bomo pritekle v skupini, zato pa zdaj poskusi na polno.« Upala sem si to napraviti, ampak nisem imela nobene možnosti, da bi speljala tisti zavoj. Če bi moški tekli tam, kjer smo ženske, bi bila katastrofa, ker moški razvijejo še večjo hitrost in ker oni pa sploh ne cincajo, ali bo kdo upal ali ne. Vsi bi spustili. Potem sem se seveda spet spraševala o svoji smoli, ampak očitno imam nalogo povedati svojo zgodbo. Ali pa bi kdo drug rad z menoj povedal, da se je treba v življenju boriti. Drugega odgovora preprosto nimam. Mogoče pa to niti ni bila taka nesreča, da se mi je to zgodilo, saj bi sicer verjetno končala svojo kari­ero, tako bom pač tekmovala še eno leto.

PB: Z zdravjem je zdaj vse v redu?

PM: Ja, vse je v redu.

PB: Ob tistem neverjetnem teku z zlom­ljenimi rebri in po osvojeni medalji je jokala vsa Slovenija. Bili pa so tudi takšni, ki so vas grajali, ker ste po poškodbi nadaljevali s tekmovanjem. Recimo Igor Bergant pa Milan Hosta ...

PM: A je ta Milan Hosta kandidiral za župana Ljubljane?

PB: Ja.

PM: In je zvisel?

PB: Ja, seveda.

PM: No, a je končno dobil odgovor?

PB: Kako ste sprejeli njune pomisleke?

PM: Življenjsko. Igor Bergant mi je pozneje rekel, da so bile njegove besed vzete malo iz konteksta. Jaz sem imela življenjske par­t­nerje, ki so nasprotovali temu, da bi bila tekačica. Poznala sem ljudi, ki jim je šlo na živce, da imam mišice. Vedno se vprašam, ali bi se jim zdelo bolje, če bi imela 150 kilogramov? Bi bilo to bolje, kot pa da ima ženska kje kakšno mišico? Seveda ima vsak pravico povedati svoje mnenje, je pa treba pri tem gledati široko. Vprašanje se postavlja, kdo je danes sploh še sposoben gledati široko. Ko so mi očitali, da sem si ogrožala zdravje in da bi lahko postala invalid, jih je moral dr. Tušak spomniti, kakšen invalid bi šele bila, če te medalje ne bi dobila. Nekaj sem že govorila o svojih pripetljajih v preteklosti, zaradi katerih sem ostala brez olimpijske medalje. In če bi se to nadaljevalo še v Salt Lake Cityju, spet brez moje krivde ... Ja, saj je moja krivda, da sem se vrgla po tleh, sem pa to storila, da bi zavrla. Ni pa moja krivda, da organizatorji niso zaščitili štirimetrske luknje s skalami na njenem dnu. Neuspeh bi plačala, pa ne samo jaz, plačala bi ga tudi moja ekipa v ozadju, ki je na tej tekmi vsaj toliko čutila, kot sem sama. Trener prihaja iz Slovaške in njegove življenjske sanje so bile, da bi nekoč pripeljal svojo tekmovalko do olimpijske medalje. Vsi v ekipi imamo za seboj težke življenjske zgodbe, tudi zasebne, ki niso najlepše, in smo jih plačali zato, da tečemo. Vse smo podredili tem olimpijskim igram.

PB: Ste dobili občutek, da ljudje, ki se nikoli zares niso z vso strastjo ukvarjali s kakšno rečjo, pa ne nujno s športom, tega ne morejo razumeti?

PM: Ja, ampak sočasno sem dobila občutek, da bi ljudje morali čutiti željo po tem, da bi v življenju nekaj dosegli. Tega ni več. Ker mi bo nekdo rekel, da nimam talenta za igranje klavirja, ga pa ne bom več igrala, čeprav mi je to v veselje? Ljudje se preveč vdamo tistim, ki pravijo: Ti pa nisi ... Ali pa odnehamo, če vidimo, da bo nekaj zahtevalo napor. Raje ne ... Ali pa punce danes, ki izostanke opravičujejo z menstruacijo, fantje pa podobno, pač z drugimi izgovori. Jaz povsem normalno tekmujem z menstruacijo. Včasih so ženske malodane rojevale na poljih. Pred vsako malo oviro reči, da se ne da pa da je tvegano ... Po drugi strani pa počnemo vse te vrtoglave reči na cestah. A to je pa v redu?

PB: Nekoč ste novinarje vprašali, ali so zdaj končno zadovoljni z vami. Za kaj je šlo?

PM: To je bilo, mislim, da pred Tourom, ko sem jih vprašala, ali bodo zadovoljni, če jim bom prinesla medaljo, ali bodo hoteli še več? Vedno je ta – še več. Slovenci smo navajeni na to, da če že ne zmagaš, mora biti pa vsaj medalja. Ker če ne, kaj sploh delaš v reprezentanci, kako lahko sploh pomisliš, da bi bil športnik? No, in ko greš enkrat čez sebe, ti pa rečejo: zdaj si pa že pretiraval. Dajte, odločite se. [smeh]

PB: Preberete vse, kar napišejo o vas?

PM: Ne, vedno manj. Kritična sem pa bila zato, ker vi učite ljudi. In jih učite narobe. Ljudje zaradi vaših poročanj ne priznavajo več desetega mesta, ne priznavajo več samo tega, da se nekdo trudi. Zato se pa mladi raje ničesar več ne lotijo, ker se bojijo poraza. Če pa ne boš drugi Picasso, potem pa raje nehaj. Vsi smo tako apatični, vsa družba. Sedimo na kavču in pljuvamo po tistih, ki se trudijo, če pri tem niso ravno superiorni.

PB: Se mi pa vendarle zdi, da ste se sami znali ubraniti medijev. V teh najbolj napadalnih, rumenih, vas ni?

PM: Ne, ker sem že pred tremi leti povedala, da ne dajem ne intervjujev, ne izjav in se ne pojavljam v rumenih medijih. Začelo se je z mojo zasebnostjo, ko sem jim povedala, da to, da sem se sama odločila za vrhunski šport, ni odločitev moje celotne družine, da si oni želijo imeti svoj mir. Saj ni tako hudo, podpirajo me in se jim ne bi zdelo tako hudo pojaviti se kje, ampak kljub temu sem raje potegnila mejo. Vso me imate kot vrhunsko športnico. Lahko ocenjujete moje mišice, mojo pripravljenost, moje družine pa ne. Niti partnerja, ker je to moja zasebnost, kamor se zatečem, ko mi je res hudo. Tega nočem izgubiti. Pri tem sem načelna. Saj so ljudje v Sloveniji, ki si želijo biti po rumenem časopisju, zakaj bi morala biti tam še jaz? Zakaj sem se pravzaprav naučila delati z mediji, tudi s pokrovitelji? Pri enaindvajsetih, ko sem prvič stopila na stopničke, se je začel prvi bum. Takrat nisem znala reči ne. Saj še danes ne znam. Kdor me pozna, ve, da je moja podoba v medijih zelo zgrešena. Da sem v resnici mnogo bolj ranljiva, nežna, nesamozavestna, tako glede svojega videza kot svoje kariere. No, takrat nisem znala reči ne, ker se mi je zdelo, da moram dati intervju, če me kdo vpraša. Še zdaj imam težave s tem, reči ne, tako da že zdaj prosim svojo ekipo, naj me po koncu sezone ne pregovarjajo, da bi še nadaljevala. Bojim se, da zaradi odgovornosti, ki jo čutim do njih, preprosto ne bom znala reči ne, pa čeprav si želim nehati. Pri enaindvajsetih so začeli pisati o meni in sem se razdajala. Potem je prišel moj padec, ko sem jih dobila po glavi, in ko sem se ponovno začela vzpenjati, sem bila pripravljena.

PB: Številni, med njimi tudi marsikateri intelektualci, imajo do športa odklonilen odnos. Se ta z leti kaj spreminja?

PM: Spreminja se v tem, da vedno več ljudi misli, da je vrhunski šport nezdrav, s čimer se strinjam. Oziroma je na meji zdravega. Če uživaš doping, prav gotovo ni zdrav, o tem me ne bo prepričal nihče, ki v telo vnaša prepovedane snovi. Ampak če znaš nekako krmariti in znaš pri tem, kar počneš, obdržati normalnost, je v redu in sama se trudim. Vztrajam pa tudi pri tem, da življenje, kakršnega živi večina ljudi, prav tako ni zdravo. To, da delajo, zaprti v pisarnah, da prekomerno jedo, da se ne gibljejo, da ne izkoriščajo ne telesa ne ničesar. Potem se pa sprašujemo, zakaj so depresije, zakaj stres. Šport je ventil. Želim si, da bi se ljudje ukvarjali s športom, sploh mladi, pa čeprav ne z vrhunskim. Do dvajsetega leta tega nobeni ni treba. Res je, da pri nekaterih športih moraš biti vrhunski že v teh letih, recimo pri skokih, ampak treba je pa ob tem razvijati splošno kondicijo, ker bo ta prišla prav pozneje v življenju. To pa zelo zagovarjam.

PB: Vas je kaj strah, da se zaradi vrhunskega športa ne bi razvili na drugih pod­ročjih? Tule na tem ledeniku ste skoraj malo izolirani od sveta.

PM: Ja, me je, saj zato bom pa nehala. Pa sem pravzaprav v svojih najboljših letih in bi z lahkoto podaljšala do Sočija [zimskih olimpijskih iger leta 2014] in naprej. Grem, dokler imam še pogum zamenjati način živ­ljenja, početi stvari, ki me še veselijo. Res je, da veljam v tem krogu, v katerem se zdaj gibljem, se pravi med trenerji, serviserji, tekmovalci, za precej posebno, ker nisem povsem osredotočena samo na tek na smučeh. Velika večina tekmovalcev na tem nivoju je. Mene pa zanima veliko drugih stvari in mogoče sem zato še pet minut pred startom sposobna popiti kavico v kak­šnem lepem lokalu, se malo pogovoriti, pet minut pozneje pa popolnoma osredotočiti na tekmo. To je šokiralo tudi trenerja in sem ga morala učiti, da lahko ... Life is beau­tiful. Ko je treba, pa preklopim. In če ne bi tako funkcionirala, bi pregorela.

PB: Se pravi, da je to nepreklicno vaša zadnja sezona?

PM: Ja. Upam, da me ne bodo prepričevali najbližji ljudje, ker se bojim, da ne bom imela srca odreči jim. [smeh] Zato jih že zdaj prosim, naj me ne prepričujejo. Zdaj se mi zdi, da še imam pogum spremeniti svoje živ­ljenje. Čez pet let bo pa to že problem. Za zdaj imam še ogromno prijateljev zunaj športa in za zdaj grem še lahko z njimi skupaj skozi življenje.

PB: Vas ni strah začeti znova na neki drugi ravni? Sestopiti z vrha sveta?

PM: Tek na smučeh mi je najboljša šola. Naučila sem se komunicirati z mediji, sama sebi sem svoj menedžer in mislim, da relativno dober, kar mi priznavajo tudi drugi. Tisti, s katerimi sodelujem, ki pravijo, da sem trda pogajalka. Že zdaj sem si zagotovila krog poznanstev, že zdaj imam podpisano pismo o nameri, da se pozneje zaposlim na Rogli v Uniorju Zreče za turizem, sodelovati bom začela z Olimpijskim komitejem Slovenije v obliki tutorstva, sem distributer za oblačila One way v Sloveniji ... Učim se in to me zabava, preusmeri mi pozornost.

PB: Ste prepričani, da ne boste pogrešali tega tempa, načina življenja, kakršnega živite skoraj 20 let?

PM: Tega se pa zelo bojim. Pa ne tega, da bi si zaželela trenirati. Poglejva moj dopust. Trener pride in reče: »A bi šla na dopust?« »Ja, seveda, če lahko grem.« »No, tukaj imaš program treninga ...« Ne, če grem na dopust, ne treniram. In zato ne hodim na dopust. Ko imam prost dan, počnem čisto druge stvari in mi na kraj pameti ne pade, da bi šla majčkeno podžogirat. Bojim se pa tega, da bom hotela biti spet vrhunska, to pa imam v sebi. Karkoli bom že počela. Pa ne toliko zaradi sebe kot zaradi pričakovanj drugih. To me žene pri teku, ko vidim pričakovanja ljudi, medijev, sponzorjev, celotne moje ekipe, in kar slabo mi postane, ko pomislim, da bi jih razočarala.

PB: Potem niste kot Bojan Križaj, ki je na vrhuncu svoje kariere izjavil pogosto obsojani stavek, da ne tekmuje za državo, ampak zase?

PM: Ne, pa bi si želela.

PB: Večkrat ste omenili družino in otroke po karieri. Fantka ali punčko?

PM: Želela bi si oboje. Najraje bi imela tri.

PB: In če bo punca, jo boste usmerili v tek na smučeh?

PM: Ne, jo bom pa usmerila v šport. Želela bi si, da bi se vsesplošno koordinacijsko razvila. Otrokom bi želela pokazati, naj poskusijo čim več športov, naj se gibajo, plezajo po drevesih, naj se tolčejo med seboj, naj dobijo buške ... Ne vem, kaj vse, samo gibajo naj se. Če bo pa vrhunska športnica – zakaj pa ne? Če bo to njena lastna odločitev, tako kot je bila moja. Moja družina si je želela, da ne bi trenirala, da ne bi tekmovala, ker sem se jim smilila. Ko sem bila v četrtem letniku gimnazije, so hoteli, da za leto dni pustim tek na smučeh, vsaj za pol leta, da bi naredila maturo. Pa nisem. In sem kljub temu zelo dobro opravila maturo. Prepričala sem jih, da če za pol leta neham, ne bom več ujela koraka s sovrstniki. Ampak to je bilo tako, da me je po šoli prišel iskat trener s kombijem in me, pa druge tudi, odpeljal na Pokljuko ali v Planico, na Roglo, kjer smo trenirali, in nas zvečer razvozil po domovih. Potem sem pojedla in šla za knjige. Ogrom­nokrat so me dobili, kako pri prižgani luči spim za mizo. Potem me je mami zbudila in podila spat, pa nisem hotela iti, ker sem imela naslednji dan izpit. Takrat sem bila dostikrat tako utrujena, da sem komaj živela. Sem pa pozneje videla, da je bila to najboljša šola življenja. Obvarovala me je pred negativnimi zunanjimi vplivi. Šport je za najstnike, sploh v današnjih problematičnih časih, super preventiva.

PB: Sami ste se s športom za današnje razmere začeli ukvarjati relativno pozno, tam nekje pri desetih, enajstih letih, če se ne motim?

PM: Ja, ampak prišla sem s kmetije, kjer smo se otroci nenehno gibali. Udeleževala sem se tudi različnih tekmovanj v atletiki, odbojki in podobno. Zato tudi ne verjamem, da se današnji otroci kar naenkrat ne bi več hoteli gibati, samo odraslim se ne da.

PB: Pred kratkim smo imeli intervju z Dejanom Zavcem, ki je povedal, da ni veljal za talentiranega boksarja, prej nasprotno. Kako je bilo z vami?

PM: Prvi dve leti smo se samo igrali in zato sem tudi vzljubila tek na smučeh. Šli smo v gozd, plezali po drevesih in skakali čez potok. To je bil naš trening pri Poldetu Kovaču prvi dve leti. Ampak moja prva izkušnja
na snegu je bila pa takšna, da sem rekla, da se s tem ne bom več ukvarjala. Prišli smo na sneg, sama sem prvič stala na smučeh, prvič držala tekaške palice v rokah, mrzlo je bilo, počasi se je že temnilo in skupina, v kateri so že znali smučati, je šla naprej. »Ti pa pridi za nami,« so rekli. Ti pa za nami?! Sama sem bila sredi gozda, zeblo me je pa strah me je bilo, in ko sem prišla domov, sem rekla mami: »Nikoli več. Ko me bo naslednjič trener poklical, mu reci, da ne grem, da sem se odločila, da ne grem.« No, in ko je poklical, pa ona pravi: »Ja, ja, Petra bo prišla, bo pripravljena.« Kak­šen talent sem? Imam dva izjemna talenta. Prvi je glava, kjer sem močnejša kot marsikatera, ki je drugače superfizični talent. Če se nekaj odločim, potem tako bo. Ne sicer na vseh pod­ročjih življenja in nisem takšna, da bi povsod uveljavljala svojo voljo. Ampak pri teku na smučeh pa. Če mi bo kdo rekel, da moram petkrat narediti nekaj, da bom zmagala, bom to raje naredila enajstkrat. Pa izjem­no hitro se regeneriram. Ta regeneracija mi je mogoče pomagala, da sem dosegla takšne rezultate brez dopinga.

PB: Slabanja vas je dobil samo ali v paketu z drugimi?

PM: Z drugimi.

PB: Ste pa od tistih edini, ki ji je uspelo?

PM: Da, čeprav je prav zame rekel, da nikoli ne bom vrhunska. To pa zato, ker je vedel, da moj karakter ne sovpada z običajnimi karakterji tekačev. Običajni tekači na smučeh so popolnoma introvertirani ljudje,
jaz sem pa ekstrovertirana. Takšna sem že od majhnega. »To pa ne bo,« je rekel.

PB: Se je bal, da ne premorete dovolj frustracij, ki bi vas gnale?

PM: Bolj tega, da ne premorem fokusa, da razmetavam z energijo.

PB: Robert Slabanja je bil dopoldne učitelj, popoldne pa trener?

PM: Ja.

PB: Takšne še delajo?

PM: Ne, in mislim, da je velika napaka, da jih ne več. Ampak takšno je pač zdaj naše življenje, vse bolj na komod, pa še denar pogojuje vse. Ni več entuziazma.

PB: Teči ste začeli v nekdanjem sistemu, ki smo mu rekli socialistični. Zdaj je ­treba vse plačati. Bi danes desetletna Petra Majdič imela kakšne možnosti za uspeh?

PM: Mislim, da bi, zato ker tudi takrat nisem imela dovolj denarja. Eno leto so me celo izključili iz reprezentance, ker sem hotela os­tati z Robertom Slabanjo, oni so pa hoteli pripeljati nekega tujca. Vedela sem, da bo ta tujec čez dve leti odšel. Robert me je poznal, zaupala sem mu, verjela sva v program in zato so takrat moji starši plačali 149 tisoč evrov za sezono. Še zdaj jih imam v glavi in zaradi njih slabo vest. Nikoli si nisem želela, da bi bili še drugi vpleteni v moj hobi in da gre toliko denarja zanj, pri tem, da imam še dva brata. K sreči se je izkazalo, da je bila to prava poteza. Ja, tej isti Petri bi uspelo tudi v tem sistemu, ampak ta ista Petra, če bi
vedela, kakšno pot bi morala prehoditi, ne vem, ali bi bila tekmovalka. Takrat tega nisem vedela in me ni bilo strah.

Tekst: Tadej Golob
Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri